Leposloven in znanstver\ list?
V Ljubljani i. sušca 1891.	Leto XI.
Poslednja straža.
,0 tlaku stopa strog in mrk, Visi mu ivje z brade, z brk.
Iz svetlih doli pa dvoran, Odmeva godbe šum glasen.
Glavrir posadke, general, Meščanom daje pir in bal.
Šampanjec pčni se, kipi, Sto parov v plesu se vrti.
Hej, lep je tudi zunaj ples! Divjd od zemlje do nebčs.
Plesdlka burja jc gospd In s snegom pleše in divjd.
No 01» sred metežev, vetrov Palačo straži krog vogldv.
Poslednja straža je nocdj — Odpust dobi že jutri svoj!
Cim bolj pred jutrom gine noč, Tem jačja je viharjev moč.
Mraz brije do mozgrf, kostij, Po žilah kri se ledeni.
In on po straži gor in dol Koraka zmrzel že na pol.
A vroče bije mu sreč, Vse misli mu na jug letč;
Na jug, v domači solnčni kraj, Kjer zime, mraza ni sedaj.
In jutri pojde že domdv, Povrne se pod rojstni krov!
Naj vihra, sneg razsajata, Okrog palače riljata!
Kaj mar mu zdmetov, snegd ! O» že je tam . . . domd, doma.
Pod c>knom spet nocdj stoji, Nevesti svoji zrč v oČf.
Td južna noč, prelestna td, Razkošen vetrič le pihlja . . .
»In ko zašije beli dan, Privedem svatov ti pred stan . . .«
Dani se . . . Čuj veselja h rum. Poskočne gddbe burni šum!
A to v palači ples šumi, Pred vrati pa vojak stoji.
Ob puško v zametu oprt Stoji na straži mrtev, trd.
A. Aškerc.
Izdajalec.
Cltrah noči krog mene pozne,
V	duši moji ljut obup,
V	prsih tu zavesti grozne Pece me morilni strup . . . Kje miru src<S naj išče, Kje je moje zavetišče?
Izdajalec! D61 in gora, Sira plan in hrib neštet: Kar obseva dneva zora, Vse šepeče mi: Preklet! . . . Svet vesoljni päd i ndme, Smrti naj me noč obj.ime!
Črna je pregreha moja, Zadostila ziinjo ni •
V	hipu odločilnem boja Sfcl izdht sem rodno kri, Zemljo drago ž njo — jedino Š&l izdJtt sem domovino.
Cilj, strašno grmč topovi, Me<l junake smrt nosžč; Klici se glasč surovi, Krha se ob meču nižč;
V	curkih teče krvna sraga — Zdaj — vse tiho — Kje je zmaga?
Kje jc zmaga?! Tebi, Juda. S t id, sramota, črt in smrt! Miiri so pomogla čuda, Da ni nrfrod moj bil strt? Vse junaštvo, vse napore Izdajalca moč premore.
Sto in sto življenj končala. Tisoč Stria je nadčj, Bratov sldbodo prodala — Kaj ostane še poslej? Svet vesoljni padi ndine. Smrti naj me noč objdme!
Tukaj? V dragi zemlji sveti, Kjer sem dete se rodil, Tu izdrijica prekleti Da pokoja bi dobil? . . . Nikdar! Zemlja se zgrozila, Terjala bi zadostila!
Strdni, dokler noč šc krije Moj v nebd vpijoči greh! Nikdar več naj nc obsije Solnce me na rodnih tleh: Kakor Kajna naj od todi Mene zPi stopinja vodi!
Stebor.
Osamela greda.
življenje mi je grčda osamela: Osrft porasta jo in ž njim bodičje, Prikaži rožica sc razcvetela, Že trnje spleta smrtno ji naličje!

Vendčr je ljuba divja mčni grčda V grmicje trnjevo te grčde moje Tožeči slavec v tihi noči s&la In o bolestih mi ljubezni poje . .
Ranko.
y
m**

4	mi nri mnniiiimu n n n n n 11i II II II IIIII iiiliruii I I n n I	-HMIMIII lil	
i K II.....|IMMMMIMMMMMIIIIIIIIIII>IIIMMIII|MllM|IIM		..........II M IUI M Mil.......II MM.......JI.................. M II Mir	
4000.
(Času primerna povest i/, prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.)
(Dalje.)
II.
f^VC^rOi0 sem se zoPet zavcdel, hitela sva z angcljcm Gospodovim It	lJO neizmerni tratim". Na levi strdni se je v črnih oblakih
jgj jjjll?^ izgubljala orjaška pečina, s stenami, katerih vrhuncev ni dosezalo moje okd. Megla se je vlačila po kräjinah, s teh pa se je razlegalo neprestano vzdihovanje duhdv, begajočih po meglenem polumraku. Prešteti ni bilo dnih, ki so trpeli in jokali ondu ob tožnih strminah. Na desni strani pa je sijalo večno solnce, in njega žarki so ustvarjali mavrico za mavrico, prožečo se nad bistro reko, ali nad modrobojnim jezerom. Po livadah na okrog je cvetela lilija pri liliji, in zlate ptičice so letale od čašice do čašice. Po teh livadah so se v nebeškem veselji igrale nedolžnih otročičev neštevilne tolpicc; nadzirali so jih angelji, vodili jih in obkrožali z ljubeznijo svojo.
»Kakšen kraj je to?« vprašal sem Azraela. >Tu solnce in nebeški ples. tam megla in koprnenje duhdv. Večni angelj, pojasni mi vse to, ako je taka volja tvoja!«
Odgovoril je Azrael: »Tu gleda tvoje okd kraje, kamor je milost božja pregnala tiste grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega! Tu umorjenci, tam morilke! In vsaka gleda trenutek za trenutkom v solnčnem svitu in v nebeški lepoti, kar je nekdaj porodila v bolečinah in uničila v grehu! Tja hrepeni vsaka grešnica in bode hrepenela na vekov veke!«
In kakor prinaša sapa jesensko listje iz jesenskih gozdov, takd so se sedaj in sedaj nesrečni duhovi dvigali iz meglenih krajev, da bi šiloma dospeli na solnčno livado, kamor jih jo silil kčs in jih gnala iznova
vzbujena ljubezen. Menil sem že, da prestopijo mejo, ali v zadnjem trenutku se je vselej prikazala vojska angeljev nebeških, ki so nesrečne duhove s krvavimi meči drevili nazaj v meglo, kjer je jok in škripanje z zobmi.
»Kdaj jim bodo dovršene muke?« vprašam spremljevalca svojega. Zatemni se obraz Azraelov, in z jeklenim glasom mi odgovori: »Nikoli!«
Zdajci prihitiva do drugih nebeških vrat. Bila so izsekana od ahata, in na njih je bila vpodobljena Porodnica božja v milobi in krasoti svoji. In obkrožale so jo vse svetnice-m učen ice, kolikor jih je kdaj porodila zemlja. V nje vznožji je poganjala vrtnica, iz katere je neprestano klil cvet za cvetom.
»Kvo ti nove muke zavrženim duhovom!« izpregovori angelj. »Tam zavržene matere, tukaj pa vzor vseh mater! Ii\ta vzor jim je gledati na veke! Z mano poveličuj pravičnost božjo!«
In z Azraelom sem poveličeval pravičnost božjo! Zdaj se sama od sebe odprö druga nebeška vrata. Stopila sva v kraje, kjer je v divnosti svoji že kraljevalo veselje nebeško. Oko moje jc zrlo krajino, kakor si je lepše in milejše ne more želeti duša! V sredi je kipel proti čistemu nebu velikanski Ararat; Tigris in Evfrat sta izvirala izpod njega. Indus in slovanska Volga. Misisipi in brezkončni Amacon in vse druge mogočne reke so se vile po vrtovih, kjer se je šibilo vejevje od bogatega sadja. Lev in tiger in druga zverjad je krotka, kakor v prvi dobi, lazila v senci velikanskih dreves.
»Kakšne kraje gledam sedaj ?« vprašam ponižno angelja na desnici svoji.
»Okö ti gleda raj, v katerem sta bila ustvarjena prva človeka«, odgovori mi Azrael. »Toda po prvi pregrehi ga je Stvarnik odtrgal z zemlje in ga prestavil sčm.«
»Čemu?« drznem se vprašati iznova.
Takoj mi odgovori angelj: »Tu jc kraj, kjer poveličuje Stvarnik vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti!«
»Tukaj se poveličuje zakonska zvestoba!« vzkliknil sem. Sveti Odrešenik! Ti prostori niso sezali iz večnosti v večnost! Neresnice ne morem govoriti! Prenapolnjeni niso bili ti nebeški prostori; v brezkončni ljubezni so se družili duhovi po njih. ali gnčče ni opažalo strmeče moje okö! Adam in Eva sta hodila krasna, kakor v prvotni dobi, ob obdlih mogočnega Evfrata in se objemala v čisti ljubezni. Videl sem še mnogo drugih blaženih duhöv, sosebno v visoki slavi tebe, Vitorija Colonna, in soproga tvojega Francesca Pescara, ki je nekdaj s srčno svojo krvjö rosil bojno polje tožne Pavijel Zadaj je

ugledalo srečno okd tudi njo, katera mi je bila družica v življenji in mi porodila obilo cvetočih otrok! Toda angelj Gospodov ni dopuščal, * da bi stopil pred njo; odnesel me je s krajev, kjer se je zbralo le oskromno število dnih, ki so bili poklicani tja.
Obstala sva pri tretjih vratih nebeških, ßila so izsekana od samd jednega rubina, jn Kristus, OdrcŠenik naš, vpodobljen je bil na njih s trpljenjem svojim. Dvignil je angelj roko in se trikrat globoko priklonil. Jaz pa sem se priklanjal ž njim. Sama od sebe so se odprla vrata, in stopila sva v kraj, ki se razteza pred zadnjimi vrati nebeškimi. Povsod miloba, povsod krasota! Ali niti jednega nebeških duhov nisem mogel opaziti!
»Dobri angelj«, izpregovoril sem, »pojasni mi blagohotno, zakaj so takd osameli ti prednebeški kraji, in zakaj so duhovi pregnani s teh mest, kjer se povsod razodeva miloba in kras?«
»Tudi ti kraji«, odgovori mi angelj, »odkazani so po brezkončni razsodnosti božji posebnemu namenu. Semkaj so poklicani izvoljeni duhovi, ki so v življenji prejemali dobrote, in se. zaradi njih vžgali v pravi, čisti hvaležnosti!«
Strmčč obstanem. Nijcjer nisem opazil vzveličanega duha, in leta 4000.,pč> Kristusovem rojstvu je bil ta prednebeški prostor še — prazen!
Zdajci se pred nama zaiskrč četrta in zadnja vrata nebeška. Zbrušena so bila od samd jednega demanta, in sveta Trojica je bila vpodobljena na njih. Okrog njih se je ovijal vinski trs, vedno zeleneč in neprestano rodeč raznobojno grozdje. Ali tu pred vhodom sem ugledal tebe, starčka iz narodne pesmi slovenske! Z lica se ti jc žalila prava radost nebeška, in v roki si stiskal kozarček rujnega vinca. Kadar si ga izpil, prihitel je prčcej angeljček božji in ti iznova nalil kupico. Neprestano pa si pel slavo svojemu Bdgu:
»Oče nebeški, glej, Še en kozarček zdej, Hvalo bom vekomej, Vekomej pel!«
»Kakd, da je izbran samd ta na to izvoljeno mesto?« začudil sem se. Odgovoril mi je Azrael: »Mnogo je pil! Ali pri vsaki kupici je^ dajal hvalo Tistemu, ki mu je ustvaril gorko kapljo. Bila_ je to £i^aJ^Jejtoost, ker je prihajala resnično od srca. Zategadelj ga je poveličal Gospod in mu dodelil milost, da mu še po smrti rodi vinska trta!«
Odprla so se zadnja vrata nebeška. Gledal sem Boga od obličja do obličja, in jasne so mi bile vse skrivnosti njegove. Popisati se ne
da, kar sem gledal, aHjtpliko je gotovo, da nebeški Oče naš ni takšen, kakor govorč o njem njega'hlapci po Goriškem. Angelj Gospodov me jc spremil pred prestol božji in me obvaroval, da me niso pokončale strele, ki so se neprestano vžigale s tega prestola.
Gospod pa jc izpregovoril: »Nekdaj, ko si še pregrešno živel na zemlji, ž_ejel.si, da bi za dvetisoč let zopet ugledal domovino slovensko. Bodi človek l In ti, angelj življenja, dotekni se ga s prstom svojim, da se izpolni želja njegova!«
Angelj življenja je pristopil in mi iznova uklenil dušo v človeško teld. Natd izpregovon' Gospod: »Pristopi tudi ti, angelj smrti, in dotekni se ga s hladno roko, da mu bode zopet umreti, ako si bode zaželel, daleč od zelene zemlje!« Obsenčil me je angelj smrti, in pretresla me je ledena njegova moč, da jc bilo zdajci zopet umrjoče teld, katero je ravno dal iz rok angelj življenja !
Končno je še izpregovoril Gospod: »Približaj se tudi ti, angelj ljubezni, in rahlo roko mu položi na glavo, da se iznova vname ljubezen v njem, ljubezen, najslajše tolažilo otrokom mojim na zemlji!«
Kakor topla sapa, v kateri se spomladi tajata sneg in led na gorskih vrhovih, takd je dihnil name angelj ljubezni. Srce moje je bilo hipoma plodovit vrt, kjer je hotela ljubezen zdajci pognati svoje kali!
»Azracl!« izpregovoril je Gospod, »vzemi ga zopet v nardčaj in odnesi ga na kraje, kjer ga čaka novo življenje!«
Takd se jc zgodilo. Tema je bila ob meni in otrpnila je zavest duše moje. Ko sem se zopet zavedel, bil sem že na zemlji!
III.
Na^ zemlji sem bil torej! Teld mi je bilo umrjoče kakor nekdaj, in v__sebi je nosilo vse tiste strasti, kakor tedaj, ko seje porodilo prvikrat! Tudi stari spomin se je oživil v meni, in prvo življenje se je raztezalo pred duhom mojim kakor ravan, kjer mi je bil znan vsak prostorček, slčharn kotiček!
Po meni se je pretakala vroča kri, in mladostna moč me je pre-šinjala. »Zopet si človek!« Pri tej misli je vse zakipelo po meni, in presrečen sem si poti pal iznova ustvarjeno lice. Začutil sem mehko in voljnd kožo. Tedaj se je vzbudila prva želja v meni: želja po zrcalu, da bi si ogledal zopet dano krasoto svojo. Ta želja mi je utrdila Ä prepričanje, da sem res zopet človek, dna uboga stvar, ki se porodi v pregrehah in nečimernostih in prav takd umira!
Ležal sem na mehki travi polja ljubljanskega. Nad mano jc sijalo solnce in me grelo s toplimi svojimi žarki. Po dvetisoč letih sva
Dr. Nwcscktlo: 4000.
sc zopet videla s tem orjakom in včlikim prijateljem človeštva. Vedno je še tičalo sredi velikanskega obnebja; vse pod njim se je izpremenilo, toda solnce samo je ostalo, kakeršno je bilo takrat, ko ga je Stvarnik izpustil iz rok. Zagledal sem se tja. v kamniške planine; prebile so .stoletne viharje in krasne kakor nekdaj mejile kräjino. Obrnil sem pogled proti beli Ljubljani. Mnogo se ni bila razširila. Obkrožalo jo je visoko zidovje, za zidovjem pa skoraj nisem mogel prešteti cerkvenih stolpov.
»Dolgo časa si spal, prijatelj!« ogovori me nekdo. Ozrem se za glasom. Blizu mene, tik njive, obsejane z repo, čepel je na zemlji plešast človek, siromaški oblečen. Marsikako zdplato si je bil prikrpal na suknjo, in palec na desni nogi mu jc gledal iz obuvala, koje si jc ovil z brčzovo trtico. V roki je imel olupljeno repo, katero si je ravnokar izpulil na sosedni njivi in jo sedaj glodal. Ta mož se je torej ponižno oglasil in sicer latinski, dasi ne preklasiški. Ker sem tiste dni govoril vse jezike sveta, odgovarjal sem mu brez težave.
»Dolgo si spali Prijezdil si na tem-le konji, toda že v sedlu si spal, in vsak trenutek sem menil, da padeš na tla!«
Šele sedaj sem opazil konja, obloženega z obilo prtljago. Pasel se je po livadi in se ni menil za naju. »Hvala ti, Azrael I« dejal sem, sam v sebi, »da si takd izvrstno skrbel zäme!«
»Ko si se hotel zgruditi s sedla«, nadaljuje dni, »prestregel sem te in te položil semkaj na travo!«
Iskreno ga zahvalim.
»Ako se ne motim,« reče zopet, »tedaj si tujec, katerega je usoda zanesla v našo krajino?«
»Pravo si pogodil,« odgovorim mu; »tujec sem, dasi je nekdaj okd moje že gledalo to ravän.«
»Odkod prihajaš, brate in prijatelj?« vpraša me.
»Visoko od zgoraj.«
»Torej iz visokega severa? Morda iz krajev, kjer vlada narodom sibirska republika ?«
»Iz tistih krajev!«
»Kakih novic nam prinašaš?«
»Ničesar posebnega, česar bi že ne vedeli.«
Prvi moj pozemeljski znanec je bil videti jako radoveden.
»Torej je resnica,« povprašuje me živahno, »da sta sc kardinal iz Varšave in ruski car merila na ravninah* smolenskih in se ljuto borila ves teden?«
»Takö je, kakor govoriš!« odgovorim jaz.
»In končno je res zmagala njegaeminencija in uničila belega carja?«
»Tudi to se je zgodilo.«
»Sedaj je daljna Rusija poslušna kardinalu iz Varšave, in resnica je, da je zadnji Romanov pobegnil k cesarju združenih severnoameriških držav, kakor se je nam poročalo?«
»To je resnica.«
Navdušeno je vzkliknil: »Kakd velika je moč svete cerkve!«
Ali sedaj, ko me je izprašal toli temeljito, pričnem ga izpra-ševati še jaz.
»Tujec sem,« rečem mu, »in pdtujem že dolgo. Obhodil sem mnogo dežela, ali sčmkaj sem dospel ravnokar. Nisem še dobil brata, kateri bi me poučil o tukajšnjih krajih in rodovih. Bodi mi prijazen in razjasni mi, kar mi je še temno in nejasno!«
»Moja prijaznost ti bodi, včrni hlapec!« odgovori mi takoj.
»Imenuj mi to deželo in mesto, čegar ozidje se dviga pred mano!«
»To mesto je Emona, in o njega prvi zgodovini vemo samd to, da je bilo od nekdaj sedež slavnoznanih škofov.«
»In dežela, kakd se imenuje?«
»Papeževa provincija številka LII.«
»Papeževa provincija!« začudim se, »in kje so druge številke?«
»Samd v osrednji Afriki jih je petnajst!« odgovori mi ponosno.
Čudil sem se sam v sebi nekaj časa. Potem pa boječe vprašam :
»Kdo vam je vladar?«
»Prvi vladar je papež.«
»Rimski papež?«
»Vidi se ti,« veli mi porogljivo, »da si tujec in da slabo poznaš zgodovino! Kje so časi, ko so še naši papeži imeli svoj sedež v Rimu !«
»In kje stolujejo sedaj?«
»To bi moral vender vedeti! Ko je sveti Gregor CCXXII. dal na kapitolu usmrtiti poslednjega laškega kralja, preselil se je s kardinali svojimi, katerih je bilo takrat samd tritisoč, v Afriko, in od tedaj stolujejo papeži naši v starodavnem Timbuktu!«
»Hvala ti za pojasnilo! In kdo je drugi vaš vladar?«
»Premilostivi naš nadškof ljubljanski.«
»Nekdaj so vladali tukaj avstrijski cesarji,« omenil sem ponižno.
»Ti vladajo še, toda le po imeni.«
»Po imeni! Pojasni mi to, prijatelji«
»Najvažnejša zgodovina ti je popolnoma neznana! Leta 3992. se je uprl nadškof ljubljanski, in kardinal iz Zagreba mu je prihitel na pomoč. Cerkvene čete — na desnem krilu jim je vclčval kapelan
] )r. Nc veseliti o : 4000
«37
Trnovski — zgrabile so se z vojsko avstrijsko in jo razteple in premagale na ptujskem polji.«
»Dä, da, prijatelj!« nadaljuje ponosno, »na ptujskem polji se je bila tista zmagonosna bitka! Od tedaj smo papeževa provincija štev. LIL, in Dunaj nam mora vsako leto plačevati dänj.«
»Kakšen je ta dan j ?«
»Petdeset tisoč centov voščenih svčč, kar ni malenkost sedaj, ko je vosek toli drag.«
»Sedaj, ko si me prijazno poučil o politiškem razmerji, pouči me še, kakšen jezik govori ljudstvo po teh krdjinah?«
»Tudi to ti razložim. Občevalni jezik je latinski, in vsi olikanci ga govorimo. Tudi seljäki ga večinoma že govorč. samd nižje ljudstvo govori star, pozabljen jezik, in sicer vsaki dve uri drugače. Učenjaki še nismo jedini, kakov jezik je to; nekateri trdijo, da je ostanek stare tatarščine, drugi zopet, da je to nekdanji turški jezik.«
Srce se mi je krčilo zaradi tvoje usode, uboga, uboga slovenščina.
»In nemščina?« vprašal sem.
»Ta se že tisoč let ne govori več.«
Prijetno mi je zazvenel ta odgovor na novoustvarjena ušesa. Ali ni se mi videl verjeten, zatd vprašam začuden: »Kakd to?«
Odgovori mi: »Nc poznaš li dekreta nadškofa Janeza devetin-devetdesetega? Ta dekret prepoveduje nemški jezik jedenkrat za vselej.«
»Zakaj ?«
»Vzroki so tehtni. Največji grešnik, kar jih je kdaj porodila zemlja, bil je prekleti Martin Luter! Ta je pisaril pohujšljive svoje knjige v nemščini, in zategadelj je blaženi nadškof Janez prepovedal to govorico. Ze tisoč let se ni Čula v nas nemška besedica!«
Všeč mi je bil spomin na tega nadškofa, samd žal mi je bilo, da ni živel leta 1891., ko bi ga bili Slovenci potrebovali toli bridko.
Znanec moj je v tem Času pohrustal repo svojo. Vstal je in izpregovoril elegiški:
»Solnce že zahaja, in mrak me sili v mesto. Ako hočeva o pravem Času dospeti k mestnim vratom, čas je, da odrineva. Ako hočeš v mesto, bodem ti spremljevalec, kakor si ne moreš želeti boljšega !«
»Spremstvo tvoje me bode osrečilo!« odgovoril sem hvaležno.
»Ako mi odšteješ nekaj novcev, včdem ti konja, zakaj za te korake ni vredno, da bi splezal na sedlo!«
Odštejem mu nekaj drobiža, in na vse strani mi izraža hvaležnost svojo, ko ga spravlja v žep. Natd prime konja za povodec in krene po ozki stezi proti mestu.
Dr. Ncv&ck<lo: 4000
Spotoma vprašam: »Ali stanuješ v mestu?«
»V mestu, kje pa drugjč!«
»Zdi se mi, da nimaš preobilo dohodkov?«
»Kaj hočeš,« odgovori mi ponižno, »saj sem samö profesor na vseučilišči.«
»Profesor na vseučilišči!« vzkliknem.
»Da, na vseučilišči svetega Simplicija!«
»Kaj predavaš?«
»Učencem svojim razlagam teorijo blaženega Antona od Kala. Toda saj se ti ponudi prilika, da bodeš poslušal predavanje moje, ako prideš na vseučilišče svetega Simplicija!«
Takrat sem že sklenil v duhu, da obiščem to svetovnoznano vseučilišče. Za sedaj pa vprašam:
»Kakšne dohodke imaš od profesure svoje?«
»Ti dohodki niso nikakor neznatni! Na teden mi izplačuje škofova blagajnica po dve liri; poleg tega imam privilegij, da se smem brezplačno najesti na kapiteljskem polji, kadar hočem.«
»To repišče je torej kapiteljsko polje?«
»Takö je, in često sem tukaj večerjal že prav izvrstno!«
»Obuvalo ti tudi ni najboljše!« pristavil sem.
»Vidiš, to so res posebne sitnosti!« odgovori mi. »Nam vseuči-liškim profesorjem morajo nadškofovi dvorni čevljarji brezplačno na pravljati obutev. Vrstimo se drug za drugim. Sedaj je na vrsti naš rector magnificus — tisti, ki takö smešno predava o sandalah svetega Antona — in to je tanko in neznatno človeče, ki prav počasi trga obutev svojo! Jaz pa moram čakati, dasi mi palec na nogi gleda beli dan, kakor bi ne bilo ni čevljarjev ni usnja na svetu!«
Priznal sem, da mu je v tem oziru usoda dokaj žalostna.
»Sicer pa človek izhaja prav lahko,« zatrjuje mi, »tem lože, ker imam postranskih dohodkov!«
»Kakšni dohodki so to?«
»O včlikih praznikih,« odgovori mi, »zvonim v stolpu svetega Nikolaja, kar mi na leto donaša nekaj lir. Vender je žc tudi v tem slabše!« pristavi vzdihujč.
»In kakö to?«
»Kakö to? Ker se že do malega ponujajo vsi profesorji vse-uČiliški, da bi zvonili v stolpu svetega Nikolaja!«
Ko mu ne odgovorim ničesar, doda še:
»In takö se 11am krade kruh, nam, ki smo vender stari in izkušeni učenjaki!«
Prikorakala sva malone do mestnih vrat. Že se je dvigalo pred nama visoko ozidje, in že sva opazila mnogoštevilne straže, ki so hodile po tem ozidji. Stopila sva na most, kateri se je razpenjal nad mestnim jarkom, neposredno pred orjaškim portalom. Zdajci se pripelje po prašni cesti za nama gospodska kočija. Pred njo so bili upreženi štirji tolsti konji, kateri so s kopiti teptali po prahu, da se je dvigal kar v oblakih. Profesor iz vseučilišča svetega Simplicija se ponižno umakne, globoko se pokloni in sname obrabljeni klobuček. Rejen človek je sedel v tem vozu in se leno valjal po mehkih blazinah. Na prsih se mu je bliščalo nekaj redov, torej je bilo popolnoma upravičeno, da se na naju niti ozrl ni. Pri mestnih vratih je hitela straža v orožje. Začula so se ostra povelja, in vojaki so prezentirali.
Potem je bliskoma vse izginilo v mesto.
»Kdo je bil ta dostojanstvenik:« vprašam radovedno. »Izkazujejo mu vojaške Časti!«
»Velika in imenitna glava!« odgovori mi profesor vseučiliški. »Cerkovnik pri svetem Nikolaji je, in dodeljeno mu je dostojanstvo generala! Peljal se je na izprehod, in sam Hog vč, ali sem se mu priklonil dovolj globoko!«
»Z dostojanstvom generala!« začudim se.
»Da! Da! In z dohodki generala!«
»Čudna, čudna zemlja!« premišljal sem, ko sem leta 4000. po Kristusovem rojstvu poleg spremljevalca svojega prekoračil vrata bele naše Ljubljane!	(Dalje prihodnjič.)
Kitajska lakota.
Spisal Ivan Vrhovec.
»tresa', vojske, lakote, draginje, povddnji, bolezni in žalostnih in revnih časov — reši nas, o Gospod!«
V teh besedah so izrečene najhujše groze prejšnjih časov, kaj pravimo, prejšnjih časov — tudi sedanjih! Dandanes še prešine strah in groza zemljana, ko se mu zagugljejo tla pod nogami, in se mu nad glavo sesujejo mesta in vasi; jok in stok se sliši, ko zagrmč povddinjski valovi čez breg in plan in za nekaj trenutkov odnesd s seboj, kar je ošabni človek gradil stoletja in stoletja ter se trkal na prsi, češ: »To je stavljeno za vse večne čase!«
Res, še bode zatrepetal svet, kadar jame razsajati grozna kuga, in bodo cepali izumljivi devetnajstovečanje po tleh, kakor muhe svetega Vrbanal — Bog ne däj, da bi se vnela vojska, dasi je ne bodo spremljale nezaslišane groze in nečloveška trpljenja nekdanjih časov; zakaj sovražnik nam vsaj ne bode trgal iz rok in moril roditeljev, žena, otrdk in prijateljev!
Po naših krajih so izgubile vojne in druge nesreče mnogo nekdanje grozovitosti svoje, saj se o nesrečah takoj izteza tisoč in tisoč usmiljenih rok, ki hitč prinašat pomoči in tolažbe. Ali drugače je po krajih, daleč ocl nas, po Aziji in Afriki, po deželah, kamor še ni posvetila luč krščanske vere, ali pa sije šele s prvimi žarki. Težko je povedati, katera onih gori navedenih groz je po teh krajih hujša. Celo najrazvitejši ndrodje zunaj Evrope, n. pr. Kitajci, torej plemena, ki se ponašajo, da so razvitejša nego celo Evropci, izumili še niso pomočkov, s katerimi bi vsaj nekoliko zmanjšali te groze. Temu dokaz nam bodi lakota kitajska.
Kitaj je razven Rusije največja država na svetu, večja od vse Eviope z Rusijo vred. Zaradi te neznanske obširnosti ima po posameznih pokrajinah kaj različno podnebje. Po nekaterih krajih je po-Ičti vroče, kakor v peklu, po drugih pa je zlasti pozimi mrzlo, da drevje poka. Mnogo tega svetä je velikanska puščava Gobi ali Samo, ne dosti manjša od zloglasne afriške Sahare; toda mnogo tega sveta je tudi takd rodovitega, da se lahko meri z najrodovitejšimi deželami na svetu. Ali prebivalci teh tolikanj rodovitih pokräjin vender niso bogati, temveč živč prav oskromno; preveč jih je. Nikjer drugod po svetu niso takd tesno zgnečeni, kakor tu; Kitajska je najgosteje naseljena zemlja na svetu. Ker grč Kitajccm trda za vsak grižljaj, morajo skrbeti za to, da si obračajo v prid vsako pčd zemlje, kolikor se da. Zatd po nekaterih krajih, zlasti blizu velikih mest, katerih je na Kitajskem jako obilo, celö svojih hiš ne stavijo na trda tla, ampak na velike čolne ali splave po rekah. Zlasti ubožci, katerih je tudi na Kitajskem več nego bogatinov, počenjajo takö. Tiste pedi zemlje, na katerih stoji hiša, izgubljene so namreč za poljedeljstvo; ondu ne rase nič. Toda še toli premeteno, človek bi malone dejal: skopo gospodarstvo z drago zemljo jih često ne more rešiti velike lakote in neizogibne smrti.
Po hladnejših severnih pokrajinah pravega Kitajskega: Kiang-su, Ho-wan, San-tung. San-zi, Pe-či-li in Mandžuriji sejejo taka žita, kakor pri nas: pšenico, ječmen, proso, sočivje. Najimenitnejši pridelek pokrajin na jugu glavnega mesta Pekinga pa je riž. Riž je Kitajcem to, kar kmetom našim krompir, to je, najvažnejši pridelek in vsakdanji
živež. Kadar se ne obnese, go tj <5 jim! Dogaja se pa to kaj rado. Malokdaj mine leto, da ne bi ta ali dna pokrajina tožila po dežji. Po nekod se je že pripetilo, da ga leto dnij, celd po dve leti ni padlo ne kaplje. Ker pa Kitajci nimajo niti železnic, niti dobrih voznih cest, temveč prevažajo blagd v daljne kraje jedino le na hrbtčh tovorne živine, zatd je o slabih letinah lakota neizogibna.
Jedna najhujših nesreč je zadela Kitajce po gori imenovanih pokrajinah pred dobrimi desetimi leti. Stari ljudje se niso spominjali take sile. Vso dolgo pomlad ni padlo ne kaplje dežja. Zemlja je bila trda kakor rog. Vsejati ni bilo moči ni pesti žita. Ce ga je kdo venderle vsilil zemlji, vzkalilo ni, ker ni bilo potrebne vlage. Napovedovali so se hudi časi. Ob čem naj bi živelo neštevilno ljudstvo, zgnečeno kakor mravlje v mravljišči? Zastonj so bile vse »copernije« kitajskih manda-rinov, s katerimi so hoteli priklicati dežja na Žejna polja. Minil je mescc za mesecem, toda nobeden blagodejen oblaček se ni hotel prikazati na vedno jasnem obnebji. Čimbolj je pritiskala suša, tem pogosteje so se jeli po cestah, okolo mest in večjih krajih potikati ubožni ljudje, ki so sicer živeli ob dninarskem delu, torej od danes do jutri.
Pri teh ljudčh se je oglasila beda najprej, zakaj o takih prilikah ni dela, ne zaslužka. Ves promet, vse delovanje zastane, in vsakdo obrne novčič svoj desetkrat, predno ga izda, če ga sploh ima. Tolpoma so bežali ljudje iz krajev, katerim je pretila lakota; dni pa, ki so ostali v njih, jeli so se razdrapani. na pol nagi in sestradani, upalih lic klatiti po soseščini in iskati stvarij, s katerimi bi mogli utolažiti lačni želodec svoj.
Ali ne samd dninarjem, sčasoma je pričela lakota trkati tudi kmetom na vrata. Začeli so spočetka prodajati take stvari, o katerih so mislili, da jih utrpč naj lože, potem pa vse, kar se je le moglo spečati v denar, poljsko orodje, obleko, hišno opravo, živino, napösled celd slamo s streh in les iz hiš. Med prvimi prodanimi stvarmi je bila tudi živina, ki je lačna in žejna koprnela po založku najslabše klajc in požirku najkalnejše vode. Ali klaja je bila že davno použita, ovčla trava se je že davno posušila, in najizdatnejši studenci in vodnjaki so že davno usehnili. Kdor je mogel, spečal je živino v denar, kdor pa ni mogel, pobil jo je, da mu ni poginila od lakote. Leta 1878. je bilo v početku te hude bede meso tolikanj ceno, da je ostajalo celd siromakom; boljši kup je bilo od riža. Kaj pak! Riž se je dal shraniti, mesd pa se je moralo ali použiti ali pa je segnilo.
Ne dolgo, in mnoge vasi so bile samd še podrtine brez vrat in dken; vaščanje so prodali vse, naložili vse imetje, to je nekoliko starih
cap in jokajoče otroke svoje na samotežne vozičke in šli po svetu ne za kruhom, ampak zk tem, kar se je sploh moglo imenovati užitno spričo tolike bede.
Sila kola lomi! Sčasoma so tudi takim ljudem, ki so sicer izhajali še dosti dobro, pošli ne samd novci, ampak poprodali so že vse, za kar se je le dal utržiti božjak. Toda s pritiskajočo lakoto tudi za denar ni bilo moči dobiti ničesar, in lakota je grabila najimovitejše ljudi takisto neusmiljeno, kakor največjega siromaka. O tej grozoviti nesreči so poročali krščanski misijonarji, ki imajo po teh krajih že mnogo misijonskih postaj, dogodke, ki se dado popisati le stežka. Bilo je ni stvari', ob kateri bi ne bil do smrti sestradani Kitajec poskušal svojih zob, če je količkaj pričakoval, da bode vsaj za nekoliko trenutkov pomirila lačni njegov želodec. Kmalu ni bilo po vsi okrajini, koder je razsajala lakota, nI zelenega drevesa ni grmiča. Drevje je bilo golo, kakor bi ga bile objedle kobilice. Toda omulili so ga nesrečni ljudje, ki so si z na pol suhim listjem tlačili želodec. Razdirali so bodeče kak-tove žive meje, s katerimi so si bili zagradili polja; grenke korenine aloj so jim bile zaželena jed. Lotili so sc ccld drevesnih skdrij, in marsikoga so našli mrtvega z motiko ali rövnico v rokah poleg grma, katerega je že na pol odkopal iz zemlje. Mravljišč so se veselili nesrečniki, kakor bi bile najboljše pečenke in se gostili z jajčeci mravljin-čin im i.
Da bi prevarjali želodce svoje, nabirali so neko belo zemljo, mešali jo s posušenim perjem, divjimi sadeži, nekoliko prosčnimi otrobi, in od takega testa pekli nekakov kruh. Od take hrane so se jim napihnili obrazi in pozelcnčli kakor perje, katero so uživali. Toda dolgo časa se želodec ni dal trapiti: gotova smrt je bila neizogibna posledica takovc hrane.
Najbogatejši ljudje so se veselili, kadar so mogli dobiti prosčnih mekfn. katerih so se prej branili celd reveži. Tropin bombaževega semena, iz katerega so stiskali olje, prej celd živini niso hoteli dajati; ali sedaj so bile te tropine jed, za katero so se kar tepli sestradanci. Te tropine so neužitne do cela; da bi se jih ne branil oslabeli želodec, žvečili so prej korenček (ingver), kar je provzročalo toliko pečenje in skelenje v goltu, da je želodcu dišala vsaka še takd malo užitna stvar.
V najhujši stiski je prijelo dokaj nesrečnikov za orožje, da vzemd šiloma, kar se ni dalo dobiti zlepa. Jemali so vse, kar so mogli, naposled tudi ljudi, katere so prodajali prekupovalcem za sužnje. Ti so jih odganjali s seboj v daljne kraje, kjer ni razsajala lakota, in jih
dobro spečavali na sejmčh. Ali tudi razbojnikom je vzela lakota naposled orožje iz rok, ker ga vsi sestradani in onemogli niso mogli več nositi. Razbojništvo je tako minulo samo ob sebi.
Ko je prikipela lakota do vrhunca, jcli so sestradani roditelji prodajati celö svoje otroke, otroci roditelje svoje. Dasitudi je na Kitajskem prepovedano prodajati ljudi, vender se gospöske pri taki grozi niso menile za takovo trgovino. Cena ljudij se je znižala takö, da so za otroke plačevali le po nekoliko petič!
Naposled so jeli nesrečniki uživati celö človeško mesö. Roditelji so zamenjavali otroke za tuje otroke, da jim ni bilo treba klati svojih. Siccr Kitajca ni groza umoriti rodno hčerko, nikdar pa ne bi umoril sina; toda za lakote se je dogajalo to stokrat in stokrat. Ko so prihajali misijonarji v vasi. da bi tolažili nesrečnike, upali se niso uživati ničesar, ker so se bali, da ne bi postavili prčdnje človeškega mesa.
Lakoti sta bili za petami vročinska bolezen in driska; pozimi pa je pritisnil še nenavadno hud mraz, da je prikipela nesreča do vrha.
Kaj pa gospöske? Ali niso te ničesar storile za olajšanje tc grozne nesreče? Saj se vender prištevajo Kitajci sami najizobraženejšim narodom pod solncem. Res, storile so nekoliko, toda njih podpora je bila kakor kapljica v morji. Kaj bi opravile proti lakoti v krajinah, kjer jc stradalo 11. pr. 150 milijonov ljudij! Po nekod so dale izprazniti žitnice, naložile mnogim posestnikom višje davke in po nekaterih mestih prisilile hišnike, da so odmenili jednoletno najemščino svojih proda-jalnic in skladišč stradajočim rojakom svojim. Ko so jcli nesrečniki čimdalje bolj pritiskati proti večjim mestom, dala je gospöska zapreti vrata in postavila kako uro hoda od mest koče od bičja, kamor so se vzprejemali stradajoči siromaki. Po dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, dajali so jim sklcdico prosa ali riža, ravno prav, da niso mogli ne živeti, ne umreti. Od 40.000 ljudij, katere so vzprejeli, 11. pr. pred mestom Tsicntsin, umrlo jih je po teh kočah za nekoliko dnij nad 7000. Videč, da ne opravijo ničesar, dale so gosposke podreti koče in rekle revežem iti domöv. Vsakdo je dobil po deset funtov moke in majhen dar v denarjih, nekoliko krajcarjev našega denarja.
Kaj je izdalo onih 15 milijonov goldinarjev, katere je kitajska vlada v najhujši bedi vzela iz državne blagajnice, da nakupi žita! Dobri so bili le za to, da je toliko in toliko milijonom ljudem splaval zopet jeden nov up po vodi. Sevčda se je raznesel brž po vseh stradajočih deželah glas, da bode odslej slčharni revež Vsak mesec po jedenkrat dobival toliko žita, kolikor ga potrebuje, da se ubrani vsaj smrti. In res so hodili mandarini po mestih in vasčh, da popisujejo najbednejše ne-
srečnike, kakor bi jim bilo res kaj do njih. Toda zvršil se je dobri namen le malokjč. Tu pa tam v kakem mestu so dobivali najubožnej.ši ljudje po dva ali tri krajcarje naše veljave na dan, ali kakih 8 do 10 funtov prosa in prosčne moke, pomešane z otrobi, za ves mesec; toda še na dnih maloštevilnih krajih, kjer so delili podporo redno in vsak dan, delili so jo takd. da so samd slepili ljudi, takd n. pr. pri mestu Tai-juen-fu. Da bi se berači ne zbirali v mestu in ne kalili morda miru in reda, dali so mandarini napraviti dobro uro hoda od mesta tri zagraje, kjer jc dobival vsakdo, kdor je prosil, skledico prosa ali riža. Povprek se jih je oglašalo po 8000 na dan. Spuščali so jih posamič v zagraje in zavračali le dne sestradance, kateri so se jim zdeli že takd oslabeli, da jih bode vsak čas konec, morebiti celd v zagraji. Pri vratih je bila tolika gneča, da so vsak dan štrli povprek $0—60 ljudij. Da bi jim ne podrli zagraje, udrihali so uradniki po sestradancih kakor po črni živini, a to ni izdalo nič, saj na pol mrtvi siromaki že niso čutili ničesar.
K lakoti je pritisnil pozimi še hud mraz. Misijonar Gregorij Grassi, frančiškan, bil je jako mrzlega dnč sam priča nepopisni bedi ubogega ljudstva. Šel je k vratom dne zagraje, da bi videl na svoje 0Č1, kar so mu pripovedovali, česar pa ni mogel verjeti. Mraza je bilo 22 stopinj, in tu je videl na pol gole nesrečnike, kakd so sc jokaje in stokaje pre rivali pred vrati. Mnoge je takd prevzela lakota in mraz, da podarjenega riža že niso mogli nesti v usta. Videl je l81etno dčklico, ki je omahovala po vsakem drugem ali tretjem koraku, toda se vselej vzdignila z vsemi svojimi močmi, koprneča po založku skoraj neužitnega prosa ali riža. Toda naj so bile na ponudbo najboljše stvari, saj jih oslabeli želodec ni mogel prcbavljati, in skoraj je bilo res, da se je človeku storila dobrota, ako ni dobil ničesar. Prikrajšane so mu bile vsaj grozne muke.
Navzlic tem grozovitim prigodkom so bile v mandarinih človeške pošasti, ki so to strašno nesrečo porabljale v svoj prid. Večina državne podpore za nakup žita je izginila v globokih žepih neusmiljenih mandarinov. Tudi žitnim odrtnikom je bila doba splošne lakote spočetka jako srečna doba. Ko niso še pričakovali, da bode lakota trajala takd dolgo, posojali so revežem žita iz svojih žitnic proti desetkratnemu in tudi petdesetkratnemu vračilu, ali pozneje, ko lakote le ni bilo konec, pomrlo je tudi mnogo teh odrtnikov za njo.
Po vasčh in cestah si videl prizore, da se Bogu usmilil Ko je lakota trajala že nekoliko mesecev, bilo ni po vseh pokrajinah, kjer vender živi več milijonov ljudij, 111 jedne rodovine, ki bi mogla reči:
Iva»» Vrhovec: Kitajska lakota.
»Pri nas so živi vsi.« Mnogo jih je izmrlo popolnoma. Po vasčh, kjer je bivalo prej po 200—300 ljudij, tam jih sedaj ni živela ni desetina. Marsikje so se ostrupljali tolpoma, da bi tem prej končali trpljenje svoje. Po cestah do večjih mest so morali vozniki stopati z vöz in spravljati s pota mrliče, katere je ondu smrt prestregla. Marsikje so ležali mrtveci kar kupoma, ponajveč stari ljudje in otroci, katere so pehnili roditelji od sebe, da jim ni bilo treba gledati, kakd so se jim izvijali zadnji vzdihi iz mladih prsij. Zamolklo ječč so klicali po grižljaji kruha, toda nihče jih ni slišal; kdor je šel mimo. obrnil se je, saj jutri, morda za nekaj ur že tudi njega ne bodo nosile noge.
Misijonarji, ki so zahajali med ljudi, da jih tolažijo, zadeli so marsikdaj na družbo, ki se je gnetla okolo kotla, kjer so kuhali človeške ude. Kjer si hotel, videl si po cestah ljudi, umrše za lakoto, ki so še držali v rokah kdse človeškega mesa. Reke so vsak hip prinašale mrličev, katerih sevčda niso utegnili pokopavati. Po mestih so pa vsako jutro hodili z vozmi in nakladali mrliče, umrše ponoči, in ljudi, oble-žavše na mestu; toda po deželi, zunaj mest, bilo je to neizvršno. Saj se človek, ko je pritiskala lakota vedno huje, celd po mestih ni mogel geniti, da ne bi zadel na mrliče in umirajoče nesrečnike. Mestni predstojniki so imeli siccr nalogo pobirati mrliče in jih pokopavati, ali njih število jim je raslo kar v rokah. Še hvala Bogü, da so jih mogli spravljati iz mest; zunaj so vrgli nanje nekaj lopat zemlje, in pokopani so bili. Na pol zdivjani psi, volkovi in druga zverjäd, izgre-bali so mrliče, trgali jih na kcSse in jih vlačili po polji.
Gospdske so se jele bati po vsi pravici, da ne nastane kuga; kupovale so blizu večjih mest zemljišča, dale kopati globoke jame in obetale za vsakega mrliča, katerega kdo privede tjakaj, po pet petič našega denarja. Toda preveč so obljubile! Živi ljudje so se zaradi visoke plače krvavo tepli za mrtve ljudi, in mnogokrat je privodel kdo še na pol živega človeka k jami ter čakal, da je izdihnil in mu takd dal zaslužiti petice, za katere bi morda venderle še dobil založek riža. Pripetilo se je pa tudi, da ni dočakal smrti nesrečnikove, ampak prej sam omahnil ob jami.
Toda poslovimo se od teh grozovitih prizorov in recimo, kar smo dejali v početku:
»Potresa, vojske, lakote, draginje, povodnji, bolezni in žalostnih in revnih časov — reši nas, o Gospod!«
( rtiče iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije.
Uerilo c. kr. stotnika Iga Kaša v »Slov. klubu na Dunaji.«
(Konec.)
jrcegnovemu nasproti, na poluotoku Luštici, leži v mirni luki vasica Rože (Porto Rose); nje pristanišče je sösebno varno, kadar razsajajo južne sape po širem morji.
O tej vasi si pripoveduje ljudstvo, da je bila nekdaj veliko in mogočno mesto, kakor Risanj in Kotor, da pa je sčasoma pošlo bogastvo in izginila mogočnost — osamela je priredna luka, in podrla so se velikanska poslopja, da danes o njih ni sluha ne duha!
Pri kapelici nad Rožami imamo kaj lep razgled po crccgnovskem okraji: vidijo se sela, vrtovi in logi od nižave ob Sutorini do doline pri Zeleniku in obrežje Kombur, polno belih hišic in krasnih vrtov, po katerih zclcnč med drugimi sadunosniki goste limone in pomaranče. — Prekrasen je vtisek starega mesta sredi svojih razvalin z bogato svojo okolico, za katero solnčni soj razgreva kamenite goljave ponosnega pogorja, kipečega v modre visočine jasnega nebä l —
Ne uro hodd od gradu proti severu stoji, orjaški trdnjavi jednak, vhod v predkraj krivošijanski; to je soteska pod Kamenom. Trojni oklep skoro neprehodnih pečin preti potovalcu, ki hoče od morskih bregdv prispeti na gdre. Jedini vhod je nad Matkovičem, drugod še kozč ne morejo preplezati teh strmin. Ali kakd strašne so te skale, stoječe na obeh strančh, kakd grozno visoke, razbite, razklane! Stežka je prostora potoku hudourniku, ki vali velike pečine po strugi svoji, kadar vzkipi po de-žčvji, da se njega bobnenje in ropot čuje daleč okrog. In čez ta potok in ob robu orjaških pečin se vije ozka, po naših vojakih narejena steza navzgori po soteski, preprečeni tu in tam po novih skalnih grebčnih. Ko človek misli, da zdajci pride pod milo nebd, ovirajo ga iznova pečine, strme pečine. Kadar pa se ozrč, da bi videl, koliko je že prekoračil, ne vč, od kod ga je privedel pot; obkoljen je na vseh strančh, le svetlo solnce sinjega neba sije nanj.
Na tem mestu se je bil dni kruti böj med Benečani in Turki leta 1687. Bosanski paša je prelezel visočine od severozapadne strani in dospel do Kamena, misleč, da bode z brda udaril na Er-
cegnovi, kakor šine kragulj iz zraka na svoj plen; ali zmotil se jel Kristjani so bili zaseli vse pečine in se mirno poskrili v otlinah in razpokah, dokler ni vsa turška vojska prišla v past, ali nekoliko žc prešla zunanji južni vhod. Zdajci udari na sovražnika! Od vseh stranij, z vseh skalin dcrö oboroženci na presenečene Turčine in jih pobijö, nezmožne, da bi se branili. —
Končno prispemo na planjavo (čez 500 m nad morjem). Vinogradi, njive, ubožne, toda s kamenjem pozidane hišice, cerkve in šole, mlado hrastičevje in krševite goline, z debelim kamenjem nastlane struge hudournikov: to je slika one planote, po kateri vodi steza med zidovjem, čuvajočim sad napornega kmetovanja.
Pod Vratlom ugledamo »oružnico«, (žandarsko postajo) — in zdaj se zavije pot okolo Radostaka mimo Daždarice in Čezme vode (800 do 1000 t/i). Na desni strdni se vidi 300 m niže ozka planjava, imenovana po kakovosti »Zljebi«, z nekoliko majhnimi seli. Ti »žljebi« sedč na nepregaznih pečinah, ki se vzpenjajo nad hribovjem krajin Sasovič in Kuti. — Globoko proti jugu vidimo zaliv tivatski in Tople; krasno se vidi tudi s te višine neizmerno mogočno morje!
Steza je vsekana v pečevje. Strmo se prostirajo stene navzgori, na desni strani pa zčva zračen prepad; res ni varno gledati doli v zijdt, sösebno ako je človek utrujen od hoje! —
Ko se pot vzviša preko 1000 m, krene proti severovzhodu. Pred tabo se prikaže krševita glavica Snežnice, ki že meri 1100 m. Na vrhu te višine se blišči cerkvica; ali ni mi znano, v kaköv spomin je zgrajena. Nekoliko na desno stran zre okö v zaliv morinjski, proti jugu pa se vidi Perast s svojima ostrovoma, in v sivi daljini se vije bela cesta iz Kotora v Črnogoro. Na levi sträni se odpira pot v prvo pravo krivošijansko selo Ubli.
Presenečen gleda potovalcc to krajino. Gole, divje nakopičene pečine so bregovi; planota, na kateri daj 6 redke kraške dolinice slabo rast ubogemu krompirju, prostira se pred nogami, in tam v nebö strmita pleša glava Baštek in zobasti grebčn Vela bukva; levo stran preči raztrgano pogorje s pečevitimi panogami, po katerih žalujejo posamezna bukova debla. Tu nahajamo sredi nerednega, suhega zidovja prva krivošijanska stanova lisca, kočicc, pri katerih nizka slamnata streha čepi na surovem zidu z ozkim vhodom, toda brez öken; lahkö ni misliti, da so te kolibe stanovanje človeku. — Pust je kraj. Po golinah med peČcvjcm sc pašo medle kozč in oveč; v veliko rjuho zavit pastir sedi kjč na pečini. Srečujejo te samö stare žene, stokajoče pod težkim bremenom! —
to*
Z roba te planjave se vidi selo Ubli v podolgasti, proti iztoku sezajoči dolini, kjer čepč ubožne koče siromaških stanovnikov, »bajte,« katere more ugledati samd vežbano okd, ker se strehe, kakor bi se bale, potikajo za zidovje. Vsaka hiša je trdnjavica zäse, obkoljena s trdnim obzidjem. Sredi doline stoji cerkvica in kipč gole stene nekdanje »oružnice«. »Kozja steza« se spušča po ostrem kamcnji z brega; glavni pot pa se kroži med skalovjem in prepadi povprek pod pečevitimi gredami Ubaljske planine in se plazi po divji soteski navzgori do 1200 m višine. Nad polovico belega dne je treba od morja do te vršine.
Ko obkrožimo Sitnik, predgorje mogočnega Baštcka, krenemo bolj na vzhodno stran; vzprejme nas temna — bukova gošča. Čudimo se tembolj, ker južne strani krševitih gora nimajo niti sledu o znameniti vegetaciji.
Močna so debla teh bukev. Mostna tla, iz katerih kipč velikanske skale, preprežena so z zeleno praprotjo in mladim lesom, in skoro nas obhaja spomin na domaČe severne gošče.
Dolinice s krompirjem se množč; po malih senožetih stojč dišeči senčni plastovi; slamni škopi, katere opažamo tu in tam, značijo nam, da po teh oskromnih njivicah tudi žito izhaja dobro.
Onikraj dolinic se vzdiguje najnemilejše in najpustejše gorovje vsega Krivošija, polno divjih sotesk in strmih prepadov, razpokanih otlin in razjedenih žrel: Ubaljska planina, Vela greda, Bakočevo ždrjelo, Brezovačka planina, in za temi šc više gospodarijo: Šubra, Crljcna planina, Orjen, Vučji zub in Pazua, vsi 1700 — 1900 m visoki! Na njih se nahajajo velikanske jame, katerih nekatere hranijo vodo, druge pa led in sneg, ki ne skopni nikdar. Iz teh visočin polčti prinašajo sneg v pomorska mesta, in stežka si moreš misliti, po koliki nevarnosti je došla hladilna snov do mesta, kjer mirno sediš v senci kake murbe, ali pod cvetočimi olejandri srkaš sladoled! —
Iz gošče vodi po ozkih dolinah pot tja do Graba in do Unirin, kjer nahajamo dokaj njiv in logov, tudi sadunosno drevje in sled ži-vinorejstva; samd hišice so vse jednake ubožne koče; izmed stanovnikov vidiš zgolj starce in starke in le semtertjk kakega otroka! —
Večer je, jasen večer v planinah. Zahajajoče solnce obseva pusti hrbet Golega vrha in ostrozobaste vršine mogočnega Lovččna. Pogorje pri Crkvicah z dvema kulama resno gleda doli na mlade gošče, kjer počivamo. Veli kabao (kad, Čeber) in Stražnica krijeta senčno
odejo po dolinah. Hladna sapa veje od Orjena, od Vučjega zuba in od Pazue. Mir polega po okolici.
Iz dolin se vzdiguje na pcrotih lahne meglice, iz mladih logov se bliža z glasom na jug hitečih ptic, s krasno žarečih pečcvitih planin ti priplava — spomin daljne, daljne domovine tvoje! . . .
Od Crkvic na severno stran se prostirajo rodovite poljane, z gostimi logi proti Jankovemu vrhu, s katerega se kaj krasno vidi na ravnico Dragaljsko DvrŠino. Dolga je ta ravnina do 5 km, široka od 1300—2500 m\ nad morjem leži nekoliko nad 600 m. Nahajajo se lepe šume, plodna polja in zeleni travniki. Proti severnemu koncu, kjer stoji utrjena vojašnica Dragalj, stoji sredi doline cerkev in poslopje župnije krivošijanske. Na poti k Jankovemu vrhu »oružnica«, in dalje na nekoliko vzvišenem prostoru »han«, to je gostilna! Na vzhodu kipč strmi robovi črnogorskih mejnih gora BjeloŠa in Bukovicc, proti zapadu pa se gnetd divje planine gdrenjega Krivošija — prostrane gošče s temnimi brlogi raznovrstnih divjih živalij.
Prezanimljiv jc tudi razgled z Vele (t. j. velike) bukve. Ali te žavno je priti na vrh te razkosane göre. Ne ovirajo te samd prevelike plošče in neprehodne stene, nego tudi gosto dračje in mlado bukovje, ki polni vse razpoke. Kjer pa ni drevja, tam ležč nasipi ostrega kamenja, nestalne ruševine, ki se po strmih strugah vdirajo po brdu, da ne moreš lahko postajati, še menj pa stopati navzgori. Često se je treba plaziti po vseh štirih in se vzdigovati od stopinje do stopinje.
Ime »Vela bukva« ni brez vzroka; zakaj severna Stranje zelena od bukovja, med katerim nahajaš marsikako lepo deblo. Posebno büzu vrhunca nahajamo jako debela drevesa. Tu stoji še danes velikansko drevd; morda je to »vela bukva«; ali posušila se je in tožno moli gole svoje veje proti nebu.
Mnoge potne srage nam rosč čelo in licc, predno prispemo do vršnih pečin tega veličastnega skalnatega prestola. Skoro vedno v smrtni nevarnosti se pomičemo po ozkem grebčnu razsekanih in zo-bastih plošč; na vsaki strani zijejo brezdna in grozni prepadi.
Ali kakd velikanski prizor razveseli okd! Če pogledamo proti solnčnemu vzhodu, pozdravljajo nas bližnji vrhunci s trdnjavicami in kulami svojimi: Veli vrh, Grkovac gorenji in dolenji, Ledenice, Goli vrh, Šanik i. dr., in med vsemi se vijd, kakor tanke niti, bele steze, ki po vsem Krivošiji vežejo trdnjave in posadke med sabo in z Ris-njem in Ercegnovi m.
') »Vučji zub* je trojni mejaš (triplex conlinium) med Dalmacijo, Erccgovino in Crnogoro,
Za temi golimi vrhunci se vzdiguje šest, sedem vrst krševitega pogorja, druga za drugo, kakor kulise v gledališči; vsaka dalnjejša preseza sprednjo, vse rogljaste, vse gole, in vedno zračnejše, dokler se grcbčni zadnje vrste skoro ne morejo ločiti od sinjega neba: to je Crnagora! Na desni in levi strani od Lovččna ugledamo v sivi dalji ostre vrhe in široke glave mogočnega, v svetli zrak kipeČega gorovja : gore so severne Arbanijel — Ako pa se ogledamo na desno stran, daleč, daleč v globini vidimo zalive in zelene bregove bdk kotorskih, hiše, vasi, mesta, gradove in trdnjave — razvedene kakor na velikanskem zemljevidu; in za temi se širi v srebrno-sivem svitu nepregledna planota morja jadranskega 1
Brez vsake primere je razlika obeh razgledov: na levi strani od mejne črte, katero si mislimo od stališča našega čez Kotor, visoke, bledeče vrste golih gora in čudno očrtanih grebčnov, ki strmč kakor otrpli burni valovi druga za drugo — na desni strani pa neizmerna planjava bliščečega morja, katero se v sivi dalji spaja z megleno zračino! — Taki prizori se vtisnejo v dušo, da jih ni moči pozabiti, in lahko rečem : Kdor jc z Vele bukve ali z Bašteka kdaj, ne bojč se grozečih prepadov, gledal po tem dalnjem okraji, pomnil bode prizor vse svoje žive dni, in počut veličastne višine mu ostane do skrajne starosti! — Naporen je bil pot na Velo bukvo. ali mučnejša je hoja v dolino.
Brezredno so nakopičene skale druga preko druge; široke plošče se vdirajo, kakor bi se hrbtišče gorskega slčmena krivilo pod težo in se lomilo. Iz razpok rasd gosti šopki zdaj suhe trave, kar pro-vzročuje, da noga, ki si išče trdnega stališča, nevarno drsi, in vender je moči plezati samd po razpokah. Osamele lipe, z usnjatim listjem, podobnim leskovini, zelenč med zmedenim kamenjem — in kjer se je nabralo nekoliko prsti, razcvita ozkolisti, bledomodri jutranji pod-lesek (Colchicum anatolicum).
Med pečinami se tedaj plazimo od stopinje do stopinje. Dostikrat se moraš s pomočjo skelečih rok spuščati na nižjo ploščo, ki morda še trdna nil Kjerkoli visi na pol vela vejica, primeš se je veselo. — Takd dojdeš z obtolčcnimi koleni, s krvavimi rokami in z raztrgano obleko v sotesko, ob kateri se vije pot nizdolu! — Pot ? — To ni pot, to ni stčzal Toliko samö se pozna, da hodijo ljudje po tistih kolobarih, ker je ostrina izpranih kamenov oglajena, in potem pravijo: »Evo ti putal«
Nekoliko ur se mora človek truditi nizdolu, Čez pečine, ob soteski, okolo otlin in po divjih jarkih, da pride doli na planjavo, s katere vodi pot v Uble. —
Tukaj lehko počijemo med ubožnimi kočami, pod košatim drevesom ; ali vode nimajo, kruha nimajo, jajec nimajo, ničesa — in če nismo s seboj prinesli živeža in pitne tekočine, tedaj pa se brzo opa-šimo, in ajdč! Na nasprotni strani zopet 300 m visoko na drugo planjavo, kjer nas vzprejme znana steza in nas povede okolo Snežnicc, okolo strmega Radostaka mimo Čezme in Daždarice vode, čez planoto Kamensko, med groznimi pečinami nad Matkovičem — doli proti Ercegnovemu. Ako dobro hodimo, v šestih, celd v petih urah lehko pozdravimo »zeleni trg« pred gradom, in tedaj smo rešeni vseh nadlog in vsega truda; ali Vele bukve in Bašteka ne bodemo pozabili nikdar! —
Utrinki.
^T^jen do vode hiti Potnik od truda potrt > Znöjen dospč do potoka, Ndgne se, pije si — smrt
Tvoja podoba, sreč! Žene v ljubezen te up, Ljubiš, v opojni ljubezni Piješ nezgode si strup!
Gora žaluje in do!, Cvet je do cveta rostfn, Kädar pred solnce večerno Zdstor mu pade temdn.
Davno ostavil zemljd Mili resnice je svit, Svetu pa Ijttbo je često, Da mu v tem d je zakrit.
Mčgla polega se v dol, Polja objema, ravni, Mčni pondčna ta mčgla Slika zavisti se zdi.
Kdtfj skozi gdsto megld Svit se pokaže nam čist? Luči resnice takisto
V dušo ne pušča zavist.
Slepca nikdo ne srami, Le poniiluje ga vsak, Kdor pa miži, da ne vidi, Njemu recimo — beddk.
Kdor za resnico ne vč, Temu ne sodi posmeh, Kdor se odttfja resnici, Njemu to Šteti je v greh.
Gr. Novak.
Na obali.
(Novela. Spisala Marica).
(Dalje.)
III.
G regoriič.
gozdu pod proseško cesto je sedčvala dan za dnevom Gabrijela. Oprta na prav tisto drevd, kjer jo je Ribar zalotil
Toda največkrat je počivalo vse to ; dčklica je sedela tu z rokami na prsih prekrižanimi in strmela v daljo. Vsako jutro je vstala z novim upom, vsak večer legla žalostna in pobita.
Od dnč, ko je nekoliko časa prebila z Ribarjem, bila je druga; vzbudilo se je v nje srci dno neizrecno čustvo, dna sladka tožnost, ki se zovc ljubezen.
In česa si mlado srce nc slika tedaj! Misli zdaj čiste, jasne kakor modro nebö poletne noči, zdaj črne, obupne, kakor preteči oblaki, vstajajo v zbčgani duši . . .
V gozdu sedčč, upala je Gabrijela dan na dan, da bode srce zvabilo sem tudi njega, ki ji je uničil sladki mir.
Uboga Gabrijela! Mcscc dnij je že minilo od dnega dne, in nisi se odrekla milemu upu, da ga zopet vidiš, da vtopiš tožni svoj pogled v njega tolažne oči!
Solnce se že pomika proti zatonu; skoro se potopi v neizmerno morje.
Na svojem navadnem prostoru sedi Gabrijela že dobro dolgo. Odloči se, da grč domdv, kar se domisli citer svojih, ki ležč pozabljene poleg nje v travi. Žalostna reče:
»Uboge citre! Nekdaj ste mi bile jedina tolažba, srce je bilo mirno in zadovoljno, ko sem ubirala tc strune, in zdaj ? Tolažiti me nc morete, nimate več nekdanje moči!«
Takd misleč, jame ubirati strune, kar se začuje klic: »Gabrijela, gospodičina Gabrijela, dober večer!«
Dčklica sc vzdrami, ozrč sc in ugleda nekaj korakov za sabo Ribarja, kakor dnega dnč, ko je jokala toli bridko. Veselega obraza stopi mladenič k nji.
Gabrijela vsa zardela mu reče za pozdrav:
»Prav sedaj sem mislila na vas«.
»Takd?« odvrne mladenič; »vi mislite tudi name?«
»O da, prav mnogo; na koga naj bi mislila? Nikogar nimam, ki bi bil vreden, da se ž njim bavijo moje misli,« odgovori dčklica veselo, odkritosrčno in takd da duška bolestnemu čustvu svojemu.
Ribar sčde k nji v travo in ji gleda naravnost v obraz.
»Zakaj pa vas ni bilo toli dolgo?« vpraša Gabrijela, kakor bi ji bil obljubil, da pride.
»Ali sevčda, saj niste vedeli, da sem vas vsak dan pričakovala tu, kakd sem nespametna 1 Takd žalostna sem bila, ali zdaj me vesel f, da ste le tukaj.«
Začuden je Ribar poslušal izpoved mlade dčklice, katera izvestno sama ni vedela, kaj mu razkriva; ali vse te dni se je že toliko bavila ž njim, da se ji sedaj zdi že star znanec.
»Malokdaj utegnem, gospodičina. in do sem je od mesta jako daleč, vrhu tega — no, vse bi bil premagal, ko bi bil vedel, da me pričakujete.«
Molčala sta nekoliko trenutkov in zrla tja na morje, katero je solnce poljubljalo s poslednjimi žarki svojimi.
»Gospodičina[* povzame Ribar; »videti ste bili zadnjič takd tožni; rad bi vas bil tolažil. Ali mislite, da zaslužujem zaupanje vaše ?«
Dčklica ga samd pogleda, toda ta nje pogled mu povč mnogo več nego besede.
»Našli ste me jokajočo,« reče dčklica, »in jokala nisem zastonj. Nikogar nimam, da bi me imel rad, da bi me tolažil, branil, zagovarjal pred njim — pred očetom! Toda ne. saj ni moj oče, ne; to mi pravi glas prirodni; saj oče ne more takd ravnati z otrokom svojim 1 In njega zvesta hišina Katra se je nekdaj zarekla in mi v srdu svojem razodela, da ni moj oče. Toda hitro se je skesala, ko sem jo pogledala začudena. — In kakd bi neki bil ? — Otroška leta, ki so vsakomur najljubša, najsrečnejša leta, bila so meni trnjeva; mučil me je, ne da bi me pretepal, nego kar je hujše, preziral, zaničeval in sovražil me je. In v čem bi se bila pregrešila, nedolžno dete? Spominjam se, da se je stara naša hišina večkrat jokala, ko me je spravljala v postelj. Tedaj sem imela vender njo, da me je ljubila, ali umrla je, bila je takd
stara, ali toli dobra Marija moja! Matere, o kateri mi je pravila, da je bila pravi angelj, nisem poznala in — očeta tudi ne, saj to ni in ni moj oče!«
Takö je govorila dčklica s povešeno glavo, zardela se je in ustavila, ko sc jc ozrla v Ribarja.
Ko Ribar zapazi, da se sramuje izpovedi svoje, reče ji ljubeznivo : »Le nadaljujte, gospodičina, srce vam bode ložje, in name se smete zanašati, da vam bodem vedno na pomoč!« Za nekoliko časa povzame dčklica iznova: »Ko mi je bilo osem let, umrje mi jedina duša, ki me je ljubila, umrje mi Marija, in leto pozneje me odvčde Petrovič v samostan. Kakö sem se veselila! V tem pripravljanji, v tem pričakovanji sem bila vesela, pozabila vso nesrečo svojo. Ostala sem v samostanu do štirinajstega leta, in v vsem tem času ga ni bilo k meni, v vseh teh letih nisem videla nikogar razven součcnk, samostanskih sestra in iz-povednika svojega. Redno in točno je pošiljal zäme denar, ali meni ni pisal, le redkokdaj me je pozdravil po načelnici. Kakö mi je bilo težko, ko so klicali to ali ono dčklico, .češ, da je prišel oče, prišla mati! Mene ni klical nihče! In vender so mi bila ta leta najsrečnejša, najlepša, in rada bi bila vedno ostala v samostanu. Ali on je včdel, da mi je tam dobro, da sem si pridobila blagih src, ki so me pomi-lovala; tega mi ni privoščil. ,Kar je potrebnega, znaš/ dejal je; ,zdaj od tod!' — Potegnil me je iz mirnega, srečnega kraja v pravi pekel — v hišo svojo. Tu je bilo še slabše nego prej. Našla sem žensko (zval jo je Katro), ki se je povsod in v vsem ujemala z očetom, ki je ravnala z mano kakor on, ako ne še huje.«
Ustavi se uboga dčklica in globoko vzdihne. Vidčč, da jo Ribar takö milo gleda z velikimi svojimi očmi, zardi se in se obrne od njega.
»Ali se kesate, Gabrijela, da ste bili odkritosrčni?« vpraša jo mladenič. Ko mu ne odgovori, nadaljuje:
»Gabrijela, od önega dnč, ko sem vas videl, ko sem vas mislil nesrečno, od önega dnč živite v srci mojem. Odkritosrčno povem: iz-prva sem mislil, da ste napravili näme le prijeten vtisek in vzbudili v srci mojem pomilovanje, katero se bode sčasoma dalo odpraviti, ali dan za dnevom sem čimdalje bolj hrepenel po vas. Hotel sem se upirati, ali zaman. Gabrijela! Ljubiti vas hočem, moram vas ljubiti za vse: za očeta, mater, za brate in sestre — ljubiti na veke! Glejte, tudi jaz sem sirota, in pogrešal sem vedno ljubezni. Toda od dnč, ko sem ugledal vas, od tedaj je drugače«.
Zopet se ujamejo njiju oči," in v njenih igrajo solze veselja. Jelica mu podä roko in reče:
»Samd sirota, ki ima toli dobro srce kakor vi, umejc nesrečo mojo. Od dnč, ko sem vas prvič videla, bilo ni trenutka, da ne bi bila mislila na vas.«
»Gabrijela!«
»Imenujte me Jelico ali Jelo; takd me jc zvala mati in moja dobra Marija, jedini bitji, ki sta me ljubili.«
Mrak je že legel na zemljo, in skozi goste veje košatega drevesa je poslal mesec prve svoje poljube na dčklico in mladeniča.
Vstala sta; Ivan je prijel Jelico za roko in ji milo proseče zrl v obraz, nagnil se k nji in ji pritisnil na rdeči ustni gorak poljub, šepetaje: »Jutri, Jelica, ob solnčnem zatonu tukaj!«
IV.
Poput vode časov» teku, Ljubit« dok vam jc čas, dok joi Mlade vam godine služc Ljubite!---
Bad ali <5.
Kakor se začnč otroku nova doba, ko pusti igrače, veselo skakanje in brezskrbno življenje ter grč v šolo, kjer je omejena sloboda njega, takd je pomembna v življenji doba, ko se v srci pričnd vzbujati dna sladka mila čustva, zdaj žalostna, zdaj vesela, ko začnč v človeku kliti ljubezen.
Jela se je čutila v tem času srečno, kakor še nikdar. Prej vedno žalostna in resna, bila je zdaj nenavadno vesela, ko je našla srce, ki jo umeje in ljubi.
Kadar je bil Petrovič z ddma, tedaj je srečna Jela pozabila njega in zlobe njegove; v hiši, kjer je bilo navadno vse mrtvo, razlegala se je radostna pesem iz dekliškega grla.
Kadar sta sc mogla videti z Ivanom, pozabila sta vse: preteklost in prihodnjost ter živela le sedanjosti; pozabila ljudij in njih zlobnih src, živela zgolj ljubezni svoji.
Tako jima je v tej sreči minilo poldrugo leto, ali toliko, da sta se zavedala tega časa. Jela se je sedaj malo menila za očetovo preži-ranje in zaničevanje njegovo; vse je pozabljala v hipih, katere je prebila pri svojem Ivanu.
Ali kakor se polčti pripodč oblaki na jasno nebd, tako se je na mlada znanca naša pripodila usodna nevihta.
Nekega dnč, ko sta popolnoma mislila, da je Petrovič v Piranu, kamor je odpotoval že rano zjutraj, sedela sta v gozdiči pod cesto.
Ivan naprosi Jelo, naj bi mu zacitrala.
Jameta torej ugibati, kaj naj bi igrala.
»Le kaj prav prisrčnega, Jela!* reče Ivan, ki je dozdaj pripovedoval o dijaških letih svojih.
»Pripravi se, dragi moj, da te ne zbega moja toli žalostna pesem,« dč Jela, »srce ti bode pokalo! Pazi, Ivan!«
Rekši se nasmeje in zapoje šaljivo pesem, ki se glasi dokaj po redno iz njenih ust. Bila je v tem trenutku toli lepa, v tem razposajenem veselji takd ljuba, da se Ivanu še nikdar ni zdela takd. Pritisnil jo je nase in s poljubom zadušil zvonki nje smeh.
Kakor strela z jasnega neba ju zadene glasni satanski smeh Petrovičev.
»Haha! Dobro srečo, golobičica ljuba! Zakaj nisi k meni privedla golobčka svojega, k meni, očetu, da bi ga vzprejel v nardčaj — ljubeznivega sina!«
Jelica je stala najprej bleda kakor zid, ali skoro se jc osrčila in stopila k Ivanu, ki je že stal njenemu očetu nasproti.
»Ha, vi ste, gospod Ribar! Ali vas je Adamič k meni poslal, in ali ste zgrešili pot in v gozdu našli hčerko mojo namesto mene? Priporočiti vas moram prijatelju Adamiču, naj vas ne pošilja prepo-gostoma, da se ne izgubite!«
»Gospod Petrovič! Midva se ljubiva«.
»Haha, ljubica vaša?« kriči Petrovič. »Da se ljubita! Mene nje mati ni ljubila, in vender sva bila združena, hahal Le potolažite se; nji je že odločen drug ženin. Ako ga ne bode ljubila, in ji bode dolg čas, bode pa štela denar, res, denar, gospod Ribar!«
Ivan hoče odgovoriti še nekaj, ali Jela ga ustavi s pogledom, ki znači, da hoče govoriti sama.
Ribar se torej lahno prikloni Petroviču, poda Jelici roko in grč.
Prišedši na cesto, ugleda poleg Petrovičevega vozä mladega gospoda. Spomnil se je Petrovičevih besed, da je Jcli namenjen že drug Ženin. Ne menč se za dnega, grč Ivan svojim potem.
V.
Ah! nijc ljudski život <1 nitro Neg smttceno jedno more. N<-g plov jedna, koju <higO Kiju vali kano gore.
G u n d n 1 i i.
Pogubljena je bila znancema našima srečna doba. Videvala se nista več, tolažila sta sc samd po listih, katere jc dobra sosčda pridno odnašala in prinašala.
Mož, o katerem je Ribar takoj slutil, da jc odločeni ženin, prihajal je pogostoma k Petrovičevim.
Bil je Svetek, trgovec s sadjem v Trstu.
Jelici je bil neizrecno zopern, ker je bil do cela drugačen od Ivana. Prevzetnost, vedno ponašanje z bogastvom, lakomnost — ta svojstva so se jasno kazala iz vsega vedenja njegovega. Da sta se s Petrovičem ujemala, moralo je v njem biti trdo hudobno srce.
Jela se je hotela umikati, ko je prihajal Svetek, ali Petrovič ji je prepovedal jedenkrat za vselej. Morala je torej sedeti ž njima in poslušati njiju pogovore o trgovini, o dobičku in izgubi, o tisočih tega, o stotakih dnega trgovca. Ali vse to je morala poslušati, ko je v nji vse gorelo, ko je v nji bilo nesebično nedolžno srce, ne hrepeneče po bogastvu — uboga Jela!
Sebičnemu Svetku jc Jela ugajala, in ne da bi se kaj brigal za nje ljubezen, vprašal je samd očeta z&njo. Petrovič mu je zagotovil, da mora biti njega vol ja i volja Jeli na.
Živela sta torej mirno in brez skrbi, sklenivši, da bodeta silno pazila na Jelo in počakala, da se izjoče. »Potem pa je tvoja, Svetek«, dejal je Petrovič oblastno.
Jelica je vedela, kaj pomenjajo Svetkovi pogosti prihodi; Ribar pa jo je tolažil, da bode skoro žena njegova. Dobil je namreč nekaj dote po materi in upal, da se združi s svojim gospodarjem Adamičem, ko se uredč opravki.
Adamič mu je siccr res obljubil takd, ali nanj je vplival Petrovič, kateri je stvar takd zasukal, da je imel Ribarjev gospodar vedno kaj urejati. Vrhu tega naj bi Ribar odpotoval in se na potovanji pomudil leto dnij; v tem času pa bi se poročila Svetek in Jela.
Svetek si je blizu Petrovičevega ddma kupil majhno hišo z vrtom; »za poletje«, takd je dejal, ali glavni namen je bil, da bi lože pazil na Jelo.
Bili so za dčklico hudi časi. Ivana je videla le redkokdaj; tolažila se je samd z listi njegovimi. Smela ni nikamor, zakaj če ni bilo očeta
doma, prežal je nanjo Svetek; naključje namreč ni nikdar naneslo, da bi bila oba zajedno po opravkih. Uboga Jela je torej trpela in molčala — komu naj bi tožila!
Pela ni več; nje citre so počivale, bila je zopet resna, molčeča kakor prej, razven v trenutkih, ko je dobivala Ivanove liste.
V tem času pa je Ribar delal na vso moč, da bi bil skoro samostojen, in bi se čim prej uresničila najžarnejša želja srca njegovega.
Siromak! Na zlobna srca pa ni mislil neizkušeni mladenič! Zdajci mu pride povelje, da mora v Indijo, in takd smo ga torej videli v Miramaru, ko se je poslavljal od Jelice svoje.
Ali usoda je vsi stvari dala drug tir!
Nekega dnč prisopiha Svetek ves vznemirjen k Petroviču. Zakleneta se v sobo in se razgovarjata dokaj dolgo.
Po važnih opravilih bi moral Svetek takoj odpotovati na Grško, in glej, drugega dnč povč Adamič Ribarju, da ne odpotuje sedaj, ampak pozneje. Sklenili so pa, da odpotuje Ivan tedaj, ko se Svetek vrne, da ne bi bil na poti Svetkovi poroki z Jelo, katera se bode morala udati.
Svetek bi, ko se vrne, vedno stanoval blizu Petroviča, da se mu bode dcklč privadilo, da ji bode vedno pred očmi, in da bode takd lože pozabila »prvo neumnost svojo«; Ribar pa naj bi se mudil leto dnij na potovanji. »In v tem času združimo tebe, Svetek, z nežno mojo golobičico«, smijal se je Petrovič.
VI.
„In einer Stund' stosst Gott leicht alles »im."
Kohattovski.
Ribarju torej ni bilo odpotovati. Naznanil je to novico hitro Jelici in ji priporočil, naj porabi priliko, da se snideta, ko odpotuje Svetek.
Zjutraj zarano sta se odpeljala Petrovič in Svetek v Trst in hitela po opravkih, ne misleč na drugo, nego na izredni dobiček.
Skoro popdludne se torej Ivan napoti proti Petrovičevim.
Prekoračila sta z Jelico gozd in prišla na pot, ki drži v Mira-mare. Tu se jima je zdelo varneje.
Koliko sta si imela povedati, saj zadnjič nista mogla govoriti, ker ju jc težilo slovd! Pozabila sta vse zlo, ki je ločilo dno srečno dobo poldrugega leta od dobe sedanje; poznala nista več zaprek, domišljala se nista brezsrčnega očeta, ne lakomnega Svetka. Nič jima ni bilo do svetd, sama sta si bila vse!
Zatopljena v svoj pogovor nista videla, da se je jesensko solnce skrilo, da so se na nebo privlekli črni oblaki, in da jc morje strahovito bučalo. Šele ko jamejo z vetrom padati težke kaplje, spogledata se.
Jela se hitro zavč in reče:
»Tu doli je hiša starega ribiča, tja pojdiva. Govorila sem nekolikokrat ž njim, in vedno se je zanimal zdme.«
Ribičeva koča je bila še daleč, toda bila je jedina na tem poti do Mira mara.
Dasi sta znanca naša pospešila korak, bila sta vender vsa premočena.
Blisek je Švignil za bliskom, grom zabobnel za gromom, in dež jc lil čimdalje bolj. Morje se je močno zaganjalo ob breg, metalo valove po vsi cesti in močilo tudi Ribarja in družico njegovo.
Jelica se je od strahu oklenila Ivana in pri vsakem blisku zakrila obraz ob njega ramo.
Naposled prideta venderle do zaželene kočice.
(Konec prihodnjič.)
K
Domači zvonovi.
^Zapeli so v jutro Zvonovi zvenčči, Bridkostne spomine Sred mi budčči.
A vender vas ljubim,
Domači zvonovi, Veselje ste moje, Premili glasovi .r
Oh, zopet vas čujem,
Premili glasovi, Oh, zopet vas slušam, DomaČi zvonovi!
Vi žalostne v duši Spomine budite In s tožnimi glasi Mi dušo pojite!
Že jutranje soluce
Mcglč je pregnalo, Glasove mirnejše Zvonovom vzbujalo:
Ne toži, ne plakaj!
Pozabi, kar bilo! I tebi bo solnce Megle razpodilo!
Tinea.
Vodne razmere na Notranjskem.
Spisal S. Rutar. (Konec.)
I tam, kjer so preiskovalci prvič dospeli do ravnih tal, d rži jama poševno še daleč nizdolu. Velikanska vrata, podobna gotskemu portalu z obokom na pol vdrtim, držč v podzemeljske globočine. Tla so posuta z debelimi skalami, ki se dajd zlahka trkljati proti globočini; vse to provzroČuje nepopisno zamolklo podzemeljsko bobnenje. Zaradi teh skala je le ob levi stranski steni, visoki nad 25 m, moči nizdolu. Ta prehod je krstil Putick za »Krausov hodnik« (Kraus je tudi imeniten preiskovalec notranjskih pečin). Razteza se prav takö, kakor apneniške plasti, od se-verozapada proti jugovzhodu. Voda je namreč izprala in izlužila kar celo plast krednatega apnenca in napravila med bližnjima plastčma ta visoki hodnik. Od stropa visi le jako malo kapnikov, in še tem je oblika jako preprosta, nerazvita. Da ni toli kapnikov, to razlaga Putick iz prenizke topline (+ 6 5° C), ki neprestano vlada v Gradišnici, dočim se v Postojinski jami opaža mnogo višja stanovitna letna toplina (+u° C.).
Ob spodnjem konci Krausovega hodnika se razširi jama na levi sträni v prostorno, 4 ;// visoko in nad 30 m široko otlino, katero je imenoval Putick po slavnem dunajskem geologu »Hauerjev ddm«. Pred vhodom v ta hram ležč vrhu zemlje toli velikanske skale, kakeršne so kmetske hiše. Na dnu ddma padajo vodene kaplje takö gosto, da se družijo v popoln curek (skoro 30 m visok), ki pada v majhen tolmun na dnu jame. Nasproti vhodu visi na strmi steni velikanski stalaktit, podoben koruznemu storžu, katerega so tudi imenovali po tej njegovi podobi. Pod tem stalaktitom zije 10 m široka jama, skozi katero prideš v spodnje nadstropje Krausovega hodnika. Grczilo je pokazalo, da leži ta spodnji del za 40 vi niže od hodnika. Tja doli ni bilo moči dospeti drugače, nego po spleteni lestvici, katero so privezali za najčvrstejši krcelj (rekelj), ki je bil v Krausovem hodniku. Takö so prišli v najnižji del Gradišnice in našli velikansko otlino, katere dno pokriva okolo 15.000 m-, in nad katero se razpenja mogočen strop, visok nad 50 vi. Tla so pokrita z ilovico, blatom in kalužami, takö da je neizmerno težko hoditi po njih. Iz luknje, kjer je bila privezana lestvica, pada 40 vi globoko precej mogočen curek, ki
je preiskovalce pošteno premočil. Nasproti temu slapu se kakih 180 m daleč jama klinasto zoži in napösled popolnoma strne. Na najskrajnejšem mestu tc spodnje oth'ne je 15 m globoko brezdno, čegar dve tretjini sta napolnjeni z Ljubljaničino vodo. O povodnjih se voda zajezi in seza mnogo više. Ob stenah te oth'ne namreč zapaziš kakih 35 m nad dnom vodoravno črto, katero je zarisalo umazano blato na sicer belih apnenih stenah. To je neovržen dokaz, da o povodnjih voda seza takö visoko.
Šele dnč 17. včlikega srpana o mraku so se vrnili drzni preiskovalci iz skrivnostnih podzemeljskih prostorov. Čakajoče ljudstvo jih je zopet pozdravilo s presrčnim »živeli« in jih malone kakor zmagovalce spremilo do njih nočišča v Logatci.
Poleg doslej navedenih jam in prepadov zaznamenujejo šc druge vdrtine mčr podzemeljskega toka Ljubljaničinega. Takö se izgublja blizu železniške postaje v Logatci mali potok Logatica v več ponorov, katere ljudstvo imenuje »jačke«. Gotovo jc, da se tudi ta voda odteka v Ljubljanico, katera pa teče nekoliko vzhodneje, ondu, kjer na postaje drugi strani ležč štirje velikanski lijci, ali kakor jih imenuje ljudstvo, »kolešivke«. Največji lijec je zgoraj 125 m širok in 80 m globok, vender se voda nikoli ne prikaže na njegovem dnu; dokaz, da teče Ljubljanica mnogo niže.
Tudi drugi dolci, n. pr. »Ribja jama« v kneza Windischgrätza gozdu, ne sezajo nikoli do tekoče vode, čeravno so časih (na višjih hrbtih) globoki do 100 m. Takih dolov in vdrtin je ob stari cesti med Logatcem in Vrhniko malone nepretrgana niz (Dr viš ni ca, Jame, Koprivnica, Lenarčiča i. t. d.), po kateri lahko natanko določimo, kje teče Ljubljanica pod zemljo. Zajedno je gotovo, da te vdrtine zavirajo neki podzemeljski tok, da se ne more takö hitro odtekati v kotlino Ljubljansko. Pod vsako vdrtino je priroden jez, ki ne zadržuje le vode, ampak tudi grušč, katerega bi sicer voda prinašala s seboj. Takö ni nikjer nevarnosti, da bi se struga Ljublja-ničina kdaj napolnila s prodom.
Čimbolj se dolci približujejo jugozapadnemu robu ravnine ljubljanske, tem niže leži njih dno. Najnižje dno imajo trije doli (Gregorjev, Pa v kar jc v in Mal et o v) neposredno nad izviri Ljubljanice. Na njih dnu je nabrana rodovita zemlja, kar dokazuje, da so mnogo razvitejši in torej tudi mnogo starejši, nego omenjeni lijci. Ker je dno globoko, poplavi voda ob povodnjih imenovane tri dole do 2 ;// visoko, in ž njo se prikaže tudi znana »človeška ribica«, ki je za kraške jame toli značilna. Kakor prejšnji lijci, takö zajezujejo šc bolj
11
ti doli odtok podzemeljske vode in branijo, da ne more prinašati s seboj peska in proda.
Ljubljanica izvira 296 —300 m nad morsko gladino iz devet večjih izvirov, katerim se pozneje pridružita še dva vrelca, izvirajoča na Bistri. Glavni izvir je izvestno Verd na južni strani vasi jed-nakega imena. Na levi strdni izvirata V č 1 i k i in Mali M o č i 1 n i k pri Hribu, na desni strani pa Lebija (Lubija), vzhodno od vasi Verd. V vseh teh izvirih vrč voda od spodaj gori, kakor iz 6—7 m globokih sifonov. Okolo izvirov so napravljeni nasipi in jezovi, ki zalezujejo vodo ne le v izvornih tolmunih, nego tudi še daleč nazaj notri pod zemljo, tako da bi voda nikoli ne mogla proda prinašati s seboj. V tolmunih je voda popolnoma mirna, toda čez jezove pada potem precej globoko doli do prave struge in goni premnogo mälinov in žag.
Po ravnini ljubljanski teče reka neizrccno počasi. Na dolenji strani mesta stoji gladina reke Ljubljanice 285"6 m nad morjem, torej je voda od izvira do tam doli padla ravno za 10 m. Putick misli («Die hydrographischen Geheimnisse des Karstes und seine unterirdischen Wasserläufe, Separatabdruck aus »Himmel und Erde«, pg. 4.), da Ljubljanica po barji nima prirodne struge, nego da teče po umetno izkopanem vodo toč i, katerega so najbrž napravili Rimljanje. Ako pomislimo, da je struga Ljubljaničina Čez barjč precčj ravna, utegnilo bi res biti, da so Rimljanje tu pa tam reki »popravili« in uredili tok.
Ljubljanska ravnina ni prava kotlina, ker je na severovzhodni sträni proti Savi odprta. Za »Panonskega morja« je bila tudi ljubljanska ravnina pod morsko vodo. Pozneje so ledeniki v glacijalni dobi prinesli od Grintovccv in kamniških Alp veliko na plaz ni no (Mure), na kateri stoji ves del mesta na Ljubljanice levem obrežji. Ta naplaznina je zajezila vodo na barji, da se je naredilo ondu jezero. Sele počasi si je prejedla voda strugo skozi to naplaznino okolo Gradu ljubljanskega. Proti koncu minulega stoletja so napravili še drug umeten odtok, ki ie znan po imeni »Gruberjev prekop«. Takd nima Ljubljanica v spodnjem svojem toku kar nič več prvotnega značaja kraške reke.
Od Verda do izliva v Savo je Ljubljanica dolga 45 km. Torej znaša ves nje tok od Prezida dalje 119 ali 120 km (po Supanu o. c. samd 85 km), in od te dolgosti teče 25 8 km pod zemljo (po Supanu le 20 km).
Naši vaščanje.
Spisal Podgoričan.
III.
erač Vrban z Gradeža je prihajal vsako leto na zimo v našo vas po biro. Nekoliko pozno je sicer prišel vsckdar, ker se je pred njim že vselej oglasil marsikak znan berač z nenasitno j svojo malho, toda zdnj so imele Podgoričanke vender še vselej pripravljeno mčrico žita, saj so vedele, da pride teden po sv. Martinu ali morda še pozneje. Časih se je zmotil, da je prišel že spomladi ali polčti, zatd pa vender o svojem času, t. j. na zimo pred adventom, ni zamudil priti nikoli.
Vrban ni bil. kakeršni so drugi berači, ne, vedel se je do cela različno od njih. Že obleka njegova je bila drugačna; zatd vsekakor zaslužuje, da jo popišem.
Glavo mu je pokrival mnogo mnogo let od vremčna orjavel klobuk z visokim oglavjem. Za trakom je imel vedno jeden, dva ali več šopov poljskih cvetic; kadar je pa minilo cvetje, dobra je bila tudi smreka ali bodeče brinje; šopek je moral imeti, bodisi takšen ali drugačen. Spredaj na oglavji je imel priŠit svetel medeninast križec brez podobe. Suknjo je imel najrajši sivo. Ker se gdmbi pri nji takd radi potrgajo, a berač težko dobi šivanko in konec, hodil je Vrban povezan s širokim rdečim trakom in sicer takd: Trak si jc dčl za vrat, potem sta se oba konca križala na prsih, natd sta se vila pod pazduho na hrbet, tu sta se zopet križala, in spredaj v pdsu ju je zavezal z zanjko. Na prsih jc nosil kaj rad privezane svetinje in križce. Hlače je imel vedno za golenicami ogromnih čevljev. Opiral se je na debelo gorjačo, čez ramo pa je imel oprtano bisago, zatd je mislil marsikdo, ki ga ni poznal, da jc kakšen kmetič na poti v semenj ali iz semnja. Kadil je vedno, toda ne slabodišečega tobaka iz lončene pi-pice, kaj še, smodko, pravo smodko za dva krajcarja. To ni bil morda ogdrek, ki se pobere kje v zakotji pri gostilni ali pred cerkvijo, ne, kaj takega ni pobiral; ampak kupil si jo je ondu, kjer so jih prodajali. Časih mu je tudi kdo podaril smodko, saj je imel berač Vrban z Gradeža mnogo znancev v župnih dvorcih, kapelanijah in šolah.
u*
V hišo se je vselej prismijal: »Dober dan, ljudje krščanski; kaj niste?« Rekši se je obrnil po ljudčh in režč kazal bele zobč.
»Oj, Vrban, potepuh, kje si brnjal takd dolgo?« vprašala gaje nekdaj moja mati. »Vse boljše si zamudil; pobrali so že vse tvoji tovariši, malharji, samd smeti in pleve so še pustili.«
»Hej, mati, komur ste dali, vrgli bi mu bili še pleve, meni pa prihranili staro mčrico, saj veste, da bodem potreboval žita; oženil se bodem, haha!« odreže se Vrban.
»Kaj se še nisi ? Sram te bodi, takšen fant, pa ne more dobiti žene 1«
»Hej, mati, imel sem že nevesto; oklicana sva bila, toda tisti dan pred poroko mi je babnica pobegnila, haha!«
»Zakaj te pa ni hotela?«
»Hej, mati, vprašati bi me morali, zakaj je jaz nisem vzel. Ali ker se poznava že dolgo, povem vam venderle. Bilo je takd: Tisti dan, predno sva šla v cerkev, vprašala me je, ali bodem vedno doma pri nji, ali bodem zibal in pometal. Jaz pa sem dejal: ,Ti, Uršika, to bodeš opravljala sama, saj vidiš, da moram po svetu, okolo starih svojih znancev, katerim bi bilo gotovo dolgčas po berači Vrbanu, ako bi ga več ne bilo v vas/ Toda ker je rekla, da bodem moral biti domä, pustil sem jo rajši in prišel k vam.«
»Kaj bode pa sedaj, Vrban?«
»Kaj bode? — Oženim se, oženim, doli pri Strublji na Krki, ali pa pri Marinkovci na Slemenih,« rekel je Vrban in kazal poredno zobč.
»Kdaj se bodeš pa vender oženil, ti grešnik stari r«
»Hej, mati, za smrt svojo ne vem, ali toliko vem, da se oženim kdaj po Božiči pred pustom.« Nato je zapel:
»Oženil se bom, oženil se bom! Dajte mi žita, Da v mälin dal bom.«
»Nič se ne smijajte, mati, le pojdite po mčrico pšeničice ali rži, veste, na piru se jč, samd bel in ržčn kruh; pleve in smeti pa dajte dnemu, ki pride za mano in recite mu, da jih je pustil Vrban z Gradeža!«
»Vrban, ali se še vrneš kdaj?«
»Hej, mati, obljubil še nisem nikomur, ali če imate še dno gorko plahto, ki me je grela lani, in še morda slame, kamor bi položil svoje kosti, vrnem se, da se še kaj pomenimo o starih Časih, ko smo se ženili. Sedaj moram pa še drugod pogledati, ali so mi pustili kaj plev in smetij; saj veste, ženin Vrban bode potreboval tudi plev in smetij za plčvnico, ker v zakonskem stanu ni zdravo ležati na tleh. Zvečer se vidimo«.
»Vedno še stari veseljak!« dejal je oče, ko je šel Vrban k sosedu.
Bilo je morda tri leta pozneje. Debel sneg je že zapadel, ko je prišel v našo vas berač Vrban. Toda ni bil več takd vesel in zdrav kakor prej. »Ženili se bodemo, ženili! Smrt bode nevesta, Vrban pa ženin,« dejal je, ko je šel od nas. Res se ni motil. Zjutraj je šel iz vasi čez hrib; sevčda, pot je bil slab in ga je takd zdelal, da je obležal. Skoro zmrzlega so ga našli ljudje, ki so ga potem prenesli v vas; ondu je umrl.
Deli so ga v nepobarvano krsto in ga odpeljali na svetokriško pokopališče. Ker je bilo presnežčno, imel je le malo pogrebcev.
K
rojen
sen.
\
't
'se tiho na Širi planjavi, Veččrnica sije zlata; Mrliče po bitvi krvavi Gavrdnov obkroža jata.
Kazdk ubit počiva Med njimi na travi zeleni, Ne diha, 110 zdf se, da sniva O mlddi, ljübljcni žČni . . .
Vse tiho 11a daljni slčpi. Dojenec spanka smehljaje, O materi sniva ldpi, Ki Jalmo mu zibel maje .
Nad njim se žena klanja, In od sred se ji uiži. Strmi na dete in sanja O bdji ljutem, o m<5ži . .
Bisträn.
*
Vojakova nevesta.
Ü a pragu deklica je stala,
Z desnico segla mu v slobi5: Težk<> src«ž je kakor skala, Od solz ji rosno je ok<5.
Za kuka ptič od tč m ne smreke, Odmeva tožno gozd in gaj: Pomenja klic slobö na veke, Nesrečno dčkle, ali kaj?
Odkukala je kukavica,
Pšenice že rmeni se klas: O srečnih bojih govorica
Razvnemlje mesto, trg in vas.
Pobit je 011, ki nas sovražil, A naših cvet požčl jc meč. Oj, dčkle, kdo te bo tolažil, Ko zdaj nevesta nisi več?
Koline.
Povest. Spisal Josip Starč. (Konec.)
o se je graščak drugo jutro vzbudil, bila mu je prva misel: »Kam so izginile koline? Kakšne so naše pošte!« Dalo mu ni miru; pozvedoval je na obeh poštah in se jezil; ali niso mu vedeli odgovora, samo svetovali so mu, naj se potoži poštnemu ravnateljstvu in tčrja odškodnine.
»Odškodnine! Za nekoliko klobas! In v nesrečo spraviti uradnika, ki je itak slabo plačan in ima morda kopo otrdkl Ne, tega že ne! Erazem, tega tebi ni sila!« Takd je sam s seboj modroval pravični graščelk in ni več povpraševal po izgubljenih kolinah. Le doma je še razsajal nekoliko, ali tudi tu se je potolažil, ko mu je Agata pokazala poštno vzprejemnico in povedala, kakd sta sami z Meto napolnili in odpravili zaboj. —
Minilo je nekoliko tednov po tej neprijetni in čudni dogodbi, in Erazem je moral iti na Hrvaško po vino. Imel je že svoje ljudi, pri katerih je zmiraj kupoval, in se je hitro pogodil ž njimi. Dobro so mu postregli, ker je plačeval v gotovem denarji, in bili so ga jako veseli, kadar je prišel zopet. Največ vina je kupoval na graščini v SlavetiČi. Oskrbnik ga je vzprejemal prav gostoljubno, in ga z vozom čakal na kolodvoru v Jaški, če je včdel, da pride.
»Zdaj pa še nekaj«, reče oskrbnik, ko pride Erazem v Slavctič, »lepa vam hvala za poslane koline in slaščice, ali oprostite nam, zavreči smo morali vse.«
Erazem je kar ostrmčl; videlo se mu je v očeh, da je v zadregi.
»Nič se ne čudite«, nadaljuje oskrbnik, »temu so krive slabe poštne zveze naše. Ce ne gremo sami povprašat na pošto, ne dobimo ničesar. Jedenkrat, dvakrat na teden je to mogoče, večkrat pa ne. Če utegnem, odpeljem se najrajši sam tja. ,Ali je kaj zdme?' vprašam, kakor po navadi. — Je, je/ zarenči poštar, ,tam le pri peči leži za vas ves teden zaboj; diši pa takd čudno, da sem ga že hotel vreči iz sobe. Dobro, da ste prišli. Ali čudno: niti voznega lista nima. Kaj, ko bi naznanili stvar sodišču; kdo vč, če vam ni kdo poslal umor-
jenega deteta!' — ,Bčžite, bčžite!' zavrnem ga jaz, ali 011 ne odjenja in pravi: ,Pošiljatev je s Štajerskega ali pa s Kranjskega, ali kakor včste, Kranjci so vam vražji ljudjč! Ali ste že pozabili, kako sta Štajerec in Stajerka zaklanega možd lani v skrinjici prinesla v Zagreb, in ga ondu vrgla v Savo?' ,Nisem pozabil; prežalostna resnica je to/ zavrnem ga jaz in pri tej priči odbijem desko od zaboja ter umirim poštarja, da so lc koline. Poštar zmaje z glavo in reče:
,Čudni Kranjci; od nas kupujejo prašiče, potem pa jih pošiljajo nazaj na Hrvaško! Ali morda mislijo, da mi ne znamo klati ? Doma sem se prepričal do dobra, da je vse izprijeno, koline in slaščice; zatö sem zavrgel vse/ —
Erazem je kar strmč poslušal dogodbo o nesrečnih kolinah, ali ko je oskrbnik dovršil povest, vpraša ga:
»Ali imate še zaboj?«
»Imam ga.«
»Prosim vas, pokažite mi ga, stvar me zanima na vso moč.«
Oskrbnik prinese zaboj, Erazem ga ogleduje, spozna na pokrovu svojo pisave in pravi:
»To je tisti zaboj, v katerem sem vaši ženi iz Karlovih Varov poslal beloprsteno posodo za kavo, in v kateri ste mi potem jesčni poslali grozdja.«
»Prav tisti je«, reče oskrbnik.
»Zdaj mi je vse jasno«, vzklikne Erazem in se jame smijati na ves glas. »Sestra moja je poslala koline na Gorenjsko, toda ker jc napis le slabo prilepila, odtrgal se je spotoma, in pokazal se je zopet stari naslov, po katerem so železniški strežniki poslali zaboj na Hrvaško. Gleditc, tu so še ostanki pečatnega voska.«
Natö povč Erazem oskrbniku, kakšne zmede so te koline napravile na Gorenjskem. Oba se kar nc moreta nasmijati čudnemu naključju, in še pri obedu so se menili o njem.
»Prav se vam godi«, draži Erazma oskrbnikova žena, »zakaj se ne ožčnitc? Vi ne morete vsemu kaj, a ženč vam niti najboljša sestra ne more nadomeščati.«
»Prepozno je, gospa, prestar sem že za ženitev«, opravičuje se Erazem.
»Aha! Radi bi čuli, da bi se vam dobrikala; ali saj bi se tudi lahko, malo je dandanes möz, ki bi pri tridesetih letih bili takö krepki, kakor ste vi pri svojih.«
»Takö je!« pritrdi oskrbnik, »in še nekaj: Mlade ostane vedno Mladč!«
»Po imeni«, pravi Erazem in se zadovoljno nasmeje. —
Bila je že temna noč, ko je Erazem na kolodvora oskrbniku za slovd podal roko in sčdel na voz. Bila sta neznano dobre volje in se menila o veselih hipih, katere sta danes skupaj prebila v Slavetiči. Saj sta se celd pobratila. V tem zazvižga vlak; oskrbnik zadnjikrat stisne prijatelju roko in mu zakliče :
»Erazem, mož-beseda! Natanko mi moraš poročiti, kdaj in kje bode poroka.«
»Bodem!« zakliče Erazem pri oknu in se odpelje. Zavije se v kožuh in se stisne v kot, da bi zadremal; ali vse zastonj, nocoj kar ni spanja, in vso noč ne zatisne očesa. Premišlja torej o zadnjih do-godbah in o samem sebi. »Kaj koline, to ni nič; ali Bog včdi, koliko sc dogaja drugih nerodnostij na Griči, o katerih niti ne vem! To ne grč. Res, oženiti se moram, zdaj ali pa nikdar. Katrinka bode dobra žena, vrla gospodinja in, če Bog da, vzgledna mati. Če sem star, ona tudi ni več v prvi mladosti, in vsakdo mora pritrditi, da je to pametna ženitev. Kaj bi odlašal, zdaj ali nikdar!« Tako premišlja, peljaje sc v železniškem vozu, in neznana srečna Čustva mu pretresajo dušo in srce. Noč je še, ko prisopiha vlak na kolodvor ljubljanski; mrzla gosta megla pokriva zemljo. Erazem se dobro zavije v kožuh, vzame potno torbo in stopi z voza.
»Kdaj pojde vlak na Gorenjsko?« vpraša vratarja.
»Ob sedmih«, odgovori mu ta.
Erazem je sklenil, da pojde kar takoj snubit Katrinko, a potem šele da se vrne domdv na Grič. Počakal je torej gorenjskega vlaka in se odpeljal. Nihče se ga ni nadejal.
»Odkod?« vpraša strijc in se čudi, ko pride Erazem k njemu v pisarno. Hitro mu vzame torbo iz rok, sname mu z ramen težki kožuh in ga zopet vpraša:
»Kakšna sreča vas je v tem mrazu prinesla k nam ? Letos nas pogostoma razveseljujete z navzočnostjo svojo.«
»Saj vas ne bodem dolgo.«
»No, no, oprostite mi; ali sem vas razžalil?«
»Nikakor ne; mislim se oženiti, pa sem prišel snubit — Katrinko.«
Dasi je to bila davna želja strijčeva, danes se ni nadejal, da se izpolni. Ostrmčl je torej in ni včdel, kaj bi odgovoril. Objame ga in ga poljubi, in dasi je imel že več sivih las na glavi nego črnih, nepričakovane te besede so ga genile do solz. »Sedite!« rekel je in graščaku ponudil pleten naslanjač, sam pa jc poleg njega sčdel na
drug stol. Skoro se jima razvije govor; do dobrega se zmenita in se kot prihodnja sorodnika jameta tikati.
Bolj še nego strijc jc osupnila Katrinka, ko je čula, zakaj je Krazem toli nenadoma prišel na Gorenjsko. V veliki sreči svoji niti ni mogla prav razodeti čustev, ki so ji polnila dušo in srce. Saj tudi ni bilo treba mnogo besed; poznala sta se že toliko let, ovir zdaj ni bilo nobenih, zatd ni bilo niti premislekov niti upiranja. »Kar najhitreje«, takd sta sodila oba, in tudi strijc se je ujemal ž njima. Le o jedni stvari je poslednji mislil drugače; hotel je namreč napraviti slovesno in šumno ženitovanje, kakeršno baje tčrja čast hiše njegove. Tega pa se je najodločneje branila Katrinka in mu rekla, da zänj ne bode nič menj častno, če razdeli ubožcem, kar bi stalo potratno pi-rovanje.
»Včš kaj,« rekla je Erazmu, »najljubše bi mi bilo, da se morem poročiti kje na samotnem kraji, da ne bi bilo zijal, ki bi nas motila pri svetem opravilu. Čula sem, kakd lepd je pri sveti Katarini na Skali; ali ne bi bilo najlepše, ko bi naju tvoj brat poročil pred oltarjem zavetnice moje?«
»Dobro; zgodi se po želji tvoji,« pritrdi ji Erazem. »Upam, da toli pametnemu nasvetu strijc ne bode ugovarjal.«
»Ne bode, ako se smč udeležiti redke slovesnosti,« pravi strijc.
»Kaj se ne bi smel,« tolaži ga Erazem, »saj bodeta ti in oskrbnik iz Slavetiča priči, Dorica tvoja bode družica, ostala tvoja otročiča z materjo in sestra moja bodo pa svatje. Drugih gostov ne potrebujemo. Prav toliko nas bode, da se bodemo mogli gibati v tesnem domu župnikovem.«
»Takd sem že zadovoljen«, reče strijc, »zdaj se pa še zmenimo zaradi dneva.«
»Najrajši bi se kar jutri s Katrinko odpeljal na Skalo,«: deje Erazem, »ali to ne grč; vsaj oklicev moramo počakati. Zatd mislim, da bodi poroka v ponedeljek štirinajst dnij.«
Katrinka je bila presrečna, da se Erazem misli takd podvizati. Tisto popdludne še grč ž njim k župniku, da bi vse uredila, česar je treba za oklice. Zvečer so pri strijci praznovali zaroko in pozvali tudi župnika; drugo jutro pa se je Erazem odpeljal proti dömu.
Na Griči Agata ni včdela, ali bi dala juho na mizo, ali bi še čakala. Erazem je sinoči brzojavno naročil voz k jutranjemu vlaku, toda še ga ni, dasi je pdludne žc davno odzvonilo! Gospod Gregor, ki je po stari navadi prišel nekoliko pogledat na očetovski dom, stopil je že nekolikokrat pred grad in okolo ogla, ali brata lc ni.
»Evo ga I * vzklikne napösled župnik, ko zapazi doli v trgu kočijo in spozna iskra domača konja. Nekoliko trenutkov še. in kočija obstane pred gradom. Agata, Gregor in stara Meta že stojč na pragu, da pozdravijo gospodarja, ki se je veselega obraza povrnil domöv.
»O, Gregor!« pozdravi Erazem brata in mu podä roko, »dobro, da si prišel: danes popöludne sem bil namenjen k tebi; zdaj bodeva pa lahko kar tu opravila vse.«
»No, kaj takšnega?« vpraša zvedavo župnik in se čudi, ker ne pomni, da bi brat Erazem kdaj bil toli dobre volje, odkar so ga minila otroška leta. Mnogo bolj še strmi Agata; Meta pa se zadaj stojč zadovoljno zasmeje, kakor bi bila ugenila, kaj se bode izpremenilo na Griči.
»Tu vam ne bodem pravil«, reče Erazem vsem skupaj, »pozno je že, pojdimo v sobo, lačen sem in premražen.«
Pri obedu je graščak po malem povedal, kakö so usodne koline zašle na Hrvaško; koliko so mu napravile smeha in zabave; kakd je na poti proti domu premišljal o samem sebi in napösled šel na Gorenjsko snubit Katrinko. Povedal je tudi, kakö so se s strijcem pričkali zaradi Ženitovanja, in rekel:
»Torej, Gregor, v ponedeljek štirinajst dnij, da bodeš pripravljen z mašo. Okolo desete ure, upam da bodemo vsi skupaj; do tja lahko pridejo z Gorenjskega in tudi oskrbnik iz Slavetiča, če se z jutranjim vlakom pripelje v Ljubljano.«
»Le brez skrbi bodi; tudi če pridete šele ob jednajstih, bode še dosti zgodaj; saj bodete potem na obedu pri meni.«
»Dobro«, pritrdi Erazem, »ali to ti rečem, da hočemo biti sami in da želimo opraviti vse na tihem.«
»Umejem, umejem,« pravi župnik, »lc vse prepusti meni, jaz že vem, kaj mi je storiti.«
V ponedeljek pred Svččnico zjutraj na Skali ni bilo maše, župnik jo je oznanil šele za deseto uro in dasi ni povedal, zakaj, ljudje so le vedeli, da bode tedaj gospod Gregor poročal brata. Župa svete Katarine na Skali je štela kakih petsto ljudij, ki so prebivali po malih gorskih vasčh. Kaka dva pogreba, kake tri poroke in kakih pet krstov na leto, bile so vse nenavadne dogodbe v mali župi; torej dohodki dušnega pastirja niso bili veliki. Gospod Gregor se ni menil zatd; saj je bil imovit z ddma, ali kot prvorojenec očeta svojega bi bil lahko graščak na Griči, če bi mu bilo kaj do bogastva posvetnega. Toda izza mlada je Čutil v sebi poziv za duhovnika, ali ker ni bil niti slavohlepen, poganjal se ni nikdar za boljšo župo, niti ni hotel iti v stolico za kanonika, ampak zadovoljen in srečen je pasel ovčice svoje
na Skali, in ni ga bilo na svetu človeka, da bi menjal ž njim. Največje veselje mu je bila cerkev, katero je zvečine ob svojih t roški h uredil in obnovil takd lepd, da je po kmetih daleč na okolo ni bilo takšne. Oskromcn, kakor župnik sam, bil jc tudi župni dvor, kakih tisoč korakov izpod cerkve, da je bil bolj v zavetji. S treh stranij ga jc obkrožal vrt z gostim sadnim drevjem, spredaj pa ga je ločil pot od gospodarskega poslopja.
Gospod Gregor je stopal v talarji gologlav po sobi in molil brevir. Tiho je bilo okolo njega, le kanarčki so žvrgoleli po kletkah, ki so bile ali nameščene nad vrati, ali pa so visele od stropa. V tem so se po lesenih stopnicah začuli težki moški koraki. Gospod Gregor odloži brevir in grč na hodnik.
»Z Lukcem sva prišla po možnarje,« oglasi sc cerkovnik.
»Ze dobro, tu imaš ključ od podstrehe,« pravi župnik, »ko bodo zavili čez klanec, naj Luka po vrsti zažgč vse tri možnarje, ti pa pojdi vabit z včlikim zvonom.«
Zopet je gospod Gregor molil brevir, ali vsak čas jc prestal in pogledal skozi okno proti cesti. Stara ura na omari je bila deset, za njo se oglasi druga na zidu, in obe odigrata kratko godbico. Zopet se gospod Gregor ustavi pri oknu in nasloni daljnogled na omrežje. »Kje se neki mudč takd dolgo r« reče sam sebi in zopet vzame brevir v roke. Kar poči strel na strel, in zajedno zapoje včliki zvon. Župnik zaprč molitvenik, prekriža se, pokrije se s črno duhovniško kapo, pripravi veliko poročno knjigo in česar je še treba. Ko začne tudi Koder lajati, grč Gregor gostom naproti. V dveh kočijah se pripeljejo nevesta, žčnin, Agata in strijc z ženo in otrdki.
»Ali je oskrbnik že tur« vpraša Erazem z voza; »njega smo čakali, toda ko ga ni bilo, mislili smo, da se je po drugi cesti peljal naravnost na Skalo.«
»Ni ga*, odgovori župnik, »ali saj še lahko pride. Pošte tudi še ni, bržkone se jc zamudil vlak. Zdaj pa le hitro gori v sobo, da se nekoliko pogrejete, predno pojdemo v cerkev.«
Kuharica je tudi prišla pozdravit goste, pomagala otrokom iz kočije in pozvala deklo, naj pobere plašče in ogrinjala. Otroci so prvi v župnikovi sobi in kar gledajo po nji in povprašujejo, da jim kuharica ne more odgovarjati sproti. Saj jim je vse novo in zatd jih tudi zanima. Še večje je veselje, ko župnik izproži jedno in potem drugo uro, da igrata. Zdaj iztakne Dorica beloprsteno kokoš v gnezdu. »Ali ta tudi lčže jajca?« vpraša poredno strijc. »Sevčda jih lčže«, nasmehne se Gregor, vzdigne kokoš, ki je bila le za pokrov, in ponudi otrokom
sladkih melisnih jagod. V tem jame Koder i znova lajati, in tretja kočija se ustavi pred župnim dvorom.
»Oskrbnik je!« vzklikne veselo Erazem in mu hiti naproti. »Bog te sprimi!« pozdravi ga in ga hoče vesti v gören jo sobo.
»Počakaj; brez darila vender ne morem stopiti pred nevesto,« reče oskrbnik in vzame iz kočije zaboj ček.
»To je preljubeznivo«, dobnka se mu Erazem in mu pomaga malo breme nesti po stopnicah.
»Joj f naš zabojček!« vzklikne Agata, ko zapazi usodno skrinjico.
Oskrbnik pa se nakloni pred nevesto in reče:
»GospodiČina! Dasi neznatna stvarca, ta-le zabojček vender ni brez pomena za denašnji dan; zatd mi vsekakor oprostite, ako ga vam pri tej priliki prepustim v prijeten spomin.«
»To je torej tisti zaboj!« nasmehne se gospod Gregor in vpraša hitro: »Kaj pa je v njem?«
Erazem je že prinesel klddivo in klešče ter odbil pokrov.
»Kaj pa je to? Kaj pa je to?« kričč otroci in se smejejo na ves glas. Tudi drugi se jamejo smijati, ko vzdigne gospod Gregor iz zaboja tolstega purana, oblečenega v belo srajco s pasom, kakor hrvaški kmet.
»Zdaj pa še noter poglejte," kaj je na dnu,« pozove Gregor na-vzočne goste. Zopet nagnejo otroci prvi radovedne glavice v skrinjico in veselo vzkliknejo:
»Koline! Koline!«
Katrinka in Erazem se spogledata in se razumeta; zajedno se njiju oči ujemd z očmi porednega oskrbnika, ki si je izmislil toli primerno šalo.
V tem jamejo na Skali pokati možnarji, v zvoniku potrkavajo k maši, kakor na včlike praznike. Svatje se vzdignejo in gredd v cerkev. Ondu je bila najprej pčta maša, potem pa poroka. Po dovršenem svetem opravilu sta nevesta in ženin nekoliko časa sama ostala pred oltarjem in molila, drugi svatje pa so ogledovali cerkev in se kär niso mogli načuditi lepemu rčdu.
Zopet pokajo možnarji, v zvoniku potrkavajo, in svatje se vračajo proti župnemu dvoru. Skoro sede za mizo in začnd pirovati. Takoj za juho prinese kuharica kolin.
»Koline!« razveselč se otroci; »koline«, ponavljajo za njimi svatje in pomembno naglašajo usodno besedico. Zdaj si oskrbnik natoči kupico in vstane rekoč;
»Gospoda slavna, dovolite mi, da po hrvaški navadi prvo zdra-vijco napijem nevesti in ženinu. Bog ju poživi mnogo mnogo let in ju obsipaj z vsem blagoslovom svojim! Živela!«
»Živela!« vzkliknejo vsi gostje in trčijo s kozarci, potem pa nadaljuje oskrbnik :
»Gospoda moja, šc nekaj mi je poudariti pri tej priliki. Nam vsem jc znano, da bi se danes bržkone še ne bili zbrali na toli lepo slovesnost, ako bi ne bilo — kolin. Mislim, da bodemo čudno naključje pomnili vse žive dni, zlasti pa se ga bodemo spominjali za kolin; zatd želim, da bi še mnogo let klali, ali na Griči naj bi se vnuki in vnukov vnuki in pozni njih potomci radi spominjali te resnične dogodbe.«
>Ali nikdar naj bi ne pozabili,« doda Erazem, »da treba tudi v najmanjši stvarci redu in natančnosti, zakaj iz majhne pomote ali površnosti lahko nastane velika nesreča.*
»Ali pa sreča, kakor vidimo danes,« reče gospod Gregor.
I .uči.
Spisal Anton Funtek.
XVII.
igato okrašena soba; dragocena svetilka visi od stropa. Zadaj na postelji leži bolnik upalega lica, toda iskrih očij. Kakor živo oglje mu žarč v globoko vdrtih otlinah; mrzlica mu stresa teld, zobjč škripijejo — hu, tega mraza ne ubranijo vse dne blazine in odeje, katere je nakopičil nase! Nekoliko se dvigne sedaj in segne po zdravilu — bolje mu je, mrzlica pojema; za nocdj bode mir. Olajšan si oddahne, lčže in zamiži. Ali spati mu ni moči! Nikdar ni bil bolan, takd bolan, da bi moral v posteljo; ali zdaj, ko je slab, da ne more na noge, boli ga ves život od lčže, in le za nekaj trenutkov se morejo zatisniti ščemeče oči . . . Dobro vidi, kakd prihaja črnokrila noč, kakd se gibljejo nje sence po sobi; vidi tudi, kakd se razbegava noč, kakd se bliža beli dan, in prvi žarek, ki sine v sobo njegovo, najde ga vzbujenega, utrujenega, čmer-nega. Hudo mu je ležati bolnemu, ko neče priti dobrodejni spanec, ko takd počasi gine ura za uro, kakor bi svinčena utčž ovirala kazalec na
počasnem poti. Kakor mora lega takrat na prsi zavest: drugi spč, jutri se vzbudč okrepčani, ali ti! Tudi druge misli prihajajo v tihi noči in trkajo na zaprta vrata! Ali ni čul rahlih njih stopinj, ali ni slišal trkanja? Bližajo se mu od vseh stranij in šepetajo, stočejo, vzdihajo, smejejo se in se družijo v nepregledno kolo, katero kroži po sobi slikovito neredno, da se mu kar vrti pred očmi ;n v možganih. Ondu čuje nežen glasek, tukaj mogočnejši glas — vsi se odzivajo v srci njegovem. Zaklepaj se mu šc takö trdno — zaman! Ta splošni pokoj, katerega prinaša temna noč, vzbuja navidezno mrtve misli in spomine; podnevi spč v svetlobi solnčni. Upali mož ne misli rad! Niti kadar je zdrav, nikar še boldn. Nc zatö, ker je morda uverjen, da življenje človeško sploh ni vredno premišljanja, in da je bolje živeti brez mislij ter jemati in uživati, kar baš ponuja denašnji ali jutrišnji dan — zatö nc. Toda vajen ni. Mladost njegova ni bila taka, da bi bil moral premišljati; usojeno mu je bilo, da seje porodil v izobilji. Kaj bi bil torej vprašal, kakö Živč drugi ljudje, katere uči in bistri neizprosna potreba? Kakor metulj je frfolel od cvetu do cvetu in srkal zgolj slaščice — preprijetno življenje takövo! Na solnci se porodi lehkoživa stvarca in pogine na solnci; nje življenje je bodra igra, brezskrbno uživanje . . . Kdo vč, ali bi sc mu ne bile odprle oči, da jc kdaj ugledal tudi res-nobo življenja? Cul je res, da so tudi taki ljudje na svetu, ki morajo trpeti, da živč, ali videl jih ni. Zakaj iskal jih ni. Čemu tudi? Ali naj se uči od njih ? Do učenja mu ni; njemu ni bilo treba. Da bi jim lajšal bridkosti ? Tega ne umeje, in poleg tega uče tovariši, prav taki, kakeršen je sam, da ni baš tolikanj hudo, kakor kričč nekaterniki. Saj se človek napösled privadi potrebi takö, kakor obilici, privadi, da sam ne vč za nadloge svoje. Bodisi kakorkoli, iskal jih ni, teh siromakov, in jih tudi ne bode. Morda bi mu ostal nevšečen spomin, in takih spominov ne mara. Gladko bodi življenje; kakor je teklo od zibeli, takö teci do groba; četudi poraja bridkosti, katerih nc ubrani nI zlato ni svila ni bager, dovolj je nositi te neprilike, nikar še drugih! Dosti je že, da se ne more zapirati zopernim mislim, ki silijo ponoči v zaklenjeni dom. Čemu seje porodil, čemu živi in čemu bode umrl? Ali je bil res potrebno kolesce v splošnem svetovnem kolesji ? Ali bi se bil morda ustavil velikanski stroj, da ni bilo njega ? Kakšno nalogo izvršuje prav za prav? Da jč, pije, da se veseli, kadar ga je volja, da toži, ako se pojavljajo telesne nadloge — ali je to morda namen njegov? Res, neznatna naloga! Toda vzdramil se ne bode nikoli, ker se neče vzdra-miti. Kadar okreva, pobegnejo neprijetne te misli, in kolesce neplodnega življenja njegovega se bode vrtelo z drugimi kolesi, dokler se nc
obrabi. Stroj sveta se zatd ne bode ustavil ni za trenutek, zakaj to kolesce ni sezalo v druga kolesca, ni zaviralo ni gonilo jih ni . . .
Čuj, kakd se iznova odzivljejo nadležni glaski, kakd šepetajo, sto-čejo, vzdihajo, kakor bi se rogali zli duhovi! Nejevoljen izpregleda — zaman! Zdaj bliže, zdaj dalje, zdaj nad njim, zdaj tik njega, povsod šepet! Ura tika na steni — ali se nc glasi kakor »brezposelno življenje, življenje brez namena« ? — Po glavi mu rdji napev, čegar besed ne pozn<l — nehotoma ponavlja: »Brezposelno življenje, življenje brez namena« . . . Celd žila utripljc: »Brezposelno življenje, življenje brez namena« . . .
Ta strahovita noč, neznosni ti glasovi! Ječč se vzravna na postelji. Okno se svetli, hvala Bogu, dani se! Zli duhovi, ki ga obkrožajo, ne marajo svetlega dnč; zdi se mu, da se razgubljajo polagoma — takd, sedaj je utihnil poslednji glas! Sedaj bode mir. Sen mu lega na trudne oči — morda mu da okrepilo, zdravje celd. Kakd bode takrat pobegnil iz te uklete sobe v glasno družbo, kjer zveni drugačen govor, srebrn smeh, kjer se pčni vino v polnih kozarcih! Nadomestiti hoče, kar je zamudil v dolgočasnih teh dneh, saj je škoda slčharnega trenutka ! Lehen nasmeh se mu prikaže na bledem lici — prelepe so podobe te! Kaj se mčni sedaj za nadležne dne glasove? Drugače ne bi hotel živeti, kakor živi — življenju jedini namen jc končno ta, da se živi! . . .
Dan pogleda v sobo, bolnik spi.
Življenje brez namena! —
Narodne stvari.
i.
Vraže v tržaški okolici.
Priobčil D. M. Obalovič. I.
Oko se mrlič na smeh drži, tedaj je to gotovo znamenje, i da »kliče druzega«. Časih se pripeti, da bije ura, ko a i zvoni mrliču. Takrat pravijo: »Ura naznanja, da bode
___________< kdo umrl.« Kadar umre otrok, prigovarjajo domače žene
materi, naj dete obuje, sicer bi se poškodovalo na poti v dni svet in okrvavčlo po kamenji in trnji.
2.
Ko je prvič prišla železnica v Trst, čudili so se ji neizrecno. Nekateri ljudje so prve dni celd ponoči vstajali, da so šli gledat čudno stvar. Izprva kar niso hoteli verjeti, da moreta ogenj in voda goniti velike naložene vozove. Trdili so, da pelje železnico »škrat«, katerega pa jc videti samd ponoči.
3-
S prazno puško se nc šali in nc meri na druge ljudi, zakaj utegnil bi koga ustreliti. Da prazna puška ustreli, temu je vzrok hudič, kateri tiči v nji.
4-
Ce se vdovec oženi precej po smrti žene svoje, ne sme pripraviti kolačev na ženitovanji; ljudje bi sicer rekli, da je prehitro pozabil raj nice.
5-
Ako hočeš, da ti nc bode škodovala nobena stvar, priskrbi si prsti, katero vrže duhovnik na krsto mrličevo. Sevčda jo moraš vzeti skrivaj. Nekdo si je že zdavna želel take prsti. Ko je duhovnik pri pogrebu vrgel prst na mrliča, izpustil je dni mož v grob žepno svojo ruto, toda takd, da je bilo videti, kakor bi mu bila säma padla v jamo. Z ruto vred je potem zagrabil tudi pest dne prsti; pozneje si jo je razdelil s tovarišem. Kar nobena reč jima ni mogla škoditi. Mnogokrat sta vpričo strmečega ljudstva jedla velike k6se steklenine, da se jima je kar bliskalo izpod zdb. Dolgo časa sta hranila »mrtvaško prst« in porabljala nje moči. Toda napdsled ju je začela peči vest ; nikjer nista mogla dobiti miru. Izpovesta se torej duhovniku. Ta jima reče, naj prineseta tisto prst njemu. Moža jo res prineseta in se hipoma umirita. Duhovnik je dno prst blagoslovil in jo zopet nesel na pokopališče.
6.
Ako je kdo toli srečen, da si ponoči od n. do 12. ure pridobi žebelj iz mrtvaške krste, ne more mu nič do živega. Žebelj mora biti iz krste, v kateri je že ležal mrlič, vender ne smč biti prezarjavel. Ako s takim žebljem le malo zbodeš nasprotnika svojega, ako se ga le dotakneš, gotovo mora umreti, ker ni nobene pomoči na svetu. Prav zatd moraš skrbno čuvati »mrtvaški žebelj«, da se kdo ne zbode po nesreči.
Kadar sc utrne zvezda, pravijo, da se presčli duša iz vic v nebesa. Poleti pazijo zlasti otroci, kdaj bode kje zvezda »preskočila«, in p o fem kričč: »Zvezda je preskočila, duša je šla iz vic v nebesa.«
8.
Kadar preti huda ura, postavijo skrbne gospodinje preobrnjen stol pred hišo. Takšen »stol nardbe« gotovo prežene točo. Ako je pa gospodinja še posebno zvedena, lehko tudi drugače zabrani točo. Ko se jame bliskati in grmeti, mora namreč s srpom v roki narediti »salamonski križ« po zraku.
9-
»Petek, slab začetek« — te vraže se držč zlasti ribiči. Bodisi vreme še toli krasno, v petek ne vidiš zlepa ribiške ladje, zakaj vsak ribič počaka rajši clo sobote, nego bi v petek poskusil svojo srečo na morji.	(Konec prihodnjič.)
Književna poročila, n.
Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od i. jaunvarja 1SS9. leta do i.jannvarja iSpo. leta. Sestavil Ivan Tomšič.
(letopis »Matice Slovenske« za leto 1S90. str 237.-255.)
Od leta 1869. do letošnjega tečaja, ako izvzameš leti 1874. in 1875., podaja nam »Matičin* letopis vsako leto slovensko biblijografijo. Spočetka je sestavljal pokojni dr. 10. H. Costa, tedaj predsednik »Matici Slovenski ta popis slovenskih knjig. Od njega imamo popis knjig, kar jih je izšlo od začetka leta 1868. tj<\ do konca leta 1873. V letopisih za leti 1874. in 1875., kakor smo že omenili, ni biblijografije. Od leta 1S76. počenši pa jo vsako leto sestavlja gospod Ivan Tomšič.
Da je biblijografija jako važna in jako zanimiva, o tem nc bodem trosil besed. Gotovo nisem jaz jedini, ki prereže v »Matičinem® letopisu vselej najprej dne strani, kjer je popis slovenskih knjig, saj pač vsakega slovenskega izobraženca zanima zvedeti, kolika je duševna produkcija slovenskega naroda, zanima ga zasledovati, na katerem polji književnosti se delavnost kvantitativno razvija, in zanima ga povzeti iz podatkov, napreduje li književnost in po nji sodeč duševna kultura ndroda slovenskega. Z veseljem konstatujemo, da rase skoro od leta do leta število knjig in vrednost
12
njih vsebine Kar nas pa menj veseli, to je nespretnost, s katero se sestavlja ta popis knjig od leta do leta. Da takoj spočetka ni bil vzoren, to je res; ali ocl leta iS69. do danes je minilo več nego dvajset let, in v tem dosti dolgem času bi bili smeli pač pričakovati, da se popravi, kar je nedostatnega, terjati, da nam se končno popis knjig ponudi v taki obliki, ki bolj ustreza znanstvenim in praktičnim zahtevam. Konservativnost v tej stvari se nikakor ne dil opravičevati. Ako smemo pregledati käko nedo-statnost početniku te biblijografije, ker je vsak začetek težaven, ne smč se nadejati isti prizanesljivosti nadaljevalec, ki je utegnil dovolj, da uvidi ne-dostatke svojega dela, katero v Slovencih baš ne zahteva bogsigavedi kakö velikega duševnega napora; saj književnost naša ni takö obširna, da je ne bi mogel pojedincc pregledati brez velikega truda in primerno razrediti književne pojave vsakega leta. Načela razredovanja pa si je tudi lahko pridobiti. Vsak naučni slovnik navaja kopo pravil, kakö se knjige popisujejo. Čudno se mi zdi, da razven kratke opombe, ki je bila — sedaj ne vem več kje — natisnjena, nikdo še ni obširneje izpregovoril o sestavi te biblijografije, akoravno sem prepričan, da jc že mnogokdo čutil nje nedostatke. Kaj jc vzrok temu molku ? Slovenci smo blage duše; težko nam je koga opozoriti na njegove napake, da se mu ne bi zamerili, rajši trpimo, da ob-čenita stvar škodo trpi. Potem smo nekako fiegmatske nardvi. Saj je dobro, mislimo si, bodisi takö ali takö. Napösled pa neradi prijemljemo za perö, ker često vidimo, da tak posel ne prinaša koristi ni osebi, ker si ž njim nakoplješ sitnosti, ni stvdri, ker se dobri sveti, ako niso po godu iz-vestnim ljudčm, kaj radi prezirajo. Toda prestopimo k stvdri!
V >Matičinem<t letopisu za leto 1869. je naslov temu sestavku: »Bi-blijografija slovenska ali slovensko knjigoznanstvo i. t. d.* Beseda » knjigo-znanstvo* je sieer po mojem mnenji nespretno skrpana, kar sem poskusil dokazati drugje, ali vender ugaja pojmu; saj biblijografija je neko znanstvo o knjigah. Od leta 1S70. dalje pa rabi namesto ^knjigoznanstva* beseda sknji-garstvo.* »Knjigar« nam rabi v pomenu »Buchhändler«, in ^knjigarstvo* znači torej »Buchhandel«. Biblijografija pa z razpečevanjem knjig nima nobenega posla; toliko da imenuje izdavače knjig, nikjer pa ne omenja, kje so knjige na prödajo in kakö jih je moči dobiti. Beseda bi imela menda po-menjati öno, kar se nemški pravi a Bücherwesen<K. Ta pojem pa se izraža slovenski z besedo: »knjištvo« (knjižustvo). Če pa hočemo natanko prevesti grško »biblijografijo«, recimo »popis knjig« ali pa »knjigopis«.
Vse publikacije od začetka leta 186S. do konca leta 1889. so za-z.namenovane v rečeni biblijografiji s tekočimi številkami. Obrabljena fraza veli: ^Številke govorč*. Resnica je, številke govorč. Ali kakor ljudje ne govorč vedno resnice in kakor ne govorč vselej razborito in umljivo, takö
često tudi številke varajo, ali pa govore brezzmiselno. Ako vzamemo število 2717 (s to številko se letos završuje popis knjig) ter ga razdelimo okroglo računajoč na dvajset letnikov, pride na leto po priliki 170 publikacij. Samoljubno si pogladimo brado in se pobahamo s priličnim številom duševnih proizvodov, ki ugledajo svet v tečaji jednega leta. Če pa si bliže ogledamo te .tknjige*, vidimo, da je pač le majhen del publikacij vreden tega imena, in da imajo v tem popisu jednako veljavo debeli zvezki, tanki sešitki in pojedini listi. Res, težko je časih določiti mejo, kaj se imenuje zvezek (Band), kaj sešitek (Heft, Broschüre) in kaj posamezen list. Tu je treba, da določi popisovalec nekako instinktivno. Treba pa je, da vse tiskovine takö ločimo, ako nečemo zvedeti samö števila publikacij, nego tudi njih kolikost. Saj pač ni vse jedno, ali izide sto zvezkov po dvesto do tristo stranij, ali jednako število brošuric od 20—30 stranij. Zatorej navajajo knjižnice v svojih poročilih o stanji knjig vselej posebe število zvezkov, se-šitkov in posamičnih listov. Časih bode zavisno o vsebini publikacije, ali naj se uvrsti med zvezke ali med sešitke. Takö n. pr. bi štel zbirko pesmij, ki šteje, reeimo, sto stranij, med zvezke, jednako debel imenik udov kakega društva pa med sešitke. Kriterij bode torej i kolikost i kakovost. »Zvezek« (Band) se imenuje dni književni individuum, ako smem takö reči, ki je po svoji obzirnosti, ali po svoji vsebini dostojen, da se kot posebna knjiga uveže v platnice. One publikacije pa, ki po svojem obsegu ali po svoji vsebini niso vredne, da bi jih vezal v trde platnice, in so vender v isti meri samostalne publikacije, kakor zvezki, to so sešitki (Hefte) ali ybrošure* (Broschüren). Od sešitkov se razlikujejo snopiči (Lieferungen), ker niso samostalne književne publikacije, nego so dčli zvezka. Snopičem pa pripadajo iz istega razloga tudi posamične številke časopisov, ker tvorijo samö skupno v večjem številu celoto. Vse dne publikacije pa, ki obsezajo k večjemu jedno pdlo, katerih torej ni treba ni vezati ni sešivati, štejejo naj se k p o s a -m i č n i m listom (Blätter).J) Sevčda, ako si clil kdo prati ko vezati v usnje in spredaj na platnice prilepi šc ogledalo ter obrezo pozlati, tedaj je to privaten sport, ki ne more ovreči principa našega. Dostavljam še, da mi tu ni do imen, nego do pojma. Ako kdo misli, da so za različne vrste publikacij, kakor sem jih gori navel, druga imena prikladnejŠa, naj jih le nasvetuje in njegova veljaj.
Usojam si tukaj izreči misel, katere pa nikakor ne usiljujem, da je za biblijografijo nepotrebno navajati vsako neznatno knjižurino, katera nima nobene trajno zanimive vsebine, kakor je n. pr. imenik udov, popis učencev, pravilnik kakega društva, sklep računov kake posojilnice i. t. d. V bi-
l) V javnih knjižnicah tiskovine do 5 pOl 80 str. prištevajo sešitkom (Hefte), a tiskovine nad 5 pol imenujejo knjige ali zvezke (Bände).	Und.
12*
blijografijo naj bi se vzprejemala samö dela, katera imajo literarno, znanstveno ali praktično vrednost Začetnik slovenske bibliografije res pravi, da se mu ne bode očitalo, »da je tudi manj važne knjige, brošurice i. t. d. popisal, ker imajo taki manjši spisi zgodovinsko važnost in v kratkem času popolnoma zginejo.* Ako se že popisujejo, naj se jim določi primerno mesto, ne pa, da se šopirijo v društvu pravih knjig. To mesto bi bil nekakšen dodatek pravi biblijografiji. Sicer pa, ako bi res trebalo popisati vse, kar se slovenskega natisne, naj bi se popisali tudi oglasi javnih oblastij, in privatna, društvena, gledališka naznanila i. t. d.; saj nimajo manjše zgodovinske važnosti, negoli imeniki društveni kov in slične publikacije, poizgubč se pa še prej, negoli te.
Pri popisovanji knjig je neizogibno potrebna natančnost. V naši biblijografiji so knjige večinoma opisane točno. Žil, da samö večinoma. V letopisu za leto 1890. n. pr. stoji pod številko 2615. zabeležena knjiga: »Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Spisal uvod in komentar Franc Breznik, c. kr. profesor v Rudolfovem. Založba upravništva »Popotnika« v Mariboru. Reiserstrasse 8.« Resnično pa slove napis knjigi takö-le; -> Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Prevel, uvod in komentar spisal Franc Brežnik, c. kr. profesor v Rudolfovem. Maribor 1889. Založil pisatelj. Tiskala Cirilova tiskarna.® Knjigam takö svojevoljno izpreminjati naslove nikakor ni dovoljeno. Sevčda jc treba knjigo najprej natančno poznati in jo vestno opisati. Ako sam knjige ne moreš dobiti v roke, povprašaj koga, ki bi jo pač mogel poznati. Saj vsi ljudje vse vedö. Baš omenjena knjiga je dovršeno delo v jednem zvezku, ki šteje XXXVI + 135 stranij v veliki 8°. Tega pa naša biblijografija ne omenja, Iz tega primera vidimo, da se v tej biblijografiji ne smemo nadejati preveliki natančnosti pri navajanji knjig. Kvo še nekoliko primerov! V letopisu za leto 1889. več časopisov ni navedenih takö točno, kakor bi trebalo. Pod številko 2377. je n. pr. naveden časopis: »Slovanski svet.« Letnik I. 1888. Tisk »Narodne tiskarne.« — Izdajatelj in lastnik: Fran Podgornik. — Urednik: Janko Pajk. — Tu je vse povprek pomefclno, nikar da bi bilo zabeleženo vse takö natanko in v istem redu, kakor je res natisnjeno v naslovnem listu tega časopisa. Poleg tega še ne zveš, ni kje izhaja list, ni kakšna mu je oblika, ni kolikokrat izhaja, ni kaj je vsebina njegova. Pod številko 2578. čitaš: „Zgodovinski zbornik. Priloga „Laibacher Diöcesanblattu". Izhaja v nedoločenih obrokih na eni pdli. Izdavatelj in odgovorni urednik Martin Pogačar. Tisk „Katoliške Tiskarne v Ljubljani." Pod številko 2559. pa stoji zapisano: „Narodna biblioteka. Izdajatelj, založnik in tiskar J. Krajec v Novem mestu. (Izhaja v snopičih po 15 kr.)." Ali zdaj veš, koliko je jednega in drugega zbornika res izšlo ? Naloga in dolžnost biblijografova pa je menda vender povedati kij takega.
— V letopisu za leto 1889. imaš pod številko 2510. zabeleženo: „Rudeči križ in njegov pomen za kmetsko ljudstvo. Poslovenil Lapajne Feliks pl. Lenk." Na prvi hip vidiš, da knjiga takega naslova nima. Gospod Lapajne je znamenit šolnik, ali v plemenitaša ga je izpremenil biblijograf. Takih nedostatkov kär vse mrgoli. Res je popisavanje knjig jako nadležen posel, ali kdor se loti tega dela, treba da ga vrši s primerno znanstveno natančnostjo, ne pa površno, samö da je menj truda. To pa je potrebno zatd, ker ima biblijografija samd ondaj vrednost svojo, ako se smč človek nadejati popolni natančnosti. Opisati pa je treba tudi vse knjige jednako natančno. Ne umejem torej, zakaj je pri nekaterih knjigah navedeno število stranij, pri drugih pa ne. V letošnjem letniku je n. pr. pod številko 2654. naveden „Veliki katekizem" i. t. d. brez števila stranij. Takoj pod številko 2655. pa je zabeležen „Mali katekizem" i. t. d. s številom stranij. Med „Društvenimi deli" pogrešamo že mnogo let letopisov in poročil novomeške čitalnice in dolenjskega pevskega društva. Ti društvi dajeta tiskati svoja poročila v kranjskem Novem Mestu. Nahaja se torej izvestno po jeden izvod teh letopisov v ljubljanski licejalni knjižnici, in sestavljalcu te bibliografije ne bi smeli biti neznani. Ako pa že spisek dnih tiskovin, ki so izšle na Kranjskem, ni popoln, tem menj smemo pričakovati popolnosti pri tiskovinah, ki so izšle v drugih deželah.
Površnosti se mora pripisa vati, ako čitaš v letopisu za leto 1890. na sträni 244. v 4. vrsti, da je neka knjiga pisana v „slov.-nemškem" jeziku, namesto v „slovenskem in nemškem jeziku". Nebrižnosti grč pripisavati po-grešek na sträni 248. v 8. vrsti istega letnika, da ima „Druga nemška slovnica za ljudske šole" 856 stranij, in različne pisave, kakeršne se nahajajo na sträni 265. letopisa za leto 1889. „politico list" in „politic/« dnevnik", na sträni 264. „tisek", 11a sträni 265. istega letnika „tisk" i. t. d. i. t. d. — Morebiti bi se moglo ugovarjati, da so to tiskarski pogreški. Žal, preveč jih je, da bi mogel veljati ta ugovor. — R. Perušek.
(Dalje prihodnjič.)
Slovniški razgovori.
I.
(Dalje.)
Tudi prvi naši pisatelji so jih zmatrali za germanizme, ker više navedeni mesti slovcta takd-le: ,,s' Gofpudom Felicianom Truberjom pregledal inu revidiral" (Trub. Postilla, predg.); „S. Duh je taku dobru nyh roko kakor nyh jesik vishal, regiral inu pel al/' V obeh pri-
merili stoji tedaj poleg tujke domačinka. Ali take podvojene sinonimne izraze, scstoječe od domačinke in g c r m a n i z m a, rabijo pogostoma dni pisatelji, bodisi, ker .so menili, da bi pravi slovenski izraz morda ne bil znan vsem čitateljem, zlasti nemški izobraženemu plemstvu in meščanstvu, bodisi, da se jim je slovenska beseda zdela premalo točna in nedostatna. Navedenima vzgledoma treba vzporejati te-le primere iz „Predgovora" k Dalmatinovi bibliji: „Poftava zhloveka nikar le pufty, kakover je od nature, v' grehih cillu nezhiftiga in fmertnu ranjeniga, leshati: temuzh ga tudi prekolne inu ferdama"; „Onu je pak potreba mej Poftavo inu Evan-geliom s' velikim fliffom reslozhik merkati inu clershati"; „Kakor tudi fam Criftus Marie Magdalene vero, is nje deli supär Fariseerja fprizha inu svisha"; „ker fe v'bosim Ludem od tiga gvifhni fhtuki naprej pifheo inu sapo veda j o." Posebno mnogo podobnih primerov se čita v „Predgovoru" postile Truberjeve, katera mi pa ravno ni pri roki.
Podobni so ti-le vzgledi, vsi iz „Predgovora" Dalmatinove biblije: „fkusi k rafft inu mu z h." „S. Duha krafft inu muzh" se nahaja večkrat, tudi sem našel „muzh inu krafft"; „ta ima preklet inu ferdaman biti"; kakor po eni R e g u l i, meri inu s h n o r i"; „Od fl o b o d n e f r a j vole Zhlovezhke"; „fkusi gnado S. Duha fpet flobodni, v o 1 n y inu 1 u f h t n i po-ftanemo, Bogu inu njega voli pokorszhino fkasati"; „is sgul gnade inu mi-lofti"; „en fhtuk ali dejl"; „grevingo inu shalost" (večkrat). Število teh primerov bi se dalo pomnožiti, kolikor bi kdo hotel; vse polno jih je v prvih naših knjigah iz reformatorske in protireformatorske dobe zlasti v £ Predgovorih". Ako jih primerjamo dnima zgoraj omenjenima mestoma, usiljuje se nam prepričanje, da sta Dalmatin in Savinec „revidirati" in „re-girati" tudi sami zmatrala za germanizma.
Omčnili smo že zgoraj, da je večina glagolov na - irati razširjena samö po mestih z mešanim slovenskim in nemškim stanovništvom. V önih krajih pa, kjer se slovenski, hrvaški ali srbski živelj dotika laškega, ondu se iste tujke oblikujejo pod vplivom laščinc zopet drugače. G. prof. Rutar mi zatrjuje, da govorč po dalmatinskih mestih: „študijat' (studiare), viägjat' (viaggiare), multiplikät', škapulat' (rešiti), kopijat', tentät, partiti (partire, odpotovati), divrtiti se (divertirsi), parečat'" (appareehiare), in isti g. profesor trdi, da beneški Slovenci govorč podobno. Tudi prvi pisatelji naši so vzpre-jcli nekatere tujke v taki obliki, prim, „kaštigati" (Trub. Dalm.); defhpirati = vfanje sgubiti: Dalm. v „Registru"; po g. Pintarja pravilu bi se glasilo „desperirati". Široko v närodu je znana beseda „štimati, stimän". — Nič čudno bi se mi ne zdelo, ko bi se kdaj dvignil slovenski slovničar in za tujke romanke priporočal končnico -am, -ali, ki ima vsaj to prednost, da je pristno romanska, kar se o končnici -iercn ne džt trditi.
Da je končnica -ieren res nekako pol ptič, pol miš, romanskega izvora, toda nemški prikrojena, o tem hočem še uveriti potrpljive čitateljc, predno završim ta svoj ugovor, ki je itak narasel čez mero. Ali ker se nam je žc ponudila prilika «spregovoriti o tej preklicani končnici, zatö je bolje, da rečemo katero več nego premalo in ji do dobrega pretipljemo „srce in obisti"; morda se nam vender posreči, da jo potisnemo v kot, saj tudi ni vredna ničesar boljšega ! Kaj pravi nemška slovnica o nji: Grimm (Gramm. II. str. 142) pravi, govoreč o konsonantnih sufiksih („konson. Ableitungen") ier, yr} ittr\ „(diese) finden bloss statt in einzelnen fremden Wörtern"; navedši potem nekaj samostalnikov z omenjenimi sufiksi, nadaljuje: „Schwache Verba der II. Conj. mhd. nhd. auf -ieren in Menge. — Alle diese ier reissen erst seit dem 13. Jahrhundert ein und sind der altern Sprache unbekannt, welche nur einige fremde -///• aufgenommen hatte. Im Mittelhochd. werden auch fremde masc. auf iur, urt fem. auf -iure -ure angeführt, deren Schwanken, weil der ganze Gegenstand nicht in die deutsche Wortableitung gehört, ich hier übergehe." Priin. tudi Grimma Gram. I2 str. 351., 352. in I-str. 951. Takö govori Nemec o končnici -ieren, za katero se ogrevamo mi Slovenci, katera se nam zdi prikupna.
V Nemcih sc jc tedaj razpasla šele v 13. stoletji. Toda v nasr V 16. stoletji jo nahajamo jako poredkoma, kakor smo že omenili. Kolikor se vidi meni, rabila je do našega stoletja, celö do najnovejšega časa, jako skopo piscem slovenskim, ki so sicer nemčevali dovdlj. Šele v zadnjih desetletjih smo „z napredkom in kulturo veliko množino" takih tujk vzprejeli v knjigo. Vender se nädcjcm, da je razpravica moja dokazala, da se oblike na -trati niti v närodni govorici niti v knjižni slovenščini niso ukorenilc toliko, da bi jih ne bilo m6či iztrebiti. Sicer pa se mi vidi, in zadovoljen konstatujem to, da nadpolovični večini boljših pisateljev naših rabijo oblike na -njem -ovati\ in če te moje besede kolikor toliko pomorejo, da se ta raba še bolj utrdi in razširi, zadovoljen sem. Ali završujoč prvi ta odgovor, usojam si izreči željo in prošnjo, da bi „Učit. Tovariš", ki je opozoril čita-telje svoje na g. Pintarja dokazovanje, resnici na ljubo storil takisto tudi gledč na moje razloge, vsaj gledč na tehtnejše. Audiatur et altera pars!
(Dalje prihodnjič )
V. Bežek.
LISTEK.
»Slovenska čitanka« za drugi razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob Skd, c. kr. profesor. IC. V Celovcu, 189 t. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja. Cena 80 kr. — Ta knjiga obseza na 200 straneh 160 sestavkov pesniške, pripovedne in poučne vsebine; obširneje jo ocenimo prihodnjič.
Slovenske učne knjige za ljudske, obrtne in srednje šole. (Konec.) Na podlagi tega poročila je deželni zbor v II. seji sklenil: 1. Deželnemu odboru se naroča, naj pri šolskih oblastvih dela na to, da se na slovenskih vzporednih razredih za gričinO uvede slovenski učni jezik, in polagoma tudi na višjih razredih gimnazij v Ljubljani in Novem Mestu za slovenske učence uvede slovenski učni jezik; 2. deželni odbor se pooblašča, da založnikom potrebnih učnih knjig za 5., b., 7, in S. razred slovenskih ljudskih, oziroma meščanskih šol, potem obrtnih ljudskih nadaljevalnih in srednjih šol dovoljuje primerne podpore; 3. v ta namen se dovoli za leto 1891. vsota 2000 gld. iz deželnega zaklada.
Gledč na ta sklep je deželni odbor sklical dne 7. prosinca t. 1. enketo, h kateri so bili povabljeni in so prišli gg.: dež. šolski nadzornik J. Šuman> gimuaz. ravnatelja A. Senekovič in Fr. Wiesthaler, ravnatelj C. kr. strokovnih šol J. Subic, profesorji Fr. Lcxrec, Fr. Orden, S. Rutar, učitelj J. Tomšič, okr. šolski nadzornik A. /.untery učitelj c. kr. Strokovnih šol A. Fnntek in učitelj J. Bele. Enkcti je predsedoval zastopnik deželnega odbora g. dr. J. Vošnjak,
Enketa se je izrekla, naj se izdadd nastopne knjige: I. Za ljudske šole: a) Berilo v treh oddelkih za 5.—8. razred in Slovnica. G. prof. Leveč je obljubil, da sestavi berila in sicer I. del šc v tem letu in da spiše slovnico, b) Računice za 6., 7. in S. razred bode spisal g. Tomšič po Močnikovih računicah. Pripravljen je tudi spisati navodilo, katerega je treba za učiteljišča, c) Zemljepis za 6., 7. in 8. razred bode spisal g. prof. Orožen v 3 delih in sicer 1. del že do konca malega travna, takd da se bode tenko natisnil še pred začetkom novega šolskega leta. d) Zgodovina naj bi se priredila po Gindelvjevi knjigi; za to delo naj bi se pridobil g. prof. J. Vrhovec v Novem Mestu. e) Prirodopis za 6., 7. in 8. razred. Ker je g. ravnatelj J. Lapajne že prevčl Pokornega prirodopis, preglej se ta rokopis, in ako sc potrdi, natisni se. /*) Prirodoslovjc je obetal spisati g. ravnatelj A. Senekovič v treh delih, katerih prvi bi bil končan do konca tega leta. g) A t lan te za ljudske in srednje šole naj bi izdal založnik Holzl na Dunaji, kateri je po pozvedbah g. prof. Rutarja pripravljen izdati slovenske atlante, ako se mu preskrbi prevod. G. prof. Rutar jc obljubil, da »vrši prevod, h) Gledč na knjige o vero-nauku se jc enketa izrekla, naj bi bile pisane pravilneje, in naj bi se šolske oblasti zaradi tega obrnile do kn. šk. ordinarijata.
II.	Za obrtne šole: a) Obrtno pisje bode g. A. Funtek dovršil še letos. b) Kratek nauk v menicah, spisal dr, Romih na Krškem. Rokopis se preglej, in ako bode pripraven, dovoli se za natisek primerna podpora, e) Matematika in geometrija jc po mnenji gosp. ravnatelja Sttbiea nujno potrebna za obrtne nadaljevalne šole. Pripravljen je spisati to delo.
III.	Za srednje šole: a) Nemško berilo za slovenske paralelke na gimnazijah. G. ravnatelj Wiesthaler omenja, kakö težko je poučevati nemščino na slovenskih paralelkah, ker ni nobenega pripravnega berila. Profesorji nižje gimnazije bi se lotili tega dela, čegar končno uredbo bi prevzel prof. dr. Požar. O tem je bila obširna debata; opozarjalo se jc, da bi bilo treba tudi posebne nemške slovnice za slovenske para-
lelke, ker je Heinrichova pretežka in namenjena le Nemcem, b) Zgodovina. Prof. Rutar opozarja, da je Jescnkova zgodovina prve izdaje pošla; naj se torej ministerstvo naprosi, da potrdi že tiskano novo izdajo. G. dež. šolski nadzornik Šuman poroča, zakaj ni ministerstvo, kolikor jc njemu zuano, potrdilo knjige. Dotični listi bi sc morali odpraviti in nadomestiti z drugimi, c) Geometrijo bode po izjavi g. Senekovičti izdal Hamberg, namreč prof. Močevarjcvo, katero jc v nemškem izvirniku ministerstvo že potrdilo. d) Latinsko-slovenskc vadbe so tudi že pošle; torej naj bi se g. prof. ICer-»utvner opozoril, da priredi drugo izdajo, e) Latinsko slovnico predeluje g. Hrovat. f) Mineralogija bi se morala na novo izdati za učiteljišča, za katera še ni nobene take knjige. Ravnatelj Šubic jo že ima prestavljeno po Ilochstetterji in Bischingu. g) Obči latinsko-slovenski slovar bi se moral pripraviti po mnenji ravn. Senekoviča. On opozarja na silne težave pri branji Livija v 5. letu in mčni, naj bi se latinščina tudi na višji gimnaziji poučevala slovenski. — Gledč na grščino, katera naj bi se vsaj na spodnji gimnaziji učila slovenski, dvoji g. Šitman, da bi ministerstvo dovolilo tiiko izpremembo.
Napdsled izreče g. dr. Vobijak v imeni deželnega odbora zahvalo vsem gospodom, da so se potrudili k enketi in želi', da bi se že v tem letu začelo z izdavanjem najpotrebnejših knjig. Torej smemo upati, da se odpravi glavni nedostatek slovenskega šolstva, in da dobimo potrebne učne knjige. Imena pisateljev, kateri so prevzeli dela, ta so nam porok, da bodo knjige na vrhunci sedanjega šolskega slovstva	Dr. J. V.
Deutsch - slovenisches Wörter - Verzeichnis zu Frosch und Wiedenhofers deutschem Lesebuclie für die I. Classe der Gymnasien und verwandter Lehranstalten. Vcrfasst von I. I'on, k. k. Gymnasiallehrer. Wien. Verlag von Carl Graeser. 1890. 8'' str. IV -4- 120. Cena 90 kr. — Obširnejše poročilo nam je obljubljeno.
»Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild.« V IX. zvezku tega dela, čegar prvi snopič je izšel Sredi meseca svečana, popisani bodeta P r i m o r j C in Dalmacija, natanko po načrtu pokojnega ccsarjeviča Rudolfa. Vseh snopičev bode okolo 20, dovršen pa bode ta 7.vczck spomlddi prihodnjega leta. Za Primorje je odločenih 24. za Dalmacijo 17 sestavkov, kateri bodo opisovali obč deželi v zemljepisnem, zgodovinskem, književnem in splošno narodnem oziru. Delo bode mimo tega okrašeno z okolo 260 ilustracijami, katere so zvršili prvi umetniki avstrijski. Naroča se lahko v slčharni knjigarni, snopič po 30 kr.
Slovenska pravna terminologija. Na občem zboru »Pravnika« je poročal društveni tajnik dr. D. Majaron, da je odboru poslaua že dobra tretjina raznolikih izpiskov i/, slovenskih zakonikov, in da se mu skoro predloži tudi ostanek. Ko se gradivo pregleda in izbere, uredila ga bode končno posebna komisija, sestoječa od pravnikov in jezikoslovcev.
Pevski zbor »Glasbene Matice«. Slovenci radi in dobro pojd, tega nam nc odrekajo celd nasprotniki. To svojstvo naše nas je usposobilo, da so se v vsakem večjem kraji, navadno po čitalnicah, osnovali pevski zbori, ki s pesmijo slovensko in slovansko pospešujejo društveno življenje, bud<ž in krepč ndrodno zavest. Ali ta namen pevskih zborov, dasi lep in plodonosen, ne more in ne smd nam zadoščati, ako se hočemo po-peti do dne visoke stopinje, na kateri samopravno kraljuje glasba kot umetnost, izključujoč vse neumetnostne težnje. Tem zahtevam hoče ustrezati »Glasbena Matica« — ta slovenski konservatorij — z novo osnovanim pevskim 'zborom. Le-ta se že marljivo vežba in resno pripravlja, da upraviči nadeje slovenskega občinstva, in ognjevito odu-ševljenje, ki naudaja pevce za vzvišeni namen, porok nam je, da se skoro pokažejo na-merjani učinki. Ko se osnuje še mešan zbor in okrepi orkester, ondaj bodo javni na-
stopi združenih »Matičinih« sil merilo, koliko vzmoremo Slovenci v umetnostni glasbi naj$iršega pomena. — Naj l»i vrli pevci po Ljubljani, ki še niso pristopili k društvu, uvažili »Glasbene Matice« plemenito nalogo in združeno delovali, da dospfc pevski zbor tem prej od dobrega namena do — gotovega pomena!	—J\
Iz muzejskega društva. G. prof. Julij Wallner je meseca prosinca predaval o ljubljanskem mestu pred 300 leti, in sicer na podlagi nekaterih računskih knjig in zapiskov mestne uprave, oziroma magistrata ljubljanskega z leta 1590. in leta 1591. Govoril je o uredbi mestne uprave pred 300 leti, primerjal tedanjo denarno vrednost de-našnji vrednosti in potem nav. jal dohodke in troške, kakor jih kažo ohranjeue knjige. Povedal je dokaj zanimivih črtic o denarnem gospodarstvu, katere pričajo, da niso tedanji mestni očetje naši k<\r nič skoparili pri nekaterih prilikah. Hodi omenjeno še to, da so trdne platnice navedenih računskih zapisnikov popisane sredujevisokonemški, na jedilih se Čitajo ceh> starejši zapiski. — Nekoliko obširneje prihodnjič.
Prebivalstvo ljubljansko po občevalnem jeziku. O ljudskem štetji v Ljubljani podajamo bralcem svojim za sedaj samo podatke o občevalnem jeziku; obširnejšo splošno studijo nam je za jedno prihodnjih številk obljubil na podlagi uradnih izkazov spisati magistratui konceptni pristav g. E. Lah.
		O b č	v a 1 n i j	e z i k				Prebivalstvo sploh
Doba	Mestni oddelki	co 1S2 1— «CO «u M £ «0	J« ■GO >QO , co co • ><L2 — -=	CO	v =	<0 1= =	Tujci«)	
"i s £ v J 6 'co VÜ -	Šolski oddelek .... Sentjakopski oddelek . . Dvorni oddelek .... Železniški oddelek . . . Skupina predkrajev . . Aktivno vojaštvo	3316 535 5367! $39 O025j 1079 5957 *53* 1397 21 1535 5'5	.8 35 2 27 15 i 53 77 1 1 23 19 4 2 2 — 5<j »9 9	2 IO I	2 (	—	105 '55 250 233 11 35	4011 0400 8710 7774 r433 2171
	Sploh . .	24200 5127	179 167 27	»3	3	—	789	30505
31. grud. 1SS0.	Sploh . .	18845 5<>S$	13Ö 172 5	7	-	1	1400	2O284
u) Prebivalci, ki v Dolitaviji nimajo svojega domačiilSlva in zategadelj po predpisih o ljudskem ]K>. pisuvaitji pri občevalnem jeziku »e smejo biti upoštevani.
Dckoracijska dela za novo gledališče ljubljansko, to je za prospekte, kulise, zaveso i. t. d., razpisal je deželni odbor v minulem meseci. Prospektov je namenjenih osemnajst; med njimi bode bleško jezero, mestni trg ljubljanski, pogled na kako kranjsko mesto, vas na Gorenjskem, notranjost kmetske hiše i. t. d.
Slovensko gledališče. — Dnd 2. svečana se je ponavljala z lepim uspehom gluma »Čevljar baron«, dnd 8. svečana pa burka »Slovenec in Nemec.« To poslednjo predstavo upravičuje vsekakor jedino to, da je bila na pustno nedeljo, sicer pa je skrajni Čas, da za vselej izgine s pozorišča slovenskega.
Predstava dnč 15. svečana: »Debora«. Narodna igra v štirih dejanjih. Spisal dr. S. H. Mosenthal. Poslovenil Fr. Ccgnar. — »Debora« je sicer že davno prebila najlepšo dobo svojo, vender i dandanes ni najslabša med novejšimi dramami. Navzlic raznim nedostatkom (zlasti konec je motiviran precfcj slabo) nahajamo v tej igri dokaj pesniških lepot in zanimivih prizorov, kateri so velikega gledališkega učinka. Naslovna naloga je jako hvaležna, ali tudi težka, vender jo je gosp.1 Borštnikova pogodila prav dobro, ako odštejemo posamične negotovosti zlasti v prvem dejanji. Dober je bil gosp. Danilo kot Jožef, dasi je igral nekoliko pretirano; gosp. Jcnič, kateri je iz posebne prijaznosti prevzel nalogo župana Lovreta, igral je primerno, sevčda bi bi bili časih želeli živahnej-
šega igranja. Glasno pa moramo grajati, da je govoril v narečji. Baš gledališke predstave slovenske so močno vplivale na vsakdanjo govorico našo in cetd v nižjem prebivalstvu iztrebile dokaj dnih barbarizmov, kateri so se govorili šc nedavno; zatd se moramo k&r najodločneje upreti narečju v dramatiki slovenski in zajed 110 pričakujemo, da nam ne bode iznova govoriti O tem čudnem pojavu. — Drugi igralci, katerim itak v tej igri ni večjih nalog, zadoščali so. Obilo pohvale so si pridobile skupine, zlasti odhod svatov.
Predstava dud 22. svečana: »Svilnati robec«. Šaljiva igra v treh dejanjih. Spisal Božidar Borgjoški. Preval Vaso Pctričič ml. — Ta igra nima posebnega dejanja, tudi se razvija k&j počasi in sloni na zgolj slučajnostih. Ako bi dr. Branko Rajič slučajno ne odposlal netočnega telegrama, in si Pavel Zvekič slučajno ne prisvojil napačnega robca, bila bi igra v obče nemožna. Po drugi strdni pa treba priznati, da je dvogovor izredno živahen, pogostoma jako dovtipen, izkratka: igra je zanimiva navzlic ne-dostatkom svojim. Občinstvu je prijala dokaj dobro: za uspeh je sevčda zali valjat i zlasti g. Borštnika (Pavla Zvekiča), čegar igra in maska je bila res izborita.
Spomenik Vodniku v Koprivniku. Letos bode ravno sto let, odkar je v Ko-privniku, kjer je Vodnik služboval prva leta, samostojna lokalija. Zatd se je v Kopriv niku ustanovil odbor, kateri hoče v ondotni cerkvi Vodniku postaviti dostojen spomenik. Lepi nameri želimo najboljšega uspeha!
Vilharjeva slavnost v Gospiči. Poročali smo že, da jc naš rojak F. S V i 1 h a r, sedaj kapelnik v Gospiči, nedavno praznoval petindvajsetletnico glasbenega delovanja svojega. Slavnost, katero mu je o tej priliki priredilo pevsko - glasbeno društvo »Velcbit« v Gospiči, zvršila se je k&r najsijajneje. Na včlikem koncertu so se pele zgolj skladbe Vilharjeve, potem pa je še nastopil veličasten zbor, katerega je ustanovil Vilhar sam, in iz okolo 70 ženskih, moških in deških grl sta zazveneli dve pesmi, pčti takd , kakor poje zbor Slavjanskega narodne pesmi ruske. Umejc se samd po sebi, da so duhovitemu skladatelju in kapelniku čestitali k?ir najsrčneje; tudi iz raznih krajev od blizu in daleč je prejel obilo brzojavnih in pismenih pozdravov. — Izvestno ust režemo bralcem »Ljubljanskega Zvona« , ako priobčimo v prihodnji številki kratek životopis in nekatere Črtice o dosedanjem glasbenem delovanji tega slovcčega umetnika.
Podpiralna zaloga slovenskih vseučiliščnikov v Gradci je izdala deseto poročilo o svojem delovanji in stanji. Čistih dohodkov z obrestimi vred je bilo v minulem letu 1038 gld. 13 kr., s prištetim prebitkom prejšnjega leta (444 gld. 91 kr.) pa 1483 gld. 4 kr. Troški so znašali 898 gld. 66 kr,, med temi za podporo vclikošolcem 573 gld. Prebitek znaša torej 5S4 gld. 38 kr. Glavnica znaša v pismih nominalne vrednosti 7200 gld., v gotovim 300 gld. Odbor je zboroval osemkrat in je rešil 71 (prejšnje leto 97) vloženih prošenj; odbiti sta bili 2, drugim 69ml se jc dovolila vsota 573 gld. Najmanjša jednokratna podpora je bila 4 gld., največja 15 gld. Podpiranih je bilo 12 (prejšnje leto 19) slovenskih vseučiliščnikov, namreč 7 pravnikov in 5 mcdicinccv. Mod-roslovca med prosilci to leto ni bilo nobenega. Po deželah jih je bilo 8 s Štajerskega, 3 so bili s Kranjskega, in jeden je bil s Primorskega. Koroškega Slovenca, ki bi bil prosil podpore, to leto ni bilo, in sploh ni bil nobeden vpisan na vseučilišči. Podpiralni zalogi je na čelu velezaslužui g. prof. dr. Gregorij Krek, njega namestnik je g. prof. dr. Btdermann, tajnik g. Bogomil Kick; odborniki so gg.: Fr. Kran/ič, Anton Schwab, Ja-roslav Zitek, Fr. Gestrin, Mihael Munt h.
Dva poljska romana. Aleksander Gfoiuucki (Bolesfciv Prus) je pisal najprej listke za razne časopise; mnogo jih je pisal tudi v »Kurijeru Warszawskem«. Navadni listkarji najrajši plavajo po širokem morji fraz, in res smo se navadili, da od njih tudi ne zahtevamo globokih mislij, uiti vzvišenih ali tudi le praktičnih idej. Prus pa je takoj spo-
čctka rad širil koristne misli, priporočal delo in varčnost ter učil, kakö draga sta človeku čas in dana mu sila za delo. Rekel je rad k,Yj proti raznim predsodkom in slabim naklonostim, kot oviram zdravega kulturnega dela. Četudi ta struja ni bila posebno krepko izražena, vender je bila v poljskem zraku, vedno še prccčj gostem, r o man* tiske m, nekako podobna vetriču, ki je le obetal, da bode razganjal romantiško — meglo. Ali globoko ta pisatelj ni sezal, večkrat se je zadovoljeval s površnim smehom — za dobrohotne čitatelje, ki se radi — smejejo.
Potem je pisal kratke povesti — s kako vodečo mislijo. Taki so »Listy z e s ta reg o o bo zu« (tabora), v katerih dobro riše neke smešuosti malo omikanih ljudij. Tudi: »Kiopoty babunic (skrbi stare matere) imajo veliko, toda nižjega humorja, ki prehaja časih naravnost v karikaturo in sevčda ni več izraz — življenja. Bolj se približava življenju drugo delo »Palač i rudera« (1875.); tu riše mislitelja, kateri bi mogel odkriti kij jako koristnega za človeštvo, ali nima podpore in — propada. Toda vse te misli in težnje so še premalo jasne, premalo celotne: premalo govorč ljudje in dogodki, preveč pa pisatelj — sanjari.
Tudi druge nasledujoče povestice še niso dovršene, čeprav se trudi pisatelj, da bi mislil iu opazoval realneje, in tem mislim in opazkam dajal umetniški oblik v povesti, kar se mu pa večkrat ni posrečilo (prim. Chmielowskiego: »Zarys literalury pol-skičj z ostat nieh lat szesnastu«; Wilno 1SS1. str. 141—45.).
Širšo nalogo si je postavil v dveh romanih, o katerih bodem nekoliko izpregovoril, ker v njih pisatelj kolikor toliko izrazito riše poljsko življenje in težnje njegove.
I. »Placdwka (predstraža), po\viešč, wydanie trzecie przejrzane, Warszawa 1889.« — Jožef Slimak ima majhno posestvo pri reki BiaJki na griči: deset oriü zemlje, Ženo in sinova Jedrka in Staska, deklo in hlapca Owczarza. Najemal je še druge delavce, toda vsi, posebuo domači ljudje, bili so pridni, saj so vedeli, »že jak pan jest po to, azebv bawit si§ i rozkazywal, tak chlop jest po to, ažebv karmil innvch i siebie (ti.).« Prepriden pa gospodar vender ni: rad bi spal, ko treba orati, in tudi zemlja se toži ndnj, da ji komaj za desetih let d d počitek in jo slabo gnojt. Zato se pa kaže glina izpod črnice.
GraŠčitkov svak je liberalec, pravi »farmazon« (prosti zidar) in demokrat.
Šlimakova žena nagovarja moža dve, tri leta, da bi prikupil govedče in zakupil še loko od graščiika. Jako lepo je opisano, kak<5 kupujejo kravo: pogajajo se zdnjo dolgo, dolgo in jako pametno — kakor pri nas — pri kupici žganja, takd pametno, da kupec Slimaku naposled ponuja več, nego zahteva, da se kolneta in objemata, dokler se ktfp ne sklene v polni pijanosti. Drugi dan pa gre Slimak s sinovoma h gra-ščdku, da zakupi loko. Gospst ga vpraša, ali sta to njegova dečka?
—	Naša sta, jasna gosprf.
—	Torej pošiljaj mi ju; učila se bodeta čitati pri nas!
—	Saj ne utegneta pri nas, jasna gospd! Starejšega vedno potrebujemo domžC . . .
—	Torej pošiljaj mlajšega.
—	Tudi ta že svinje pase . . .
Cisto kakor časih pri nas, kaj ne? In ko se graščdk nič nc pogaja in ponuja na prodaj loko prav ceno za 120 r. s pogojem, da ne bi vprašal žene za svfct, Slimak neče, dasi bi moral sam<5 za zakup na leto plačevali 70 r. Misli si, da bodo kmalu delili gospodske zemlje med kmete, sicer ne bi loke graščilk ponujal na pr<5dajo — toli centf. Ta misel se mu zdi še verjetnejša, ko pridejo mčrci merit železnico, Slimak jim prodaja kokoši, maslo in sicer prav dobro.
Nekoliko romantiška je Zoska: popolnoma ni pametna, zvečer prihaja in pušča dveletno svojo hčerico — Owczarzu.
Graščdk pozimi vabi goste: veseld se in plešejo, po eesti pa se tiho pripelje zid, gleda in — misli, potem pokliče lakaja, da ga naznani gospodarju; ne boji se, da ga ne vzprejme, saj ima nemške naseljenike, za katere bode kupil graščino.
—	Sedaj plešejo, odgovord zidu.
—	To je ravno dobro.
—	Szlachcic ne pusti plesa zaradi računov.
—	Bode pa prodal brez računov.
In res: szlachcic ne utegne napisati kupoprodajnega ugovora, zatd ga spiše ta žid Nirszgold: szlachcic samd hitro, hitro podpiše, da ne bi se srdil dragi gost pan hrabia (grof), ako bi ga gospodar dolgo pustil samega. Ali zid mrmrd:
—	Za leto dnij bode imel (grof) večjo težavo — s svojimi upniki.
Gostje pa plešejo do večerje in po večerji brez konca in kraja.
Drugi dan pa že kupujeta dva Nemca od Slimaka posestvo; rada bi postavila na njegovem griči malin na veter. Slimak neče dati svoje zemlje: ne boji se hudih groženj Nemcev, da jo bode moral prodati. V d pa, da ga bodo grizli ti nemški sosedje, in skoro mu je ž&l, da zemlje n i prodal, ali odločnejša žena mu pravi:
—	Ne bodete ne dočakali tega, vi in ti švabi! ... In Če mi je pasti mrtvi, če bi me že zakopali v grob, izrijem se iz zemlje, in ne dam, da se stori krivica otrokom!
Ženina odločnost ohrabri tudi možd, in odloči se, da ne pojde odtod, akotudi bi ga hoteli razsekali na drobne kdsee. Ali szlachcic naznani v tem ves truden in zaspan milostivi svoji, da je graščino prodal — Židu.
—	Hvala Bogd, da pojdcino vender odtod, odgovori" gospd.
Čez teden dnij sta bila graščdk in njegova žena že -- v Varšavi, ali v grddu se je prodajalo (in kralo) vse — do oken. Pridejo Nemci: sekajo gozd, kopljejo kamen, vse delajo skupno. Toda zaupna njih možd, stari in mladi Hamer, osleparila sta jih. Stavijo si hiše, velike, lepe, čiste; vsaka ima pdd in kuhinjo posebe. Slimak tudi njim prodaja marsikaj, ali to vaščanom ne prija. Celd babe govori: »Res je milosrčui Bog povsod jeden, ali vender je to grda reč.« Železnico delajo. Hamerja si služita tu veliko, toda Slimaku ne dajeta dela, ker jima neče prodati zemlje. Bliža se železnica: »Za nekaj let se bode vozilo po nji vsak dan na stotine vdz hitrih kakor ptice; vozili bodo ljudi in blagd, bogatč bogatine, siromaščč siromake, krepfeč mogotce, zatiraje slabotnike, sire mode, množd zločine, kar se vse skupaj zöve — omika.« In res, s prvim vlakom se začenjajo tatvine, prej neznane v okolici, vso trgovino pa si prisvoji — Nemci.
Slimak mora prodati kravo, ker nima sedaj dosti paše. Hamer pa ga zopet nagovarja, naj prodd zemljo, katera je Nemcu neizogibno potrebna, ali Poljak neče, četudi ga Hamer ošteva: »Ponujam mu sto rubljev za orrilo, nezaslišano ceno, ali on mi baja, da drugje ne bi mogel živeti . . . Verlluchter •« Tatvine se množč, kradejo posebno Nemcem, ali tudi Slimaku ukradejo konje. Gospodar dolži Owczarza in ga iztira iz hiše s hčerico Zoškiuo: gr<J, išče konj, in oba zmrzneta. — Citatelj pač vidi, da je vse tO preromantiško-sentimentalno pretirano: na odločnega Poljaka in njegovo ženo se vali nesreča za nesrečo. Domačini bcž£ ali pa umirajo (tudi žena umrje), napdsled še pogon'. V nesreči mu tuji naseljeniki nekaj pomagajo, vaŠčanje pa ne, ker je prijatelj Nemcem. V največji stiski ga tolaži župnik, miri s sosedi,, in prejšnji njegov največji sovražnik (Grzyb) mu daje celd sestro za ženo in 15 or.-11 zemlje. Hamer pa mora prodati graščino Poljakom.
Zmagal je Poljak Nemca — vsaj v romanu.
Kompozicija je naravna, neprisiljena, pripovedovanje živo, značaji so precfej — ali nc dosti tipiški, lc — nesreče je nekoliko preveč. Čitatelju je posebno žM o.lločne Slimakove žene, katera jc do zmage pomogla — največ. Znane so pa tudi res poljske žene, da se znajo boriti. Da bi le energijo svojo rabile vselej pametno in spoznavale, odkod jim grozi največja nevarnost!	Dr. Fr. J. ('ehrst i/t.
(Konec prihodnjič.)
Listnica. — Ljuboslav (II.)
»Glej! iskrica je mala Tje v slamno streho pala, Požar je vstal strašrin; In plamen z mir naraša, Vse, vse bo ognja paša — «
Prav res: ko pride dan, Celo ta pesem Vaša! —
Črtomir. »Pretekla so mi sreče leta. Sedanjost moja je brez cveta, Prihodnjost malo mi obeta« —
kakor každ vse pesmi, na pesniškem polji cela nič! — Germanovič.
»Moje je nebo ljubezen, Angelji roke cvetoče Drage moje Josipine, Ko mi gladi čelo vroče.« —
Hm, hm! — Rafael, Sonetje! Groza! In celo taki: »Oj, hiša rojstna, hiša mojega očeta«, in »Al' mene up golj'five sreče je izvabil,« to je prav tisto kakor: »O Vferba ! srečna drdga vsis domdča« . . . samö nekoliko — drugače! — A—r. Oblika poslanim pesmim je slaba, tudi pogrešamo pri vsaki krepkega konca. Vender ni nemogoče, da bi nam kdfcj ne poslali lepšega gradiva. — K—v. Zakaj spočetka poslanih črtic prebirate baš Arnimove »Kronwächterje«, tega nam ni moči umeti. Sicer pa ne mislite, da so takšni aforistiški spisi že — poezije v prozi! — Pošiljatelju povesti »Odpustek«: Motiv te povesti bi morala porabiti spretna roka, in potem bi nc bila napačna. V tej obliki ni za natisek. — Pošiljatelju razprave »Vzporcdba ndrodnih pravljic, katere nam pripovedujejo o treh bratih«: Spis je premalo korenit in zanimiv, da bi ga mogli priobčiti. — M. K. (»Zimski dan«) takisto. Poleg tega je bil zimski dan popisan že stokrat in stokrat. — J. K. V noveleti »Pozabljeno« pogrešamo potrebne karakteristike, mimo tega so posamični prizori nemožni. Morda nam pošljete k;Yj boljšega. O pesniškem gradivu o priliki pismeno. — Mihajlov (»Škoda ga je«): Najbolj je bilo izve sin o škoda truda in popirja! — J. Č. »Misli vaškega godca« nam ne prijajo; zlasti dne štirivrstne poskočnice ne sodijo v leposloven list. Nekoliko nrirodnega blagd o priliki. — J. F. (»Oderuhova smrt«) ; Zakrajan: Nerabno.
G. g. pošiljatelje ndrodnih stvarij prijazno prosimo, naj nam blagovoljno oprosti, ako njih stvari še niso prišle na vrsto. Kakor je razvidno iz denašnjega lista, priredili smo posebno predalo, kjer hočemo priobčevati nrfrodno blagd, kolikor nam bode dopuščal prostor.
Narodu slovenskemu!
slavnostnih dneh 29. in 30. ržnega cveta leta 1889., ko smo odkrivali spomenik Valentinu Vodniku, začetniku pesniške književnosti slovenske, oglašala se je živeje negoli kdaj misel, da bi se takisto postavil spomenik največjemu pesniškemu geniju, kar jih jc doslej rodila zemlja slovenska, pesniku, čegar dela ponosno prištevamo naj-izbornejšim proizvodom vseh narodov, ljubljencu našemu Frančišku Preščrnu !
Razpravljati ni treba posebe, kaj je Preščren nam, niti kaj bode zanamcem: ime Prešernovo je z neizbrisnimi črkami zapisano v zlati knjigi pesniškega in občekulturncga razvoja našega 1
Takemu veleumu veličasten spomeniki Za deset let hočemo slaviti stoletnico Prešernovega rojstva — postavimo mu tedaj vidno znamenje, katero še poznih let pričaj domačinu in tujcu o ljubezni in zahvalnosti naši! —
Živo uverjen, da bode ta poziv odmeval v vseh srcih slovenskih, katerim je do narodne časti, ukrenil jc pomnoženi odbor »Pisateljskega podpornega društva«, da prične nabirati doneske za Preščrnov spomenik. S prijazno prošnjo se torej obrača do vseh slavnih društev in zastopov, do slčharncga rodoljuba po deželah slovenskih, izkratka, do vsakogar, komur je drago ime Preščrnovo, naj nam z blagovoljnimi doneski pomaga uresničiti častno namero in takd zajedno vredno poravnati dolg slovenskega näroda do najboljšega pesnika svojega! Zlasti upamo, da se bodo čitalnice slovenske na besedah in vesclicah svojih često in drage volje spominjale spomenika Preščrnovega!
Troški bi bili vsekakor znatni, vender je podpisani odbor uverjen, da boclc tolikrat izpričana požrtvovalnost slovenska vzmogla potrebno vsoto in omogočila praznovati stoletnico Prešernovo takd, kakor si je lepše ne moremo misliti!
Rojaki slovenski, na delo tedaj! Vsakdo skrbi po svojih moččh, da se o stoletnici Prešernovi vzdigne spomenik, o katerem bodemo rekli ponosno, da ga niso postavili posamičniki, nego vesoljni närod naš prvemu pesniku svojemu!
Doneski naj se blagoizvolijo pošiljati »Pisateljskemu podpornemu društvu v Ljubljani«.
V Ljubljani, dnč 8. svečana 1891. leta.
i Jr.
Dr. Jožef Vožnja k:
predsednik.
A.nton Fnntek, blagajnik.
Fr. Leveč, Fr, Orožen. Ivan Tomšič. Andrej Zumer,
Jožef A pili. Anton Aškerc.
Anton Sartl. Kari v i teas Bleivvei^. Dr. Fr. Celestin. Martin Clientele. Jožef Cimperman. IDr. Fr. Detela. Peter Grasselli. Simon Gregorčič. F r. IIa u p t m arm. Ivan Hribar. Fr. Hubad. )r, Benjamin Ipavec. Janko Kersnik.
Or. Fr. Kos. Ur. Gregorij Krek. Dr. Ivan Mencinger, Ur. Matija Murko. Ivan Mtirnik.
S i r n o n Ru ta r,
tajnik.
Vatroslnv Oblak. Kaj ko Perušelc. L,\ 1 k: a Fin ta r. M a ks Fl e te rš n i lc. Dr. Lavrencij Požar. Dr. Tomaž Romih,
Ivan Soheinigg. Henrik Sel 1 reiner. Andrej Senekovic.
Dr. Jakob Sket. Vekoslav Spinöiö. Luka S ve tec. Jožef Starts. Ivan Steklasa. Jožef Stritar. Dr. Kari Štrekelj. Ivan Subic. Fr. Š vi kije. Dr. Ivan Tavčar Dr. Pavel Turner. A11 to n T rs te 11 j a k. Matija Valj a v ec. Fr. Wiegstlnaler. Ivan Vrhovec.
Dr. Jernej Zupanec,
,,Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo „Ndrodna Tiskarna" Gosposke ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.