Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) Prevedla Anja Božič Petrarcovo pismo Giacomu Colonni1 je sedmo pismo druge knjige Petrarcove zbirke proznih pisem v latinščini z naslovom Pisma o osebnih zadevah (De rerum familiarium) ali na kratko Familiares. Giacomo Colonna je bil četrti sin pomembnega rimskega senatorja in Petrarcovega prvega pokrovitelja Ste- fana di Colonne Starejšega. Giacomo in Petrarca sta se spoznala v Bologni med študijem prava pri Giovanniju D‘Andrea in postala bližnja prijatelja. Leta 1328 je Giacomo postal škof v Lombezu, kamor je za stalno odpotoval leta 1330, spremljali pa so ga Petrarca, Ludwiga van Kempen in Angelo Tosetti. Potovanje pa je ostalo med Petrarcovimi najljubšimi spomini in se ga pogosto spominja v svojih pismih. Leta 1333 se je Giacomo odpavil v Avignon, da bi obiskal svojega brata, vplivnega kardinala Giovannija Colonno, a je bil nato odpoklican v Rim. Tam se je zadnjič v življenju srečal s Petrarco. Leta 1440 se je preselil nazaj v Lombez in nekaj mesecev zatem umrl. Petrarca globoko žaluje za njim v Fam. 4.13. Skupaj s Fam. 1.6. in 4.6. pričujoče tradicionalno velja za enega pomemb- nejših virov o škofovi biografiji in njegovem odnosu s Petrarco.2 Vendar pa 1 Giacomo Colonna je bil četrti sin Stefana di Colonne Starejšega. Študiral je v Bologni, kjer je spoznal Petrarco in kmalu postal eden njegovih bližjih prijateljev. Leta 1328 je postal škof v Lombezu in kamor je za stalno odpotoval leta 1330 v spremstvu Petrarce, Ludwiga van Kempe- na in Angela Tosettija, potovanje pa je ostalo med Petrarcovimi najljubšimi spomini. Giacomo je Petrarco istega leta predstavil tudi svojemu vplivnemu bratu, kardinalu Giovanniju, ki je po- stal njegov pokrovitelj. Leta 1333 se je Giacomo odpravil v Avignon, da bi obiskal svojega brata, a je bil nato odpoklican v Rim. Tam se je s Petrarco srečal drugič in zadnjič v svojem življenju. Leta 1440 se je preselil nazaj v Lombez in nekaj mesecev zatem umrl. Petrarca globoko žaluje za njim v Fam. 4.13. Giacomo je tudi naslovnik Fam. 1.6 in 4.6. 2 O tem npr. Henry Cochin, »Pétrarque et Jacques C.«, Annuaire-Bulletin de la Société de l’histoire de France 59 (1922), 96–134; Francesco Lo Parco, »Il Petrarca e G. C. a Tolosa (con xv documenti inediti dell’Archivio Vaticano)«, Memorie della Real Accademia di archeologia, lettere e belle arti (Napoli) 1 (1911), 227–249; Arnaldo Foresti, Aneddoti della vita di Francesco Petrarca, a cura di Antonia Tissoni Benvenuti (Padova, Antenore, 1977); Giuseppe Billanovich, »Gli umanisti e le cronache medioevali. Il Liber pontificalis, le Decadi di Tito Livio e il primo umanesimo a DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.1.139-147 Keria_2023-1_FINAL.indd 139 19. 12. 2023 12:03:31 140 Anja Božič novejši literarni zgodovinarji3 opozarjajo, da je korespondenca med Petrarco in Giacomom Colonno v veliki meri izmišljena in ni v skladu z informativ- no funkcijo pisma, kot jo Petrarca po Ciceronu opredeli v svojem naslovnem pismu zbirke Familiares, in sicer da je »v pismu najbolj bistveno to, da člove- ka, ki mu pišeš, seznaniš s tistim, česar ne ve«.4 Petracovo pismo Colonni je tako še eno tistih pisem, ki jih moramo primarno razumeti v okviru njegovega načrtnega oblikovanja natančno zasnovane avtobiografije, katere delce avtor premišljeno niza skozi svoje epistolografsko delo. Eden njegovih priljubljenih vzvodov je tudi odzivanje na (namišljene?) obtožbe, s katerimi naj bi se ga v prejšnjem pismu lotil njegov naslovnik, kar lahko izvrstno spremljamo v pri- čujočem pismu. Slednje je še posebej zanimivo, saj se zdi, da Giacomo Colonna Petrarco obtožuje točno tistega, kar ta v resnici počenja: pred svojim literarnim občin- stvom igra natančno domišljeno vlogo in si, da bi pridobil njihovo naklonje- nost, pri tem na veliko izmišljuje. Njegova največja izmišljija je po Giacomu prav ljubezen do Lavre, takoj za tem pa občudovanje Avguština. Lavro naj bi si Petrarca izmislil, da bi imel motiv za med ljudmi priljubljeno ljubezensko poezijo, poglabljanje v Avguština pa naj bi hlinil, da bi dokazal svoje odmik od poganske literature v prid krščanskih piscev. Petrarca se ne trudi z argumenti: veliki Avguštin bo že vedel, ali je njegovo občudovanje resnično ali ne, njegova (neuslišana) ljubezen do Lavre pa – ko bi bila vsaj le izmišljena in mu ne bi prinesla toliko trpljenja. Namesto tega pismo spremeni v skoraj programsko apologijo lastnega življenjskega in literarnega creda, in sicer na zanj značilne teme, s katerimi so prepredena vsa njegova pisma. Ena slednjih je tudi zagovor branja antičnih avtorjev, kar naj bi bil prav tako eden izmed Giacommovih očitkov. Petrarca se pri tem neogibno nave- veže na slavno Hieronimovo pismo Ep. 22, kjer cerkveni oče pripoveduje o svojih sanjah, v katerih je bil pod obtožbo prevelike zagledanosti v pogansko književnost v snu prebičan in z besedami »Ciceronianus est, non Christianus« obsojen pred božjim tribunalom. Ta odlomek predstavlja ključno mesto več- nih literarnih razprav o tem, kdo je boljši vzornik, Avguštin ali Hieronim, saj so Avguštinovi privrženci Hieronimovemu taboru tako vztrajno očitali prav opisano božje sojenje.5 Medtem ko je Hieronim po božji obsodbi obljubil, da se ne bo nikdar več dotaknil knjig antičnih avtorjev – a je glede na množico Roma«, Italia medioevale e umanistica 1 (1958), 103–137, Ernest Hatch Wilkins, Life of Petrarch (Chicago, The University of Chicago Press, 1961), 7–14, 20, 25, 30, 212. 3 V ospredju je Carlotta Donna, »La familiaritas nelle epistole a Giacomo Colonna«, Petrarchesca 3 (2015), 139–47. 4 Cic., QFr. 1.1.37: Illud, quod est epistulae proprium, ut is ad quem scribitur de iis rebus quas ignorat certior fiat, praetermittendum esse non puto. [To, kar je za pismo bistveno, namreč da naslovnika obvesti o stvareh, ki jih ne ve, pa, mislim, ne smem izpustiti.] 5 O tem npr. David Marsh, »Petrarch and Jerome«, Memoirs of the American Academy in Rome 94 (2004): 85–98. Keria_2023-1_FINAL.indd 140 19. 12. 2023 12:03:31 141Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) njihovih citatov v njegovih pismih jasno, da obljube ni držal – je Avguštin, kot opisuje Petrarca, pri klasičnih avtorjih znal najti navdih za poglobljeno vero in jim tako ponosno priznaval svoj dolg. Pismo je tako čudovit primer prav tipične zgodnje humanistične argumentacije v prid Avguština,6 hkrati pa je pri tem nemogoče zgrešiti, da Petrarca skozi slavospev Avguštinu primarno posreduje svoje poglede. Prevod sledi izdaji Uga Dottija in Felicite Audisio, Le Familiari v petih zvezkih z italijanskim prevodom in komentarjem (Torino: Aragno, 2004–9). Odgovor na neko ša ljivo pismo Giacoma Colonne, lombeškega škofa Tvoje pismo, naphano s šaljivimi očitki, me je spravilo v smeh: bilo mi je, kot bi me njegovo regljanje prebudilo iz polsna. In da takoj prestrežem prvo kopje, ki si ga naperil vame, te prosim, predobri oče, poglej, kako neskladne z množico očitkov, ki si jih proti meni zbral v nadaljevanju, so že tvoje prve besede. Praviš, da se spet in spet čudiš, kako lahko še v rani mladosti tako spretno zavajam svet: zdi se ti, da te spretnosti nisem pridobil iz izkušnje, tem- več jo imam že po naravi. Da, še daljši panegirik bi mi lahko zapel, a s takšnim slavospevom bi mi lahko prizanesel. Kdorkoli z odprtimi očmi potuje po tej zemski poti, ve, kako pogosto svet, ki slepari človeški rod, zapleta življenje v svoje zanke in s kako grenkimi sladkostmi ga porosi, ko nam ga hvali in ponu- ja. Njegove zvijače sami marljivo podpiramo in se, da le ne bi spoznali samih sebe, vneto upiramo Apolonovemu nasvetu.7 Enega pod krinko plemenite vzvišenosti napihuje ošabnost, drugega pa pod zagrinjalom dozdevne vrline slepita zla prevara in nekaj navidezno soro- dnega modrosti. Eden se ima za hrabrega, a je nečloveško okruten, spet drugi pa se razglaša za ponižnega, a je strahopeten in omahljiv. Potem pa so še taki, ki se pod pretvezo varčnosti dajo voditi grabežljivost, in tisti, ki jih preoblečena v radodarnost izžema zapravljivost. Napake so zakrinkane in pod čudovitim krznom tičijo grozljive nakaze. Njim dodaj še množico radosti, ki so zapisane minljivosti, še več, ki že minevajo ter bežijo: ambicioznost nam vabljivo razka- zuje čast, občudovanje in naklonjenost ljudstva, razsipnost mehkobne užitke vseh vrst, premoženje pa vsesplošno preskrbljenost: ni trnka brez vabe, ni veje brez limanic, ni zanke brez obeta. Temu dodaj še človeško poželjivost, ki je brezglava in nepremišljena, se zlahka da prevarati in rada pade v zasedo. In če 6 Generacijo pozneje se preference spremenijo in v ospredje predvsem po zaslugi desetih sla- vilnih govorov Petra Pavla Vergerija Starejšega stopi Hieronim. Glej John McManamon, »Pier Paolo Vergerio (The Elder) and the Beginnings of the Humanist Cult of St. Jerome«, The Catho- lic Historical Review 71.3 (1985), 353–71 7 Gre za dobro znani izrek iz Apolonovega templja v Delfih Nosca te ipsum. Cf. Cic., Tusc. 1.22.52. Keria_2023-1_FINAL.indd 141 19. 12. 2023 12:03:31 142 Anja Božič bi morda kdo zavoljo svoje narave in prizadevanj na tej negotovi, spolzki in dvomljivi poti postal tako previden, da bi se izmuznil zvijačam sveta in ga sam prevaral tako, da bi navzven kazal obraz slehernika, v svoji notranjosti pa bi bil povsem drugačen,8 kaj bi rekel o takšnemu možu? Kje naj ga iščemo? Moral bi biti izvrstne narave, čil in treznih letih, in skrbno pozoren na tuje spodrsljaje. Ti pa vse to pripisuješ meni – neznanski poklon, če se le ne posmehuješ. Če pa danes to še ni resnica, prosim Boga, ki zmore celo obujati od mrtvih, naj se to uresniči pred mojo smrtjo. A kaj bi rad dosegel s svojimi šalami? [Praviš], da imajo zaradi mojih izmi- šljij mnogi nadvse visoko mnenje o meni. Priznam, to veščino so posedovali nekateri odlični možje, ki so ljudem, očaranim nad njihovo domiselnostjo, razkrivali resnične vrline: tako je Numa Pompilij zaslovel po svojih božanskih govorih9 in od tod izvira slava božanskega porekla Publija Afričana.10 Meni pa ta veščina ne pripada in ničesar nimam, kar bi pokazal, pa vendar me že od jasli spremlja neka odvečna naklonjenost usode.11 Bolj znan sem, kot bi si že- lel, in vem, da kljub moji nepomembnosti, o meni kroži marsikaj tako dobrega kot slabega. A zato ne povešam glave, niti ne skačem od veselja; zavedam se, da se ljudstvo z vsako besedo zlaže. In tako je tudi danes: nikakor se mi ni bilo treba posebej truditi, da množici ne bi ugajal. A tvoji olikanosti še ni konca. Praviš, da se s svojimi izmišljijami ne spra- vljam le nad preprosto ljudstvo, temveč skušam sámo nebo, in da je naklonje- nost, s katero sem se oklenil Avguština in njegovih knjig, pravzaprav lažna, saj se v resnici nikdar nisem odvrnil od pesnikov in filozofov.12 Toda čemu bi se odtrgal od nečesa, česar se, kot vidim, oklepa celo sam Avguštin? Če ne bi bilo tako, svojih knjig o Božjem mestu – če molčim o vsem ostalem! – zagotovo ne bi postavil na temelj tolikerih navedb pesnikov in filozofov ali jih okitil s toliko okrasja govornikov in zgodovinopiscev. Nič čudnega! Moj Avguštin namreč nikdar ni bil v sanjah priveden pred tribunal večnega sodnika kakor tvoj Hi- eronim in nikdar mu ni bilo treba poslušati očitkov, da je ciceronijanec. Slišal pa jih je Hieronim in prisegel, da se poganskih knjig ne bo več dotaknil; a do- bro veš, kako vestno se je vseh ogibal, še posebej Cicerona. Avguštin pa, ki mu v sanjah ni bilo nič prepovedano, ni le brez sramu segal po njih s prijateljsko zaupnostjo, temveč je celo odkrito priznaval, da je v knjigah platonikov odkril 8 Sen., Ep. 5.2: Intus omnia dissimilia sint. 9 Drugi rimski kralj, prim. Liv. 1.18–21. 10 Scipion Afričan Starejši, prim. Cic. De rep. 6.9 ff. 11 Prim. Fam. 1.1, kjer se Petrarca pritožuje nad nasprotnim – večno nenaklonjenostjo usode. 12 Aluzija na znano epizodo iz Hieronimovega slavnega pisma Evstohiji (Epist. 22.30.4), kjer Hie- ronim opisuje svoje sanje o sojenju pred Božjim prestolom zaradi njegove ljubezni do antične (poganske) književnosti. Po Božji obsodbi naj bi Hieronim obljubil, da ne bo nikdar več bral klasičnih avtorjev – pa vendar so tudi vsa njegova dela po tem dogodku prepredena z njihovimi citati. Na ta odlomek se Petrarca sklicuje tudi v Fam. 21.10. Keria_2023-1_FINAL.indd 142 19. 12. 2023 12:03:31 143Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) velik del naše vere.13 Zaradi Ciceronove knjige z naslovom Hortenzij se je v čudežni preobrazbi odvrnil od vseh utvar in nesmiselnih spopadov nasprotu- jočih si sekt in se ves posvetil le iskanju resnice; ob branju te knjige ga je zajel žar, v katerem se je docela sprmenil, se odpovedal telesnim užitkom in se začel vzpenjati višje.14 O neopisljivi mož, ki bi si zaslužil, da ga sam Ciceron opeva z roster in se mu javno zahvali, ker je med toliko nehvaležneži edini želel izka- zati največjo hvaležnost. O vzvišeno ponižni in ponižno vzvišeni mož, ki se ni okitil s tujimi peresi in se zatem rogal njihovim lastnikom, temveč je, čeprav se je zavedal svoje veličine, brez kanca ošabnosti krmaril že tonečo ladjo krščan- ske vere med čermi herezije. Tako ni pozabil svojih resničnih začetkov in mla- dostnih poizkusov in ga niti, ko je postal veliki cerkveni učitelj, ni bilo sram priznati, da je bil njegov prvi vodnik Arpinec,15 ki je pogledoval drugam. In čemu bi zardeval? Vodnika, ki pokaže pot do sreče, se ne sme prezirati. Kako bi torej raziskovanje resnice lahko škodilo Platonu ali Ciceronu, ko šola prvega nikakor ne nasprotuje resnični veri, temveč jo celo uči in oznanja, knjige dru- gega pa vodijo k njej po najkrajši poti? Enako bi bilo mogoče reči o drugih, zdi se mi odveč, da bi v tako jasni stvari nabiral nepotrebne priče. Vendar pa zato ne bi zanikal, da je pri njiju marsikaj takega, čemur bi se bilo treba izogniti. A tudi pri naših [avtorjih] preže nevarnosti za neprevi- dne.16 Prav Avguštin je v neki obsežni knjigi z lastnimi prsti populil ljulko napak, ki so se zasadile znotraj bogate mere njegovih študijev.17 Kaj torej? Bra- nje je le malokdaj varno, če bralca ne obseva luč Božje resnice, ki uči, po čem stremeti in kaj zavrniti: le pod njenim vodstvom je vse varno, kar pa bi lahko škodilo, je še lažje razpoznavno kot Sirta in Karibda ali druge slavne morske čeri. Ko bi bilo že konec tega šaljivega obtoževanja! Avguštin že sam ve, ali se k njemu obračam iskreno ali se pretvarjam. Nahaja se namreč tam, kjer si nihče ne želi niti ne more goljufati, zato mislim, da se na moje življenje in napake ozira usmiljeno, še posebej ob spominu na svojo mladost, ko se ga je med izgubljenim tavanjem18 Vsemogočni usmilil njega, ga povedel nazaj na pravo pot, in mu namesto peščenih afriških obal, kjer je omamljen od pregreh nekaj časa drvel v smrt,19 sedaj naklonil večno bivališče v cvetočem Jeruzalemu. Od tam mi je naklonjen in me ima rad. Kako bi namreč lahko podvomil, ko ga poslušam, kako v tisti knjigi z naslovom O pravi veri s trdnim prepričanjem 13 August. Conf. 7.9.13 14 August. Conf. 3.4.7. 15 Arpin je Ciceronov rojstni kraj. 16 Z »našimi« pisci so mišljeni krščanski avtorji. 17 Petrarka meri na Avguštinove Retractationes, kjer se Avguštin ozira nazaj na vsa svoja dela, izpostavi napake (npr. napačno navedene citate) ali dodatno pojasnjuje svoje trditve. 18 O svoji nemirni mladosti Avguštin piše v drugi knjigi Izpovedi, Petrarca pa o tem pripoveduje tudi v Fam. 10.3. 19 O svojem študiju v Kartagini Avguštin piše v Conf. 3.1–3. Keria_2023-1_FINAL.indd 143 19. 12. 2023 12:03:32 144 Anja Božič pravi: »Vsak angel, ki ljubi Boga, zagotovo ljubi tudi mene.«20 Če si je torej on sam, z notranjimi očmi, uprtimi k Bogu, ki nam je vsem skupen, upal obetati ljubezni angelov, čeprav je bil človek, si bom tudi jaz, ki sem človek, drznil upati na človeško ljubezen njegove najsvetejše duše, ki zdaj uživa nebesa. A že so me oškropile nove šale. Praviš namreč, da se mi Avguštinove bese- de zagotovo zde kot sanjarije, saj še vedno prežvekujem21 poezijo in filozofijo. Bolje bi bilo reči, da se mi, ko jih prebiram, vse moje življenje zdi zgolj lahen sen in najbegotnejša utvara. Prav to branje me pogosto prebudi iz nekakšnega globokega spanca, pa vendar se pod pritiskom težke smrtnosti veke kmalu spet spustijo, in ponovno se zbudim, in spet in spet zaspim. Volji se zaganjata druga v drugo, moje želje se cepijo in razcepljajo tudi mene.22 Tako se zuna- nji mož bori proti notranjemu, »zdaj z levo, zdaj z desno udarce odbija, brez prestanka in brez počitka«23 in če večni oče »ne bi s svojim glasom pretrgal bitke«24 in »iztrgal izčrpanega Dareja« iz rok ognjevitega Entela, bi zmagal zu- nanji. Kaj še? Še sem negotov glede svojega konca, živim v plašnem upanju in pogosto vzkliknem k Zmagovalcu nad smrtjo:25 »Reši me, tega gorja, nezma- gljivi junak, daj mi roko siromaku in vzemi s seboj me na vodo, naj odpočijem se v smrti vsaj, če se nisem v življenju.«26 A nič ne vztraja kakor šala in nič tako okretno; kamorkoli se obrneš, ti bo sledila. Kaj torej praviš? Da sem si izmislil prelepo Lavrino ime, da bi sam govoril o njej, množice pa zato o meni, v resnici pa v mojem srcu ni nobene Lavre – razen če je to morda ime za lavreatsko krono, po kateri vzdihujem, kot pričajo moja dolga in vztrajna prizadevanja27 – glede tiste žive Laure, katere lepota naj bi me prevzela, pa je vse le utvara, pesmi sem si izmislil in vzdi- hi so hlinjeni. Ko bi se vsaj zgolj pri tem resnično šalil: da bi le šlo samo za 20 De vera rel. 55.112. 21 Petrarca uporabi besedo ruminare, ki se nanaša na globoko premišljevanje vsebine prebranega. 22 Prim. Aug., Conf. 8.9.21: »In tako ima človek dve volji, katerih nobena ni cela, ampak imata vzajemno ena to, kar drugi manjka.« Prevod A. Sovre, 162. 23 Verg., Aen. 5.457–8., kjer je opisan boj Dareja in Enteja, v katerem je, nasproti pričakovanjem, zmagal starejši Entej. 24 Verg., Aen. 5.467: Et proelia voce diremit. »Oče« je pri Vergiliju Enej, ki prekine bitko med Da- rejem in Entejem. 25 Cf. 1 Cor 15.54–55. 26 Gre za tri verze iz Eneide, 6.365 in 6.370–71, s katerimi Palinurus nagovarja Eneja, ki je prepove- dal pokop njegovega trupla. Prevod Fran Bradač, str. 112. 27 Re autem vera in animo meo Lauream nichil esse, nisi illam forte poeticam, ad quam aspirare me longum et indefessum studium testatur. Gre za besedno igro Laura – laurea (lat. lovor, simbol pesniške slave), ki je v slovenščino ni mogoče zvesto prenesti. Na podlagi besedne podobnosti so številni literarni kritiki že zgodaj začeli dvomiti o resničnem obstoju ženske po imenu Laura. Prav na podlagi dotičnega pisma dvom o Laurinem obstoju argumentira Angelo Lipari: »Laura Di Petrarca.« Italica 25.3 (1948): 196–201, medtem ko pri nas o tem pišeta že npr. Jurčič in Stritar v svoji kritični izdaji Prešernovih pesmi: »Tudi Petrarki ni bilo mogoče, popolnoma se obvarovati slabosti in napak svojega časa; kdo bi mu kaj tacega očital! Naj bo tukaj dovolj, da za izgled ome- nimo le njegovih igrač z imenom ‚Lavra‘ — in ‚lauro‘ (lavor), ktere se tolikokrat ponavljajo. Takih in enakih slabosti se je prostega ohranil Preširen.« Pesmi Franceta Preširna s pesnikovo podobo, z njegovim životopisom in estetično-kritičnim uvodom (Ljubljana: Oton Wagner, 1866), 40. Keria_2023-1_FINAL.indd 144 19. 12. 2023 12:03:32 145Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) pretvarjanje in ne za [ljubezensko] blaznost! Toda verjemi mi, brez hudega naprezanja se ne more nihče se ne more dolgo pretvarjati; in naprezati se zgolj zato, da bi se zdel blazen, je vsekakor največja blaznost. Zdravi lahko sicer z gestami posnemamo bolezen, ne moremo pa hliniti bledice.28 Ti pa dobro poznaš mojo bledico in moja naprezanja, zato se bojim, da se v svoji sokratski šegavosti, ki ji pravijo ironija in te v njej ne bi premagal niti Sokrat,29 moji bolezni zgolj posmehuješ. A le počakaj, ta čir bo sčasoma dozorel in uresničile se bodo Ciceronove besede: »Čas rani, čas pozdravi.«30 Glede tiste Laure, za katero praviš, da je izmišljena, pa mi bo morda pomagal prav tako »izmišljeni« Avguštin. Med branjem toliko resnih reči in njihovim premišljevanjem bom postal starec, še preden se bom postaral. Toda kdaj bo konec tvojega posmehovanja? Kdaj boš odnehal? Kaj pra- viš? Da sem se svojimi izmišljijami lotil tudi tebe in te skoraj zavedel – ne, pravzaprav sem te zares prevaral: nekaj časa si me namreč čakal v Rimu, ker sem se pretvarjal, da si neizmerno želim vrniti in te ponovno videti.31 Ko pa so se ti odprle oči kot izkušenim gledalcem, ki spregledajo prevare šarlatanov, in si globlje uzrl moje veščine, se ti je naposled odgrnilo celotno prizorišče moje domiselnosti. Dobri Bog, kaj je to? S svojim klevetanjem si me napravil za maga, počutim se že kot Zoroaster, iznajditelj magije,32 ali kdo njegovih sledilcev. Naj bo, naj sem Dardanus ali Damigeron ali Apolon33 ali kdo drug, ki je še bolj slovel po tej veščini. Mar je kaj manjša prevara drugega oklicati za prevaranta? A več kot dovolj šal sva že razbila – rad bi, da mi odgovoriš iskreno! Pu- stiva mojo željo, da bi ugledal tvoj obraz, ki sem jo z mukami podaljšal že v četrto leto, misleč si: »Glej, on prispe jutri, ti pa boš odpotoval prihodnji dan.«34 Pustiva kopico precej hudih skrbi, ki jih ne bi mogel zaupati nikomur drugemu med smrtniki. Molčiva o moji želji, da bi zagledal tvojega slovitega očeta, plemenite brate, čednostne sestre in obraze prijateljev, po katerih hrepe- nim.35 Kaj misliš, kako neprecenljivo bo zame naposled uzreti rimske zidove in griče, in, kot pravi Vergilij, »etruščansko Tibero in rimski Palatin?«36 Težko verjameš, kako si želim ugledati tisto mesto, četudi je zapuščeno in zgolj senca 28 Po Ovidiju tipična lastnost zaljubljenih, Ars. Am.1.727 in Petrarca, Ruf 224.8. 29 O Sokratovi ironiji piše Ciceron v De Orat. 2.67.270. 30 Na to temo, a z drugimi besedami, Ciceron piše v Tusc. 3.22.53, 3.24.58. Prim. Job 5,18. 31 Giacomo Colonna se je v Rimu nahajal leta 1333. 32 Ali Zaratustra, ki naj bi živel okrog 600 let pr. Kr. Orosio, Hist. 1.4.3. 33 O Dardanu in Damigeronu pišejo Apulej (Apol. 90), Tertulijan in Arnobij. Apolon je bog preobleke. 34 Te besede Petrarca verjetno zapiše leta 1336. 35 Mišljeni so Stefano Colonna Starejši in Giacomovi bratje Stefano Mlajši, Giordano in Enrico. Med Giacomovimi sestrami jih je kar sedem vstopilo v samostan Sv. Silvestra v Capiti. 36 Verg., Georg. 1.499. Keria_2023-1_FINAL.indd 145 19. 12. 2023 12:03:32 146 Anja Božič starega Rima, ki ga nisem nikdar videl.37 Za to krivim svojo lenobo – če je ven- darle šlo za lenobo in ne nujnost. Seneka se mi zdi navdušen, ko piše Luciliju iz vile Skipiona Afričana, in zdi se mu precej pomembno, da je videl kraj, kjer je tisti veliki mož preživljal izgnanstvo in kjer ležijo njegove kosti, ki jih je njego- va domovina zavrnila.38 Če se je tako počutil Hispanec,39 kako misliš, da čutim jaz, ki izviram iz Italije, ne le do vile v Liternu in Scipionovega groba, temveč do Rima, kjer se je Skipion rodil, si pridobil izobrazbo in praznoval triumf v enaki slavi tako kot zmagovalec kot obtoženec?40 A ni bil edini [tamkajšnjih zmagovalcev], temveč je tam zmagalo nešteto mož, katerih slava bo vedno opevana. Govorim o mestu, ki mu ni bilo in mu ne bo podobno nobeno drugo mesto, o mestu, ki so ga še sovražniki imenovali »mesto kraljev«41 in o čigar ljudstvu beremo, da je bilo zapisano: »Usoda rimskega ljudstva je velika, veliko in strahovito je njegovo ime,«42 njegovo edinstveno veličino in tako sedanjo kot bodočo oblast, ki ji ni primere, pa so opevali božanski pesniki.43 A ne bom vztrajal z rimskimi hvalnicami; tema je preobširna, da bi jo lahko obravnaval v naglici. Tega pa sem se mimogrede dotaknil, da bi te prepričal, da se mi vsekakor zdi pomembno ugledati to kraljico med prestolnicami, o kateri sem toliko bral in tudi sam marsikaj napisal.44 Morda pa bom napisal še kaj, če me prerana smrt ne zaustavi že na začetku. Predstavljaj si, da se me vse to ne bi nikdar dotaknilo. Pa vendar: kako sladko je krščanski duši zreti na mesto, ki je podoba raja na zemlji, ki se opi- ra na žile in kosti mučencev in je oškropljeno z dragoceno krvjo pričeval- cev resnice. Kako sladko je ugledati podobo Odrešenika, ki naj jo časte vsa ljudstva,45 in v najtršem kamenju stopinje, ki naj jih vekomaj slave vsi rodovi, in kjer so se v luči, svetlejši od sonca, dobesedno izpolnile Izaijeve besede: »K tebi bodo prišli sklonjeni sinovi tvojih tlačiteljev, padli bodo na kolena pred stopala tvojih nog, vsi, ki so te zaničevali;«46 kako sladko je obiskati svete gro- bove in se sprehajati po templjih apostolov v spremstvu boljših skrbi in brez nemirne tesnobnosti sedanjega življenja na masilijski obali.47 Kako me torej 37 S tem, da je Rim zapuščen, Petrarca verjetno meri na tako cesarjev kot tudi papežev odhod. 38 Ep. 86,1 ff. Gre za vilo v Liternu, kamor se je Scipion umaknil v prostovoljno izgnanstvo in leta 183 umrl. Njegov epitaf se glasi: Ingrata patria, ne ossa quidem habeto. [»Nehvaležna domovina, niti kosti ne boš imela!«] Prim. Val. Max. 5.3.2b. 39 Seneka se je rodil v Korduvi (današnja Cordoba). 40 Aluzija na process proti Skipionom, ki ga omenja tudi Seneka, Ep. 86.2. 41 To naj bi rekel Cineas, odposlanec kralja Pira. Prim. Just., Epit. 18.2.10: Igitur Cineas […] inter- rogatus a Pyrro, qualis Roma esset, respondit regum urbem sibi visam. 42 Liv. 38.46.4. 43 V prvi vrsti Horacij in Vergilij (Aen. 1.276–279). 44 Kaj ima Petrarca v mislih, ni točno znano; najverjetneje še posebej na Afriko, kjer je glavni junak prav Scipion, Dotti, Le Familiari (Torino: Aragno, 2004–9), 273, pa navaja, da ima morda v mislih tudi na svoje intenzivno ukvarjanje z Livijevim rokopisom. 45 Gre za Veronikin prt iz bazilike Sv. Petra v Rimu. 46 Iz. 60,14. 47 Petrarca morda vzporeja Avguštinovo usodo s svojo: kot je Bog naklonil Avguštinu potovanje z Keria_2023-1_FINAL.indd 146 19. 12. 2023 12:03:32 147Francesco Petrarca: Pismo Giacomu Colonni (Rerum familiarium libri 2.9) lahko v teh okoliščinah obtožuješ lenobe; saj vendar veš, da o mojem potova- nju odloča nekdo drug?48 Ponudil sem se ti v droben, toda večen dar; ti pa si želel, da ubogam drugega – če je bratu, ki je tako izjemen in ti je tako podoben, sploh mogoče reči drugi.49 Ničesar nimam na vesti, a če obstaja krivda, mi jo odpusti ali pa naj mi jo odpusti tvoj brat. V zadnjem delu pisma pa mi, morda v strahu, da bi me tvoje imenitne šale užalile – naj bo lev še tako nežen, lahko njegov dotik stre majhne živali – vsepovsod, kjer se ti zdi, da si me udaril, nanašaš milo dišeče pomade; slad- ko me spodbujaš, naj te ljubim, resnično, naj ti ljubezen začnem vračati. Kaj naj rečem? Tako bolečina kot veselje preprečujeta dolgo govorjenje. A tudi če molčim, se zavedaj vsaj tega: nisem še tako okamenel, da potreboval vzpod- budo k tako plemeniti in vredni ljubezni. Ko bi v ljubezni vsaj bolj potreboval ostroge kakor uzdo! Zagotovo bi moja otroška leta minila mirneje in bi jim tudi mladost sledila bolj mirno. Le tega te prosim: ne izmišljuj si, da sem si izmišljeval! Bodi dobro. Avignon, 21. decembra.50 Anja Božič Central European University (CEU) anjaa.bbozic@gmail.com afriških obal v večno kraljestvo, tako bi tudi Petrarca zamenjal Avignon z Rimom. 48 Petrarca ima v mislih kardinala Giovannija Colonno, pri komer je takrat služboval. Kardinal je naposled dovolil Petrarcovo pot v Rim, o čemer piše tudi v Fam. 12–15. 49 Kardinal Giovanni je Petrarco vzel v službo prav na prigovarjanje svojega brata Giacoma. 50 Najverjetneje leta 1336. O dataciji glej E. H. Wilkins, Petrarch‘s Correspondence (Padova, Ante- nore, 1960), 51. Različne možnosti datacije povzame tudi Donna, »La familiaritas nelle episto- le«, 139–40. Keria_2023-1_FINAL.indd 147 19. 12. 2023 12:03:32