Boris Paternu UDK 800.1:808.63-01
Filozofska fakulteta v Ljubljani
JEZIK V SKUPNEM PROSTORU TESNOBE
Stiska jezika je nedvomno eno temeljnih vprašanj našega skupnega slovenskega kulturnega prostora. Ta stiska ima nešteto obrazov in komaj nekaj jih poznamo. Poznamo političnopravni položaj slovenščine tu in onstran meje s problematičnimi mesti vred. Poznamo zgodbe njenega zatiranja in upiranja, prestrašenosti in sproščanja. Iz izkušenj so nam dobro znane tudi njene možnosti in nemožnosti doma, v širši Jugoslaviji in na tujem. Toda marsičesa o njej vendarle ne vemo in smo daleč od tega, da bi vedeli. Malo znana ali neznana so nam današnja globinska dogajanja znotraj slovenske jezikovne resničnosti, premalo razvidna nam je njena »psiholingvistična« in »socilingvistična« vertikala. Ta pa vmnogočem zelo točno zaznamuje položaj, moč in nemoč naroda na kateremkoli že mestu našega prostora in življenja. Kot povsod smo tudi na tej točki spoznanja in ukrepanja organizacijsko slabo prebujeni in znanstveno prepočasni.
Naj se ob tej priložnosti na hitro dotaknem te stiske na nekem bolj nevsakdanjem, pa vendar dovolj povednem mestU; in bolj z notranje človeške kot s sociološke strani, čeprav je tudi ta trdo zraven. Pri tem izhajam z nekih načelnih stališč, kijih poenostavljeno povzemam takole.
Temeljno vprašanje jezika je vprašanje človekove svobode, se pravi njegove osvobojenosti v duhovnem in družbenem smislu. Jezik, pa naj bo govorjena ah pisana beseda, je najbolj intimen izdajalec človekove prostosti ah zavrtosti. To ne velja samo za človeka posameznika, temveč v mnogočem za cele družbene sloje in v nekem smislu lahko tudi za narod ah vsaj njegove opazne dele. Osvoboditve jezika ni brez osvoboditve človeka in naroda, pa tudi narobe, osvoboditve človeka ni brez osvoboditve njegovega jezika. Vendar je treba poudariti, da tu ne veljajo mehanična razmerja, saj na primer o Prešernu lahko trdimo, da je bil njegov jezik osvobojen že v vse smeri in je obvladal vsa kulturna »nadstropja« in vse govorne položaje, čeprav je bil narod še razmeroma daleč od svoje osvobojenosti in nacionalnega konstituiranja v pravem pomenu besede. Stiska jezika pozna poraze, pozna pa tudi silovite zagone k potrjevanju jezikovnega obstajanja.
Ob današnjem stanju stvari, kije bolj zapleteno, bi rad opozoril na poseben pojav, do kakršnega utegne pripomoči stiska jezika, bolj točno, človekova jezikovna ogroženost. Seveda gre za nekohko bolj odmaknjeno območje, za območje književnosti in književnega jezika, kjer se te reči dogajajo drugače kot v praktičnem jeziku sporazumevanja. Vsaj na prvi pogled je tako, globinsko pa gre za človeške reflekse, ki so bivanjsko enaki.
Naj izberem dva izrazita primera.
Prvi je Florjan Lipuš, pisatelj z one strani naše severne državne meje. Rojenemu leta 1937 • je bilo že kot otroku od vsemogočne oblasti surovo ukazano, da bo moral izstopiti iz slovenskega jezika. Zgodilo pa se je nekaj čisto drugega. Svojemu jeziku je ostal trmasto zvest in skoraj do obsedenosti zavezan. Takole pravi: »O njem nisem dvomil nikoh ah imel kake pomisleke. Kacetovska usoda moje matere me nikoh ni izpustila (pri 6 letih mu jo je pobral krematorij v Ravensbrücku, staro 35 let). Notranje zavezanega sem se čutil in se čutim tej njeni
' Prebrano na plenumu kulturnih delavcev OF v Novi Gorici 21. novembra 1985.
145
usodi, ki si jo je nakopala prav zaiadi jezika. Več ko obvezujoč se mi je zdel, ko pa so ga ljudje iz naših krajev plačevali s svojim življenjem. Iz tega notranjega odnosa je pognalo veselje do jezika, iz tega veselja pa veselje do literature.« (F. Pibernik, Čas romana, 1983, str. 256, 257.) Toda to Lipuševo uporništvo je šlo še naprej. Uprl se je tudi slovenskim jezikovnim mrtvilom in klišejem: »Zmeraj sem imel v sebi željo, da stvari napravim drugače kakor drugi. Tudi literarno nisem hotel posnemati vzorov in modelov, temveč delati po svoje. Pritegnila me je tista beseda, ki je bila nevsakdanja, neobičajna, drugačna.«
Vse to pri Lipušu ni fraza. Že v mladostnih Črticah mimogrede (1964) se je silovito uprl ne samo domačinjskemu moralizmu. Pognal se je v tako drzno jezikovno metaforiko in simboliko, da je v tem posekal vso tedanjo modernistično slovensko prozo. Kot da se je zatrti, iz javne rabe preganjani in ustrahovani slovenski besedi zahotelo razkošne pesniške svobode, ki pušča za sabo vse plotove lastnega strahu in more. V romanih Zmote dijaka Tjaža (1972) in Odstranitev moje vasi (1983) je ta proces dozoreval v različnih smereh in v slednjem delu dosegel jezikovno zmogljivost, ki je v sodobni slovenski prozi izjemna, izjemna v oživitvi neštetih, tudi med seboj najbolj oddaljenih slogovnih plasti slovenščine. Tako tudi ni naključje, da prav pri njem najdemo do kraja izostreno zavest o jezikovni svobodi kot človekovi osebni bivanjski svobodi: » ... problem jezika niso samo njegova vidnost in sličnost v zasebnem in družbenem redu, temveč tudi, če ne predvsem, zavest, ali jezik lahko povezujem s popolno notranjo svobodo in sproščenostjo ali pa me spravlja v občutek stisnjenosti, tesnosti. Tesnost ah prostornost, sproščenost - dve zelo važni izhodišči za pisateljski jezik!« (N. d., str. 280.)
Drugi in drugačen primer je Lojze Kovačič. Rojen leta 1928 v Baslu, priseljen z desetimi leti na Slovensko in z nemškim maternim jezikom. Tu gre za pritisk v nasprotno smer, za prisilo vstopiti v slovenski jezik, za prisilo okolja ne nad manjšino, ampak nad osamelcem. Njegovim težavam lahko od blizu sledimo v najnovejšem romanu Prišleki (v treh delih, 1984, 1985). Svo/ mladostni jezikovni stres je sam razložil takole:» To je moja 'notranja poškodba' ki sem jo dobil leta 1938, ko sem prišel s starši iz Švice v Jugoslavijo____Ne zamenjava krajepisa in men-
talitete ljudi - čeprav hkrati tudi to - ampak jezik. Ta je bil kot tuja akustična maska, ki se ni spustila samo čezme, ampak čez ves okol, tudi čez reči, s katerimi sem rokoval, in stvari, ki sem jih imel v očeh. Je 'okno' res ostalo 'Fenster' ali 'fenetre'? ... A najhujše je bilo pač to, da so različna imena za iste stvari predstavljala neke vrste zmede in nereda v stvarstvu. Jezik, pravijo, ni samo komunikativno sredstvo, ampak tudi zavest sama, vsakodnevno obnašanje, v višjem smislu mišljenja, tudi sanjaš v tistem jeziku, v katerem so te prvič nagovorili skozi prozorno senco, ki je predstavljala mater. Torej naj bi me tudi notranji glas nagovarjal vtem jeziku. Redkokdaj, vendar še danes se zgodi, da, preden stavek napišem v slovenščini, ga premislim v nemščini... pomishmo samo na napor in spretnost vratolomnega skoka čez dvojno oviro: iz zmedene resničnosti in tujega jezika v urejeno besedilo in slovenščino...« (N. d., str 91.)
Toda pri vsem tem lahko opazimo nekaj podobnega kot pri Lipušu. Opazimo lahko nenavadno slogovno razsežnost Kovačičevega jezika. Saj obvladuje celo vrsto ravnin, od skrajno realistične do skrajno fantazijske in čisto imaginativne. V knjigi, ki nas že z dihotomičnim naslovom Sporočila v spanju - Resničnost (1972) opozarja na dvoje, med sabo polarno oddaljenih pisateljevih postopkov v prikazovanju sveta, je skomponiral dvoje romanov z docela različnima slogoma v eno samo izpoved. Gre spet za izjemen primer v zgodovini naše proze. Tudi v njegovih razpravljanjih lahko srečamo zelo jasno in okrepljeno zavest o tem, da mora pisatelj znotraj enega jezika obvladati celo vrsto »jezikov« in slogov, iz česar šele lafiko »nastajajo bogate stilne variante«, obvladujoče polnost življenja.
Oba primera - lahko bi jih našli še več in najbolj se ponujajo primeri z zahodnega slovenskega območja, kjer gre za zanimive zglede napetega tekmovanja s sosednjo mediteransko jezikovno kulturo - sta vredna pozornosti zato, ker nam odkrivata ogroženost in stisko jezika kot eno izmed motivacij za stopnjevano jezikovno tvornost v slovenskem kulturnem prostoru.
146
Summary
LANGUAGE IN THE SHARED EXPERIENCE OF ANGUISH
The essay seeks to call attention to a phenomenon clearly deserving psychohnguistic and sociolinguistic examination. Its subject is the great linguistic developmental activity or rather the styUstic polivalency which an author has felt as a horrible »difficulty of ex-pression«, indeed as a linguistic stress due to the endangerment of his original, mother-tongue at its roots. Two writers, Florjan Lipuš and Lojze Kovačič, are considered. In the first one attention is drawn to the pressure supposedly leading to transition from Slovene to German, in the second from German to Slovene.
147