167
dviganja (Erhebungstheorie) in teorija nasip an j a (Aufschuttungstheorie). Ustanovitelja prve teorije sta Leopold Buchin Aleksander Humboldt; Dufrenov in Elie de B-eaumont sta jo pa izpopolnila do skrajnosti. Ta teorija uči, da so nastali vulkanski stožci na ta način, da se je kos zemeljskega površja mehurju podobno napihnil; vodoravne zemske plasti so se torej vzdignile in postavile   poševno  okoli
navpične osi. Za dokaz so navajali poševno lego plasti na vulkanih ter žlebkaste radialne poke in grape.
Nekateri pristaši te teorije so iskali dokazov tudi v historičnih poročilih, toda zaman. Popis, ki ga beremo pri Ovidiju iz klasičnega starega veka o postanku ognjenika na polotoku Me t ha na na severnem obrežju Peloponeza, ne more biti nikak dokaz. Prav zanimiv je postal Jorullo v Mehiki, ki je
izbruhnil v noči med 28. in 29. septembrom 1759. sredi najrodovitnejše planjave. Okoličani so pripovedovali, da so se tla mehurju podobno napihnila. To je lahko umevno: ljudje so zbežali na neko višino, ki je bila 2260 črevljev visoko nad ravnino, iz katere je izbruhnil ognjenik, in odtod pač niso mogli z gotovostjo opazovati vsega dogodka. Tudi tla okoli Jorulla ne kažejo, da bi se bile mehurju podobno zvišale zemeljske plasti.
)          Če bi nastale vulkanske  gore  tako, da
i    bi se dvignile vodoravne plasti in se poševno postavile okolu navpične osi, bi morali videti tudi vulkanov, ki bi vsaj v vznožju obstojali iz nevulkanskega materiala. Tega dose-daj še niso našli. Vsi ognjeniki obstojajo le a    iz snovi, ki so prišle po izbruhu iz zemeljskih a    globočin na površje.  Odločen dokaz proti v    teoriji dviganja nam podaje tudi dejstvo, da e    sploh  ne  more  nastati   nobena  zvonu  ali
NASTANEK JURIJEVEGA OGNJENIKA V EGEJSKEM MORJU MESECA FEBRUARJA 1866.