šport na univerzi 261 Analysis of burnout among students at the University of Ljubljana Abstract The purpose of the study was to determine the state of burnout of students. In our sample, 750 students from six faculties of the University of Ljubljana were included. In ad- dition to descriptive statistics, the Chi-square test was used to verify hypotheses. The results of the study have shown that in the category of emotional exhaustion, almost two- thirds of students experience a medium burnout rate, and about a quarter of them have a low burnout rate. We found statistically significant differences with regard to faculty. In burnout component called emotional exhaustion, the high- est percentage of high levels of burnout is detected among students of the Faculty of Medicine and the Faculty of Me- chanical Engineering, while the lowest percentage is de- tected among the students of the Faculty of Economics and the Faculty of Sport. In the component of depersonalization, we found a high degree of burnout in more than four-fifths of students. In the component of personal accomplishment, however, there is a low degree of burnout for almost all. We did not find any significant differences in gender, faculty and age at the levels of burnout in depersonalization and personal accomplishment. According to the results, further research is needed in order to prepare measures to improve the student’s lifestyle and prevent their burnout. Key words: students, University of Ljubljana, burnout. Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti stanje izgorelosti študen- tov. V vzorec smo vključili 750 študentov šestih fakultet Uni- verze v Ljubljani. Poleg opisne statistike smo za preverjanje hipotez uporabili Hi-kvadrat test. Rezultati raziskave so po- kazali, da pri kategoriji čustvena izčrpanost obstaja pri sko- raj dveh tretjinah študentov srednja stopnja izgorelosti in pri približno četrtini nizka stopnja izgorelosti. Ugotovili smo statistično značilne razlike glede na fakulteto; pri čustveni izčrpanosti je najvišji odstotek visoke stopnje izgorelosti zaznati med študenti Medicinske fakultete in Strojne fakul- tete, najnižji odstotek pa pri študentih Ekonomske fakultete in Fakultete za šport. Pri kategoriji razosebljenost smo pri več kot štirih petinah študentov ugotovili visoko stopnjo iz- gorelosti. Pri kategoriji osebna izpolnitev pa je za skoraj vse značilna nizka stopnja izgorelosti. Bistvenih razlik glede na spol, fakulteto in letnik pri stopnjah izgorelosti pri razose- bljenosti in osebni izpolnitvi nismo ugotovili. Glede na rezultate je potrebno nadaljnje raziskovanje z na- menom priprave ukrepov za izboljšanje življenjskega sloga študentov in preprečevanje njihove izgorelosti. Ključne besede: študenti, Univerza v Ljubljani, izgorelost. Naja Videmšek, Sabina Vesnić, Janet Klara Djomba, Mateja Videmšek, Maja Meško Analiza izgorelosti študentov Univerze v Ljubljani „ Uvod Pojem izgorelosti so definirali mnogi strokovnjaki. Prvi ga je opre- delil leta 1974 Freudenberger; izgorelost je definiral kot ugašanje motivacije in spodbujenosti, posebno tedaj, ko posameznikova osredotočenost na nek cilj ali odnos ne pokaže želenih izidov (Musek 2010). V literaturi je pogosta definicija izgorelosti Christine Maslach: izgorelost je sindrom telesne in duševne izčrpanosti, ki obsega razvoj negativne predstave o sebi, negativen odnos do dela, izgubo občutka zaskrbljenosti in izostajanje čustev do strank (Bilban in Pšeničny, 2007). Ferber (1990) pojmuje izgorelost kot razkorak med delavčevim vložkom in pričakovanim učinkom, med njegovim trudom in na- grado. Če je zaznani učinek nižji od vložka, začne človek zmanj- ševati vložek, da bi vzpostavil ravnovesje. Ščuka (2008) izgorelost definira kot skupek različnih bolezenskih znakov pri telesnem in čustvenem odzivanju, mišljenju ter vedenju. Gre za motnjo v ko- munikaciji človeka s sabo in z okoljem. Košir (2011) navaja, da je izgorelost stanje psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki nastane po več letih izčrpavanja organizma. Izgorel človek pride do stanja močnega upada telesne energije, težko ohranja budnost in se ne more koncentrirati. Obenem se mu trga miselni tok, pozablja, 262 je anksiozen, neodločen, motijo ga lahko že vsakdanji senzorni dražljaji. Tako pride do stanja, ko ni sposoben delati in opravljati vsakodnevnih opravil. Schmiedel (2011) je izgorelost opredelil kot stanje občutne fizične, psihične in/ali čustvene izčrpanosti, ki se ne pojavlja le prehodno, po večjih obremenitvah in je ena od oblik protesta proti neravnovesju v našem organizmu (Golmajer Rajko- vic, 2013). Razlike med stresom, depresijo in izgorelostjo Stresa ne smemo enačiti z izgorelostjo, čeprav je eden njenih naj- pomembnejših povzročiteljev. Stres je namreč neizogibna reakcija na določeno nevarnost, izgorelost pa je v bistvu negativna reakcija na stres in je odvisna od posameznikovih sposobnosti za obvlado- vanje stresa (Bilban in Pšeničny, 2007). Pečnik (2009) meni, da če bi bil stres edini vzrok izgorevanja, bi v enako obremenilnih okolišči- nah izgorela večina ljudi; izgorevajo zlasti tisti, ki slabše obvladujejo stresne situacije. Depresija in izgorelost sta v marsičem povezani, saj je dejansko veliko ljudi z izgorelostjo depresivnih in veliko depresivnih ljudi je izčrpanih. Tudi stres lahko vodi v izčrpanost in nasprotno, enako velja za depresijo in izčrpanost ter za depresijo in stres, vendar pa se le pri izgorelosti v različni valenci lahko kažejo tako znaki stresa kot tudi depresije in izčrpanosti (Schmiedel, 201 1). Čeprav je izgore- lost pogosto povezana z nerazpoloženostjo, to še ni depresija, saj se osebe s sindromom izgorelosti v stiku z drugimi znajo bolj od- ločno »postaviti« zase, so bolj napadalne, včasih celo arogantne in cinične ter se ne menijo, če s svojim vedenjem prizadenejo druge; nasprotno pa depresivne osebe čutijo močan občutek krivde že ob manjših spodrsljajih v odnosih z drugimi (Rakovec Felser, 2006). Vzroki izgorelosti Različni avtorji navajajo številne dejavnike, ki povzročajo izgorelost: daljša izpostavljenost stresu, telesni in duševni vzroki, večina pa mednje šteje tudi okoliščine dela. Delujemo v okoljih, kjer se človeške vrednote postavlja daleč za ekonomskimi. Izgorevanje se pojavi takrat, kadar se med naravo dela in naravo človeka pojavijo velika neskladja. Obstajata dve pre- pričanji, kaj v resnici povzroča izgorevanje: splošno prepričanje, da je to v prvi vrsti posameznikova težava, in prepričanje, da izgore- lost ni samo težava ljudi, ampak tudi težava družbenega okolja. Če delovno mesto ne priznava človeške plati opravljanja dela, tvega- nje za izgorelost raste (Maslach in Leiter, 2002). Boštjančič (2010) navaja dejavnike izgorelosti: 1. Osebnostne značilnosti K izgorelosti so bolj nagnjeni tisti, ki imajo pasivni način spopri- jemanja s težavami, slabo samozavest, storilnostno samopodobo, čustveno nestabilnost, ki težijo k popolnosti in ambiciozni posa- mezniki. Kljub izpostavljenosti enakim delovnim stresom ljudje ne razvijejo enakih simptomov in stopenj izgorelosti. 2. Demografske značilnosti Moški in ženske različno doživljajo izgorelost; moški so bolj cinični, ženske so bolj izčrpane. Starost je negativno povezana z izgorelo- stjo, najbolj izgoreli so samski, neporočeni in ljudje z višjo stopnjo izobrazbe. Nekateri avtorji pa trdijo nasprotno; izgorelost je najbolj pogosta med mlajšimi in osebami z manj delovnimi izkušnjami (Rakovec Felser, 2006). 3. Stališča do dela Izgorelosti so bolj so izpostavljene osebe, ki so prepričane, da zna- jo same najbolje opraviti delo in imajo visoka, idealistična pričako- vanja (Golmajer Rajkovic, 2013). Pastirk in sodelavci (2010) menijo, da so vzroki za izgorelost raz- lični in se med seboj prepletajo. Vzroki na nivoju posameznika se povežejo z vzroki na nivoju narave dela ter na nivoju organizacije. Proces izgorevanja – stopnje in znaki Izgorevanje je proces, ki se razvija postopno. Pšeničny (2006) ga deli na tri stopnje: 1. Izčrpanost Oseba ne priznava občutka kronične utrujenosti in ga presega z aktiviranjem vedno novih osebnostnih virov. Najznačilnejši simp- tomi so deloholizem, pretirano čustveno angažiranje in utrujenost. Ta stopnja lahko traja tudi do 20 let. 2. Ujetost Oseba trpi za občutkom ujetosti v način življenja, dela in odnosov, občutkom krivde in upadanjem samopodobe. Osebe v tej stopnji izgorelosti pogosto reagirajo z menjavo delovnega ali življenjskega okolja, vendar pa vanje prenašajo svoje stare notranje prisile in s tem tudi vzroke za nadaljnje izgorevanje. Najznačilnejša simptoma sta močan občutek ujetosti in nemoč, da bi karkoli spremenili. Dru- ga stopnja izgorevanja lahko traja leto ali dve. 3. Sindrom adrenalne izgorelosti To je stanje tik pred adrenalnim zlomom. Oseba se trudi, da bi bila aktivna, vendar se ne more več prilagajati spremembam. Za to sto- pnjo je značilno nihanje med deloholizmom in izčrpanostjo, ki ga spremlja občutek vse večje razvrednotenosti. To stanje lahko traja od nekaj tednov do treh mesecev; takrat običajno sledi adrenal- ni zlom, ki se odraža kot skoraj popolna izguba energije ter velik psihični, telesni in nevrološki zlom. V to stopnjo sodi tudi čas po adrenalnem zlomu, ko prvi popolni izčrpanosti sledi obdobje in- tenzivnih vpogledov, sprememba vrednostnega sistema ter trans- formacija osebnostnih lastnosti (Golmajer Rajkovic, 2013). Foto: Mateja Videmšek šport na univerzi 263 Znaki izgorelosti se pojavljajo na različnih ravneh (Schmiedel, 2011; Ščuka, 2008): • Telesni simptomi: slabo počutje, glavobol, nespečnost, bolečine v hrbtu, kronična utrujenost, večja obolevnost, težave v spolnosti, težave z želod- cem in prebavo, upad ali čezmerno povečanje telesne mase, po- višan krvni tlak, krvni sladkor, holesterol, težave z ožiljem, pljuči in srcem. • Čustveni simptomi: tesnoba ob novi obremenitvi, nemir, nervoza, pesimizem, rav- nodušnost s pomanjkanjem energije, nerazpoloženost, pobitost, otopelost, zavračanje pomoči, izguba smisla za humor, sprostitev in razvedrilo, brezbrižnost, brezobzirnost, prezirljivost. • Mentalna reven: slabša koncentracija, pozabljivost, težave pri odločanju, slabše prenašanje obremenitve, zmanjšana motivacija in ustvarjalnost, izogibanje novostim, iskanje krivcev za lastno neuspešnost, raz- diralen odnos do zahtev nadrejenih, zmanjšana sposobnost za kritično presojo, odpor do timskega dela in skupinske pripadno- sti, izogibanje pogovorom, sestankom, dogovarjanju in manjša miselna prožnost in samospoštovanje. • Vedenjski simptomi: izogibanje delovnim obveznostim, pogosta odsotnost z dela, pogosti prepiri, zloraba pomirjeval, uspaval, alkohola, upad de- lovne vneme, manjša učinkovitost, odpor do službe, težnja po spremembi delovnega okolja, opuščanje športnih, rekreativnih ali kulturnih dejavnosti (Golmajer Rajkovic, 2013). Znake izgorelosti lahko razdelimo v dve fazi (Moss, 1981, v Gol- majer Rajkovic, 2013): • zgodnja faza, za katero je značilno pri izvedbi del zmanjšanje učinkovitosti in iniciativnosti, pojemanje zanimanja za delo in progresivno manjšanje sposobnosti za izvedbo dela pod stresom, pri telesnem stanju utrujenost, izčrpanost, glavobol, težave z želodcem, izguba teže in nespečnost ter pri vedenj- skih simptomih spreminjanje razpoloženja, hiter odziv z jezo, manjša tolerantnost, sumničavost in občutek nebogljenosti; • pozna faza, v kateri prihaja do poskusov samozdravljenja (po- mirjevala, alkohol), povečanja togosti (mišljenje postaja bolj zaprto, vedenje pa nefleksibilno in cinično), dvoma v lastne sposobnosti, sposobnosti sodelavcev in organizacije ter veli- kega zmanjšanja produktivnosti. Posledice izgorevanja Posledice izgorevanja se pri posamezniku kažejo kot izčrpanost, ki je prva reakcija na stres zaradi delovnih zahtev ali velikih spre- memb, cinizem kot poskus obvarovanja samega sebe pred izčr- panostjo in razočaranjem ter kot neučinkovitost (Maslach in Leiter, 2002). Boštjančič (2010) navaja kot posledice izgorevanja psihoso- matske težave (glavobol, mišična napetost, prebavne težave, teža- ve z dihanjem, kardiovaskularne težave, omotičnost, omedlevica ipd.), čustveno izčrpanost, ki jo povezuje s srčno-žilnimi težavami, in cinizem, ki ga povezuje s prebavnimi motnjami. Poslabšajo se tudi socialni in družinski odnosi. Izgorel posameznik se čustveno oddalji od dela in prijateljev ter s tem omejuje svoje socialno življe- nje (Golmajer Rajkovic, 2013). Izgorelost pri študentih Sodobni pogoji študija zahtevajo od mladih napore in soočanje z izzivi ter zahtevami, ki v preteklosti niso bili prisotni. Dosegati morajo višjo raven usposobljenosti in višjo raven adaptacijskih sposobnosti glede na razvoj različnih strokovnih in znanstvenih področij. S tem je tudi pot do zaposlitve težja; potrebujejo ne le ustreznih znanj, vendar tudi socialne veščine in odlično sodelo- vanje v timih. Številni zunanji in notranji dejavniki pomembno vplivajo na bio-psiho-socialno ravnovesje študentov in s tem na njihovo zdravje (Berčič, 2016). To življenjsko obdobje zajema mno- žico stresnih faktorjev, zato je pomembno, da se študentje znajo spoprijemati s stresom in privzemati vedenja za okrepitev zdravja. V zadnjih letih se raziskovalci veliko ukvarjajo z izgorelostjo štu- dentov medicine, ki po podatkih dosedanjih raziskav v svetovnem merilu narašča (Ishak idr., 2013). Študenti medicine naj bi imeli slab- še duševno zdravje kot enako stara slovenska splošna populacija, so pogosteje stresno obremenjeni in stres, ki so mu izpostavljeni, bistveno težje obvladujejo kot splošna populacija, posledica neob- vladanega stresa zaradi študijskih obveznosti pa je njihova izgore- lost (Krokter Kogoj, 2008). V Veliki Britaniji so raziskali vpliv telesne dejavnosti, prehrane, ka- jenja in uživanja alkohola na izgorelost študentov medicine, pri čemer je bila telesna dejavnost najbolj napovedna od vseh z ži- vljenjskim slogom povezanih spremenljivk (Cecil, McHale, Hart in Laidlaw, 2014). Številni raziskovalci navajajo, da so tisti, ki so bolj telesno dejavni, srečnejši (Parker, Strath in Swartz, 2008), bolj sa- mozavestni, boljšega razpoloženja in bolj optimistični (Penedo in Dahn, 2005) ter višje ocenjujejo kvaliteto svojega življenja (Pe- dersen in Saltin, 2006). Na podlagi rezultatov dosedanjih raziskav v Sloveniji in po svetu so bili redno športno dejavni mladostniki in odrasli manj pod stresom ter bolj zadovoljni s svojim življenjem. Rekreacija je kompleksen fenomen in ima več različnih namenov – ne le optimizacija psihosomatskega statusa ter preventiva, ohra- njanje in izboljšanje zdravstvenega stanja, temveč tudi učinkovit počitek in okrevanje. Prav tako gre za vsebinsko in kulturno boga- to izkoriščanje prostega časa (Regina, 2007), ki je pomemben del posameznikovega življenjskega sloga in način spopadanja s stre- som, je čas zunaj posameznikovih nujnih obveznosti, ko ta ravna v konkretnih okoliščinah razmeroma svobodno in skladno s svojo identiteto (Tomori, 2000). Današnji način življenja dopušča posamezniku le malo prostega časa za odmik od stresa in preobremenjenosti, zaradi česar se kakovost življenja slabša. Kot študentje so mladi izpostavljeni še mnogim dodatnim osebnim in akademskim stresorjem, postane- jo bolj neodvisni ter začnejo sprejemati lastne odločitve v zvezi z življenjskim slogom, kar vse lahko vodi v izgorelost. Izgorelost je huda bolezen, prisotna po vsem svetu, starostna meja obolelih pa se vedno bolj znižuje. Želeli smo prikazati razsežnost izgorelosti med študenti Univerze v Ljubljani, saj je v Sloveniji to področje re- lativno slabo raziskano. „ Metode Preizkušanci V raziskavo je bilo vključenih 622 študentov prvega in tretjega letnika šestih fakultet Univerze v Ljubljani: Medicinska fakulteta, Fakulteta za šport, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za strojništvo, 264 Pedagoška fakulteta in Biotehnična fakulteta. Vprašalnik je izpolnilo 40,5 % študentov moškega in 59,5 % ženskega spola. Vzorec smo zajeli tako, da smo vnaprej določili dneve razdelitve vprašalnikov in zajeli tiste študente, ki so bili ob tistem terminu prisotni in so se strinjali s sodelovanjem v raziskavi. Pripomočki Vprašalnik, ki smo ga uporabili v raziskavi, je bil povzet in prire- jen po vprašalniku o izgorelosti (MBI – Maslach Burnout Inventory, 2016). Vprašalnik je obsegal dvaindvajset trditev o občutjih v pove- zavi s študijem. Na podlagi odgovorov na posamezna vprašanja so se določile naslednje tri kategorije izgorelosti: čustvena izčrpanost, razosebljenost in osebna izpolnitev. Čustvena izčrpanost obsega prvih sedem trditev v tabeli, depersonalizacija obsega drugih se- dem trditev v tabeli, osebna izpolnitev pa zadnjih osem trditev v tabeli. Postopek Anketiranje je bilo izvedeno osebno s strani avtorjev; celoten pro- ces zbiranja podatkov je bil izveden v skladu z zahtevami Zakona o varovanju osebnih podatkov (Uradni list RS, št.59/1999). Raziskavo je odobrila Komisija RS za medicinsko etiko februarja 2016. Podatki so bili obdelani z računalniškim paketom SPSS. Poleg osnovne statistike spremenljivk smo uporabili Hi-kvadrat test. Hi- poteze smo preverjali na ravni 5 % statističnega tveganja (p ≤ 0.05). „ Rezultati Na podlagi odgovorov pogostosti vseh dvaindvajsetih trditev smo za vsako kategorijo izgorelosti (čustveno izčrpanost, razoseblje- nost in osebna izpolnitev) določili, ali gre za lahko, srednjo ali hudo stopnjo izgorelosti. Stopnje čustvene izčrpanosti ali depresivno-anksioznega sindro- ma so definirane z lestvico: • 17 točk ali manj: lahka stopnja izgorelosti, • med 18 in 29 točk: srednja stopnja izgorelosti, • 30 točk ali več: huda stopnja izgorelosti. Stopnje razosebljenosti ali izgube empatije so definirane z lestvico: • 5 točk ali manj: lahka stopnja izgorelosti, • med 6 in 11 točk: srednja stopnja izgorelosti, • 12 točk ali več: huda stopnja izgorelosti. Stopnje zmanjšanja osebne izpolnitve so definirane z lestvico: • 33 točk ali manj: huda stopnja izgorelosti, • med 34 in 39 točk: srednja stopnja izgorelosti, • 40 točk ali več: lahka stopnja izgorelosti. Če je število točk v prvih dveh kategorijah visoko in v zadnji kate- goriji nizko, to lahko kaže na izgorelost (MBI, 2016). Stopnje izgorelosti glede na spol, fakulteto in letnik so predstavlje- ne v Tabeli 1. Pri skoraj dveh tretjinah študentov je bila pri kategoriji čustvena izčrpanost ugotovljena srednja stopnja izgorelosti in pri približno četrtini nizka stopnja izgorelosti. Razlika je statistično značilna pri porazdelitvi glede na fakulteto. Višji odstotek visoke stopnje izgo- relosti pri čustveni izčrpanosti je zaznati med študenti Medicinske fakultete (14,7 %) in Fakultete za strojništvo (13,6 %). Študenti Fakul- tete za šport imajo pri čustveni izčrpanosti v veliki večini (70,1 %) srednjo stopnjo izgorelosti in le 5,1 % visoko stopnjo izgorelosti. (Tabela 1). Pri več kot štirih petinah študentov je bila ugotovljena visoka sto- pnja izgorelosti pri kategoriji razosebljenost. Pri kategoriji osebna izpolnitev pa je za skoraj vse značilna nizka stopnja izgorelosti. Statistično značilnih razlik glede na spol, fakulteto in letnik pri stopnjah izgorelosti pri razosebljenosti in osebni izpolnitvi nismo ugotovili (Tabeli 2 in 3). Tabela 1 Čustvena izčrpanost Nizka stopnja izgorelosti Srednja stopnja izgorelosti Visoka stopnja izgorelosti p n % n % n % Skupaj 149 24,0 410 65,9 63 10,1 Spol 0,341 Moški 68 27, 0 160 63,5 24 9,5 Ženski 81 21,9 250 67, 6 39 10,5 Fakulteta ≤0,05 BF 22 24,2 59 64,8 10 11, 0 EF 51 47, 2 52 48,1 5 4,6 FS 20 16,9 82 69,5 16 13,6 FŠ 29 24,8 82 70,1 6 5,1 MF 12 11, 8 75 73,5 15 14,7 PeF 15 17,4 60 69,8 11 12,8 Letnik študija 0,093 prvi 78 21,1 249 67, 5 42 11,4 tretji 71 28,1 161 63,6 21 8,3 p – Hi kvadrat test; statistična značilnost. šport na univerzi 265 „ Razprava Raziskava je pokazala, da je bila pri približno četrtini študentov pri kategoriji čustvena izčrpanost ugotovljena nizka stopnja izgorelo- sti in pri skoraj dveh tretjinah srednja stopnja izgorelosti. Najvišji odstotek visoke stopnje čustvene izčrpanosti je zaznati med štu- denti Medicinske fakultete (14,7 %) in Fakultete za strojništvo (13,6 %), najnižji pa pri Ekonomski fakulteti (4,6 %) in Fakulteti za šport (5,1 %). Pri več kot štirih petinah študentov je bila ugotovljena vi- soka stopnja izgorelosti pri kategoriji razosebljenost, pri kategoriji osebna izpolnitev pa je za skoraj vse značilna nizka stopnja izgo- relosti. Videmškova in Vesnićeva (2016) sta na vzorcu izbranih ljubljanskih fakultet ugotovili, da skoraj vsi študenti občutijo napetost, stres in pritiske, tretjina zelo pogosto. Večina študentov navaja kot vzrok obremenitve zaradi študija; višji odstotek je zaznati med študen- ti Medicinske fakultete. Kljub temu da avtorici nista dokazali, da športna dejavnost bistveno vpliva na zmanjšanje izgorelosti pri študentih, pa sta ugotovili, da kar tri četrtine študentov kot meto- Tabela 2 Razosebljenost Nizka stopnja izgorelosti Srednja stopnja izgorelosti Visoka stopnja izgorelosti p n % n % n % Skupaj 5 0,8 98 15,8 519 83,4 Spol 0,707 Moški 2 0,8 36 14,3 214 84,9 Ženski 3 0,8 62 16,8 305 82,4 Fakulteta 0,552 BF 1 1,1 13 14,3 77 84,6 EF 2 1,9 19 17, 6 87 80,6 FS 1 0,8 15 12,7 102 86,4 FŠ 0 0,0 18 15,4 99 84,6 MF 1 1,0 13 12,7 88 86,3 PeF 0 0,0 20 23,3 66 76,7 Letnik študija 0,580 prvi 4 1,1 56 15,2 309 83,7 tretji 1 0,4 42 16,6 210 83,0 p – Hi kvadrat test; statistična značilnost. Tabela 3 Osebna izpolnitev Nizka stopnja izgorelosti Srednja stopnja izgorelosti Visoka stopnja izgorelosti p n % n % n % Skupaj 606 97,9 12 1,9 1 0,2 Spol 0,213 Moški 243 96,8 7 2,8 1 0,4 Ženski 363 98,6 5 1,4 0 0,0 Fakulteta 0,770 BF 89 97, 8 2 2,2 0 0,0 EF 105 98,1 2 1,9 0 0,0 FS 114 97,4 2 1,7 1 0,9 FŠ 112 96,6 4 3,4 0 0,0 MF 101 99,0 1 1,0 0 0,0 PeF 85 98,8 1 1,2 0 0,0 Letnik študija 0,422 prvi 360 97, 8 8 2,2 0 0,0 tretji 246 98,0 4 1,6 1 0,4 p – Hi kvadrat test; statistična značilnost. 266 do za obvladovanje stresa navajajo športno dejavnost; tu izstopajo študenti Fakultete za šport, ki imajo tudi sicer v majhnem deležu visoko stopnjo izgorelosti. Rezultati raziskav s področja izgorelosti v Sloveniji in Evropi kažejo, da 1–10 % populacije izraža močno izgorelost, 20 % začetne znake izgorelosti, 15 % jih je izčrpanih in 5 % se jih je zlomilo (Strmečki, 2011). V zadnjih letih so tudi po izsledkih svetovnih raziskav preu- čevani zlasti študentje medicine, pri katerih naraščata izgorelost in stres (Cecil, McHale, Hart in Laidlaw, 2014). Ameriške raziskave ocenjujejo, da je vsaj polovica študentov medicine izgorela tekom njihovega študija (Ishak idr., 2013). Guthrie in sodelavci (1998) so iz- vedli longitudinalno raziskavo med študenti medicine v njihovem prvem, četrtem in petem letu študija ter ugotovili, da izgorelost med študijem ni bistveno narasla, razen pri komponenti čustvene izčrpnosti, kjer je bilo v prvem letniku 5,2 % študentov z visokim izidom pri čustveni izčrpanosti, v četrtem letniku 9,6 %, v zadnjem letniku pa 12,9 %. Raziskava, ki je zajela študente medicine in dentalne medicine na MF UL (Krokter Kogoj, 2008), je poleg njihove slabe samoocene duševnega zdravja pokazala, da imajo slabše duševno zdravje kot njihovi sovrstniki. Ne le, da so pogosteje stresno obremenjeni, am- pak stres tudi težje obvladujejo kot splošna populacija, posledica neobvladanega stresa zaradi študijskih obveznosti pa je njihova izgorelost. Izgorelost študentov Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani so proučevali tudi Zaletel Kragelj in sodelavci (2009). Ugotovili so, da bolj kot so študenti stresno obremenjeni z vsakdanjimi študijskimi obveznostmi, bolj so izgoreli. Študentje, ki svoje zdravstveno sta- nje dojemajo kot slabo, imajo značilno slabši rezultat na lestvicah izgorelosti. Največje težave študentov medicine so povezane z na- činom študija, ki zahteva obiskovanje in temeljito pripravo na vsa- kodnevne vaje, sprotno učenje ter večtedensko učenje v sklopih za posamezne izpite. Avtorji poudarjajo, da pomanjkanje časa vpliva tudi na njihovo družabno življenje, kakovostno preživljanje proste- ga časa s prijatelji, sprostitev in počitek (Golmajer Rajkovic, 2013). Slivar (2001) je na populaciji mladostnikov v starosti od 15 do 18 let na 14 gimnazijah v Sloveniji proučeval njihovo izgorelost in ugoto- vil, da se izgorelost lahko pojavi že pred študijem. V raziskavi je 6,8 % gimnazijcev kazalo visoko stopnjo izgorelosti; 27,9 % izgorelih je dijakov in 72,1 % dijakinj, pri čemer so bile dijakinje predvsem čustveno izčrpane. Rezultati raziskave so pokazali, da imajo mlado- stniki z visoko stopnjo izgorelosti slabši učni uspeh, bolj negativno samopodobo na posameznih področjih ter da so v večji meri od- sotni od pouka. Moharjeva (2017) je na vzorcu študentov iz različnih slovenskih fakultet ugotovila, da preučevane značilnosti študija bistveno ne napovedujejo izgorelosti, nasprotno pa osebnostne značilnosti – nevroticizem, perfekcionizem in ekstravertnost pomembno napo- vedujejo izgorelost pri študentih. Ugotovila je tudi, da izgorelost pri študentih napoveduje slabšo pozornost in večje število kogni- tivnih spodrsljajev. Schaufeli in sodelavci (2002) so proučevali izgorelost med študenti iz Španije, Portugalske in Nizozemske in ugotovili, da so akademski dosežki anketirancev, merjeni z razmerjem med uspešno opra- vljenimi izpiti v primerjavi z vsemi izpiti predhodnega obdobja, pozitivno povezani z zavezanostjo študiju in negativno z vsemi komponentami izgorelosti. Ne glede na državo, iz katere prihajajo študenti, je bilo ugotovljeno, da imajo boljše rezultate tisti, ki se počutijo učinkovite, prodorne in polne energije (Golmajer Rajko- vic, 2013). Yang (2004) je proučeval izgorelost med študenti tehniških in stro- kovnih šol na Tajvanu. Ugotovil je, da ima izgorelost izrazito nega- tiven vpliv na študijski uspeh: študenti moškega spola so dosegli izrazito višjo stopnjo izgorelosti kot študentke, kar pa se ne odraža v razliki pri študijskem uspehu glede na spol. Lingard (2007) je izvedel raziskavo med avstralskimi študenti grad- beništva in nepremičnin. Ugotovil je, da je zaradi visokih stroškov študija za mnoge študente postalo delo ob študiju neizogibno. Le 22,1 % študentov ob študiju ne dela. Študentje delajo tedensko v povprečju 17,6 ure, medtem ko za udeležbo na predavanjih pora- bijo v povprečju 12,5 ure. Izgorelost študentov, ki poleg študija tudi delajo, je bila bistveno višja kot med redno zaposlenimi delavci. Študentje so čustveno izčrpani in cinični v odnosu do študija, ima- jo tudi nižjo stopnjo osebne učinkovitosti. Hu in Schaufeli (2009) sta izvedla raziskavo o izgorelosti med štu- denti na Kitajskem in ugotovila, da so študentke dosegale višjo stopnjo čustvene izčrpanosti kot študenti, kar utemeljujeta s tra- dicionalno kitajsko kulturo, za katero je značilno, da se od žensk pričakuje, da ne kažejo svojih čustev, medtem ko je to za moške sprejemljivo, tudi če so čustva negativna. Razlago utemeljujeta tudi z izsledki druge raziskave, izvedene med kitajskimi študenti; kar 23,4 % kitajskih študentk je imelo samomorilne misli, ki so bile posledica stresa, povezanega s študijem, medtem ko je delež med moškimi študenti 17 %. Mazerolle in Pagnotta (201 1) sta raziskovala izgorelost med študen- ti, ki poleg študija trenirajo atletiko, in ugotovila, da jih je kar 85,7 % že občutilo znake izgorelosti, ki so jo opredelili kot čustveno in psihično izčrpanost in jo povezali z daljšo izpostavljenostjo stresu. Navedli so tudi, da znake izgorelosti čutijo pogosteje ob koncu se- mestra kot posledico zahtevnih in napornih urnikov. Kot dejavniki, ki vplivajo na izgorelost, so bili izpostavljeni dejavniki, povezani s pomanjkanjem časa, in dejavniki, povezani s preobremenitvijo za- radi različnih vlog oziroma obveznosti, ki jih imajo kot študenti in kot športniki, saj se pogosto znajdejo v konfliktu, kateri obveznosti dati prednost. „ Sklep Rezultati raziskave omogočajo pregled nad sedanjim stanjem izgorelosti študentov izbranih fakultet Univerze v Ljubljani ter so podlaga za oblikovanje nekaterih rešitev na tem področju. Glede na rezultate predlagamo sledeče ukrepe za izboljšanje ži- vljenjskega sloga študentov. Vredno bi bilo razmisliti o uvedbi presejalnega testa za tvegano stresno vedenje in izgorelost študentov. V prve letnike študija bi bilo smiselno uvesti predmete, ki bi poučevali o metodah za ob- vladovanje stresa in obvladovanje časa v povezavi s preobreme- njenostjo zaradi študijskih obveznosti (delavnice za sproščanje, pogovorne skupine, učenje tehnik uspešnega učenja …). Vsem študentom, ne zgolj tistim, ki so člani društev, bi morale fakultete nuditi več rekreacijskih in prostočasnih dejavnosti (športni dogod- ki, dogodki ob svetovnih dnevih in praznikih, filmski večeri, ekskur- zije, koncerti). Šport, glasba in umetnost bi bili lahko del opcijske- ga učnega načrta. Oseben dostop do pomoči, kot so učiteljsko šport na univerzi 267 in študentsko tutorstvo, dodeljeni mentorji ter druge svetovalne službe v primeru stiske študentov bi morale uspešno delovati na vseh fakultetah in biti brezplačno dostopne vsem. Smiselno bi bilo razmisliti tudi o izobraževalnih programih ne le za študente, a tudi za učiteljski kader fakultet, kjer bi jih osvestili o osnovah zdravega življenjskega sloga in izgorelosti skupaj s priporočili in smernicami, ki veljajo za posamezne dejavnike zdravega življenjskega sloga. Ukrepi v smeri športno dejavne razbremenitve za izboljšanje ži- vljenjskega sloga študentov bi lahko prinesli velike pozitivne spre- membe v ravni stresa med študenti. Telesna dejavnost je nedvo- mno pomemben dejavnik za zdravje in preprečevanje izgorelosti med študenti. Potrebno bi bilo uresničiti načrte za ponovno uved- bo športne vzgoje kot obvezne vsebine na fakultetah in načrte za gradnjo novih športnih objektov v bližini fakultet in študentskih domov. Ustrezno preventivno delovanje je nadvse pomembno za prihodnost študentov; tako bi lahko preprečili oziroma zmanjšali njihovo izgorelost v času študija in kasneje na delovnem mestu. „ Literatura 1. Berčič, H. (2016). Mednarodni posvet Zdrav življenjski slog študentov na Univerzi v Ljubljani. Šport, 64 (1–2), 77–84. 2. Bilban, M., in A. Pšeničny. (2007). Izgorelost. Delo in varnost, 52 (1), 23–29. 3. Boštjančič, E. (2010). Izgorelost nas ogroža – kaj lahko naredimo. HRM, 38 (8), 64–68. 4. Cecil, J., McHale, C., Hart, J. in Laidlaw, A. (2014). Behaviour and burnout in medical students. Medical education online, 19–26. 5. Golmajer Rajkovič, N. (2013). Izgorelost študentov ob delu in prezenti- zem (Magistrska naloga). Fakulteta za management, Univerza na Pri- morskem, Koper. 6. Guthrie, E., D. Black, H. Bagalkote, C. Shaw, M. Campbell in F. Creed. (1998). Psychological stress and burnout in medical students: a five- -year prospective longitudinal study. Journal of the Royal Society of Medicine, 91 (5), 237–243. 7. Hu, Q., in Schaufeli, W. B. (2009). The factorial validity of the maslac bur- nout inventory – student survey in China. Psychological Reports, 105 (aug. – dec.), 394–408. 8. Ishak, W., Nikravesh, R., Lederer, S., Perry, R., Ogunyemi, D. in Bernstein, C. (2013). Burnout in medical students: a systematic review. Clin Teach, 10 (4), 242–245. 9. Lingard, H. (2007). Conflict Between Paid Work and Study: Does it Im- pact upon Students’ Burnout and Satisfaction with University Life? Jo- urnal for Education in the Built Environment, 2 (1), 90–109. 10. Krokter Kogoj T. Ocena lastnega zdravja študentov Medicinske fakul- tete Univerze v Ljubljani [Prešernova naloga]. Ljubljana, Medicinska fakulteta; 2008. 11. Maslach Burnout Inventory [internet]. [citirano 2016 Jun 2016]. Doseglji- vo na: http://www.mindgarden.com/117-maslach-burnout-inventory. 12. Mazerolle, S. M. in Pagnotta K. D. (2011). Student Perspectives on Bur- nout. Atletic Training Education Journal, 6 (2), 60–68. 13. Maslach, C. in Leiter, M. P. (2002). Resnica o izgorevanju na delovnem mestu. Ljubljana: Educy. 14. Mohar, N. (2017). Osebnostne značilnosti, težave s pozornostjo in izgo- relost, raziskava pri študentih (magistrska naloga). Filozofska fakulteta – oddelek za psihologijo Univerze v Mariboru, Maribor. 15. Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti. 16. Parker, S.J., Strath, S.J. in Swartz, A.M. (2008). Physical activity measu- rement in older adults: relationships with mental health. J Aging Phys Act, 16, 369–80. 17. Pastirk, S., A. Tabaj, A. Petrovič, J. Pomikvar, R. Masten, S. Belec in T. Čuč- nik. (2010). Stres pri delu, zadovoljstvo z delom, izgorelost in strategija spoprijemanja s stresom delavcev na področju zaposlitvene rehabili- tacije. Ljubljana: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut. 18. Pečnik, M. (2009). Obvladovanje izgorevanja na delovnem mestu. V M.I. Tavčar (ur.), Zbornik 6. Študentske konference Fakultete za mana- gement (str. 649-656). Koper: Fakulteta za management. 19. Pedersen, P.K. in Saltin, B. (2006). Evidence for prescribing exercise as therapy in chronic disease. Scand J Med Sci Sports, 16 (1), 3–63. 20. Penedo, F.J. in Dahn, J.R. (2005). Exercise and well being: a review of mental and physical health benefits associated with physical activity. Curr Opin Psychiatr, 18, 189–93. 21. Pšeničny, A. (2006). Recipročni model izgorelosti (RMI): prikaz povezave med interpersonalnimi in intrapersonalnimi dejavniki. Psihološka ob- zorja, 15 (3), 19–36. 22. Rakovec Felser, Z. (2006). Pojav izgorevanja med zdravstvenim ose- bjem. Obzornik zdravstvene nege, 40 (3), 143–148. 23. Regina, N. (2007). Dejavniki kakovosti organiziranja športne rekreacije (magistrsko delo). Fakulteta za organizacijske vede, Maribor. 24. Schaufeli, W. B., Martinez, I. M., Pinto, A. M., Salanova, M. in Bakker, A. B. (2002). Burnout and Engagement in University Students. Journal of Cross-cultural Psychology, 33 (5), 464–481. 25. Schmiedel, V. (2011). Izgorelost. Ko nas delo, družina in vsakdanjik izčr- pavajo. Maribor: Mettis Bukvarna. 26. Slivar, B. (2001). The syndrome of burnout, self-image and anxiety with grammar school students. Psihološka obzorja, 10 (2), 21–32. 27. Strmečki, A. (2011). Program podpore za delodajalce in zaposlene pri odpravljanju stresa, povezanega z delom, in pri zmanjševanju njego- vih škodljivih posledic. V L. Špreh (ur.), Zmanjšanje stresa – povečanje zadovoljstva in produktivnosti (str. 9–14). Ljubljana. 28. Ščuka, V. (2008). Premagajmo sindrom izgorelosti na delovnem mestu. HRM, 25 (6), 50–57. 29. Tomori, M. (2000). Duševne koristi telesne dejavnosti. V J. Turk (ur.), Lepota gibanja (str. 60-70). Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije. 30. Videmšek, N. in Vesnić, S. (2016). Življenjski slog in izgorelost pri štu- dentih Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani. 31. Yang, H. J. (2004). Factors affecting student burnout and academic achievement in multiple enrollment programs in Taiwan’s technical– vocational colleges. International Journal of Educational Development, 24 (3), 283–301. Naja Videmšek, dr. med. naja.videmsek@gmail.com