----- 257 ----- Dopisi. Iz Lovrane v Istri 1. avgusta. {Spomini na volitev.) V časopisu „Zukunft" priobčena bila je volitev poslanca za Porečki zbor na Volovskem. Da je narodna stran s svojim kandidatom propala, ni se čuditi, ker očividno bilo je precej v početku zbiranja, da zmagati nikakor ne morejo vrli narodnjaki, mili naši bratje, Kastavski Hrvatje. Uradnikov, kteri so po okrožni zapovedi morali za pl. Clesiusa glasovati, bilo je brezštevilno-, edinega sodniškega pristava vrednega g. Legata, kterega narod v celi okolici tako v sodniških kakor v narodnih zadevah jako ceni in spoštuje, ni bilo pri volitvi videti; pokazal je s tem mili naš brat, iskreni rodoljub, da mu srce pošteno bije za narod svoj. Bog Vas živi mili narodnjače! — Vse drugače pa se je ponašal kaplan iz Poljan g. France Zupan, kterega je že dopisnik v omenjenem časopisu opisal, al ne še prav na tanko, kakor si je zaslužil. Omenjeni g. Zupan je rodom Gorenec, tedaj pravi Slovenec; postave je strašno velike in grozne, obličje precej kaže neko hinavsko priliznjenost. „Hvale vrednih" dejanj o narodnosti, kterih si je gosp. Zupan po svojem značaji že polno bisago nabral, nočem popisovati; al razodeti Vam hočem, dragi bralci, njegovo obnašanje 14. dne u. m. pri mestni volitvi na Volovskem. Oni dan g. Zupan ni imel nikakošnega posla na Volovskem; vendar priklatil se je bil vse eno agitirat za pl. Clesiusa, nam pa v nesrečo narodne strani. V Opatiji, v krčmi nekega narodnjaka, zapazi g. Zupan nekoliko Moščeniških volilcev, ki so trudni od daljne poti in silne vročine okrepavali se pri kozarcu vina. Pridružil se jim je in vpraševal jih, kterega da mislijo izbrati. Oni na to soglasno odgovorijo: „S Kastavci edini hočemo voliti našega plovana čestitega g. Spinčica." Na ta odgovor plane Zupan kakor obseden s stola in strašno kriči po sobi, da g. Spinčic nikakor ni za to, zato naj njega nikar ne volijo, ampak vrednega pl. Clesiusa, drugače bi vam v eni ali drugi reči škoditi mogel. Preplašeni Moščeniški kmetje dali so se po tem strašilu zapeljati, in odpravili so se brez glasovanja na pot domu. Vprašam Vas gospodine: Od kodi in kdaj Vi toliko deleč g. Spinčičevo nesposobnost poznate? Ali po sebi čevelj merite? Pokazali ste na istino Vi gosp. Zupan, da več ljubite uradnika Clesiusa, nego svoje vredne Libumiške sobrate. France! France! Kako to, da tulite z volkovi današnjega „liberalizma" in ste odpadnik naroda svojega? Kaj bodo rekli mili narodnjaki, Vaši Gorenci, ki gotovo od Vas niso kaj takoa-nega pričakovali? Kazali bodo z nami vred: »Izneveril se nam je veliki France, in kakor adjutant birokra-tizma, služil je za adjutanta in stobstrompetarja Cle-sius-ovega. V Gorici 29. jul. (Konec.) — Prek starih znancev na desni strani zbornice ugledamo novake tri: Dolijaka, Faganela in dr. Lavriča. Župan Matija Dolijak je gosposk kmet ali kmečk gospod, zna za silo nekaj pisati in brati; na taborih itd. je govoril v domačem (solkanskem) narečji; furlanski govori dokaj dobro, književne italijanščine ne pozni. V županskem delokrogu je izveden; za narodnost jako vnet, toda narodovanje njegovo in sploh vsa politika je le bolj zvoniška; sicer je v zahtevanjih svojih brezoziren in oster grajavec mlačnega ali zmernega postopanja. Bil je ud cestnega odbora goriško-okoličnega, pa ni mogel dolgo v njem ostati. Glede na opisane lastnosti in na — ne vem ali resnično ali dozdevno — prenapetost ga imajo Lahi za „enfant terrible" in izvolitev njegovo za očitno provo« kacijo. Jez pa mislim, da kakor hitro pride v zbor in bo videl, kaj in kako se tam dela, ne bo tako hud, kakor ljudje mislijo. — Podžupan Faganel razumen kmet (pošteno kmečki oblečen) je v domačih praktičnih zadevah dovolj iznajden; govori precej čisto slovenski, nekaj nemški, italijanski ne zna; v ostalem je obzor njegov po tisti omiki omejen, kakoršno je dajala stara gimnazija do 2. razreda. Ko bi „Novice" že 26 let „stare" ne bile, rekel bi, da je Faganel „Novice-Baueru, tako pa Faganela moram imenovati „Narod-Bauer". — Dr. Lavrič je našim bralcem slavnoznano ime. L. je bil nekdaj v državni službi, po tem advokat v Tominu in Ajdovščini, zdaj v Gorici. Književne slovenščine se je pozno poprijel, al prizadevnost veliko premore; dospel je do tega, da je postal diletantni učitelj slovenščine in da med vsemi advokati največ slovenski piše. Goriška ga imenuje tudi očeta čitalnic in taborov. Kot učitelj deklamatorike govori slovenski po govorniških sekiricah umetno-čuvstveno (s pathos-om); italijanščina mu ne teče prav gladko. Kedar pojde za katoliške interese , nadjamo se, da bode govoril v smislu volilcev, ki so ga pooblastili. Ne manjka se jih, ki trdijo, da je dr. Lavrič premalo praktičen, v narodnih rečeh preveč idealist; z občno politiko se ne pečd veliko. Očitajo mu dalje, da se daja prerad po nezrelih ljudeh navdihovati. Ako tem nadrobnim črticam slednjič še pristavimo, da je dr. Lavričevo geslo: „Vse za narodnost, svobodo in napredek", imamo ga vsega pred sabo, kakor živi in deluje. To so naši novaki; prva dva odbornika „Soče", Lavrič pa predsednik njen. O starih poslancih nimam veliko pripovedovati, ker so vsi že dobro znani; 5 izmed njih (Črne, Grjup, Pa« gliaruzzi, Winkler, Žigon) je letos že v tretje izvoljenih, 2 (dr. Abram in Polaj) v drugo. Veljakom na slovenski strani prištevamo Gorjupa in Winklerja (v narodnem oziru pa je med njima velik razloček); kos zmožnejšim laškim pravnikom je tudi dr. Abram. Sploh, ako položimo naše in laške poslance na tehtnico, ne vem, ktero torilo bi bilo teže; našim slovenskim no- ----- 258 ----- voizvoljencem naj bode skrb, da se nagne jezik na nago stran. — Toliko glede osebnosti; drugič bom opisoval naš zbor z druzih stališč. Iz Tominskega. — Čujte „Novice" prečudno no-vicio in naznanite jo širokemu svetu: 26. julija je napravila narodna čitalnica v Cirknem „ besedo*'. Program jej je bil: domača godba, petje, govor, igra „Zu-pati", pesem, in konečno tombola. Ljudstva se je zbralo veliko. Napovedana je bila „beseda" ob 6. uri zvečer. Ura bije 6 in „beseda" se ima pričeti. Al kaj se zgodi! Sk oraj ni verjetno, a vendar je resnično. Gospod oče župan, mož v jirhastih hlačah, od glave do nog ves neimškutar, ki slovenski jezik imenuje „prekleto kranjska špraho", posije svojega obhodnika, da prepovč veselico , ravno ko se je imela pričeti. Na vprašanje: zakaj? odgovori mogočni župan: „Jest ne pustim". In da bi bolj gotovo obveljal županov ukaz, pismeno najporoči oče župan tudi žandarmeriji, naj mu pomaga. C. kr. žandarmerija pa spoznavši krivico županovo se ni hotela vmes mešati. Župan je pa vendar v svoji „vsegamogočnosti" hotel pokazati: „jest sem jest, nad mano ni nobenega", in je naprej kričal: „jest ne pustim". Ko pa gosp. predsednik čitalnice sam k njemu gr<6, da bi mu bil pravila pokazal, se je — župan skril. — Kakošen župan je to? Od ene strani v napuhu vsegamogočen, od druge strani pa se mu hlače tresejo! Človek, kteri po postavi in po vesti ravna, se nikdar in nikogar ne vstraši. Zakaj neki mu je či-talinica tako hud trn v peti? Zato, ker vidi, da ljudstvo se tukaj zaveduje svojih pravic, se izobražuje in spioznava postave; tedaj se gospod župan boji, da ne bi mogel več samolastno, po svoji trmi ravnati; — tudi pri njem nobenega kozarca vina ne popijemo. Da bi mil pri njem vedro vina plačali, potem bi smeli delati, ka.rkoli bi le hoteli; župan bi bil mehak kot polž. Ker se pa svojih pravil držimo in tedaj vse postavno de-laimo, — in ker smo čitalnico ustanovili, pa — njega — nismo „derlaubnosti" prosili, mu hoče od jeze tre-buih počiti. — Če tudi hudo se je „gospod župan" napeljal, smo vendar-le „besedo" imeli, ki seje v lepem rek, tos get nit". Komaj pa dobro požene, pade mu kolo od voza, in tako le s tremi kolesi naprej drdra, kaijti v svoji jezi ni nič videl in nič slišal. Se le po-teim, ko mu je nek kmet rekel: „kam tako hitro, očka žuipan, saj imate le 3 kolesa, kje je četrto? se je župan predramil iz svojega jeznaritega spanja. — Veste očka žuipan, da sem naznanil to „Novicam" zato, da svet dadeč okoli izve, kakošnega župana še v današnjih čaisih mi imamo, — župana brez znanstva postav, sa-m