Dopisi. Iz Gornjeradgonskega okraja. (Svoji k svoj i m.) Nemec nima nikoli dosti. On ni zadovoljen s tem, kar ima; njegovo hrepenenje sega tudi po tujem. 0 tem se vsakdo tukaj na meji lahko vsaki dan prepriča. Kaj Radgonske gospode vendar naše zadeve to stran Mure brigajo ? Mislimo, da prav nič. Ali vendar silijo vedno sem in vtikajo svoj nos v vsako slovensko stvar. Kaj jim je Št. Peterska šola mar ali pa okrajni zastop? Vedno hočejo tu »kcoj merčati« in gospodovati, akoravno imajo onstran Mure dosti lastnega opravka. Kaj bi pa Radgončani k temu rekli, če bi od nas kdo se začel vtikati v mestne zadeve in jim dajati predpise in zapovedi ? To bi bil hrup! Gelo Vračko bi pri tem slabo naletel, akoravno ga drugače v mestu jako obrajtajo. Vidite torej, mestjani, kako neopravičeno je, ako se kdo nepoklicano v tuje zadeve vtika: Česar ne želiš, da se tebi zgodi, tega tudi sam drugim ne stori. Radgončani pa imajo hitro kakšen izgovor pripravljen. Sklicujejo se na to, da je Št. Peter bil baje pred več stoletji nemška posest. Ti ljubi Bog! Posest se spreminja v teku časa. Če je bil Št. Peter v starodavnih časih v nemških rokah, pa livala Bogu danes ni več. Pa tudi  „»!.; *:..-K. ne, Slovenec je tu, kakor Se danes, tudi takrat obdeloval svojo zemljo, le da je bil suženj nemških graščakov. Torej na srednjeveSko sužnost opirajo Nemci svoje želje in »pravice?« Res, prav liberalno! Naša dolžnost mora biti, da tem željam in »pravicam« kar najmočneje nasprotujemo in branimo svojo slovensko zemljo. Ne pusiimo Nemca čez Muro! Delajmo na to, da bode Nemec Muro začel vendar enkrat spoštovati kot mejo med nemškim in slovenskim svetom in da ne bode segal dalje. Dozdaj smo sami bili največ krivi na tem, da se Radgonskim Nemcem Gornjeradgonski okraj ni kazal v pravi slovenski luči, kot slovenski okraj. V prihodnje mora to drugače biti. Volimo v občinske zastope, v šolske svete in v okrajni zastop le može slovenskega mišljenja, ne pa brezznačajne nemčurske lizune. Ne nosimo svojega denarja v nemške krčme in nemške prodajalnice in štacune; kažimo, da se svojega rodu zavedamo in držimo se gesla «svoji k svojim!« Ako si hočemo tega ali onega blaga kupiti, ne hodimo v mesto k nemškim trgovcem. Saj imamo poštene slovenske štacune. Takšna je v Gornji Radgoni na primer štacuna g. Markoviča, kjer vse lahko za nižjo ceno dobiš kakor v mestu. Če pa že hočeš v mesto, ne hodi k Nemcu, svojemu sovražniku, nego na primer h gospodu Vanušu, ki je kot Čeh prijatelj našega naroda in jezika. Ravno tako je z denarnimi zavodi. Nemci naj imajo svojo hranilnico, mi pa se držimo svoje slovenske posojilnice, ki je ravno tako varna — če ne bolj — kakor mestna hranilnica. Cemu bodemo zalagali svojega nasprotnika s trdo zasluženim denarjem? Da nas potem zatira? Bodimo pametni! Gornjeradgonski kmet. Iz Rogaškega okraja. (Na Donatu, dne 4. j ulija.) Mislim, da ga ni čitatelja «Slov. Gospodarja«, kateremu ne bi bila znana Donačka gora v našem okraju. Dasiravno ima komaj 883/» višine, vidi se vendar skoraj od vseh krajev slovenske zemlje; tako ugodno stoji. Zdi se, kakor da bi božja previdnost zato postavila semkaj tega velikana, da varuje in čuva narod slovenski. Ta kraj bil je na predvečer sv. apostolov slovanskih Cirila in Metoda kraj nedolžnega veselja. Precej številna družba glasila se je na vrhuncu Donata, da počasti domača blagovestnika. Vrli podgorski fantje napravili so velikansk kres. Ko smo v planinski utici odmolili >Angeljsko češčenje«, zadonel je grom in pok možnarjev in zanetil se kres. Nas pa so posnemali drugod in v kratkem se je videlo mnogo kresov po Halozah, Slov. goricah, Pohorju, Boču, po svetokriški in šmarski dolini in kozjanski dekaniji. Bil je krasen prizor, tem krasnejši, ker ga je porodila hvaležnost Slovencev do svojih apostolskih bratov. In zadonele so pesmi vesele in pobožne, daleč v čarobno s kresovi odičeno noč. Bile so posvečene tistima, ki sta pred tisoč leti prižigala očetom našim luč sv. vere, in katerima na čast so plapolali kresovi, posvečeni sv. Cirilu in Metodu. Zbrani krog kresa stali smo na razvalini nekdanje cerkve, sv. Donatu posvečene. Da, na razvalini cerkve, a eerkev, ustanovljena po sv. bratih na slovanskih tleh, še stoji in se procvita in rodi blagonosni sad. Še stoji in se procvita, pa ne povsem; odtrgel se je mogočem zid te Ciril-Metodove cerkve in pal v pravoslavno razkolništvo. Da, stali smo na razvalini mučeniku Donatu posvečene cerkve. Ko jo je razrušil v pretečenem stoletju blisk neba, pozidala se je malo nižje druga, še lepša in večja cerkev sv. Donata. Kedaj bo pa iz razkolniških razvalin pravoslavne cerkve vzdignila se rimsko-katoliSka cerkev, kedaj bomo zopet vsi Slovani širom sveta zbrani v naročju matere katoliške cerkve? To zna le Bog. Žal, da mi ne bomo doživeli onega srečnega časa, ti ga pa boš dočakal, orjaški Donat. In ko napoči oni zaželeni trenotek, oznanjuj tedaj s svojimi kresovi ka- toliškim Slovanom, da so uslišane njihove prošnje, da se vsa Ciril-Metodova cerkev zopet žari v rimskem blišču! Iz Remšnika. (Ciril in Metod). Na predvečer sv. Cirila in Metoda je na Remšniku gorelo nad 100 kresov in možnarji se pokali, da je med hribovi gromovito donelo, v spomin in slavo prvih dveh slovanskih apostolov, ki sta nam prižgala luč sv. vere. To je isto luč, katera ljudstvo oplemeni in reši iz trinoštva in sužnosti. Sedaj po tisoč letih pa kažejo kresi vernega slovenskega ljudstva tudi tukaj v Marenberškem okraju, da goreče, kakor so kresi, ljubi prebivalstvo sv. Cirila in Metoda, sv. vero, ki sta nam je oznanjevala, in premili slovenski narod. Čudno lepo je bilo od daleč gledati, kako je ne Remšniku, Breznem vrhu, Vesi in na Radlu po 10 do 20 kresov na enem hribu plamteče švigalo proti nebu in se lesketalo kakor kopje, nastavIjeno proti sovražniku sv. vere in milega slovenskega naroda. Nenadoma so se v prsih čuti budili, do semkaj in dalje ne več naj ne prodira tujec, kajti kjer kresi gore, je slovenska zemlja. Pri kresih pele so se tudi mile slovenske pesrai. Globoko v srce je segalo petje nekega petletnega fantiča, ki je začel peti pri bliščečih kresih sedeč na slovenski zemlji: / nSlovenec sem I j Tako je mati djala, / Ko me je dete pestovala, I Zatorej dobro vem: Slovenec sem." Kdor je poslušal majhnega petletnega fantiča glasove: ,,Od zibeli do groba Ne gane moja se zvestoba", njemu so siloma solze v oči prisilile, češ, koliko je takih Slovencev posebno v Marenberškem okraju, ki niso milemu slovenskemu narodu zvesti ostali od zibeli do groba! Vendar kresi so nam dokaz, da še ni umrl slovenski rod v tem okraju. Zivi še in bo živel vedno močneji. Upamo, da bodo drugo leto ob času sv. Cirila in Metoda plamteči kresi po vseh hribih razsvetili Marnberški okraj. Od Male nedelje. (Slavnost). Na predvečer sv. blagovestnikov Cirila in Metoda so zablesteli po raznih visočinah naše župnije mnogoštevilni kresovi med mogočno strelbo v proslavo sv. apostolov in učenikov Slovanov. Prelepo opeva rajni č. g. Krempelj v svojih »Dogodivšinah« blagotvornost in delovanje teh dveh velikih svetnikov z besedami: ,,Glej, kak dva Solonska brata, Svet' Ciril in svet' Metud Za Slovence si zavdata Poslaviti sveti trud; Nje učita, kak častiti 'Majo pravega Boga In v ponižnosti moliti Neba, zemlje stvarnika". Naša mladež, hoteč vredno počastiti ta dva učenika naših pradedov, najela je skupno na njun praznik slovesno sv. mašo, katera se je služila v Puclovi kapeli, katera je last g. Babiča v Precetincih. Vkljub silnemu delu zbralo se je mnogo ljudstva. Pri sv. maši pel je moški zbor Malonedeljskih pevcev tako izborno, da se mu mora častitati. Po dokončani božji službi zbralo se je občinstvo v Božičevi gostilnici, kjer so nas pevci s svojimi pesmami izborno zabavljali, ter še zložili lepo svotico za šol. družbo sv. Cirila in Metoda. Bog plati vsem, ki so k tej slavnosti kaj pripomogli! Od Vojnika. (Narodna lenoba.) Gospod urednik! Vi pač kar preveč naravnost povete vsakemu resnico. Kar neki more novopečeni župan vojniški, Moric Stallner, ki stanuje, kar niti postavno ni, v školjevaški občini, da je podoben po obliki in rudeči bradi znanemu Zottlnu sredi trga, kateri pa tudi ne more nič zato, če ga Zottl kličete. Ta ostane Zottl, kakor znani Lažnarjev Nacelj Nacelj, naj si tudi še deset tabel z • Ignatz Dremel Gasthaus« na hišo obesi. Pa z Naceljnom se malo sprimeva drugokrat; zdaj gre prva beseda prvim glavam občine vojniške, kateri po lenobi Slovencev zelo greben raste. Vojniškim «nemškim (?) purgarjem« se zelo slaba godi. Kar jih je v trgu nemškutarjev, še eden nima tako velike glave, da bi bil za «purgarmajstra«. Zottl je že blizu, ker je prvi svetnik ali po vojniški nemščini »gemeinder rot». Morali so si iti vojniški Nemci, ker Slovenci razen enega gospoda se volitve niso udeležili, česar nikakor ne hvalimo, na posodo k vrlo slovenski občini Škofjavas. Ta je že davno nemčurjem postrigla greben in perotnice. In tam so vam našli možiceljna po obliki Zottlnu — lep par. 0 Zottl, glejte kako se godi vam zdaj! Celi vojniški trg nima Nemca, kateri bi bil sposoben za župana, in reve se postavljati in bahate po časnikih liberalnih >Vahterici« in »Tagespošti«, kakor bi bili, Bog ve kedo. Kokoš se tudi krega, kadar jajce znese in se hvali, kakor ste vi. Da, da! Vojnik lahko po nemškutarjih smrdi, če pa ni — soli.