Pesmi 847 Ivan Minatti, rojen 1924 v Slovenskih Konjicah, je študiral v Ljubljani, kjer je 1943 tudi ma-turiral, se vpisal na medicino in odšel v partizane. Po vojni je diplomiral na slavistiki, bil urednik Mladinske revije, Besede, od leta 1947 je urednik pri založbi Mladinska knjiga. Pesmi je začel pisati v gimnazijskih letih, objavljati pa je pričel v partizanih. V ta čas sodijo tudi njegova prva zrela pesniška dela, saj je tudi kot partizanski pesnik eden najzanimivejših. Del teh pesmi je skupaj z novejšimi izšel v zbirki S poti (1947), s katero je Minatti zanesljivo stopil v slovensko sodobno liriko in postal eden njenih najpomembnejših glasnikov. 1955 je izšla druga Minattijeva pesniška zbirka Pa bo pomlad prišla (nagrada Društva slovenskih pisateljev), 1963 tretja, Nekoga moraš imeti rad (nagrada Prešernovega sklada) in leto pozneje antologijski izbor Bolečina nedoživetega ter izbor partizanske lirike Veter poje. S temi zbirkami si je Minatti priboril za naše razmere izjemno širok krog bravcev, priznanje kritike in pozornost prevajavcev. Izšla sta tudi dva izbora njegove lirike v prevodu, eden v srbohrvaščini, drugi v trojezični izdaji, v slovenščini, srbohrvaščini in makedonščini, pa tudi pesnik sam veliko prevaja, zlasti iz srbohrvaščine, makedonščine, češčine, slovaščine in francoščine. V posebnih knjižnih izdajah so izšli njegovi prevodi Blaža Koneskega, Aca Šopova, Slavka Janevskega, Dragutina Tadijanoviča, Desanke Maksimovič, Antologija sodobne makedonske poezije, izbor iz ciganske in črnske lirike itd. PESMI Ivan Minatti Ivan Minatti 848 ISKANJE BESEDE Kje si čista kot voda ki jo pijejo srne dobra kot kruh v materinih rokah kot jok otroka kot prva žalost iskrena kje si beseda prava beseda resnična resničnejša od življenja ti trpka skala živa rana v srcu živih mrtvih na nekem stranskem tiru neizpolnjena obljuba davnim grobovom kje si drzna vitka ladja v oceanu upanja ti oddavna priklenjena na galejo ptica svobodna ptica ponosna z zelenjem in daljavami v očeh ti zlata školjka med jalovimi lupinami ti smeh neba roke zaljubljencev krik muka pesnikov iskalcev in verujočih ti edina kje si pokončni jambor z belimi šumeči jadri TERMITNJAK Ne pregrizeš se čez ta prag ne prevrtaš zidu Tekajmo tekajmo mravljice naravnost ali naokoli navzkriž ali počez Kakorkoli Za mrvico sanj za drobcem nekakšne sreče Pesmi 849 mravljice trgajmo se za mastnega hrošča z brezzobimi čeljustmi grabimo si izpred nenasitnih ust marljive mravljice Nekoč je rjovela zemlja in rjoveli možje in žene so bile možje in otroci možje Ta zemlja je bila dom in grob kruh in mati a srce okop mravljice In govorilo se je le vkup le vkup uboga gmajna in druge take besede za pravdo in svobodo in še druge take besede dandanes zapisane v čitankah za spodbudno branje dandanes bridek priokus v ustih enih posmeh v drugih dandanes raznežena pravljica v spominu postarnih vojakov v podstrešnicah ali za točilno mizo dandanes malce obrabljen a še uspešen trnek na palici teh ki jih vihtijo Mravljice počez Mravljice navzkriž Ne pregrizeš se čez ta prag ne prevrtaš zidu Na vsaki nogi tenka nevidna nitka In okoli vratu 55 Sodobnost Ivan Minatti 850 SREČUJEMO SE Srečujemo se vsak dan po cestah na vlakih v postelji z votlo temo in pošastnim sesajočim pajkom samote v sebi in ko da ni to nič imamo polna usta Dober dan S spoštovanjem Moj bog kako ljubko Da da saj imate prav in drugih higieničnih izrazov a nam je vsega tega prekleto malo mar In Ljubim te s tistimi ljubkimi prismuknjenostmi ki sodijo zraven (vanje verjamejo samo še čisto mladi in svetli ljudje) je kot obnošeno poležano spodnje perilo Ko da ni to nič si trebimo zobe in nohte in vzgajamo malčke in vse drugo vsiljujemo svoje resnice in ubijamo zaradi njih (dovolj da ubiješ nebo v očeh) mi usahli vodnjaki na cestah po vlakih za mizo in v postelji ki ne vemo več za kristalnočisto gladino nekoč v sebi pazimo samo še to da so pokrovi v nas dobro zapahnjeni in da se nihče ne nagne čez rob da bi izmeril našo praznoto Do obupa ravnodušni S pajkom samote v sebi ki se pohlepno krči in razteza in sesa sesa Pesmi 851 KO BOM TIH IN DOBER Rad jih imam molčeča okna s cestami in hrepenenjem pod pol zaprtimi oknicami rad jih imam steze ki z drobnimi stopinjami drže do samotnih dreves staro samotno drevo rad jih imam daljne zvonove nad zamišljenim barjem in otožne ptice v ločju rad vas imam tihe dobre stvari Nihče te mi ne vzame mehki zeleni pogled trav nihče mali rdeči čudež ciklame nihče topla dišeča julijska prst ki te odsotno pretakam med prsti vse bolj boš moja vse bolj bom tvoj — ko bom tih in dober Tudi jaz trava med travami drevo med drevesi bom stal z razprostrtimi rokami in objemal zvezde oblake in ptice in se pogovarjal s tabo zemlja dolgo dolgo takrat bom tih in dober tudi jaz 55 > Ivan Minatti 852 REKLA SVA Odhajam? Kot že tolikokrat? Kje se konča ta trpka nedoumljiva pot? Na hladnem ognjišču žalosti zogleneli ostanki domačnosti stene slike rože so trudni tuji obrazi na peronu ko pripelje zadnji vlak drobne reči so zgubile dušo tehtam jih na dlani hladne kamne skelete nečesa davno znanega in bližnjega in ne vem kaj z njimi Sva se preveč ljubila? Rekla sva najine roke so varen most nad breznom vsakdanjosti rekla sva najine oči so dobra luč v temi nikoli ne bova zašla Najini srci sva rekla sta eno samo brezdanje srce Sva se preveč ljubila? Gledam te skozi priprte zenice da ne zaslišiš vprašanja: kdo si Truden sem pravim upehana žival ki jo gonijo zdaj s sladko besedo zdaj s kolom mimo vseh postaj in si želi samo še tiste poslednje da bi se vdano stegnila truden sem pravim Številka sem pravim ki jo je zapisala neka neznana vsegamogoča roka v nekakšno razpredelnico brezoseben mrtev drobiž postavka v tujem računu tilnik za vsakršen jarem tarča za kdovekatero kroglo trebuh za katerikoli bajonet številka sem pravim Stroj sem pravim kolesce med kolesci ki hlastno in vztrajno zasajajo ostre zobce v soseda hladne kovinske zobe natanko v srce in dušo četudi nihče ne pritisne na vzvod Stroj sem pravim ki komaj še ve kakšne barve so vrbe vode in ženine oči spomladi Stroj sem pravim Dragocen je človek odgovarjajo Pesmi TRUDEN SEM 853