PAVLETOV ZAJČEK.
| ^^oplega   septemberskega  popoldne  je  prinesel   Hrastarjev  ata  iz
I ^131   žozda mladega sivega zajčka.  Ko je namreč  kosil  med nizkim
$15^  grmovjem  pod mladimi bori mehki mah  ia ga  spravljal  skupaj
^jT       za steljo, je priskakljal naenkrat pred njega izpod vejevja dolgouhi
5         mladič in nič  hudega sluteč  obstal  pred njim.  Mladina je pač
neizkušena, in se še ne zna dobro izogibati nevarnostim življenja.
Ako bi zajček vedel, da je človek tisto bitje, ki mu streže po življenju
in ga preganja,  bi si gotovo  ne upal v tako  bližino Hrastarjevega ata.
Ta je  namreč   nemudoma poveznil nanj velik  koš,  ki ga je  prinesel s
seboj za steljo. In tako je bil zajček v pasti, iz katere mu je bilo nemogoče
uiti.  Moral jc — hočeš ali  nočeš — s Hrastarjem domov, in je izgubil
tako svojo zlato prostost.
Zajček je bil seveda žalosten te svoje usode, a vesel je bil raditega nekdo drugi — Hrastarjev Pavlek. Ata mu je namreč prišedši domov hotel narediti malo vcselja. Podaril mu je torej zajčka, rekoč: »Na, tukaj je nekaj zate! Tolikokrat si me že prosil, naj ti kupim kako živalco, ki jo boš ti sam krmil in redil. Sedaj se ti je želja izpolnila! Imaš nekaj, kar imenuješ lahko svojo lastnino. Le glej, da mu boš dober gospodar!«
Kdo bi mogel popisati Pavlekovo radost! Tlesknil je ob očetovih besedah z obema rokama skupaj, in v znak vesclja krepko zavriskal. Saj bi kdo drugi tudi na njegovem mestu!
Ogledal si je nato od glavc do repka svojo živalco, jo božal rahlo in šel takoj na delo, da preskrbi Sivčku — tako je imenoval zajčka — primerno stanovanje.
Mati so mu prinesli iz podstrešja star zaboj, ki je bil kakor nalašč narejen za zajčkov hlevček. Imel je namreč zgoraj majhno odprtino, podobno ozkim vratom, ob straneh pa je bil zabit s tenkimi tramovi, da je imel skozi špranje tudi svež zrak svoj dostop. V tem zaboju je naredil Pavlek zajčku iz suhega listja mehko ležišče, in postavil novi hlevček z živinico vred na vzvišen prostor gori pri drvarnici. In sedaj je imel mali deček dosti skrbi in dela, Kaj pa tudi mislite! Krmiti jc bilo treba po večkrat na dan, napolniti tudi majhno posodico često s svežo vodo in prcrahljati zajčku ležišče.  Dovolj dcla in misli  za Pavleka,  ki
12
je moral pa skrbeti šc predvsem, da ni zaostal v abecedniku in računici. Preden je šel v šolo, in tudi takoj, ko je prisopihal s knjigami pod pazduho domov, vedno je pogledal najprvo, je li pri njegovem zajčku vse v redu, ali mu česa ne primanjkuje.
Tako sta minula dva tedna, ko se je hotel prepričati neke nedelje popoldne Pavlek o uspehu svojega neumornega krmljenja in pogledati na prostem, koliko je že zrastel njegov Sivček. Prijel je leseni zaboj s svojima kratkima ročicama, ga ncsel na vrt ter ga položil v mehko travo. Odprl je polagoma vratca in prinesel iz zaboja plaho živalco, držeč jo za dolga ušesa. Nesreča je hotela, da je oprašnil zajček s krempljem zadnje noge Pavlckovo ročico- Položil je torej Pavlek Sivčka v hipni bolesti  na  mehka  tla in ga — izgubil  za vedno. Kakor  bi se oprostil
^^^^B^             ^^^^^^K                  ^^^^^^^^^^^H     ,,Sre6en BožiMaii telii,
železnih vezi je skočil namreč zajček črez leseni zaboj in jo odkuril skokoma črez polje. Pavlek je v tem trenotku popolnoma pozabil na svoje bolečine. Strme je gledal za zajčkom, nato pa bridko zaihtel. Ves njegov dosedanji trud je bil zastonj, in Sivčka, ki mu je že tako prirastel k srcu, nc bo videl vcč! Spomnil se je tedaj, da bi ga mogoče lahko zopet ujel. Stekel je torej za njim, ga iskal nekaj časa po polju, toda iskanje je bilo brez uspeha. Zajokal je torej še glasneje in stopal ves v solzah proti domu.
Na glasno ihtcnje Pavlekovo so prišli pogledat na vcžni prag njegova mati, da vidijo, kaj se je zgodilo. Med hudim ihtenjem in s pretrganimi besedami je tožil Pavlek materi o svoji izgubi. Mati so ga pa prijcli za roko in mu govorili z ljubeznivim glasom:
13
»Ne žaluj, Pavlek, raditega, ker ti je ušel zajček! Vidiš, ustvarjen je on, da se v prosti naravi veseli svojega življenja. Njegov dom ni majhen zaprt hlevček, ampak širno polje, prostrane senežeti in gosto zaraščen gozd. Tam uživa svoboden srečne dni prostosti; v tvojem hlevčku pa se je čutil sužnja, dasi si ga dobro krmil in negoval, Ti bi bil žalosten, ako bi moral prečepeti za kazen ves dan v zatohli sobi, zveselil bi se pa, kadar bi vdihaval zopet svež zrak pod svetlim solncem. Tako je pa tudi z živaljo! — Pomni to, Pavlek, in privošči zajčku, kar si je želel in si je vzel brez tebe ~— svojega gospodarja!«
Pavlek je gledal mamici v obraz in napeto poslušal njene besede. Solze so se mu že posušile in pomiril se je popolnoma. Spoznal je zlato resnico matcrinih besedi in vzdihnil s tihim glasom:
»Žal mi je, da sem ga imel tako dolgo zaprtega in mu kratil življenjsko
prostost! Uživa/ \o torej, Sivček, seda; tem bolj veselo.'«
A. Š a v e 1j    .