List 6.
Politiški oddelek.
Nekaj o mladočeški politiki.
že stari Rimljani so imeli pregovor : Historia est magistra vitae — zgodovina je učiteljica življenju. Enake so rekali stari Grki: Ako se posvetuješ o prihodnosti, vzemi si preteklost za vzgled. Zakaj omenjamo te, za vse čase veljavne, ter i tako vsakemu razumniku znane resnice ? Zato, ker se dan današnji zlasti v politiki, katero imenuje tudi Bismark najrealnejšo vednost, toliko dela brez ozira na zgodovino, brez ozira na sedanje izkušnje in njih nauke. Ako komu, treba je gotovo najbolj politiku, da kolikor mogoče, natančno pozna vse razmere, tiste, ki pospešujejo njegov namen, in one, ki ga ovirajo. Po djanskih razmerah mora biti umerjen njegovega delovanja program; po njih se mora ravnati njegova taktika. Kdor prezira odločujoče faktorje, kdor zahteva preveč ali ob nečasu, temu se nikar ne čudimo, ako vse njegovo še tako glasno in ognjevito prizadevanje ostane brez uspeha in ako on niti tega ne doseže, kar bi bilo pri drugačnem ravnanji doseči mogoče.
Imenitna in jako pomenljiva pravda je zdaj ne samo na Češkem, ampak tudi pri nas, katera politika, da je boljša. Staro- ali Mladocehov. Misli in sodbe o tem so tudi pri nas različne' in nekateri Slovenci se zelo nagib-Ijejo na stran Mladocehov, ter s temi vred obsojajo staročeško politiko kot napačno, popustljivo, neplodno, narodu pogubno. Ta pravda je za nas silno važna, ker češki in slovenski narod, kakor smo že rekli, imata skoraj enak položaj, enako usodo in zato je češka politika od nekdaj močno vplivala na slovensko in mi smo vselej prav živo čutili nje dobre, kakor nje slabe nasledke. Ta velika važnost češke politike za nas sili nas vestno prizadevati si, da jo prav razumemo in presodimo, ne po svojih željah in občutkih, niti ne po glasovih strankarskih časnikov ali agitatorskih govornikov, ampak po djanskih,
objektivnih   podatkih   življenja   učiteljišča, nepristranske zgodovine.
Po teh podatkih, ki so v mnogim od nas še v živem spominu, oglejmo si politiko naših bratov Čehov od leta 1866. naprej, ko je bil Beust po Belkrediju ustavljeno, tako rečeno februarsko ustavo zopet oživotvoril. Njih program je bil tudi tedaj češko pravo in narodna ravnopravnost in sicer naj pred ono, kot pogoj in podstava tej. V smislu tega svojega programa postavili so se Cehi po zgledu Madjarov na svoje posebno stališče, narodnost podarjajoč, da o pravu češke krone nima določevati državni zbor na Dunaju, ampak le češki deželni zbor in kralj. In kako taktiko so si izbrali Čehi, da bi uresničili ta svoj program ? Odločno, ter energično so zastopali svojo reč in porabili naposled tudi skrajne sredstvo, ki je na razpolago lojalni opoziciji t. j. pasivno politiko. Svojim Nemcem, da bi jih pridobili, nudili so bel list, naj zapišejo sami na-nj, kar koli se jim zdi potrebno v obrambo svoje narodnosti.
To politiko so delali Staročehi mnogo let brez strahu in brez ozira na velike stiske ter velike gmotne, kakor narodne škode, ki so nastajale iz nje za češki narod. Naposled pa so se morali prepričati, da jih ta politika z vsemi svojimi velikimi žrtvami ne dovede do zaželenega cilja in konca. Pokazalo se je, da so zapreke, zadržujoče izvršitev njih programa, mnogo večje in močnejše, nego so mislili. Prvi in najhujši zadržek so bili Nemci, močni že po svojem številu v čeških deželah, vrhu tega pa še v zvezi z vsemi drugimi avstrijskimi Nemci, podpirani od Madjarov in dobivajoč pogum od sosednega nemškega cesarstva. Stališče Čehov je bilo v tem oziru popolnoma drugačno, nego Madjarov, kateri so si znali za Ogersko pravo pridobiti vse ogerske narode, celo Hrvate. Drugi zadržek je bila ustava, katere so se Nemci trdno oklenili, ter oktrovano februarsko sami, ker se Čehi niso hoteli udeležiti, predelali sebi jako ugodno, s postavno večino, v sedanjo decembersko, ki je zadobila cesarsko sankcijo. Tako so pridobili Nemci proti prejšnemu  pravu   češkega
46
v
kraljestva, novo trdnjavo, katere Cehom pri skrajni ener-žiji ni bilo mogoče več premagati.
Slabi nasledki pasivne politike postajali so vedno očitneji, narod se je naveličal in celo Mladočehi so jeli delati proti njej. Te djanske razmere so prisilile Staro-čehe premeniti, ne svojega programa, ampak svojo taktiko. Vstopili so v državni zbor in poprijeli aktivno politiko. Skušnja jih je bila i)odučila, da zunaj ustave ni mogoče nič doseči; po ustavni poti pa le tedaj, ako si pridobe ugodno večino. Po tej skušnji so se odslej ravnali in postali člen državnega zbora večine, imenovane železni obroč. Da so v tej mnogo, dosegli za svoj narod, zlasti za tisti del svojega programa, ki se tiče narodne ravnoprav-nosti, to bo tajil le oni, ki nima pravega razuma, ali kateri iz strankarskih ozirov nalašč razumeti noče. Vzemimo le pridobitev popolnega češkega vseučilišča, množino  čeških  srednjih  šol  vsake vrste, jezikovne naredbe
v
zastran češkega uradovanja. Lahko rečemo, da Cehom do popolne narodne ravnopravnosti skoraj ne manjka druzega, kakor, da postane češčina tudi notranji uradni jezik. Res da za vresničenje druzega dela svojega programa t. j. češkega prava niso storili neposrednega predloga. Pa zakaj ne ? Zato, ker se zapreke temu v nobenem oziru niso zmanjšale. Skusili so bili že, da se češko pravo proti volji Nemcev ne da uresničiti. Teh nasprotovanje po vstopu Cehov v državni zbor ni ponehalo; raji se je še poostrilo. Vender tudi v tem oziru Staročehi niso križem rok držali. V zvezo so stopili ravno z onimi državnimi poslanci, ki se poganjajo za večjo deželno avtonomijo, ki je tudi v prid češkemu pravu. Dosegli so s pomočjo te zveze, da se je predrugačil državni volilni red zastran češkega velikega posestva v očitno korist češkemu narodu. Ali s punktacijami, poreče kdo, so jo pa zavozili popolnoma. Morebiti pa ne. Marveč se nam zdi, da je to edina pot, ki bi omogočila vresničiti češko pravo.
Rekli smo že, da je temu pravu najbolj na poti nasprotovanje Nemcev, ki so v deželi. Izkušeni stari Čehi to dobro vedo, ter so si vedno prizadevali, da bi jih kako pomirili in ravno punktacije so imele biti tisto, kar bi se napisalo na beli list, Nemcem v ta namen ponujani. Recimo, da punktacije, kakor Mladočehi trdijo, res ne ustrezajo popolnoma ravnopravnosti; recimo tudi, da*Nemci z njimi  še  ne  bodo pomirjeni;  ampak da se hočejo le še
v
bolje utrditi za nove napade na Cehe. Ali načelo, izraženo v punktacijah je gotovo dobro, ter ne vemo, na kteri drugi način bi bilo mogoče uspešno varovati narodne manjšine proti večinom. Ali ne iščemo Slovenci ramo istega, ko zahtevamo združenje vseh slovenskih pokrajin v eno upravno skupino; ali ko zahtevamo posebnega nadzorstva za slovensko šolstvo; ali sestavo volilnih okrajev po narodnosti? Zatorej se nam ne zdi politično, ako Mladočehi punktacije popolnoma zametavajo, ko bi morali delati na to, da bi se primerno prenaredile in popravile. Oni hočejo z Ijuljko vred tudi pšenico izruti, in bati se je, ako bodo to pot nadaljevali, da si naposled grof Taaffe ali njegov naslednik za  punktacije poišče druge večine,
v kteri ne bo Čehov, kakor je storil njega dni Beust za decembersko ustavo.
Te po zgodovini zadnjih let posnete vrstice nam kažejo, da ni res, da so bili Staročehi le vladni kimovci; ni res, da bi ne bili storili vsega, kar je bilo pri obstoječih okoliščinah za narodni program storiti mogoče. Tudi Mladočehi ne morejo imeti in najbrže nimajo drugega programa, ko Staročehi; so pa v veliki nevarnosti, vsaj kakor se zdaj vedo, da zabredejo v tiste politične napake, in nekoliko so že v njih, iz kterih so se Staročehi še le po mnogih britkih skušnjah srečno izkopali. Potem pregledu mislimo, bo tudi nam Slovencem mogoče soditi, ktere politike nam je želeti, politike Staro- ali Mla-dočehov. Da bi pač zgodovina ne govorila gluhim ušesom!