V rdečem »raju«  Roman iz sovjetskega kmetskega življenja * 17 V osemnajstem letu starosti je pobegnil od doma in prišel v Moskvo. Boljševiški voditelji so ga bili veseli, ker so se takoj prepričali, da je izredno nadarjen. Dasi je bil razmeroma zelo mlad, so mu poverjali težke, nevarne naloge, a on je vedno uspel. Z odločnostjo, včasih tudi grobostjo, si je drugo za drugo prisvojil vse stopnje v visoki boljševiški upravi. Na poti do cilja ga ni mogla ustaviti nobena sila. Sredstev ni izbiral. Posluževal se je zvijačnosti in sile. Često je gazil v krvi. Hladnokrvno je šel preko trupel ljudi, ki jih je postrelil, ker so mu bili napoti. Krščanstvo je popolnoma zadušil v sebi. Ker je nasprotovalo boljševiškim nazorom, ga je zasovražil in na vse načine zatiral. V Odesi je uredil brezbožniški muzej. V velikih dvoranah neke državne zgradbe je zbral vse, kar se tiče krščanske vere: verskih resnic, duhovnikov, svetnikov. V ta muzej so vodili šolske otroke iz Odese in okolice, da bi jim vcepili čimvečjo mržnjo do krščanstva... Nenadoma se je oglasil zvonec v telefonskem aparatu. Klavs je naglo dvignil slušalko. »Tu ljudski komisar Jaske,» se je slišalo. »Ti si, Nikitin?« »Da, tovariš! Telefoniram ti, ker se v Balti odigra vajo resne stvari.« »V Balti?« Pri tem imenu je Klavs prebledel. V njegovi domišljiji se je prikazala slika Balte z nizkimi, belimi hišami obdanimi z vrtovi in obširnimi žitnimi polji. Taka je bila Balta ob njegovem odhodu. Skozi yitke veje vrb je gledadivje valove Dnjestra. Videl je resni očetov obraz, mehki obraz matere in visoko, vitko Fedorjevo postavo. Pa ka; ga vse to briga?! On nima nič skupnega s svojo družino in domačo vasjo. Kot pravi boljševik je zatajil svojo družino. Pripada samo sovjetski Rusiji; ta je zanj vse. Smatral se je za popolnoma izkoreninjenega, toda v resnici je bil dosti manj iztrgan iz doma, kakor je sam mislil. To je bila prevara, podobna mnogim drugim, ki jih je bilo polno boljševiško življenje. »No, kaj se je zgodilo?« je vprašal na videz malomarno. »Pred nekaj trenutki so mi javili, da so se kmetje v Balti uprli.« »To je nemogoče!« je nekoliko razburjeno odgovorll Klavs. »Poročilo je najbrž pretirano.« »Ne vem. Stvar se je baje odigrala takole: danes popoldne se je začela mlačva. Za delo pri mlatilnici in lokomobili smo poslali od tukaj šest izučenih delavcev.« »šest? Zakaj šest, ko bi zadostovala dva marljiva delavca!« »To je nova mlatilnica, katero je bilo treba preizkusitl in za to je bilo potrebnih več delavcev.« »Vedno ista pesem! Tja, kjer zadostujeta dva človeka, pošljejo šest mož... No, in kaj se je zgodilo ?« »Ob štirih, med odmorom, je bil v sobi Alekseja Andrejeva ubit eden izmed delavcev, tovariš Ivanov.« »V sobi Alekseja Andrejeva?« je nekam zaskrbljeno vprašal. >Da, tovariš.« »In kaj se je potem zgodilo?« »Kmetje so začeli vpiti: Vstaja! Vstaja! Kmalu je btta vsa vas na nogah. Uporniki so navalili na hišo vaškega sovjeta in «o ubili predsednika feubina.« »Kaj pa so naredili konjeniki, ki so bili poslani, da bi nadzirali mlačvo in vzdrževali red? Ali niso mogli upora zudušiti?« »Umaknili so se, ker so se bali, da bi bili obkoljeni od upornikov sosednih vasi.« »Kdo pa je vod.ja upora?« »Pravijo, da neki Fedor Andrejev, sin bivšega bogatega kmeta iz Balte.« Pred Klavsovimi očmi se je za hip zameglilo. Zdelo se mu je, da ga je nekdo udaril po glavi. A v naslednjem trenutku je bil že spet trd. »Dobro!« je dejal. »Če se uporniki ne bodo pomirili, jih bomo s silo prisilili. Takoj se bodo odpeljali ena baterija topništva in dva eskadrona konjenice. Jutri zjutraj bodo tam.« Nato je odložil slušalko. Za hip se je zamislil. Čutil je, da ga čaka drugačna naloga ,kakor jih je do sedaj vršil. Vstal je in stopil k oknu. Njegov pogled se je izgubil v daljavi nad brezkončno morsko gladino. Izgledal je visok, suh. Na sebi je nosil vojaško bluzo iz trdega sivega blaga, hlače iz istega blaga in škornje iz rumene kože. Prekrižal je roke na prsih. V sebi je ponavljal: »Fedor! Fedor!« In čim dalje je ponavljal to ime, tem jasneje je videl pred seboj brata. Zamišljal si je brata, kakršen je moral sedaj biti: vitkega, močnega. Pripisoval mu je značaj, kakršnega je on imel. Gotovo je odločen in ne pozna ovir, ko hoče doseči svoj cilj. Fedor je v službi protirevolucije, on pa v službi revolucije. Tako si stojita nasproti — beli proti rdečemu, vernik proti brezbožniku. V sebi je čutil nek ponos ob misli, da je njegov brat edini človek v Ukrajini, ki si je drznil dvigniti se proti sovjetski premoči. Pred seboj je imel pravega nasprotnika. Gotovo ga bo premagal. Klavs ni verjel, da bi se upor razširil po vsej deželi, ker je sklenil, da bo hitro delal, tako da Moskva istočasno izve i za upor i za zatretje upora. Rišin je imel desetletno boljševiško šolo za seboj. V preteklih letih je moral zadušiti nešteto večjih in manjših uporov. Poklati je dal tisoče ljudi, zažgati stotine vasi. Vse to je storil hladnokrvno. V vsakem uporniku je videl sovražnika tistega boljševizma, ki je obljubljal ljudstvu raj na zemlji. On je bil pravi boljševik in tako je verjel, da se boljševizem v resnici bori samo za to, da bi osrečil človeško družbo. Deset let je Rišin ubijal v sebi misel na dom in rojstno vas. Deset let si je dopovedoval, da med Rišinom in Andrejevimi ni nobene skupnosti in da rojstna vas zanj ne pomeni več ko druge vasi. Prepričan je bil, da je popolnoma ubil vse spomine na mlada leta in je bil ponosen na to. In sedaj? V Balti je nastal upor. Za ukrotitev upornikov bo moral poslati en bataljon topništva in dva eskadrona konjenikov. Ob drugih prilikah je moral poslati dvakrat, štirikrat, desetkrat toliko vojakov in zatreti neprimerno večje upore. Nikdar se ni pomišljai. In sedai? Nemir v srcu. Zakai? Ker je upor nastal v Balti in začel ga je njegov brat. Boljševistični nauk mu je sicer dopovedoval, da dober boljševik ne sme bitj navezan na družino, sorodnike, domačo vas, a sedaj, ko se je nudila prilika, da bi v resnici zatajil svojo domačijo, je začel čutiti, da kri ni voda. Uvideval je, da ga še tisoč skrivnih vezi druži z domom. V komisarjevi duši se je začel boj med Klavsom Rišinom in Klavsom Andrejevim. Prvemu so se pridružili vsi lepi spomini na mlada leta, spomin na očeta, mater, brata, Natašo — drugemu pa visoka služba, neomejens oblast, misel na svetovno boljševiško revolucijo... Sebičnost je zmagala in Rišin je premagal Andrejeva. Klavs je skočil k telefonu in naročil poveljniku garnizije, naj takoj pripravi bataljon topničarjev in dva eskadrona konjenikov za Balto ... 11. »Ali ste se odločili?« je vprašal Fedor. »Da, odločili smo se!« »Saj tudi ne moremo odnehati!« je pripomnil eden izmed množice. »Mihael ima prav!« so drugi pritrdili. »Ne moremo odnehati. Delavčevo in Šubinovo truplo pričata zoper naa in kazni ne bomo ušli.« Ta razgovor se je vršil v veliki sobi Alekseja Andrejeva. Okron; Fedorja je bilo zbranih kakih petnajst mož, NaslanjaJi so se na doige cevi svojih pušk. Ruraeni plamen debele voščenke je dajal njihovim obrazom zelo resen izraz. Nad pokrajino se je razprostirala noč. Vas je bila odeta v svetlo meglo, ki je bila v mesečini prozorna. Možje so zrli v Fedorja in pričakovali odločilne beeede iz njegovih ust. Če so bili obrazi mož resni, zaskrbljeni, je bil Fedorjev obraz še bolj. Med včerajšnjim m sedanjim Fedorjem je bila velika razlika. »Sedaj moramo zažgati križe,« je dejal počasi, »in s tem dati sosednim vasem znak za vstajo.« >Toda ali je gotovo, da se ham bodo pridružili?« je i?prašal edeu i7:med stareiših mož. ¦ Vsi so obljubili, da bodo storili isto, kar mi. Njihova obljuba je bila tako trdna, da ne moremo dvomiti,« je odgovoril Fedor. Sedaj se je Aleksej vmešal v razgovor. Resno je spregovoril: »Možje. še enkrat vse dobro premislite! Stvar je zelo /esna. Ne bi bilo prav, da bi v primeru neuspeha odvraČali od sebe oflgovornost in s prstom kazali na enega, češ. ta ie hotci irneti vstajo. Za vse, kar smo in kar bomo _*"¦:¦ rili. boro vsi nosili odjrovornost. Premislite tore/j! Če Itft na vse pripravlien'. b""<- začeli, drugače na ne!« »Vsi prevzamemo svoj del odgovornosti!« so drug za drugim odgovorili. »Jaz sem,« je dodal eden izmed njih, »ustrelil Šubina in ni mi žal.« »Nobenega ni med nami, ki ga ne bi ubil, če ga ne bi bil ti.« »Da, jaz bi ga prvi!« je dodal mlajši mož. »Toda kaj bomo jutri storili, ko bodo prišli rdeči vojaki?« »S puškami jih bomo dočakali!« je odgovoril Fedor. »Velja!« so možje pritrdili. »Fedor, ti si voditelj, ti ukazuj! Toda koliko pušk imamo? Trideset. To bo premalo.« »Ali si pozabil na to, da imajo tudi po drugih vaseh zakopane puške iz Denjikinovih fiasov? Sedaj jih bodo izkopali kot mi. Združili se bomo in sestavili dobrovoljsko divizijo, ki bo kljubovala rdečim.« »Če Bog hoče, nas bo rešil!« »Da, toda pod pogojem, da si bomo sami poraagali!« »Nikomur ne bo manjkalo hrabrosti!« »Ne, nikomur!« »Ljudje, ki bi mogli obupati, bi bili tisti, ki ne vedo, kaj je vojna, ki se niso borili pod Denjikinovo zastavo,« je odločno rekel Fedor. »Ali si slišal eno edino besedo strafm zaradi tega, kar smo doslej storili?« (Dalie sledO