1275
Naš veseli trenutek v kulturi
ERICH SEGAL V SLOVENIJI
Slovenci postajamo gospodarsko, socialno in kulturno zmeraj bolj svetovljanski. Še malo, pa bomo že pravcati državljani vsega sveta. Kar se zgodi velepomembnega na enem koncu zemeljske oble, takoj zaznamo, posnamemo in presadimo na slovenska tla. Nič več v zakotju, daleč od pravega dogajanja — prav v središče sveta se je že premaknil novodobni, dinamični slovenski duh. Valentin Vodnik je še pel na vse grlo: »Redila me Sava, Ljubljansko polje, navdale Triglava me snežne kope.« Kakšen Triglav, kakšne kope! Slovenec našega časa se je končno povzpel nad ta skromni vidik, pogumneje se ozira po svetu, z bistrim očesom opazi, kaj se je rodilo pri večjih in največjih narodih novega, velikega in koristnega, nato pa si z vsem tem že tudi sam zaljša in slajša svoje malo slovensko življenje. Tako smo Slovenci morali opaziti tudi Eri-cha Segala.
Najprej samo od daleč, pravzaprav še nejasno, se je slišalo, da se je v velikem svetu, kjer se godijo vse velike stvari, spet porodila prav čudovita nova stvar — takšna, da bo na mah preobrnila pol sveta in nato še drugo polovico povrhu. Pravi se ji Zgodba o ljubezni ali kar po domače »love story«, njen stvarnik je Erich Segal, njena moč pa tolikšna, da ob jokajočem pritrjevanju cele Amerike in pol Evrope odkriva človeštvu večne, pa spet domala že kar pozabljene resnice — ljubezen, resnico, pristnost in
1276
J. K.
kar je še stvari, ki so zmeraj znova stare, pa spet zmeraj na novo revolucionarne. Ker imamo na Slovenskem dovolj zmeraj budnih revolucionarnih duhov, so se ti prvi zganili. Dimitrij Rupel je najprej s svetovljansko revolucionarno kretnjo oznanil, da je s Segalom vstal na svetovnem obzorju prerok novega revolucionarnega pojmovanja ljubezni, izganjalec tistega meščanskega kulta spolnosti, ki je še nedavno na videz tako revolucionarno strašil po slovenskih tleh in filmih. Vse to da je že včerajšnje, zaostalo in provincialno, nova in najnovejša revolucija je na obzorju, na slovenska vrata trka Erich Segal.
Končno je res potrkalo, na pol priprta vrata so se svetovljansko odprla in na Slovensko je pridrl kot mogočna reka, pravzaprav že kar kot veletok Segal s svojo segalščino. Toda Slovenci so bili na oboje pripravljeni. Stroj javnih občil, dodobra podučen od velikega sveta, kako se taki stvari streže, je začel delovati, da bi prestregel, Tazširil in v vsak slovenski dom ponesel veliko novost, čudež novodobne revolucionarnosti, ljubezni in resnice — Love Story. Časnik, iz katerega zajemajo poprečni Slovenci temeljne dnevne resnice, je začel prinašati v nadaljevanjih zgodbo o Oliverju in Ienny, iz dneva v dan je začelo postajati jasno, kakšna imenitna, sijajna in seveda revolucionarna iznajdba je takale povest o milijonar-jevem sinu, ki se zaljubi v hčer revnega italijanskega peka, se zaradi ljubezni spre z očetom, na videz brezdušnim »Molohom«, dela za svojo Jenny pošteno kariero, ko pa mu umre, se zjoka očetu milijonarju na prsih in te sploh niso tako zelo brezdušne, kot je bilo videti na prvi pogled. Kakšen polet duha, kakšna pogumna izpoved, kakšna revolucionarna pristnost v življenju in ljubezni!
Toda vse to je bilo šele začetek. Oglasi, reklame in panoji so napovedovali dan, ko bo segalščina izšla pri eni naj-
večjih in najuglednejših slovenskih založb v lični knjižni obliki, da si jo bo lahko vsak Slovenec vzel v roke v naj-tišji uri svojega duhovnega življenja; ko bosta lahko Slovenec in Slovenka pretakala solze ob Jenny in Oliverju IV., pa še ob Oliverju III, seveda; kot je bila na Slovenskem pravzaprav že navada, namreč v času Josipa Stritarja, Josipa Cimpermana in Pavline Pajko-ve; a od tedaj je ta vir nekako usahnil, tako da ga morajo spet buditi revolucionarni sunki iz velikega sveta, s pomočjo novo pečenih domačih revolucionarjev seveda. No, nazadnje je tudi knjižica izšla (pri eni največjih in najuglednejših slovenskih založb kajpak), da bi se novodobna, ameriško revolucionarna podoba stritarjanstva-pajkovšči-ne-cimpermanstva spet lahko razširila v sleherno slovensko vas. Toda izšla je prav v posebni, svetovljanski obliki, ki naj bi opozorila, da ima Stritar j anstvo odslej svetovni pomen — že na začetku je bilo v angleščini razloženo, da je ta knjiga »Copyright 1970 by Erich Segal« in seveda tudi »ali rights reserved. No parts of this book may be used or reproduced in any manner...« And so on, seveda. Na zadnji plati knjige pa se je lahko svetovljanski slovenski bralec že tudi poučil o svetovnem pomenu Segala; poleg podatka, da je bilo »samo v ZDA, Veliki Britaniji in Franciji v rekordnem času prodanih sedem in pol milijona izvodov«, iz česar se da izračunati, koliko je Segal s svojimi založniki in partnerji zaslužil, je bilo tod še povedano, da ima ta znameniti pisatelj za sabo že dokaj »pisano življenje«; da je bil »tekač maratona«, da je sodeloval pri scenariju filma, v katerem igrajo »slavni Beatlesi« in da je danes nič več in nič manj kot »predavatelj klasične in primerjalne književnosti na ameriški univerzi Yale«. Skratka, da je »ta zanimivi človek« ravno Segal in nihče drug. Grozno zanimiv človek, prav zares.
1277
Erich Segal v Sloveniji
S tem pa povodenj segalščine na Slovenskem še ni dosegla zadnjega vrhunca. Napočil je dan, ko so slovenske dvorane začele potihem in naglas izvabljati obiskovalcem Slovencem in Slovenkam pritajeno povodenj solza s »filmom leta«, s filmom, ki naj bi dosegel kar »sedem oskarjev«, pa jih seveda ni, ampak samo enega, tako rekoč za svojo »glasbo stoletja«, kar bi bil čisto pravi izraz za glasbeno spremljavo, ki je zvarek sto let evropske glasbe od Chopina do Rahmaninova, česar pa slovenski filmski kritiki, ki jim je bila ta glasba posebno všeč, niso mogli opaziti, ker verjamejo v oskarje; napočil je z eno besedo čas, ko naj bi segalščina ne samo prek lične knjižne izdaje, ampak tudi s filmskih platen začela množično vplivati na Slovence 20. stoletja. To je počela ob oglušujočih fanfarah dnevnih oglasov, reklam in opozoril, ki jih je Segalov zaključni stavek »če imaš koga rad, to pomeni, da ti nikoli ni treba reči oprosti«, raznežil tako zelo, da ga je ponavljala iz dneva v dan — kot da se imamo Slovenci tako radi, da si moramo že kar vse oprostiti. Ali je Segal slutil, da utegne njegova življenska modrost dobiti na Slovenskem poseben, pravzaprav čisto nenavaden pomen?
Da pa bi segalščina na Slovenskem dobila še zadnji blagoslov, je o nji prav na koncu spregovoril verski list Družina. Bralcem, vernim pa tudi nevernim Slovencem, je »iskreno priporočil« ogled filma, ki da »odpira pot v preprosto življensko pristnost«; ki je spet »čisto normalen«, tako da je »vse skupaj vredno občudovanja, vredno srečanja, vredno doživetja.« Podobno kot se je že ob prvih začetkih segalščine na Slovenskem raznežil Dimitrij Rupel ob njeni revolucionarni misiji, se je poročevalec Družine razvnel ob sami pomisli, da Segal v romanu in filmu opeva »veličino ljubezni«; poročevalčevega verskega zanosa ni moglo zmotiti niti dejstvo, da se milijonarjev Oliver
in revna Jenny ne želita cerkveno poročiti, saj mu je bilo dovolj že to, da je »njuna služba ljubezni tako čista, pristna, poštena in predana«, da sta v nji že kar »božja otroka«. Česa vsega ni zmožen odkriti v svetovljanskih stvareh slovenski verski duh! Potrebno bi bilo res še enkrat prelistati anale vse nazaj do Slomška, Jerana, Mahniča in Lam-peta, da bi še enkrat izvedeli, v kakšnih obskurnih zgodbicah si je znal naš tako imenovani verski duh najti najvišje navdihe. Hvala bogu, zdaj si je našel Jenny, milijonarjevega sina, njegovo pridnost in pošteno kariero, pa še na tihem jokajočega papana, da bo v njihovi skupni službi ljubezni potešil svoje verske občutke. Naj mu bo!
Pripis: Kljub svetovljanskemu slogu sodobnega zabavno kulturnega komer-cializma, v katerega se je odel pohod segalščine na Slovensko, se pohod ni kaj prida posrečil. Dimitrij Rupel mu je zaman že na začetku dal svoj revolucionarni blagoslov, katoliški tisk mu je zaman poskušal prav na koncu posoditi nekaj svoje pristne ali pa navidezne verske vneme. Bralci so verjetno pokupili nekaj tisoč knjig Zgodbe o ljubezni, tako da se je komercialna številka sedmih milijonov in pol s pomočjo slovenskih duš še malo dvignila; tudi kino dvorane so bile napolnjene, tako da si je film s pomočjo svoje »službe ljubezni« prislužil še nekaj tistih slovenskih denarcev, ki jih je nameraval zaslužiti, pri tem pa pustil nekaj zaslužka tudi samim Slovencem. Toda ne knjiga ne film nista razvnela Slovencev do tistega duhovno moralnega delirija, ki naj bi ga po vsem bobnanju svetovne in domače reklame morala izzvati. Bila sta le bežen trenutek v mlinu sodobnega trgovanja z zabavno kulturo. Zgodba o ljubezni je na Slovenskem postala deležna usode, kakršna je svoj čas zadela Dušico Rožamarijo, Marijinega otroka in podobno zabavno sentimentalno kramo. Slovence je pustila bolj ali manj ravnodušne   —   morda   prav   zato,   ker
1278
J K.
smo po svojem bistvu sicer romantičen, vendar primerno in uravnovešeno romantičen narod, obdobje svojega solz-nodolinstva smo pa preživeli že v času Josipa Stritarja, Josipa Cimpermana in Pavline Pajkove. Od tod nam je ostala ravnodušnost, če že ne kar posmehlji-vost za vse takšne stvari. To je morda tudi opravičilo, da smemo o psevdo-revolucionarnih, kvazikomercialnih in psevdoverskih naporih, ki pretresajo današnjo slovensko srenjo, razpravljati s primerno veselostjo.              J.K.