------    412   ------
Za kratek čas, pa tudi za poduk.
Pravlice Krilove.
Ivan Andrejevic Krilov, ki je umeri leta 1852, slovi na Rusovskcm še bolj kot Gellert na Nemškem. Bil je basnar izversten. Znal je basni ali pravlice tako mikavno zlagati, da med vsemi rusovskimi pisatelji, ki so za prosti narod pisali, je Krilov blezo pervi; njegovih pravlic ve skor vsak otrok kaj.
Da imajo proste Krilove pripovedke zares zdravo jedro v sebi, naj sodijo naši bravci sami. Damo jim za pokušajo dvoje.
------   413   ------
/. Tri i kov kaftan.
Nekega dne zapazi Triška, da je njegov kaftan (suknja) na komolcu stergan. Berž vzame šivanko pa škarje, odreže kos rokava, pa zakerpa stergani komolc. Kaftan je bil potem res spet cel, al rokava sta bila za dobro dlan krajša. Triška pa je bil vesel, da ima spet celo suknjo. Al ko pride med ljudi, gleda vsak za njim, kdor ga sreča, in se mu smeja. „Bedaki! — si misli — že vem, zakaj se smejate. Ne bom vam ne za norca. Ze vem, kaj bom storil. Kmali bosta rokava dalja, kakor sta bila pred; potlej vam bom pa osle kazal." — In sopet vzame Triška šivanko in škarje, pa odstriže kos kaftana spodej. Odrezal ga je še več kakor bi ravno treba bilo, in kar je odrezal, prišije rokavom. In bil je spet iz serca vesel, da je imel rokava še dalja kot prej, čeravno se je kaftan zdaj skerčil v kratko jopo.
Kakor je Triška svoj kaftan kerpal, tako k črpajo ne k ter i svoje premoženje, dokler ne pridejo popolnoma na kan t.
2. Dva prijatla.
„Dober dan, Juri! Kako ti gre?"
„Oj, slabo, brate Tadej! Huda nesreča me je zadela, kar se nisva vidila. Unidan sem si svojo hišo zažgal in vse moje ubožtvo mi je zgorelo do zadnjega cempera."
^Nesrečni človek! Milujem Te!"
„In vsega tega mi je nesrečna vodka (žganje) kriva. Čuj, kako se je to zgodilo. Bil je Sveti večer; v gostje sem povabil par prijatlov. Ko smo odvečerjali, zapustim sobo in grem konjem zobati dat. Da bi bile merhe to noč raje lakoto terpele! Kaj se zgodi? Vodka mi je tako v glavo šinila, da nisem mogel sveče deržati. Pade mi z rok — v seno. Ko bi trenil, je cela hiša gorela, še Bog da sem sam pete odnesel. Cisto vse mi je zgorelo — berač sem popolnoma."
„Lej! lej! To je res žalostna reč, ljubi moj Jure!" — mu odgovori Tadej — „pa kaj, če bi še le jez Ti povedal, kar se je meni zgodilo. Oj, tudi meni je slabo šlo, kar se nisva vidila, in vsega tega je tudi presneta vodka kriva, ravno kakor pri Tebi. Tudi mi smo bili Sveti večer dobre volje. Ko smo verče do zadnje kapljice spraznili, jih vzamem in grem ž njimi v hram, da bi jih iznova napolnil. Pametneje bi bilo pač bilo, ako bi bili moji gosti to noč žejo ter-peli! Tudi meni je vodka stopila v glavo; tudi jez nisem mogel sveče mirno deržati. Popolnoma pa vendar nisem bil nadelan. Da kaj ne zažgeš Taddej — si mislim — vgasni raji svečo. In pri ti priči jo ugasnem, pa tavam v temi proti hramu. Vse mi je po sreči šlo; ko pa pridem na stopnice, skušam in skušam, kako bi stopal, da se ne spotaknem — al jojmine! napčno stopim pa se prekucnem globoko doli v hram. Se ve da je to zaropotalo po celi hiši; berž mi prihtijo domači in prijatli na pomoč, me vzdignejo, pa kaj! obe bedri sem si bil zlomil, in kakor me vidiš, brate Juri! sem ti pokveka za vse svoje dni."
Nauk iz te prigodbe: Nevarno je, da ima pijanec gorečo svečo v rokah; še nevarniše pa, če jo ugasne in v temi tava!