KOMENTAR
Težave cenilcev
DOLOČANJE vrednosti nepremičnin je zah-teven posel, o tem pač ni nobenega dvoma. Seveda so nekateri ob tem bolj prizadeti, zlasti še, če so bili na račun te zahtevnosti kakorkoli oškodovani pri prodaji ali naku-pu. Večkrat lahko slišimo, češ, tile cenilci delajo tako, »od oka«, kar je seveda pre-nagljena izjava, ki pa vendarle kaže na do-ločen problem. Dejstvo je, da so razlike v ocenah zapriseženih sodnih cenilcev tolikšne, da včasih že presegajo meje »tolerance«. Nadvse zanimive situacije nastajajo ob so očanju cenilca komisije za ugotavljanje iz-vora premoženja in pa cenilca, ki ga je pred-ložil lastnik spornega objekta (čeprav se de-lo tu malo razlikuje od tistega ob prodajah). Da je ta rezultat soočenja navadno porazen, seveda ni potrebno posebej poudarjati. Po-sledice so v tem primeru nekolikanj nadlež-nejše in bolj neprijetne (za osumljenega ob-čana namreč), kot pri prodaji in nakupu ne-premičnin, toda problem je kljub temu ena-kega izvora: pomanjkanje objektivnih meril za ocenjevanje.
Vse to so imeli pred očmi na skupščini mesta, ko so sprejemali odlok o povprečnih gradbenih cenah stanovanj in povprečnih stroških za komunalno urejanje gradbenih zemljišč ter o osnovah za izračun povpreč-nih cen zemljišča na območju mesta Ljub-ljana. Dobili smo tudi nov pravilnik o enot-ni metodologiji za izračun revalorizirane vrednosti stanovanjske hiše oziroma stano-vanja in ob tem upali, da bo to pripomoglo k enotnejšemu določanju vrednosti nepre-mičnin. Vendar pa — rezultati še vedno niso takšni, kot bi jih želeli, nekonsistentne oce-ne cenilcev tudi sedaj niso redkost. To je spodbudilo delavce javnega pravobranilstva, da so organizirali pogovor z nekaterimi cenil-ci, na katerem so ugotovili, da nekatere stva-ri še vedno niso jasne in razčiščene. Udele-ženci so zato izrazili željo, da bi na semi-narju ali posvetovanju republiški sekretariat za urbanizem razpihal meglice, ki se še vle-čejo na tem področju. Da je to dobra ideja, so se strinjali vsi, tudi strokovnjaki pravo-branilstva; takšno posvetovanje bi bilo zelo koristno — tako za cenilce kot za prizadete občane. Toda, vendarle je ostalo samo pri zamisli. Zakaj?