Naše planine, njih pašniki in gozdi.
Planine razločujejo sena visoke, srednje in nižje.
Visokim  planinam   prištevamo  najvišje   pašnike,
5700 čevljev nad morjem tje do večnega snega.   Kast-
line so redke,  kratke pa dišeče,   malo grmičja,  mahu
in lišajevcev.   Ondi se pasejo navadno le ovce.
Največ naših planinskih pašnikov nahaja se na srednjih planinah, 3800 do 5700 čevljev visokih. Pogosto raste tam bujna in tečna trava. Krasijo jih lepi gozdi vedno zelenih smrek, mecesnov in limb.
Nizke planinske paše imenujemo one, ki so med srednjimi planinami in dolinami; na zgoraj bližajo se v rastlinstvu zmiraj bolj pašam na srednjih planinah, na zdol dolinskim travnikom. V takošnih krajih sejejo ječmen, rž, oves in sadijo krompir in lepo sočivje pridelujejo
Gorovja so raznolična, zatoraj nahajamo planinske pašnike časih v širnih, od visokih skal ograjenih dolih, časih na hrbtih in sedlih gora ali ob strmih rebrih, segajočih s hribov v dol. V apninskem gorovji nahajamo pašnike na strminah med stenami, prepadi in sipami ali v izbočenih kotlih visokega gorovja, v škril-niškem gorovji pa v lijakastih ali pakrožnih globinah. ; Visočina, strmina, planota, prisojna ali odsojna lega daje pašnikom različno lice in mnogovrstnost rastlinstva; v apninskem svetuje vse to mnogoličnejše kakor v škrilastem.
Gospodarstvo je tudi jako različno mimo drugih. Zato razločujemo posebno planinsko gospodarstvo od poljedelstva, gozdarstva, ribštva itd.
Velike važnosti je planinsko gospodarstvo na planinah kranjskih. Izvrstni pašniki dajejo paše po ceni in je vsled tega možno rediti mnogo živine; to je mogoče plemeniti v čistih domačih pasminah ali plohah; vsled tega nahajamo ondi živahno kupčijo z živino, klavno, vozno in molzno, speča se mnogo mleka, sira in masla. Brez planinskih pašnikov bi to bilo nemogoče, kajti doline so zvečinoma tesne in zamužene.
Žalibog, zadnji čas propada gospodarstvo na planinah. Tožijo, da ne morejo več toliko živine vgnati na planine, kakor nekdaj, akoravno so mnogo gozdov iztrebili, da bi več paše dobili.
| V planinah posekavajo gozde zmiraj bolje, a ob enem opazujemo, kako se število tamošnje živine krči. Še ni prepozno, vendar slednji čas, da se grozivnim silam nature v okom prihaja, h čemur so najboljši pomočki — gosti gozdje. Ako se pa za gozde potegujemo, ne rečemo, da bi sedaj morali pašnike nagoz-diti; to bi ondi toliko bilo, kakor drugod svetovati, naj se travniki in njive z drevjem nasadijo. Toda, kakor je zelo koristno, kraj potokov drevje nasajati, da zemljo drži, tako tudi gozdi varujejo naše planine. Mnogokrati zadostuje v ohranitev vrle planinske paše toliko gozda, kolikor ga treba za domače potrebe v kuhinji in gospodarstvu. Na planinskih pašnikih, ki imajo neugodno lego, treba v njih obrambo uže več gozda. Umni gospodar bode tam v primeri k potrebam 73 ali % orala slabega pašnika dal nagozditi, ako tako mnogo sveta obvaruje proti nesrečam po naplavili s kamenjem in prodom.
Eden ali dva kosa gozda na pravem mestu za-branita vso nesrečo. Ker pa gozda ni mogoče takoj zasaditi, pomagajo si s kamenjem v povprečnej vrsti nasutim ali zloženim in tako rešijo marsikateri oral pašnika.
V apninskem svetu so pašniki časih na strminah ob koncih dostikrat s kvišku molečimi skalami zaprti, kjer se zmiraj narejajo nove meljine in prod. Pičlo sajeni gozd ga še komaj drži nazaj.   Tu pa tam uže
prodira. Če tukaj gospodar kmalu ne pomaga z novimi nasadi, narašča nevarnost, ki je neizogibna, ako lakomnež gre in še pičlo drevje poseka, da bi pašnik nategnil. Prepozno sprevidi pomoto, v kratkem je velik kos pašnika uničen. Dostikrat zlobni pastirji podkurijo smrekam, borom, da po cele tedne gori in žrjavi, nihče ne gasi in tako preminejo drevesa, skalovje golo se pa hitreje gruši in krha ter nareja čedalje več kršja in grušja. Bližnja ploha je vzame in razgrne po pašnikih. Vsled tega raste zmiraj menje in slabše trave. Planinski pašniki shujšavajo. Gospodarji so mislili s posekavanjem gozdov več paše dobiti, so pa si vse pokvarili in prisiljeni manjšajo število svoje živine. Tako se je godilo na francoskej Švici, podobno na Vorarlberškem. Ista osoda preti vsem planinskim deželam, ako se kmalu v okom ne prihaja kar je neumnost in lehkomiselnost v teku večih stoletij poskazila. Vsaka za pašo primerna ped zemlje se naj obvaruje, tudi na kvar gozdu, kolihor je to umestno. Toda zemljišče, ki ni za pašo, imamo za-sajati z drevjem. Gozd varuje planinski pašnik in blagonosno daleč upliva. Kdor torej po navedenih naukih ravna, ustreza lastnim koristim pa tudi človeštvu živeža potrebujočemu sploh.
219