ANTON MERVIČ: f Profesor Franc Pančur. »Slovenec« št. 5. od 8. t. m. poroča, da je umrl v Marijanišču v Ljubljani upokojeni profesor veronauka zlatomašnik Franc Pan« čur. Rojen v* 1. 1846. v Tuhinju, je prišel v 1. 1881. na učiteljišče v Koper, kjer je ostal do 1. 1905., ko je odšel v pokoj. Koper — stari Justinopolis — mesto si* romakov, ribčev in kmetov, a tudi zagrizenc sodrge, ki jo je rabila šovinistična italijan« ska liberalnonacionalna gospoda v boju s slovanskim elementom. Okolica čisto slo* venska — mesto pa sedež iredente in sovra« štva do vsega, kar je bilo slovanskega. Malo gnezdo na otoku — v zvezi s ce« lino z dvema cestama brez vsakršnega kul* turnega ali znanstvenega centra za nas. Za sinove XX. stoletne avite culture je životarilo skromno gledališče, bila je po» polna gimnazija. Semtertja kak cirkus, pa kaj podobnega — evo duševne hrane za nesrečneže, ki jih je metala usoda v njego* vo obzidje. Zveza s Trstom po morju — pozneje ozkotirna železnica na Poreč — to so bili stiki s svetom. V to mesto je avstrijska vlada posta* vila najprej italijansko, 1. 1875. pa še slo* vensko in hrvatsko učiteljišče, ustvarivši tako triperesno deteljico svoje pedagoške nesposobnosti, v sramoto pravi kulturi in v uničevarije mladih idealistov v zaduhlih bez» nicah in ozkih, smrdljivih ulicah propadajo« čega mesta. Je4i čudno, da se je zavoda v takih razmerah prijelo ime »refugium pec« c a t o r u m« — da v šali celo »asinorum« in da je bil nesrečen vsak profesor ali učitelj, ki je moral na ta zavod in v take razmere. Posmehovala se je javnost, če je slišala kaj o Kopru, z zaničevanjem so zrli na siroma* ke, ki so prihajali v svet iz domovine Na* zaria Saura, junaka iz svetovne vojne. A vendar je tudi iz tega učiteljišča iz* šla vrsta plemenitih mož in dobrih učite^ ljev. Iz primitivnih razmer so prihajali utr« jeni, ojekleneli borci za šolo in stan. Mnogi so pa padli — a kdor je podlegel, je poginil. Da pa nismo podlegli vsi, to se ima slo* venski in hrvatski narod zahvaliti nekate* rim gospodom profesorjem, ki so reševali, kar se je rešiti dalo. Mnogi so prihajali in odhajali iz Kopra, ne puščajoč za seboj sle» dov svojega dela — nekateri med njimi so pa delali za izročeno jim mladino in jo va« rovali pogubnih vplivov milieja, v katerem so morali živeti. Hrvatje se imajo mnogo zahvaliti pok. Frankoviču, mnogo dobrega je storil dijakom pokojni šubic. Toda pokojni Pančur je bil naš naj* večji dobrotnik. 12 let me je učil — 8 let v vadnici, 4 leta v tečajih in še danes stoji pred menoj njegova resna postava, še das ncs zrem v duhu v njegovo oko, ki je pro* diralo v naše tajne. Bil je strokovnjak, ki je obvladal svoj predmet izredno dobro. Sam širokega obzorja ni ljubil hinavcev, ni trpel svetohlincev. Vne* mal nas je za vse lepo in vzvišeno in nam uprav drastično kazal greh in njegove strašne posledice v duševnem in telesnem oziru. Grešnika ni preklinjal, padlih ni ob= sojal. Poznal je predobro vse naše težave in potrebe in vedel, kje nas čevelj žuli. Od= kritega nasprotnika je cenil, a gorje hinav« cu, ki mu je hotel imponirati s hlinjeno ali pretirano pobožnostjo. Kako nas je tolažil, ko smo obupovali, ko smo se jezili radi prizanesljivosti, katero je kazal profesorski zbor pri ocenjevanju uspehov Italijanom. Seveda so to bili itali* janski profesorji. Kolikokrat nas je grajal, rekoč: »Ali Vas ni sram, da se jezite radi prevelikih zahtev, ki jih stavljamo na Vas. Zahvalite Boga, da znatc kaj več od tovarišev, ki mo* rajo lezti po milosti skozi tečaje v živ« ljenje.« Hotel je dati Slovanom dobrih vzgojU teljev — to je bilo vodilo njegovemu delu. Kdor je doživel divjanje sfanatizirane sodrge ob volitvah v 1. 1897. po ulicah tega mesta, ta ve, kaj je bil pokojni Pančur di* jakom, ki so morali v smrtni nevarnosti po« noči iz mesta v Trst. Ko so se vrnili v me< sto, pa so morali v varstvu bajonetov av» strijskih orožnikov v šolo. Kje je bil takrat ravnatelj — renegat Ivan Markelj? Mož je obsojal nas in branil italijansko prepoten« co. Pokojni Pančur nas je reševal. Predaleč bi zašel, če bi nadaljeval. Za enkrat naj zadostuje. Možu strokovnjaku in dobrotniku, ki je znal svoj predmet oživljati z življenjem in nas obvarovati popolnega propada v naj« težjih časih, bodi ohranjen med nami blag spomin. Počivaj v miru, plemeniti naš vzgoji* telj! Lahka naj Ti bo zemljica domača — v srcih naših pa živi spomin na leta, ki smo jih preživeli ob obali Adrije, v tužni Istri — a v tem spominu stoji Tvoja osebnost — veličastna, mirna in objektivna — angelj vodnik in rešenik v najtežjih dneh. Življenje — boj za obstoj — udarci usode so nam odprli oči in v svitu spozna« nja se zrcali blaga osebnost pokojnega zla* totnašnika — našega največjega dobrotnika na poti v življenje.