Želje.
(Japonska povesl.       Zapisal Maksimov.)
ijtarček je pripovedoval: Resničnost stavka, da človek ne sme biti suženj svojih želj, mi potrjuje sledeča zgodba, ki sem jo pred krat-kim bral.
Živel je nekje moder, nadarjen mož, ki se je pa dal tako daleč zape-ljati, da je prišel ob hišo in premoženje.
Ubog kot berač se je izogibal človeške družbe in blodil po samotnih gorah, zastrtih z meglami, Truden se vsede nekoč na skalo in začne razmišljevati o svojem življenju.
Toliko, da se ga že ni polotil obup, ko priplava skrivnostno do njega sivolas, beraško oblečen starček.
Pazljivo ga ogleduje, potem pa reče: »Bil sem nekoč tvoj součenec« Ko pade mož pred njim na kolena, zgubanči starček  čelo in nadaljuje:
7Š
»Tudi ti si razmišl}eval o vsebini in pravilih tega življenja kot jaz nekoč. A tvoje omahujoče srce je bilo močnejše kot ti in te je pripeljalo na rob prepada.
Nasprotno sem pa jaz premagal svoje srce in se držal svete postave: Postal sem duh, obdarjen z nadnaravno močjo, čigar volji se ne morc tukaj protiviti nobena stvar. Posnemaj moj zgled: Izpremeni svoje misli, misli vedno na dobro in izkušaj živeti brez želja!«
Ko mož spozna, da je starček obdarjen z nadnaravno močjo, se začne po sili solziti, proseč: »Strahovito trpim lakoto in žejo! Vzvišeni duh, spomni se prijateljstva, ki je naju včasih vezalo! Usmili se me in potolaži mojo lakoto!   Celo življenje ti bom hvaležen za to!«
Starček smehljaje de: »Ti si kot kremen v peči in trpiš zaradi svo-jega poželenja.   Topot pa ustrežem tvoji želji.«
Zakliče glasno: »Hamu!« in takoj se pojavijo vreče riža, štori do pet tisoč po številu.
»S to zalogo riža,« pravj starček, »se lahko preživljaš celo življenje. Kdor ima vse, ne želi ničesar več, pravijo. Upam, da tudi ti ne boš imel nikake želje več.«
»Tvoja dobrotljivost me zadovoljuje,« reče ta, »vendar imam Še malo prošnjo. Dal si mi pač riža v izobilici, a to mi malo koristi, ker nimam kašče, da bi ga zaklenil.   Če ti je mogoče, preskrbi mi še to!«
Duh sc oglasi nevoljno: »Ali bi si ne mogel kašče sezidati s tem, da prodaš nekaj riža, nezadovoljnež? Pa ker sem ti uslišal prvo prošnjo, ti hočcm še drugo.   »Hamu,« zakliče vnovič, povzdignivši kazalec.
V hipu se je dvignilo iz zemlje mnogo kašč, ki so prevzele riž.
»Ali si sedaj zadovoljen?«
»Da,« pravi klečeči veselo, »a ker si mi sezidal te prelepe kašče, mi usliši še največjo željo. Tvoja dobrota je brezmejna in me napolnjuje z radostjo. Premisli to: Pač so te kašče, napolnjene z rižem, prelepo da-rilo, toda ali ne rabim tudi stanovanja? Ali bi ne pogrešali ljudje stano-vanja in dolžili velikega duha zanikaraosti, videč prelepe, z rižem napol-njene kašče?   Bolelo bi me, če bi o tebi tako govorili!«
»Že vidim, da se moram vdati tvoji želji, enak človeku, ki izroči na širnem morju ladjici svojo usodo.«
Zakliče zopet: »Hamu,« vzdigne prst, in takoj se pojavijo prekrasne hiše, polne lepotičja in bleska, lepe kot mikadova palača.
»0 hvala, tisočkrat hvala!« zakliče mož, dotaknivši se devetkrat s čelom zemlje. »Riž in kašče in to bivališče — sedaj nimam v resnici ni-kake želje več. Pa vendar — ali se ne bodo smejali norcu, ki ima toliko blaga, a niti enega novca? Razmišljuj o tem! Če mi še to dovoliš, vzvišeni duh, čc mi daruješ še pet ali šest skrinj polnih zlata in srebra in tri ali štiri omare najlepših oblek, potem nimam nikake želje več; ne bom te nikdar več nadlegoval s prošnjo, ki bi bila večja od laska novorojenega deteta!«
30
V začetku duh ne najde besedi v svoji jezi. Potem si pa misli: Terau človeku sem naklonil že toliko, da mu lahko dam še to; menda bo vendar konec njegovih želja.
»Hamu!« zakliče zopet, vzdignivši prst. V hipu se prikažejo skrinje in omare, napolnjene z zlatom in srebrom in z dragocenimi oblačili, štiri do pet tisoč po številu.
Pri tem pogledu pade mož na svoje obličje in s solzami v očeh zajeclja: »Hvala, hvala!«
Tedaj se mu duh nasmehlja in pravi: »Ali se ti je poželenje že po-mirilo, ali ti hočejo morda še nove želje dvigniti glavo?«
Ne da bi obrnil pogled kvišku, zašepeta mož: »Kaj vprašaš! Samo male, brezpomembne prošnje imam še, ki se ne dajo primerjati zakladom zlata in srebra, oblek in palač.«
Duhu se čelo zmrači in vpraša: »Kake so te male prošnje, ki se ne dajo primerjati z zlatom, srebrom, palačami in kaščami?«
»Nekaj, kar bi vse dosedanje tvoje dobrote in naklonitve zasenčilo: Daj mi svoj vzvišeni čudodelni prst!«
Tedaj se duh v jezi vzravna in sklene nenasitneža uničiti.. .
Ljudje so prav taki kot ta mož: Če so bogati, si žele še več, dokler jih lakomnost ne pogubi.
Človeško življenje ima svoje meje; če se vdamo samim željam in hrepenenjem, ki ne poznajo mej, ali najdemo kdaj mir?«
Beseda, ki jo je zaklical duh, kadar je povzdignil prst, je nekaj po-sebnega. »Hamu« pomeni polovico. Razumete sedaj? Nič ni tu popol-nega.   Kdor pa je zadovoljen s polovico, mu postane ta polovica vse! . . .