— 3 - Slovensko slovstvo. * Se enkrat g. Jesenkotova zemljepisna terminolog gija. — Ker sem svoje dni trudil se nekoliko tudi -zemljepisjem slovenskim ter odbral po kak izraz, kte-rega sem zasledil zopet v Jes. zemljepisu, naznanil sem unidan, želeč slovenščini lepega napredka in razcveta, ob kratkem nektere dozdevke po „Novicah", ne bi li se hotlo gosp. Jesenko-tu pri drugi izdatbi začetnice na-nje pomisliti. Le tako se je zgodilo, da sem jaz, neprofesor, drznil črhniti besedico o tem. Ali oglasil se je na to v strastnem, mojo malenkost čez 30krat imenujočem zagovoru brezimenik J. P., kteri je zbog iste začetnice nedavno z brezimeno vljudnostjo planil tudi nad g. Ogrinca v „Slovencu", češ , da za pretre-sanje bukev hoče se sposobnosti, s čimur jo menda jaz dobivam, da imam dosti. Dobro jo je zadel naš brezimenik, toda sposobnost ne sodi se niti po lastnem do-mišljevanji (sicer bi jaz in brezimenik bila lahko slovenskih pisateljev prvaka), niti po profesorskem dekretu, marveč sodi jo potem, kar je kdo kos napisati ter napisano dotrditi, večina sprevidnih čitateljev, sodbi kte-rih se tudi jaz zaupno izročam. Dogovorivši to imel bi umakniti se, vendar dopustite mi, drage „Novice", da za tiste, kterim ni „lana caprina", kako se ktera slovenska beseda piše, povem vodila, iz kterih undanje moje opombe iztekajo, in dodam nekaj v dopolnitev istih. Moja vodila pa so: 1. Ne odhajajmo vsaj v knjigi še dalje od Hrvato-Srbov. 2. Terminologične novinke naj bodo po naravi slovenščine , v njih bodi razviden pojem, kteremu imajo služiti; podobnoglasne besede različnega pomena naj ne mntijo čitatelja. 3. Nesestav-Ijenke s pomočjo končnic (-ovje, -ina, -išče) utegnejo res biti Jako priročne, niso pa tako razločne, kakor grške ali nemške sestavljenke, niso torej povsod na svojem mestu, niti se jim sme oktroirati služba naravi končnice nepriležna. 4) Pisatelj knjige nižim šolam in ljudstvu namenjene naj skuša po izgledu nekdanjih La-tincev in sedanjih Italijanov in Francozov reč kolikor se d& dopovedati z navadnimi besedami, ter naj kovanje naučnih izrazov, ki po navadi ostajajo tuji narodnemu govoru, prepušča obširnejšim delom. Tacih vodil držeč se rekel sem, da je os vetje za Weltall neprilično zavolj nerazločnega korena. Pomislimo na: osveta, osvetiti, osvetek, svet (Licht, heilig, Rath). Potrebno pa tudi ni, ker že svet je Weltall. Kdor pogleda v slovar zastran samostavnikov, ki se začenjajo se so, bode videl, da beseda so s vetje se manj velja. Da je soince diminutivna oblika iz solno, vedeli smo Slovenci tudi brez Miklošičevega slovarja, pa smo vendar vse izpeljevanke delali iz soince, ne iz solno, ter pišemo solnčni, solnčiti se (ne: solniti), Srbi imajo sunčarica za Sonnenstich, ne sunarica, tudi pravimo: osrčje, ne osrdje, senčiti se, ne seniti se. Svetlina je ali to, kar svetloba (primeri beloba, belina, toplota, toplina itd.), ali pa ein „glanzendes Ding, Zeug;" nikoli pa ne:Photosphaere (svetlobni krog, ali po čeških profesorjih svetlokrog), ker v isti od kake obsolnčne sfere ne nahajamo niti duha niti sluha. Zastran svojivnih prilogov bodi mi dovoljeno napotiti tiste, kterim nauk o tem ni ,,lana caprina", na „Novice" od leta 1859, list 8 in 9, in pa na Vukov in Miklošičev slovar, kjer se svojivni prilogi dobro ločijo od drugih. V Miklošičevem leksikonu sem jaz zasledil sam en nepravilen prilog, namreč: i g line uši (po Vuku dobro: iglene). Jeli se res kje pravi ,,brinna mladika", ne vem, niti mi je brezimenik priča dovoljna. Jaz bom vsakakor pisal brinov dotle, dokler nam jugoslovanska akademija ne dovoli podvajati n-a. Ali služi besedi o bor v začetnici za priporočilo, da jo Kraševci za „Einfriedung", Srbi za „Einzaunung fur Schweine" in Rusi za „Ausschuss, Brack"poznajo, sodijo naj drugi. Kar se pa pri tem tiče našega slovarja, ne bode nikdo razumen zahteval od njega, da bi, prehi-tevši literaturo , odloČil vsem znanstvom trdno , neovr-ženo terminologijo, vendar pa je brezimenik pozabil iz istega navesti, kar edino sem spada, namreč (na strani 1254) „alle 3Reiche", vsi trije deli stvarstva; kajti, kar on navaja za „das Reich der Natur" , poslovenjeno je dobro z besedo: stvarstvo, ker je Heinsius to isto hotel reči. (Kon. prih.) * Vabilo na „Liro Sionsko.u — Na prigovor mnogih prijatlov in da se učiteljem ne očita, da „ziniraj le eno godejo", sem se namenil izdajati perijodičen list, kteri bi z ozirom na cerkveni čas donašal vedno potrebnih napevov. Ime naj mu je „Lira Sionska." Izhajala bode redno 15. dne vsacega meseca ter obsegala na osmih straneh velike osmerke vselej na-peve, kakoršnih je potreba za rabo v prihodnjem mesecu; tako na priliko napeve sv. maše, sv. obhajila, sv. Matere Božje, druzih svetnikov in posebno vseh praznikov, kteri se obhajajo v naslednjem meseca. Tudi primerni napevi za ,,Tantum ergo" itd. se bojo vvrsto-vali. Ta list bo tedaj tako rekoč koledar cerkvenih napevov, in konec leta lična knjiga, v kteri bodo uči-lelji in pevci našli vredeno, kar jim je med letom o i raznih cerkvenih praznikih najbolj potreba. Naročnina za celo leto znašala bode 2 gold., za pol leta pa L gld. List se bo razpošiljal v križnem zavitku po pošti redovno. — Ker pa morem list le tedaj izdajati , ako dobim dovolj pomoči, vabim prijazno vse tiste, kterim je mar za povzdigo cerkvenega petja, visokočastito duhovščino, gosp. učitelje, pevce in pevke, ter V3e druge prijatle petja, naj me blagovolijo podperati in mi tudi še po svojem kraji nabirajo naročnikov. Imena naročnikov naj se mi potem z natančnim napisom kraja in zadnje pošte naznanijo vsaj do 20. dne t. m. v franki-ranih pismih z napisom: „France Grbec, konservatorist v Pragi (Prag) malo namestje štev. 140 — 141 v III. nadstropji." Ker pa ne vem za gotovo, ali bom dobil dovolj podpore od strani naročnikov, naj se mi ne pošilja se denar precej, ko se mi naznanijo imena njih, ampak še le potem, ko naznanim za trdno, da bodem izdajal ta list. — Naj še to omenim, da bi vtegnilo tudi našim pevkam in pevcem učenje veliko zlajšati to, ako bi si naročili teh napevov, dasi tudi ne poznajo sekiric (not). Da stoje" pike na vrsticah više ali niže, to lahko vsak razumi in se potem toliko lože ravnd pri učenji, kje je treba glas bolj povzdigniti ali pa pasti ž njim itd. To pa gotovo učenje že veliko pospeši in olajša. — Ob enem prosim pa še vse pesnike, naj mi pošiljajo obilno primernih pesem za različne praznike in sicer toliko zgodaj , da se morejo porabiti, ker se morejo dati na pr. napevi za praznike v drugem mesecu vedno kakih 20 dni pred v tiskamico , da jih morejo potem naročniki še o pravem času dobiti. Pesmi pa naj ne bojo preobširne, najbolje je, ako so kake štiri kitice v obsegu po 6 ali 8 vrstic v kitici itd. — Ker želim, da bi 12 listov obsegalo vse najbolj potrebno za celo leto, sem stvar tako-le prevdaril in razredih Ker ni več mogoče, da bi za mesec januar naročniki letos še o pravem času dobili list L, dal bi se najprej II., ki bo obsegal napeve za mesec svečan še pred koncem januarja natisniti, III. z napevi za sušeč pa že redno 15. svečana itd. Razposlal bi se tedaj list najprvo z napevi za svečan, da jim še o pravem času v roke pride in potem pri drugem razpošiljanji I. in III. list. Prosim vse slovenske časnike, naj blagovolijo razglasiti to vabilo. Stvar, mislim, da je dobra; cena nizka; tedaj poskusite! V Pragi 1. januarja. France Grbec. * Slovenski Glasnik, edini lepoznanski list slovenski , je prišel po obsegu pomnožen in preobražen, in kar nas tudi veseli, tiskan brez polglasnika e pred r-om, v Blaznikovi tiskarnici na svitlo; obsega pa memo raznih manjih reči sledeče zanimivo gradivo: „Bogu" (pesem) od Flegeriča; začetek izvirne novele „Klošter-ski žolnir" od J. Jurčiča, „Na Kumu" (pesem od Levca, humoristično črtico „Brtavsov Jurček" od A. Z., „Na tujem" (pesem) od Gomilšaka, narodopisni sestavek „Uskoki na Kranjskem" od J. Navratila, spis „o slovenskem lepoznanstvu" od J. J., „Narodske reči: prazne vere, priče" itd. od M. Valjavca, „česke legende" od Luize Pesjakove in razna književna naznanila in dopise. Naročnina za celo leto iznaša 3 gid. in se pošilja Glasnikovemu vredništvu v Celovec. Iz srca ,,Glasniku" želimo toliko več naročnikov, za kolikor se je sam pomnožil. * O zadevah „Ilirsk. Primorjana," — Akoravno se je oglasilo še precej veliko čitateljev, jih vendar ni še zadosti, da bi se moglo že zdaj začeti s tem časnikom. List bo izhajal dvakrat na mesec, ako se jih še nekoliko naroči do 18. prosenca; ako pa ne, ostane ne spol-njena moja želja. Prosim tedaj hitrega naročila. Za- ------ 4------ v hvaliujem se 0D enem vrednistvom „Novic", „Solsk. Tovarša" in „Danice", da so moj program tako lepo na znanje dali. Pri sv. Ivanu v tržaški okolici 29. decembra. Ivan Piano, učitelj. * Gospod pl. Radič, marljivi in izvedeni preisko-vavec zgodovine naše, je ravnokar na svitlo dal zgodovino zatiškega samostana v nemškem jeziku „Geschichte der ehemaligen Cisterze Sittich" in Die Gegenabte Albert und Peter von Sittich." Bravši naslov te knjižice smo se bali, da ne bi našli v nji suhoparne tvarine, ki smo jo letos našli v „letopisu" naše realke, in naravnost rečemo, da nekako mrzlo smo tudi Jiadičevo knjižico v roke vzeli. Al napak smo mislili! Cem več smo brali, temveč nas je zanimavala knjiga, ktera nam odkriva zgodovino zatiškega samostana od začetka njegovega, o kterem le pravljice govore, noter do 1784. leta, ko je prestal ta samostan, ki je skor vso dolensko stran domovine naše predelal v rodovitno zemljo, ki je junaško pomagal odbijati turško silo in je v poznejih vojskah zvesto stal za Avstrijo, — samostana, v kterem je tudi naš Linhart nekoliko časa bival, — samostana, ki je imel veliko-vredno knjigarnico, ktera je prišla v Ljubljano, kjer je z dragoceno knjigarnico 1787. leta ustavljene kmetijske družbe ali splesnila ali pa do leta 1791 tako raznesena bila, kakor vihar raznese prah. Na veke škoda za take knjigarne! Tudi o zadevah narodnega jezika je ta knjižica zanimiva, ko vidimo, da je neki pl. Apfaltrern (ves drug mož kakor naš deželni poslanec !) od 1489. leta v zatiškem samostanu kot posveten pravdnik v slovenskem jeziku opravljal svojo službo, — leta 1764 opat Tauferer spisal slovenski „mali katekizem za otroke in kmete" itd. — Tako je od konca do kraja važna ta najnovejša knjižica Ea-dičeva. * Slavna pisateljca naša gospa Luiza Pes Jakova dovrši kmali nemški prevod Koseskove Slovenije" —- najveličastnejše pesmi v mislih in jeziku, ki jo ima slovstvo slovensko. Navdušila je ta pesem, ko jo je mojster Koseški dal 1844. leta na svitlo, vse rodoljube taso, da je bila po pravici „visoka pesem slovenska" imenovana. Vsa polna zgodovine slovanske in veličastna v besedi,, ostane nam to delo pravi biser slovstva našega, vredno, da se prestavi tudi v druge jezike. Težkega dela sicer se je lotila gospa Pesjakova; al kdor ima tolik talent kot ona, more si tudi v svesti biti, da dovrši nalogo svojo izvrstno. * Tomaž Mor. Žalostna igra v 5 djanjih. Po Silviju Pelliko-tu poslovenil J. Križaj Severjev. S to igro začenja se 5. šestka „Cvetja", ktero izdaja g. prof. Janežič. Oe tudi kritika more še le tedaj govoriti, ko dobimo vso igro v roke, vendar že zdaj iz-razujemo veselje, da se nam po sposobnih pisateljih množe glediščine igre, kterih bomo čedalje bolj potrebovali. Iz-datelj naznanja še 4 dela, ki jih bode prinesla ta „Cvet-jeva" šestka. Pri tej priliki ponavljamo priporočilo lepega „Cvetja" kteremu je cena celo nizko postavljena, ker zvezek s 5 polarni le 25 nov. kraje, veljd. ------- 5 -------