SPOMINSKA ISKRICA DEVETDESETLETNIKA Z BARJA
Velikan med otročiči
Postaven. Iskriv v spominu. Primerjalno kritičen. Navdušen nad delom. Vedno v gibanju. To je le nekaj oznak, ki jih upamo zapisati o Janezu Vrbincu z Barja. 30. julija bo dopolnil devetdeset let.
Njegovo življenje je skoraj istovetno z zgodovino barjanskega gasilstva. NJnoge niti pa razprcda tudi v Ijubljansko in slo-vensko organizacijo, katere člani se kratko in polno pozdravljajo z geslom »Na po-moč!«.
Nesmiselno bi bilo nizati desetine do-godkov, o katerih še danes polno, zavestno in neokrnjeno pripoveduje starosta bar-janskih gasilcev. Zato smo segli po zanimi-vosti iz polovice njegovega življenja. V nekaj skopih stavkih bomo opisali zarodke slovenskega pionirskega gasilstva, ki je vzklilo prav na naših tleh. Prepustimo be-sedo skorajšnjemu slavljencu:
»1930. leta je bilo. V gasilskem društvu Barje smo zbrali prvi gasilski naraščaj. Enaindvajset dečkov, od sedmih do dva-najstih let, je poneslo po Sloveniji sloves ljubljanske gasilske župe. V Ljubljani smo se tisto leto pripravljali na vseslovanski gasilski kongres. V Trbovljah smo imeli nekakšno generalko in tam sem prvikrat videl tudi gasilski naraščaj. Tako me je prevzelo, da sem pričel doma takoj zbirati farrte. Pa ne le to. Pričeli smo tudi vaditi z gasilskimi sekiricami. Od 1. do 4. avgusta smo imeli veliko priložnost predstaviti ga-silcem iz mnogih slovanskih dežel našo mladež. Dečkov ni bilo težko zbrati. V dveh mesecih pa jih je bilo treba tudi primerno opremiti in obleči. Ker sem bil
po poklicu sedlar, sem naredil iz usnja, ki mi ga je dal Milko Hojan, posebne opasa-če in tulce za lesene sekirice. Imeli so tudi enotne suknjiče. Ko smo šli po cesti, so nas ljudje vedno navdušeno pozdravljali. Ne-kateri so nam vrgli tudi bonbone, pa tudi kak dinar je priletel iz premožnejšega žepa.
Iz te skupine so še živi in člani gasilskega društva Lado Knez, Tone Kupic, Lado Okorn in Vinko Javomik. Ob njih pa še trije Janezovi sinovi in sicer Lado, Franci in Tone.«             .
Zamera funkdonarju
Janez Vrbinc menda ne pozna olepšanih besed. Sogovornikom pove tisto, kar meni, da je pošteno in skuša vedno naliti čistega vina. Ta njegova lastnost bi kmalu »poma-gala« razgnati skupino mladih gasilcev, ki je uspešno nastopala na mnogih gasilskih slavjih po Sloveniji od 1930 do 1932. leta. Tako se spominja zapletov:
»Takrat sem bil podnačelnik ljubljanske gasilske župe. Na neki seji sem preveč odločno zahteval razlago o precejšnjem denarju, ki ga je dobil za svoje delo gasil-ski funkcionar. Grajal sem njegovo počet-je. Pa se je našel sel in moje besede prene-sel prizadetemu. Kmalu sem začutil moč polen, ki priletijo pod kolena.
Do takrat nam je zveza potnagala z de-narjem za obleke, mnogokrat so nam če-stitali ob nastopih s sekiricami, lestvami in ob pravih pionirskih gasilskih vajah. Po-tem pa je vse to usahnilo, kljub temu, da
V nekdanjem čebtfjnjaka je Jaucz Vrbioc sestavU zammfro zbirko doktunentov, fotogruEj, preAuetov o razvoja gasSstn r njegovi ihmfimi^ m Barjm ter v amšem neste
so bili nastopi teb otrok najboijša reklama za vključevanje v gasikke vrste.
Res je bik) po pravilih mogoče vključe-vati med gasilce le mladino nad štirinaj-stim letom. Torej nisem spoštoval pravfl. Pa so mi dolgo gledali skozi prste. A se nisem vdal.
Razplet. PovabiK so nas na veliko gasil-sko slavje na Primskovo pri Kranju. Starši so težko čakali, da bomo dobili dovoljenje za nastop. LJčitelj Tone LJkozar s Primsko-vega me je peljal k županu in ta je poiskal pomočnika bana. Pirkmajer se je pisal. Ko je zvedel za moje zapiete, se je-nasmehnil in dejal: »Janez, kar pridno nastopaj s tvojimi (premladiini) fanti, dobro jih vzga-jaj in nikogar se ti ni treba več bati. Takrat sem se spet opogumil in vodil našo razšir-jeno (28) skupino do vojnih dni.«
Poznavalci gasilske zgodovine vedb, da smo šele po vojni pričeli namenjati večjo skrb najnilajšemu gasilskemu naraščaju -pionirjem.