60 let skupnega življenja Ivana in Emilije Janežič
Po mnenju mnogih, je za srebrno poroko po-trebna predvsem potrpežljivost. Za zlato poroko mora svoje prispevati tudi mati narava, biserno pa menda lahko pripravi samo čudež.
Toda Ivanu in Emiliji Janežič s Staretove 26 v Ljubljani, ni bilo treba prositi višav, da sta doča-kala ta častitljiv jubilej; potrpežljiva in skromna kot sta, ju je dohitel kar sam od sebe, ne da bi sploh opazila kdaj, kot sama pravita.
»Mislila sva, da je od zlate poroke minilo ko-maj kakih šest let, pa me je starejši sin na lepem opomnil, da je od tedaj pravzaprav že deset let,« se je smehljal oče Ivan, ko smo sedeli vsi trije v njunem toplem ljubljanskem stanovanju in je di-šalo po sveže očiščenih preprogah. »Neverjetno kako hitro čas beži.«
Ivana in Emilijo Janežič je v njunem dolgem skupnem življenju združevalo predvsem medse-bojno razumevanje. Vzela sta se, kot pravita, v prepričanju, da je zakon nekaj svetega in trajnega in ne kot lahkomiselna avantura. kot ga mnogi mladi jemljejo danes. Zato sva tudi pretolkla skupaj toliko let.
»Naključje je hotelo, da sva se spoznala že v najranejši mladosti,« pravi Ivan. »Bila sva na-mreč sošolca tam doli na Turjaku, kjer sva doma, pa nama je bilo usojeno, da se najini življenjski poti še tesneje združita. Imela sva enako let. Ko pa sva dopolnila triindvajset let, sva sklenila, da se vzameva.«
Za mladi par tedaj ni bilo obstanka. Najprej sta dve leti živela na Škofljici, potem pa sta se prese-lila v Ljubljano, kjer sta si postavila hišico. Prav tu pa se je Ivan, poln delovne zagnanosti kot je bil, kar najresneje zagrizel v svoj življenjski po-klic: krovstvo.
»Kar precej let sem preživel na strehi,« se danes spominja vseh tistih let Ivan. »Pokrival sem prav vse — od zasebnih hiš pa do cerkev. Še posebej rad sem delal na stolni cerkvi, saj so spričo drznosti, ki jo je terjalo to delo, ljudje kar strmeli na ulici. O, saj ne rečem, včasih sem s kake strehe tudi padel, !e kateri krovecpa še ni, a se nisem nikoli polomil. Krovstvo in sploh delo na strehi, mi je bilo pravzaprav že nekako v krvi, saj je bil tudi že moj oče ,cimperman\ Od njega sem se pravzaprav še največ naučil (Ivan je sicer obiskoval tesarsko šolo). Sicer pa sem ves čas delal kot samostojni obrtnik - mojster, kasneje pa sem pri obrtni zbornici sodeloval tudi pri vseh izpitih za nove pomočnike in mojstre iz te stroke. Tudi eden od mojih sinov, ki pa je zdaj že sam v pokoju, ima ta poklic, pa še dva vnuka, medtem ko se je starejši sin ob padcu s strehe ubil (skupaj sta imela z ženo Emilijo štiri otroke). Emilija pa je imela ves čas čez glavo dela doma v hiši, vrh tega pa je morala skrbeti še za moje obrtne pomočnike. A sva kot vidite vendarle dočakala visoko starost. Sam s svojim delom nisem odne-hal vse do zadnjega. No, tudi zdaj se še kdaj pa kdaj spravim na streho. saj me Ijudje, predvsem znanci, še vedno kličejo, toda to je v glavnem le še kaka malenkost. Na nekdanje vsakodnevno naporno krovsko delo pa seveda ne morem misli-ti več. Zdaj mi je navsezadnje že 83 let.«
Ivanu Janežiču ni žal, da si je izbral ta poklic. Ko bi se moral ponovno odločiti o njem pravi, da bi se znova odločil zanj. To tembolj, ker mu je tudi žena Emilija ves čas razumevno in potrpežlji-vo stala ob strani. Prav zato je tudi njun nedavni tretji da kar najbolj prepričljiva potrditev njunih globokih in trdnih vezi.
BRANKO VRHOVEC