122 ZGODOVINA ZA VSE NOVA MONOGRAFIJA O STJEPANU RADIĆU Branka Boban, Demokratski nacionalizam Stjepana Radića; Zavod za hrvatsku povijest Fi- lozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu; Za- greb, 1998; 383 strani. V hrvaški politični zgodovini 20. stoletja zavze- ma Stjepan Radič (1871-1928) prav posebno me- sto. Med hrvaškimi zgodovinarji zanimanje zanj nikoli ne pojenja. Na vrh hrvaškega političnega Olimpa je Radič stopil v času Kraljevine SHS, v zgodovino pa je odšel kot svojevrsten tragični ju- nak hrvaškega boja proti velikosrbski ideji. Nova monografija izpod peresa Branke Boban nam prikazuje Radičev idejni razvoj v avstro-ogrskem obdobju, ko še ni bil "številka ena" hrvaške poli- tične scene, ampak se je na njej šele uveljavljal. Ena od posebnosti knjige Bobanove je v tem, da sploh nima klasičnega uvoda, ampak avtori- ca kar takoj preide "na stvar", namreč na prikaz hrvaške politike na prelomu stoletja in opis Ra- dičevih mladih let. V drugem poglavju nam nato opiše Radičev vstop v politiko in vpliv aktualnih evropskih idejnih tokov na njegovo miselnost, nakar sledi njegova "zrela faza v izgradnji ideo- logije", ki jo avtorica zameji z letnicama 1905- 1914. Kako je Radič udejanjal svoja načela v hr- vaški politični praksi v desetletju pred prvo sve- tovno vojno, izvemo v četrtem poglavju. Zadnji del predstavlja ekskurz o Radičevem videnju "pravičnejše svetovne ureditve". Po mnenju Bo- banove so se glavne poteze Radičevega "demo- kratičnega nacionalizma" izoblikovale že do leta 1914, zato obdobja prve svetovne vojne ne obravnava. Radič ni bil eden tistih politikov, ki togo vztra- jajo pri določenih nazorih, ampak jih je vseskozi prilagajal aktualnemu političnemu položaju. Oprt na socialno bazo, ki jo je sestavljalo kmečko prebivalstvo, je gradil svojo politiko po načelih "demokratičnega, kulturnega, humanega nacio- nalizma". Menil je, da je potrebno boj za narodne pravice povezati z bojem za socialne, gospodar- ske in kulturne pravice najširših ljudskih slojev. Kot izhaja iz ugotovitev Bobanove, je Radič v de- mokratičnem nacionalizmu videl sredstvo proti zlorabi nacionalne ideje bodisi v smislu diskrimi- nacije pripadnikov drugih narodov bodisi z mili- tarizmom pogojenih želja po osvajanju tujih oze- melj. Hrvaško nacionalno vprašanje v habsburški monarhiji je Radič vseskozi obravnaval v pove- zavi z narodnopolitičnimi zahtevami drugih slo- vanskih narodov. Bil je tipičen avstroslavist, ki je pričakoval, da bo prišlo do preureditve Avstro- Ogrske v federacijo enakopravnih narodov. Kot ugotavlja Bobanova, je Radič predvideval držav- nopravno združitev južnoslovanskih dežel v ok- viru monarhije v posebno enoto. Hrvaška naj bi po njegovem mnenju prevzela vlogo neke vrste "jugoslovanskega Piemonta", saj naj bi se okoli hrvaške "troedine kraljevine" združile tudi slo- venske dežele skupaj z Bosno in Hercegovino ter Vojvodino. Radič je veljal za odločnega zago- vornika trdnega sodelovanja avstro-ogrskih juž- nih Slovanov s Srbi v kraljevini na gospodar- skem in kulturnem področju. Obenem je vse- skozi izstopal s svojimi opozorili o nevarnosti velikosrbske ideje, vendar je v končni fazi moral spoznati, da njenega razmaha ni mogoče pre- prečiti. Knjiga Branke Boban nam daje odličen vpo- gled v Radičevo miselnost. Spisek literature in virov, ki jih je avtorica vključila v raziskave, je re- snično impresiven. Tako tudi nekoliko površno napisano kazalo osebnih imen (Ivan "Šušteršič" je bil res prvak stranke slovenskega političnega katolicizma, ampak "slovenski biskup" pa le ni bil) ne more spremeniti dejstva, da gre za kvali- tetno znanstveno delo. Andrej Rahten VSE ZA ZGODOVINO