----    277   ----
Narodna pripovedka.
v
(Štajerska.)
Škatla,  daj jesti no piti,  a ti,  klabiik.  vudri
zdaj!
Enkrat je bio en božen paver, je meo svojo ženo no pa dosti otrok. Vsi so že bili tak na nič prišli, da so nej meli kaj več živeti. Druge živadi je tiide nič nej meo kak samo dva jiinčeka. Gda je enkrat v hosto po drva hodo no si jih že bio naložo ka je mislo domu pelati, zagledne tam eno veliko kačo. On pa njo na drva naloži no njo domu pela, te pa je reko ženi: čiiješ ti, žena I toto kačo si borna mija redila, ki nič druge živine nimama.
Onija sta njo resem noter v eno kad djala no sta njo že tri leta redila v tisti kadi.
Te pa je žena enkrat rekla: čiiješ, ti moreš toto kačo nekam vkraj spraviti ali pa njo vbiti, kajti njoj že nimama več kaj davati, no pa nas tiide preveč dol spravla.
Gre resem ti paver enkrat ka bi njo vbio, ali jemi je kača rekla: moj liibi ti božen paver, nič me ne vbij, jaz še te bom prav bagatega napravila, ki že me tri leta rediš, pa se me ne smeš nič bati, samo tak moreš storiti kak te bom jaz podviičila, samo me tri klaftre od tvojega grunta zanesi, potle pa te bom jaz k mojemi oči nesla, kej som jaz doma, kajti jaz som že nej sedem let doma bila. Ci pa ti bodo moj oča kaj davali, ne smeš nič drugo vzeti kako samo tisto škatlo, ki je gor na polici, no pa tisti stari klabiik, ki za dvermi na klini visi, kajti či boš peneze vzea te da boš domu prišo, boš same viiši mea. Da boš pa ti lačen, te pa le reci: „škatla, daj mi jesti no piti!" te pa se ti bo vse gor narihtalo, kaj ti bo srce poželelo. Ci pa ti bo gdo kaj reko, ali či bo gdo kaj s tebe htea, te pa le reci: „klabiik, vudri zdaj, te pa ti bo vse potuko.
On je resem enkrat doma vso gospodo na bal povabo. Gospodje so si mislili, kaj bo le on nam gor narihto, no jih je prav vnogo prišlo. Gda so k jemi prišli no so nidre nič nej vidali, so se začeli norca delati. Paver pa jim je reko: dol si sete. Resem so si vsi dol seli; te pa je ti paver škatli reko: ;?škatla, zdaj le daj jesti no piti!" On njo je odpr, no je taka rihta ž nje viin se narihtala, kaj je komi srce poželelo.
Gospodje so se zgledovali no so mislili kak bi oni to škatlo 'ž njega dobili.
Gda so se že bili najeli no napili, reče jemi grof, ka bi jemi njo posodo, da se bo njegova či oženila. On jemi njo resem posodi, ali potli je nej htea te škatle nazaj dati, le dao je eno driigo napraviti, no jemi je njo dao.
Paver pa je včasi reko: ??škatla, daj jesti no piti!cc Ali kaj? tota škatla jemi je nej nič dala. On pa se je zder nad grofa no reče: daj ti mene mojo pravo škatlo, kero som ti jaz posodo. Ja, ali kaj? Grof jemi je nej htea dati. Ali on še se je bol zder nad njim, ali vse je bilo zapstoj. Grofje vse svoje hlapce vkup pozvo no jim reko: zgrabite ga no ga vbite. Paver pa je hitro reko: ;7klabiik, vudri zdaj!" S klabiika pa so začele tak batice biti, ka so vse hlapce potukle.
Hn, grofa jo začea strah prijemati no si je mislo, kaj bo zdaj napravo. On bi bio rad škatlo mea, ali je nej vedo, kak bi bio njo zadržo. Dobro*, jaz vem kaj bom napravo; pa pošle po te naj močneše soldate po same kojaj-nike. Gda so kojajniki prišli no jim je grof totega pavra pokazo, so vsi začeli nad njim mrmrati, ka jih je nuro, no so rekli: kaj smo sem prišli tega nurca gledat? Grof pa jim je reko: le kcoj, še bote vidali ka še je vse premalo. Oni so začeli po njem, ali on je hitro reko svojemi klabiiki: „klabiik, daj zdaj same te naj močneše železnigare vtin!" Hoho, 's klabuka so začeli takvi močni no veliki železnigari viin vreti, ka so vse potukli. Zdaj je vido grof, ka ga je nej mogo s sveta spraviti, jemi je mogo to pravo škatlo nazaj dati. Ja, da jemi ne bi bio grof te prave škatle nazaj dao, še bi bio jega morti k smrti vbo. Potle je ti božen paver s tom škatlom sebe, ženo no svoje otroke redio, no či še je nej vmr, še zagvišno zdaj živi.
Zapisal M. Kračmanov.