506                                             Slovenski glasnik.
vdarjati, da stoji ta a po mehkih soglasnikih v vsporedju z i ali pa v vspo-redju z č po nepalatalnih soglasnikih.
Kar se tiče oblik začinjati začenjati, pa je sklep pri Miklošiču na str. 54 P inačišen, nego ga predstavlja pretresovatelj. Pretreso-vatelj trdi, da je začenati prvotna oblika in da je iz te postala oblika začinati. Miklošič pravi, da je a prvoten, t. j. v onih slučajih, kjer se menjata a in e ali i, je a prvoten, zato mu je pijate ali kažate prvot-nejša oblika, nego plete te rečete in nego piite kazite. Da postane i iz e, stoji pri Miklošiču I2, 121, da pa bi mogel tudi e v stsl. kje stati po jf, š, C, $, tega nima Miklošič v vseh svojih knjigah nikjer. Na opak na str. 54 I3 pričakuje Miklošič po sliki rabelrb na mehkih deblih le *krajaht>, kar se pa nikjer ne nahaja, pač pa so oblike pečalo zraven ob^retelb, rožanis zraven vi as en -fo, ž a vati mandere zraven bolj navadnega živati, krep-bčajši zraven dobrejši. Po stsl. glasniških pravilih zato e nikjer ne stoji po nebnikih, ampak le a ali i v vsporedju z onimi oblikami, ki imajo e po nepalatalnem soglasniku. Zato se jaz čudim nsl. oblikam za-čenjati pre-ževati itd., ter pravim, da bi bilo pravilneje začinjati, preživa t i, kakor imamo tudi prižigati. Ali seveda jezika ne smemo popravljati, pa reči smemo, te oblike in besede, ki imajo po palatalih e, so čudne, ker se pričakuje i ali a, jaz sem rekel potvorice so, ker so menda potvorjene po oblikah s trdimi so-glasniki, n. p. vršeti po trpeti, krajeh po robeh, začenjati po opletati. Pri tem prašanju sem se mudil dalj časa, potrebno je bilo braniti moje stališče proti neopravičenim trditvam. Pretresovateljeve pod-stavne oblike jam in k2an ne dokažejo ničesar, za tega delne, ker tem oblikam odgovarjajo na slovanskih tleh le oblike jem- in č e n- in iz teh oblik dobivamo po slov. glasniških pravilih v opetovalnikih le osnove jima-, čina-. Ko bi pa v obliki k2an- na slovanskih tleh k ostal, ker sicer ni mogoče, bila bi opetovalna osnova cena- ali pa kana-, zadnja, če hočete podstavljati obliko k on-.                                               (Konec prihodnjič.)
Slovenski glasnik.
Nove knjige slovenske. — Tisočletnica Metodova. Spisal duhoven ljubljanske škofije. Cena -10 kr. V Ljubljani 1885, 8, 32 str. Izdal in založil odbor za priredbo vlaka na Velegrad in v Prago. Tisk „Narodne Tiskarne". —
Ko smo dobili v roke to knjižico ter jo začeli brati, vzbujala nam je pri vsakem novem naslovu posamičnih oddelkov vedno večjo pozornost, in nismo je mogli dejati iz rok, dokler je nismo vse prečitali, in ob konci smo vzdihnili: Deo gratias! Tako se piše za ljudstvo, tako za mladino; blažena roka, ki je to napisala! Pero, ki zna s svojo prozorno pisavo tako um razsvetljevati in   ob  jednem   srce   prešinja
Slovenski glasnik.                                                507
s sveto navdušenostjo, ne smelo bi mirovati, nego naj bi večkrat užigalo iskro domovinske ljubezni. Ne vemo, ali bi se bolj čudili umnemu izboru ogromnega gradiva iz življenja sv. blagovestnikov, ali jasni obravnavi na podlagi dosedanjih preiskav, ali pa krasnemu jeziku, ki gladko teče kakor bister studenec po zeleni livadi. Nismo še kmalu imeli v rokah knjige, kjer bi se nabožno-narodni čut izražal v takem lepem soglasji, kakor ravno v ti spomenici. In baš to ugaja najbolj značaju našega pobožnega naroda. V vsi svoji popularnosti ima spis vendar toliko novostij, da bo tudi izobraženca in zvedenca v zgodovini slovanskih blagovestnikov prijetno iznenadil in zanimal.
Naloga vsacega domoljuba je skrbeti za to, da se te prelepe knjige kar največ razpeča. Imovitim rodoljubom je pač tu najlepša prilika, da omislijo po stotine te knjižice ter ž njo ovesele šolsko mladino. Ker se ravno zdaj skoraj povsod sklepajo ljudske šole, ne vemo boljših daril za našo mladež ob Dravi, Savi, Kolpi in sinji Adriji, nego „Tisočletnico Metodovo". Kodoljubi, posebno čestita duhovščina, hitro sezite po nji! Saj stoji samo 10 kr. Kar bi utegnilo motiti, je prevelika oblika; a vsak razboren čitatelj bo takoj vedel, da se je morala vzeti taka oblika iz tehničnih uzrokov zaradi treh lepih in primernih podob.                             —n.
— Zgodovina fara Ljubljanske škofije. Izdaje A. Koblar. Drugi zvezek: Zgodovina Nakelske, Dupljanske in Goriške fare. Založnik Anton Koblar. V Ljubljani 1885, 8, 190 str. Cena 80 kr. —
Proti koncu meseca julija smo prejeli lepo knjigo, ki spričuje pravi smoter, po katerem hrepeni nekaj mlajših duhovnikov ljubljanske vladikovine. Z dona-šanjem in objavljanjem takih podatkov bode sploh še le mogoča cerkvena zgodovina naših slovenskih škofij. Zato moramo hvalo vedeti g. Koblarju, da se tudi po iz-premenjenih okoliščinah, kakor potrjuje kratek „predgovor", ni ustrašil ni truda ni troškov, ki jih prizadeva tako podjetje. —V tem zvezku se objavlja: III. Zgodovina Nakelske fare. Spisala Ivan Vrhovnik in Anton Koblar, ka-pelana. V Lj . . . Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1885. Str. 1—120. — IV. Zgodovina Dupljanske fare. Spisal Ivan Vrhovnik, kapelan. V Lj . . . (ut supra). 120—148 str. — V. Zgodovina Goriške fare. Spisal Ivan Vrhovnik. . . (ut supra). 148 — 170 str. Dalje pa so „Priloge k zgodovini Nakelske fare".
Pri vseh se razpravlja v posebnih oddelkih: 1. Topografični in statistični opis fare; 2. Farne zgodovine starejša in nova doba ali sploh zgodovinske črtice ob ustanovljenji in usodi fare; 3. Cerkve; 4. o farnih poslopjih; 5. Duhovni pastirji; 6, odlični možje v dotičnih farah porojeni.
Strokovnjaško oceno prepuščamo kakemu zgodovinarju; nam, navadnemu čitatelju pričujoči zvezek zelo ugaja, naj se oziramo na razredbo in obdelavo tvarine, katero s tako raznih stranij zbrati, ni majhen trud, ali na krepki, jeder-nati zlog in čisti, lepi jezik, v katerem se nam opisujejo vsi predmeti. Tako lepa proza, kakor v ti zgodovini, nahaja se le redko v našem slovstvu. Kako primerno zna pisatelj vplesti med pripovedovanjem citate iz naših pesnikov, iz narodnih pesmij in pregovorov, kar bralcu kaj prijetno odmeva v srci, da se čuti na domači livadi! Zgodovinar, jezikoslovec, statistik, duhovni pastir, učitelj . . . vsak najde tu zanimivih črtic. Poročevalcu posebno ugaja naglaševanje topografičnih imen ter njih izgovarjanje, ker le na ta način, ako zajemamo iz ust narodovih, morejo naposled jezikoslovci določiti slovnično pravilno pisavo imen, katera so nam nevešči ali zagrizeni birokrati po raznih uradih grozno popačili. Na ta način