Dvoje sanje Ugasnila je luč, in legli sta s hčerko, osemletno Marico, na trdo ležišče. »Kdaj se pa vrnejo oče iz vojske?« je vprašala mater hčerka. »Kdo pa to ve, detc mojc!« je odgovorila mati. In njen glas je bil nevesel in poln slutenj. V hipu se je domislila vsega. Zatrobil je rog, in mož je vzel s stene puško in se je moral odtrgati od doma. Od nje, od otroka. Moral je iti, kamor je velel kraljevi ukaz, da se voj-skuje za dom in gospodarja. In zdaj je že tri mesece. In vojna še divja in divja vedno hujše, in vedno žalostnejše novice pri-hajajo iz nje. 25 »Samo, da bi sc vrnil zdrav in živ! Veliko jih pobijejo v vojski,« je nadaljevala mati. »Jaz vsak dan molim k angelu varihu, da bi jih obvaroval vsaj krogle, da bi se vrnili,« je pripomnila hčerka. »Lemoli.Marica! Boguslišimolitevnedolžnega srca; usliši molitev otroka za svojega očeta.« Zaprle so se jima trudne oči. Obe sta zaspali. Čulo se je polglasno dihanje; a nista zaspali srci, zasa-njali sta. Kakor da je priletel bel golobček na okno — tako je sanjala žena — in potrkal s kljunčkom nanj, tanko in srebrno. Oj, nožice je imel pa vse krvave, in tudi kljunček je bil ves krvav. »Kaj boš povedal, golobček?« je vprašala žena. »Žalost bom povedal in bridkost,« je odgovoril golobček. »Letel sem čez polje. Na njem so ležali junaki in umirali; iz prsi jim je lila kri. In eden izmed njih me je poklical: .Golobček, pridi semdol, prileti k meni, da ti naročim poslednji pozdrav!' Zletel sem, sedel možu na prsi, in naročil mi je: ,Poleti v tiho kočo — ob pobočju gore stoji ob bistri vodici, srcdi vrtička stoji. Poleti tja in sporoči poslednji pozdrav moji ženi in Marici!' Tako je rekel in je izdihnil.« Zastokala je žena, polglasno in pridušeno. Pa tudi hčerka je sanjala. Solnce je sijalo, in angelček je priletel. Ves je bil bel in srebrne perutnice je imel, Priletel je in sporočil Marici: »Uslišal sem tvojo molitev; oče je zdrav in se vrne -—« In že je prijahal oče. Ves obraz se mu je svetil od sreče. Skočil je s konja in objel mater in njo. In z njim je prijahal sam kralj. Prijazno se mu je smehljal časiiti obraz. Bil je v zlatem plašču, z diamantno krono na glavi, z zlatim žezlom v desnici. Razjahal je konja, vsega pokritega z dragoceno odejo, podal prijazno roko materi in njej in nasul na mizo zlatih cekinov: »Nate, družinica, da ne boste trpeli pomanjkanja, ker hrabro se je boril oče!« — Zaklicala bi bila deklica veselja. Pa nevidna roka ji je tiščala prsi. Samo oči so se ji odprle, široko in zvedavo. Stisnila se je k materi in je boječe vpra-šala: »Kam pa so šli oče?« Bogumil Gorenjko 26