F

3>0<EE


Spiilmannove povesti.

V. zvezek.

Ujetnik

morskega roparja.

Ponest od T- S.

< □ Prenel 3K. IS--»n >

& - ■

Naložila „^atol. jjiukvarna" y Ljubljani.

Tiskarna »Kat. tisk. društva", prej R. Šeber v Postojni.

1905 .

eL e

m

a OiOOOO.P u (

MiiMo


wUWUwHJwu 1 * i LI 1 wlI 1 * 1


1. Vesela nada.

t redzadnji dan majnika 1643. leta je bil pravi
sicilijanski poletni dan. Temnomodro nebo
se je razpenjalo nad srečnim otokom, mirno
je bilo morje in na njegovem lahno nagubanem
površju so se igrali žarki jutranjega solnca. Kot
zlate nitke so se prepletali ti nežni traki in
zdelo se je, kot bi jih hotela nevidna roka splesti
v mrežo, da bi lovila ž njo tisočg in tisoče rib
in ribic, ki so se igrale v modrih valovih. V
malih čolničih so se vozili ribiči, krepke za¬
gorele postave, vun na lov na tune. Srebrnočisti
deški glasovi pa so peli zvonko lepo sicilijansko
pesem domačih ribičev: »O sanctissima...!“ in
krepki moški glasovi so jim odgovarjali: ; ,Ora,
ora pro nobis!"

Spodaj na obrežju so šušteli lahno divji
kostanji; figov grm se je ponašal z novim-sliko¬
vitim cvetočim oblačilom; zgoraj na sivi skali je
stala kapela in pošiljala pozdrave v dolino; palma
pa je raztezala svoje vejevje sanjavo v zrak, kakor
bi mislila na vroči orijent in svoje sestre, ki
rastejo tam ponosno v lepih vrtih kot kraljice.

4

V ozadju slednjič se je vzdigovala skrivnostno
in preteče najvišja gora v Italiji, najhujši vulkan
v Evropi, visoki Etna. Nekam brezskrben, ne¬
dolžen in miren kot otrok je bil ta orjak; le
gost dim, ki se je valil nad njegovim žrelom,
je pričal o njegovi pogubonosni sili. Prijetni
pašniki in travniki pa so ležali pod njegovim
podnožjem in zvončki nebrojnih čred, ki so se
pasle na pašnikih, so žvenkljali jutranji pozdrav
morju in dolini.

Duhovno opravilo v cerkvi slavnega be¬
nediktinskega samostana pri sv. Nikolaju v Ka-'
taniji je bilo ravno končano in večina pobožnih
molivcev je že zapustila božji hram. Samotno,
globoko zatopljena v vročo molitev pa je še klečala
pobožna mati s svojim sinčkom pred oltarjem
sv. Nikolaja. Molila je zelo vroče in odkrito k
velikemu svetniku in ga prosila za priprošnjo
pri Bogu, ter niti zapazila ni, da je večkrat šel
mimo nje brat Kristofor s ključi, da bi zaprl cerlčev.

Tudi malemu Frančku se je zdela danes
materina molitev malo predolga; zato jo je lahno
pocukal za obleko in dejal: „Mati, pojdiva! mislim,
da bi brat Kristofor rad cerkev zaprl."

* Pobožno se je pokrižala mati, pokrižala je
tudi sinčka na čelo, usta in prsi in hotela oditi.
Pri vratih pa sreča zakristana. „ Prosim, ali ne
bi prižgali danes pred sv. Nikolajem dveh sveč,
da bi varoval mojega dobrega Ivana na morju
in ga srečno pripeljal domov?"

„Iz srca rad, blagorodna gospa Angela," je
odvrnil brat, „pa še en rožni venec bom zmolil

5

o v vaš namen; vaš blagi Ivan mi je bil vedno
n■  najboljši prijatelj."

Medtem je zakristan zaklenil vrata; zunaj
: pa se je obrnil še enkrat do častitljive dame.

, »Povejte mi, gospa Angela, ali ne mislite

dati malega Francka k nam v šolo? Dečko kaže
in obeta veliko in bo lahko enkrat dober trgovec
kot njegov oče."

»Da, da," odvrne mati, »oče upa pač, da
mu bo Franček kdaj izdatna podpora pri velikem
podjetju, čeprav bi ga videla jaz veliko rajši
enkrat pred oltarjem. Vsekako pa bom govorila
z Ivanom o tem, ko se povrne, da izročiva
Francka vam v oskrbo; nekaj poštenega se mora
naučiti, kar doma ni mogoče, ker je oče tako
malo doma."

»Hola, Franček," je poklical brat Kristofor
dečka, ki je tekal medtem za pisanimi metuljčki,
»pridi vendar sem!" V hipu je bil deček pri
njem.

»Povej mi, dečko," je začel brat Kristofor,
»ali te veseli, priti k nam v šolo?"

»Seveda, če mi le moji dobri starši to
dovolijo, pridem silno rad; saj nimam doma
nikogar, ki bi se igral z mano, razun starega
Ignacija, ki me pa ne pusti nikdar k morju, ker
se boji, da me ne bi ukradli morski roparji.
Toda jaz se nikakor ne bojim teh zlobnih ljudi,
ker sem zelo pazljiv."

»Dobro, mladi gospodič! A v šolo se ne
pride zato, da bi se igralo; v šoli se mora tudi
marljivo učiti. Oče Babtista dobro pazi na to,

— 6  —

da njegovi učenci pri učenju ne dremljejo in
ne spe." S1

»O jaz se hočem tudi učiti, dobro učiti, ^
da bom kdaj učen mož, kot je moj uje, župnik
v vasi Reale. Toda malo se sme pa vendar 1
tudi pri vas poigrati, ne? Sicer ne bi rad prišel."

» Gotovo, Franček, kdor se pridno uči in
svoje naloge pravočasno izvrši, se sme tudi
igrati. To bi morali videti, kako veseli so mladi
učenci. Kar veselje jih je gledati, kako se igrajo in
pode po trati; o. Baptista jih pa nadzoruje."

»O častiti brat, jaz pridem gotovo, oče mi
bodo gotovo dovolili; mati mi bo pa pomagala
prositi jutri ko je njen god. Gotovo bo naju
uslišal in ugodil najini prošnji."

„Pojdi, Franček," pokliče ga mati, »in vi
brat Kristofor, ne pozabite, prosim, sveč prižgati
pred sv. Nikolajem!"

»Gotovo ne, gospa Angela, tudi obljublje¬
nega roženvenca ne pozabim."

»Hvala vam za to dobroto."

»Bog vas varuj, gospa Angela; in ti, moj
mladi prijateljček, ne pozabi na šolo."

»O dobri brat, gotovo pridem."

-a

»Ugani!" je klical Franček staremu slugi,
ko je stopil v hišo.

»Kaj naj uganem?" je vprašal stari Ignacij.

»Kako prijetno novico vem."

»O, da pride danes oče domov in ti pri¬
nese veliko lepih reči."

»Ne, ne, nekaj druzega."

7

in  »No, bom pa še enkrat ugibal: Kmalu boš
smel v samostanu pri sv. maši streči, če ne boš
j, delal več napak v konfiteorju."
k »O, tega že davno znam; a ti vendar še nisi
r pravega uganil."

" »Da, da, stari Ignacij ne zna ugibati; moraš

! mi novico že sam povedati."
i »Jaz pojdem v samostan v šolo, kjer je že

veliko drugih dečkov pri g. o. Babtisti; tam se
bomo igrali pa tudi pridno učili, kaj ne, mama?"

„Ce ne bo oče zoper to, srček moj, boš
že smel iti."

»O, oče mi gotovo dovoli! Je-li, mama,
jutri je tvoj god in ti mi boš pomagala prositi;
saj sem bratu Krištofom obljubil,, da gotovo
pridem."

»Bomo že še videli; sedaj pa bodi prav
priden pa nikamor ne smeš brez mojega do-
' voljenja, sicer ti ne bom jutri nič pomagala."

»Bom priden, mama, bom; pojdiva Ignacij na
balkon, da bova videla, če se že bliža ladja z očetom.“

2. Bridka prevara.

Poldne je že davno minilo. Tam daleč na
zapadu se je potapljalo solnce v brezkončno
morje, vedno dalje v ozadju so se penili morski
valovi. Čez morje pa so bežale velike jate ptičev
proti obrežju, kot bi hotele prinesti vesele novice
in pozdrave iz daljave. Bledejši, vedno bledejši
so postajali rdeči solnčni traki, ki so obkrožali
in prepletali ob solnčnem zahodu lahke srebrne

8

oblačke. Ob obali pa se je zaletavalo valovje,
ki ne miruje ne ponoči ne podnevu. Bobnelo v(
je večerno pesem Stvarniku, ki je postavil tu
trdno mejo, Stvarniku, ki je vstvaril morje in 11
vse bogastvo, katero je skrito v dnu morja.

Od vzhoda sem se je bližala ladja. Bela '
jadra, napeta od večernega vetra, so se razpenjala
široko kot svetle peroti velikega ptiča in se bli¬
žala naglo morskemu obrežju. Na ladji pa je stal
lepo oblečen turek z veliko brado, naslonjen na
glavno jarbolo.

Kake misli pač roje temu človeku po glavi?!

S prekrižanimi rokami in napol zaprtimi
očmi je stal na ladji. Le tupatam je odprl oči,
da se je zablesketal ogenj izpod gostih obrvi
in izginil kot blisk — izginil v daljavo preko
morja. Divje se je popraskal po bradi, ko je
pogledal poželjivo tja na srečni otok. Mirno in
spretno kot mačke pa so plezali mornarji po vrveh,
da bi ob obali pravočasno speli jadra. Divje,
kljubovaje so letali pomagači mimo turka po
krovu in iz oči jim -je bilo brati nenasičeno
poželjenje po ropu. Smrtna tišina in strah sta
vladala na ladji, ki se je približavala suhi zemlji;
le še malo' je bilo do obrežja. Kar so zganili
mornarji vsa jadra na lurkov migljaj. Tedaj pa
je izvlekel Ahmed, kapitan tuniških korzarov, iz
žepa majhno piščalko in jo pritisnil na usta.
Krepak, pretrgan pisk — in takoj je stal pred
njim drug turek.

»Hušin," zakriči ta nad došlim, »vzemi
dvanajst mož in čoln, veslaj tja k otoku in glej,

9

e, ujameš par sužnjev; število, ki jih imam sedaj,

0 vendar ne zadostuje za semenj v Tunisu. Podvizaj *
u  se, toda čuj: s svojo glavo mi jamčiš za čoln

1  in ljudi!"

. »Brez skrbi bodite, gospod kapitan!" od-
i vrne gusar, »Hušin ni neumen."

»Halo! Brž čoln v morje in potem naprej!"
zakliče gusar okolustoječim. V istem hipu za¬
rožljajo verige in čoln se je zazibal na morski
gladini, v njem pa dvanajst morskih roparjev,
oboroženih od, nog do glave. In veslali so:
mirno in hitro kot strel je drčal čoln po morski
površini.

Kmalu so prišli do obrežja in težki čoln
je poletel z veliko močjo in glasnim šumom
po pesku na suho. Hušin skoči na suho, gu¬
sarji za njim. »Mohamed in ti, Ali, ostaneta tu
in varujeta čoln; vi drugi pa* se skrijte v
grmovju; vsacega posameznega popotnika zgra¬
bite, zadrgnite ga v mrežo in vrzite v čoln. Če
pa zaslišite moj klic ali pa kak drug sumljiv
šum, vrnite se takoj nazaj v čoln."

Mirno in tiho kot kače so se splazili gu¬
sarji pod nizkim grmovjem na obrežju in se
neopaženo postavili nekoliko proč od morja v
varno zasedo.

»Pri prerokovi bradi! Zdi se mi prav tako,
kakor bi bili krščanski psi zvedeli, da smo se
tu izkrcali; pol ure že ležimo tukaj,»pa še
vedno ne vidimo nikogar."

»Tako se godi pri tem prokletem čakanju,"*
meni drugi, »moramo bliže gnezdu samemu."

10

n  Seve, da nas bodo brezverci takoj za- s
vohali." |p

»Alah naj kaznuje ta zarod!" je odvrnil ^
razjarjeni korzar. »Šele včeraj so nam bili psi ^
iz Španije za petami;, pri preroku, nikdar še
nisem videl Ahmeda tako ljutega in divjega, kot
pri Panteleriji, kjer smo morali pustiti tako bogat
plen. Ha, kako je divjal proti Špancem, ko smo
razpeli jadra za beg!"

»Toda jako imenitno je pa vendar brez¬
verce za nos zvodil; mislim, da so jadrali ti
norci naravnost proti Sfakesu; kako se bodo
jezili, ko najdejo gnezdo prazno."

»Da bi nam le pota ne zastavili!" se oglasi

tretji.

»Ni se treba bati, dokler nas Ahmed vodi;
ta se zvije in uide kakor kača" odvrne prvi.

»Mirno!" zapove Hušin. Kot bi trenil
utihnejo kožarji, in nad skrivališčem je zavladala
smrtna tišina, ki jo je le tupatam prekinilo gale¬
bovo hripavo kričanje.

Medtem ko so gusarji spodaj ob obali
prežali na svoj nesrečni plen, je dejal zgoraj
v prijaznem vrtu domače vile mali Franček sta¬
remu Ignaciju: »Ah, še vedno ni očeta; kako
bo škoda, če danes ne pride! Jutri je materin
god, ki se ga je vedno veselil, in zlasti letos
smo malo dvorano tako krasno ozaljšali."

»Pojdi, Franček, greva v hišo!" reče Ignacij.

Ko. je stopil z dečkom v hišo, je kle¬
čala gospa Angela na svojem klečavniku pred
lepo veliko sliko Matere božje. »Prav, da

11

:a _ sta prišla,' 1  je dejala, ko ju je zapazila, molimo
sedaj še en rožnivenec za dobrega očeta. Meni
lil  je tako tesno pri srcu kot bi se mu bila kaka
3 i nesreča pripetila. Ljubi otrok, moli prav pobožno
e  k preblaženi Devici, da bi pripeljala ona, zvezda
( f vodnica, očeta srečno domov!"
f  Nato je stopila h kropivniku, pomočila des-
, nico v blagoslovljeno vodo, pokrižala otroka z.
znamenjem sv. križa, podala mu rožnivenec in
mu rekla, naj naprej moli. Kako globoko iz srca
se je dvigala molitev nedolžnega otroka k Bogu
in k Materi božji! Da, usmiljena Mati, varuj ne¬
dolžno jagnje žrela volkov, ki je hočejo ugonobiti!

„Še en dostavek za verne duše v vicah,,
Franček!" de mati, in otrok je nadaljeval svojo
molitev.

Ko je bil rožnivenec končan, pravi Fran¬
ček: »Marna, tako pobožno že adavnaj nisem
molil kot danes; pa mi je tudi nekam čudno
tesno krog srca; ko bi bil le oče že tu! Pojdi,
Ignacij! poglejva z balkona še enkrat na morje,
ali se že bliža ladja."

Hitro se je odstranil sluga in odšel z dečkom
na balkon. Mati je zopet , pokleknila pred podobo
Matere božje, vroče solze so ji zalile oči, tako
ji je bilo pri srcu kot bi čutila že naprej svojo
nesrečo. Kar naenkrat se odpro vrata in Franček
plane v sobo ter zavpije: »Oče je tu, oče je tu!
Ladja je zelo blizu obali, pusti mi, da grem z
Ignacijem k morju!"

»Da, da, otrok moj, le hiti naproti svo¬
jemu očetu!"

12

Hitro je planil deček ven iz hiše in letel.- n
kar je mogel, k obrežju. Tedaj vstopi tudi Ignacij
in reče: »Vendar enkrat, gospa Angela, je moj !=
dobri gospod tu; o kako se veselim, da ga bom,
zopet videl!" ,

v Ignacij, deček je šel že naprej; pojdi za ^
njim in pozdravi mojega moža, jaz hočem pa
medtem vse potrebno doma urediti in pripre- p
viti." Kar so pač dopuščale moči 70 let staremu j ;
Ignaciju, tako hitro je izginil in šel proti morju, ^
da bi pomagal svojemu gospodu, če le mogoče, ^
že pri izkrcanju.

Medtem, je dospel veseli dečko, nič hudega
sluteč, do zasede gusarjev. Osupel obstane, in gleda
proti ladji, ki je mirno stala na morju. Zakaj
noče pač pluti v mirno pristanišče in mu pri¬
nesti preljubljenega očeta? Toda otrok ni imel
časa pomišljati. Kot tiger plane Hušin iz grmovja,
ovije svojo trdo roko okoli dečka, mu zamaši usta
z desnico in leti ž njim k čolnu na obrežju.
»Oče, moj oče!" to so bile zadnje zadušene
besede Franckove; nato so'ga zadrgnili in vrgli
v čoln. Komaj pa s^je zgodilo zlobno dejanje, že
je zadonel iz zvonika samostanske cerkvice sv. j
Nikolaja v dolgo donečih glasovih večerni: Ave!
in vsi zvonovi okoli po mestu se začeli zvoniti:
Ave! Tedaj se pa zasliši močan žvižg in korzarji
planejo urno iz svoje zasede v čoln.

»Le hiro notri!" zakliče Hušin, »predno
nas zaslede in ujamejo ti krščanski psi; le dobro
poprimite za vesla!"

13

Kot blisk je zdrčal čoln po morski gladini
ac jjin čez par trenutkov je bil že pritrjen na strani
no j  gusarske ladje na svoje mesto.

3JI]  »Jeli to ves vaš plen?!" se zareži nad njimi
kapitan, ko zapazi dečka, »ali sem poslal zato
dvanajst mož, da ne prinesete drugega kot to
za  žlezo? Dol ž njim v dno ladje!"

»Gospod," odvrne Hušin, »ne kregajte me
a ' po nepotrebnem. Brezverci so morali zapaziti naše
11  izkrcanje; komaj namreč spravim tega paglavca
v čoln, že se oglase vsi zvonovi v okolici, da
■’  pokličejo kristjane na maščevanje."

»Prokleti norec!" crtlvrne strastno Ahmed,

»kar si ti imel za zvonenje, ki bi bilo klicalo kri¬
stjane proti vam, je bilo le zvonenje k molitvi. i
Takoj zopet čolne v morje in pri mohamedovi
bradi, ako prideš brez bogatega plena nazaj,
ti položim tvojo glavo k tvojim .nogam."

Jezno se je odstranil Hušin,” da bi izpolnil
povelje svojega tiranskega gospoda; kar zavpije
mož v košu na jadri: »Ladja se vidi na severo-
zapadu. Saj jo morate vi spodaj tudi videti!"

»Ali jo goni veter?" vpraša Ahmed.

»Vsa jadra so razpeta, kakor vidim," se
je glasil odgovor.

»Hušin, nazaj!" zapove kapitan, »tamle se
bliža bogatejši plen; razpnite jadra, primite za
vesla!" Naenkrat se prikaže na krovu več mož,
ki so se kar gnetli, - samo divji, rjavi ljudje.

Največ jih še pošteno oblečenih ni bilo. Noge
in kolena so imeli skoro vsi nepokrita in za¬
gorela od solnca; krog glave je imel vsak

14  —

ovit umazan turban, za pasom so se jim ^
blesketala bodala, in ob strani jim je visela ^
sablja — damaščanka. g£

»Hola, dečki!' 1  zavpije vodja, »tamle bo p
dela in plena; vsak stori svojo dolžnost, sicer p
mu poženem krogljo skozi glavo; kdor vzame p
kaj zase, umrje in kdor se na oni ladji ne uda, \
ga umorite, druge pa zvežite, zamašite jim usta ,
in pripeljite semkaj! Se nekaj: če bi nam šla
trda, potem pomorite pa še vse krščanske pse, ki
so na dnu ladje!" Divje rjovenje korzarjev je
pretreslo ozračje, in oči so se jim kar blestele od
samega poželjenja po plenu in ropu.

Medtem pa so zapazili tudi na španski kri¬
žarki San Jose korzare. Zadovoljno si je kapitan
rnel roke in rekel k svojemu prvemu poročniku:
»Ha, Don Hedrik, danes nam pa ta zlobnež
ne uide; včeraj nas je seve zvodil za nos, a
danes mu bomo prešteli kosti. Le dobro bodite
pripravljeni! Mislim, da ne bi škodilo nekaj
karteč za pozdrav."

»Da bi nam le ne ušel, ko se popolnoma
stemni! fant je sicer jako zvit," odvrne poročnik.

Medtem je pa korzar vozil svojo pot, a je
kmalu zapazil, da se je bridko varal; spo¬
znal je, da nasprotna tadja ni navadna ladja za
prevažanje blaga in ljudi, marveč ona križarka,
ki mu je že neštetokrat skazila bogat plen. Danes
se pa Ahmed ne bi rad ž njo pozdravil in po¬
slušal njenega desetfuntnega topa. »Pri bradi mo¬
jega očeta!" zaškriplje jezno z zobmi, »že zopet

15

je stara zvita kača na potu! Hušin, ali vidiš
ela tam e  Španca! Alah naj ga potopi! Pri preroku,
ta krčanski pes pazi na nas! Toda čakaj, Ahmed
se zna maščevati; enkrat mi gotovo ne uideš!
Hušin, razpnite vsa jadra in pri prvi kroglji, ki

er  prileti na našo ladjo, mi pošleš vse ujetnike v

,e  pekel! Posekajte jim glave z damaščankami in
a ' vrzite jih v vodo; ne enega streljaja smodnika
ta  mi ne izgubite radi njih!"
a  Ko so slišali ujetniki na dnu ta šum in
:I  hrup na vrhu ladje, se jih je polastil nek čuden
3  strah. Ali je morda nastal ogenj na ladji ? Niti

^ misliti si niso upali na to. Zvezani na rokah in

nogah in vsi obnemogli si ne bi mogli pomagati in
prepuščeni bi bili pač svoji kruti usodi, počasni
smrti, bolečinam, trpljenju. Ali je bila celo svo¬
boda, oproščenje blizu —• ne, misel je bila pač
prelepa. Ravno tako hitro, kot ,§e je vzbudila
ta misel, ravno tako hitro je tudi izginil ta žarek
upa, sladke nade; kajti bilo jim je pač znano,
kako sirovi in brezsrčni so gusarji s svojim
plenom in žrtvijo, če jih kdo napade. Smrt jim
je bila torej gotova. S strahom so mislili na to,
da bodo umrli v ognju vsled opeklin, ali pa
bodo prelili kri pod ostrimi noži besnečih gu¬
sarjev. Počasi kot ure so se vlekle posamezne
minute v tej mukepolni negotovosti; vsaka mi¬
nuta bi jim prinesla lahko smrt, toda prinesla
je ni nobena.

16

3. Oče se vrne. kr

la;

Mirno je slonel Ahmed na glavni jarboll
svoje ladje in zrl tja na špansko križarko. Nel<ča
temen oblak jeze se je bil vlegel na njegovo z ;
obličje in le sempatja je švignil kot blisk po- s(
gled izpod zagorelih obrvi. Videti je bilo, da je jj
vodja korzarjev sam pri sebi v tem težavnem s
položaju neodločen; večkrat se je namreč obrnil a
do Hušina, ki je bil v njegovi bližini, kot bi
mu hotel nekaj zapovedati; toda vselej se jel 2
ugriznil v ustnice, udaril z nogo ob tla in <
mrmral sam pri sebi. . j

Spredaj pri oboku in pri krmilu je pa stalo
nad 30 rjavih, zagorelih postav, med štirimi
topovi pa, ki so bili na ladji, je klečalo drugo
moštvo ob obodu ladje; bilo jih je dober ducat.
Cevi „pušk ki so jih za strel pripravljene čvrsto
držali z desnico, so ležale na oboku ladje.
Tiha, smrtna tišina je vladala na vsej ladji kot
pred kako nevihto. Videti je bilo, kakor bi se
moral vsak trenutek začeti ljut boj; vse je čakalo
p'rvega strela.

Vedno slabejša je bila svetloba končujočega
se dneva; krog ladje so se penili večji in večji
valovi. Njihova snčžnobela pena se je vedno
bolj razlikovala od temnega pajčolana, ki ga je
pletla približajoča se noč in je postajal gostejši
in gostejši na suhem in na morju.

„Vse gotovo in pripravljeno za boj!" je
vzkliknil Don Henrik na španski križarki: „He,
Don Karol, pošljimo jim najprej par polnih

17

krogelj; čas je pač, da veliki psi zopet enkrat
lajajo, sicer izgube sčasoma celo glas."

'° ‘ Korzarjem se pa nikakor ni ljubilo, da bi
leK  čakali španskega pozdrava, in so kar razpeli
v0  zadnjo ped jadra, ki so jo mogli. Močne jarbole
so zaškripale in se skoro krivile pod težo
J e  jader; lahno se je nagnila ladja na stran pod
w  silno težo, potem pa je zdrčala kot galeb po
u ,  morski gladini.

„Ogenj!" Zakliče prvi poročnik. Silno se je
! e  zabliskalo iz cevi in zagrmel je strel daleč na-
n  okoli po morju. Za en trenutek je bila ladja
| popolnoma vsa razsvetljena, tako da si mogel
5  razločiti vsak najmanjši predmet na njej. Spredaj
1  so stali'hrabri vojaki, na čelu jim Don Henrik
t s svitlo sabljo. Pri topih so deloma stali, de-
■ loma ležali topničarji in opazovali učinke strela;
zgoraj nad zadnjim delom ladje paf"si lahko videl
kapitana, ki se mu je jasno brala napeta paznost
in pričakovanje raz obraz. Ob njegovi strani je
stal mož, ki mu baje ni bilo veliko za boj,
marveč mirno je stal in zrl nepremično proti
Kataniji, kot bi hotel vkljub temi odkriti in
najti nekaj drazega na suhem. Toda le en tre¬
nutek si videl celo sliko, kajti gosti dim in tema
sta takoj zopet zagrnila celo ladjo s jDajčolanom
in skrila celo sliko očem. Ko se je dim nekoliko
razvlekel, so zapazili Španci, da korzar brez vse
škode nadaljuje svojo pot.

„Prepozno bo, gospod kapitan, za daljni
lov," pravi prvi poročnik; „toda jutri je tudi še
en dan, in tiček nam ne sme uiti."

2

18

„Da, gospod kapitan, pustite preganjanje
vozite rajši v pristanišče katansko," prosi neznani
potnik; „o kako hrepenim po svoji ženi in ma¬
lem Frančku; tri mesece sem ju moral pogrešati!
Gospod, vi morate biti moj gost v lepi vili pri
Kataniji, tam boste spoznali moje drage."

„Ne bo takoj mogoče, gospod Ivan, morate
malo potrpeti," odvrne kapitan, „žal mi je, toda
dolžnost je pred prijateljstvom. V pristan ne
smem, sicer mi korzar uide."

„Pa mi dajte vsaj dober čoln in dva moža,
da dospenr lahko še danes domov k svojcem,' 1
prosi opetovano gospod Ivan.

„Coln in može imate lahko, a sam vas žali-
bog ne morem spremiti, dasi bi zelo rad." S
temi besedami migne kapitan čolnarskemu po¬
veljniku Petru, da mu vse potrebne ukaze in kmalu
je plul lahen čolnič po morju in nesel trgovca
Ivana proti domu.

Ubogi oče! Ko bi bil pač vedel, da je
njegov mali, ljubi otrok Franček na korzarski
ladji, noč in dan bi mu bil sledil, dokler ne bi
iztrgal svojega bisera iz roparjevih rok.

Tam na pristaniškem nasipu in v mestu se
je blesketalo nešteto lučic; gori na nebu je
migljalo neštevilno zvezdic; spodaj pa je ležalo
morje v smrtnem miru in tišini. Mirno, kot ne
bi boteli motiti večernega miru, so se zibali valčki
po morju proti obrežju in se vračali isto pot zopet
nazaj. Gori v mestu pa je tožila mati v molitvi
presveti Devici svojo srčno bol po izgubljenem
otroku. V neizmernih bolečinah je klečal stari

Ig

m

n<

Is

s

1

19 —

Ignacij poleg svoje gospodinje, točil solze in
Molil tiho za svojega malega ljubčeka. Kar
nekdo potrka.

„Moj Bog, Gospod Ivan!" vzdihne sluga
Ignacij, „kako naj mu povem strašno novico?"
Smrtna bledica pokrije očetovo lice, ko zapazi
Ignacijev objokan obraz.

„Sveta Devica, kaj pa se je pripetilo? —
Angela!"

„Ivan! Franček!" vzklikne uboga mati in
omahne nezavestna v naročje Ivanovo.

„Francek je mrtev?"

,;I<orzarji so ga uropali," odvrne Ignacij
motno.

Kako žalostno je bilo pač to snidenje in
jutro, zadnji majnik, god materin, ki se ga je
deček vedno tako veselil!

Medtem pa je ležal ubogi Franček uklenjen
na dnu ladje med 30 soujetniki. Celo noč je
jokal in tarnal; šele proti jutru so zmagale na¬
ravne sile njegovo žalost. Solze so se posušile
in kmalu je naznanjalo redno dihanje, da je
objel Francka sladki sen nedolžnosti.

4. Proti Tunisu,

Končno je izginila temna noč in novo,
mlado jutro je vstalo na morju. Vse je bilo
mirno naokoli. Lahen vetrič je nabiral valčke,
ki so se zaletavali v ladjo, v lahne gube. Daleč
tam na obzorju so bili temni oblaki kot gra¬
nitni nasipi in kakor bi hoteli dati morju mejo tam,

2 *

20

kjer se izgublja človeški vid. Vedno bolj so sv
obledevale zvezde, vedno bolj se je svetilo nebo. Fr
Zdelo se je kot bi hotel angel z nebes ugasniti K
svetle luči noči, da jih prižge zopet v večernem z j
mraku na božjo zapoved. Temnovijoličasta barva
oblakov se je umikala svetlordeči, purpurnati, n
ki se je razlivala po vsem vzhodu. Naenkrat se
nekaj zablišči na vzhodu in kot strel švigne zlat ž
žarek po vodi. Hitro ga pograbi val morja, da \
bi ga nesel ladji kot prvi jutranji pozdrav. ;
Vrstili so se traki drug za drugim, val za va¬
lom so širili tekoče zlato dalje. Med vrhovi in
grebeni valovja pa se je vse blesketalo kot bi
bili duhovi morja zapustili svoje kristalne palače
in se zbrali v nižavi z valovjem k veselemu plesu.

Tedaj se dvigne solnce popolnoma iz morja,
in čim višje je vstalo, tembolj se je blesketalo
morje. Galebi in potapljavci so se gugali nad
valovjem sem od suhe zemlje in delfini so se
igrali za ladjo. Toda na ladji se niso zmenili
za krasoto mladega solnča. Ahmed in njegovi
ljudje niso imeli smisla za naravno lepoto;
mislili so le na plen in rop. 'Sedaj so morali '
misliti seveda le na to, da dosežejo kakor hitro
mogoče varno pristanišče v^ Tunisu, da se jim
ne približajo zopet neljubi Spanci.

K ubogim ujetnikom na dnu ladje pa ni
mogel noben žarek mladega solnca, da bi jih
malo razveselil v bridkem trpljenju. Temna
noč je plavala nad njimi, tako da drug drugega
niso videli. Tiho, prikrito jokanje je bilo slišati
iz enega kota, medtem ko je drugi dal duška

y

- 21

s0  svojim bolečinam z glasnim ihtenjem in tarnanjem.
J 0 ; Franček se prebudi. „Mama, mama!" zakliče deček,
''t' Ko zasliši jok, nadaljuje: „Ljuba mama, Ignacij,
111  zakaj pa jokata? Papa se vendar vrača.''

„Ubogi otrok, tvoje matere ni tu," de mu
nek mili glas blizu njega.

;e  Sedaj šele se spomni Franček zopet svoje
d žalostne usode. „Mama, ljuba mama, moj dragi
a  papa!" mu je ušlo preko ustnic, nato so pa
'• zalile solze vsako besedo.

-J „Ne smeš jokati, dečko," pravi mu isti glas
1  kot prej, „tvoj angel varih te bo še gotovo .pri¬
peljal nazaj k dobrim staršem."

„Kdo pa si ti? zakaj si me pa prinesel
semkaj?" vpraša Franček; „jaz sem hotel iti le
papanu naproti, danes je pa moje mama go-
dovni dan. Nesi me nazaj, jaz ne maram s tabo."

„Ljubi otrok," dostavi neznani sotrpin, „jaz
te nisem sem prinesel, saj smo vsi ukradeni
kot ti."

„Ali si tudi ti iz Katanije? Kako ti je ime?
Sta tudi o. Baptista in brat Krištofor tu?" vpraša
deček.

,,lz Katanije nisem; tudi ne verujem, da bi
bila tvoj oče in brat tu; prinesli so te včeraj
popolnoma samega semkaj. Jaz in moji tovariši
smo z nekega manjšega otoka; ti roparji so nas
napadli in prinesli semkaj na ladjo.' Meni je
ime Izidor in sem duhovnik; toda sedaj mi moraš
tudi ti povedati svoje ime, moj mladi prijatelj."

„Jaz sem Frančišek Fiore iz Katanije, mo¬
jemu papa je ime Ivan, in moji mama Angela."

22  —

»A tako; če moreš, pridi malo bliže k meni," P'
pravi duhovnik. Zastonj je skušal Franček vstati . 1
Pri vsakem poizkusu je znova vzdihnil, kajti 0
vrvi, ki so mu vezale noge in roke, so se mu z
zajedale vedno globlje v meso.

»Ni mogoče, oče, komaj se gibljem."

»Poizkusi, če lahko plaziš po tleh; samo
dva koraka, pa boš pri meni."

Ko je končno ležal Franček na strani Izi-
dorovi, vpraša ga ta tiho, če je že opravil ju¬
tranjo molitev. Ker je rekel, da ne, začneta moliti
skupno. Pri dečkovi molitvi so pozabili nekoliko
tudi drugi na bolečine in začeli so vsi polu-
glasno moliti. Po končani molitvi reče: »Častitljivi
oče, sedaj pa prosiva Boga, da bi kaznoval hu¬
dobne roparje, da se vrnemo mi kakor hitro
mogoče domov."

»Ne, ne, Franček, tega ne smeva," odvrne
Izidor, »ali ne veš, da moramo svoje sovražnike
ljubiti?"

»Da, da," de deček poluglasno, »toda jaz
ne morem ljubiti teh surovih ljudi, ki so me
ukradli mojim staršem."

»Si li pozabil, da je ljubil Jezus celo otrp-
njene Jude, ki so ga pribili na križ? Glej, otrok
moj, tako morava tudi midva ravnati. Moliti
hočeva za svoje sovražnike kot naš Zveličar;
ali ni res, Franček, še en' očenaš za uboge
korzarje?"

Počasi so se vlekle mučne ure dneva.
Vedno večje in glasnejše je bilo toženje in
stokanje jetnikov. Bolečine, lakoto in žejo je

23

f " Povečalo še hrepenenje po domu, po prostosti, nego-
fj. Novost usode. Kako dolgo bodo morali pač še tu
j ti  ostati v tem okuženem zraku? In če pridejo
u zopet enkrat na dan, kaj jih pač čaka potem?
Obupni klici, tiho jokanje in glasno tar¬
nanje je bilo slišati od vseh strani; otroci so
5  klicali svoje starše, nesrečna mati je klicala po
vrsti imenoma svoje ljube otroke in jim dajala
najlepše in najslajše priimke, ki si jih more
zmisliti ljubeče materino srce. A vse to tarnanje
je slišal edini Bog, katerega previdnost dopušča
nesrečo temu in onemu; našel pa j& ta jok odmev
tudi v dobrem srcu Izidorovem. Zelo se je
trudil ubogi duhovnik, da bi delil vsem tolažbo
sv. vere.

Končno so se spustile zopet temne večerne
sence na morje in ladjo in vsi .so zadremali
vsled utrujenosti in onemoglosti. f3ha jim je to
zadnja noč pri korzarih. Kje bodo položili trudno
glavo k počitku prihodnjo noč, to ve samo Bog.
Gotovo se jim ne bo dobro godilo kot sužnjem
svojih gospodarjev.

Medtem je hodil Ahmed počasi na krovu
gori in doli. Kar obstane pred Hušinom in se
ponosno nasmeje: „Geščen bodi Alah! Danes
smo nevercem dobro ušli, pač je bil drzen čin,
kako smo jadrali in smuknili mimo njih! Alah
naj jih potopi, če nam še enkrat pot zastavijo.
Toda pri sv. Kaabi prerokovi v Meki! zadaviti
hočem te španske kače, kakor hitro pride dan
osvete." Pri teh besedah je stisnil pesti in
udaril tako močno po ograji krova, da so gu-

— 24 —

ne

let

sarji, ki so bili blizu, kar odskočili. Hušin, jutriP°e
zgodaj bomo videli že Tunis. Poslušaj! zapovej,'^ ar
da se danes še dobro straži; nobeden mož ne Na
sme pod krov, dokler nismo popolnoma varni."

»Dobro, gospod!"

Ker se je gusar obotavljal in obiral, da bi
zapovedal takoj moštvu, kar je hotel korzar, za¬
grmi Ahmed znova: »Kaj pa čakaš, suženj? Ali
naj te jaz premaknem?"

»Ne zmerjaj me, gospod, hotel-sem izvedeti
tvojo voljo glede ujetih kristjanov."

»Kaj pa je, ali se upirajo? Naštej jim jih
25 po podplatih."

»Ne gospod, hotel sem vedeti, če želiš, da
jim dam kaj jesti?"

»Ali si znorel, suženj?"

»Ne gospod, tebi bo v škodo. Od včeraj
še niso ničesar dobili. Če jih še dalje stradaš, ne
bo baš tvoj dobiček na trgu v semnju."

»No, prav; vrzi pozneje kruha med nje,
toda sedaj se podvizaj."

»Dobro, gospod!"

»Zemlja se vidi!" je zaklical mož na jarboli.
In res se je pokazalo tuniško obrežje. Hitro se
mu je bližala ladja gnana od ugodnega vzhod¬
nika. Že se je mogel razločiti izliv kanala, ki
vodi ladje iz morja v pristan.

Kot slika slikana od umetnika je ležala
pred njimi krasna dežela. V mladem solncu so
se kar svetili zidovi mesta. Med hišami so se
dvigale visoke palme in raprostirale svoje veje

25

itriPodobno široki strehi. Ladja se je obrnila v
■ej,kanal, ki sta ga obdajala dva ozka kosa zemlje,
ne Na desni so se dvigale razvaline nekdanjega
i." Kartaga, na levi pa se je dvigala grozno visoka
nedosežna trdnjava Goleta, ki jo je skoraj 100
bi pred našo povestjo premagal Karol V.
i-  Ladja je dospela do konca kanala in plula
Ji v  veliko morje „Malo morje Arabcev". Kako se
bleskeče in odsvita morsko površje! Cele jate
i srebrnobelih potapljavcev .in rdečih flamingov
so oživljale zaliv. Se par trenutkov in sidro velike
korzarske ladje se je pogreznilo v morje.

5. Na sejmu sužnjev.

Ker je bilo še precej zgodaj, so se morali
sužnji takoj izkrcati in iti na trg v semenj. Z rok
so jim bili sicer vzeli okove, toda vseeno so se
težko po konci držali od same slabosti. Stali so
še na krovu; a zapreti so morali oči, ker jim je
Preveč bleščala solnčna luč. Nekateri se je opo¬
tekal in se zgrudil; toda trdi udarci in suvanje
nečloveških korzarov so jih prisilili, da so zopet
počasi vstali. Medtem so spustili Ahmedovi ljudje
čolne v morje, ujetnike pa so napodili v čolne, ki
so se jeli pomikati bliskoma proti suhi zemlji.

Na obrežju so jih vredili v vrsto, da bi
šli skupno na trg v semenj. Po dva in dva,
roke na hrbtu zvezane, so se pomikali ubogi
ujetniki spremljani od korzarov po ozkih, krivih
cestah in mestnih ulicah. Franček je stopal na
Izidorovo prošnjo na njegovi desni. Dobri du-

26

hovnik je imel dečku še marsikaj povedati; kajt
bil je pripravljen na to, da ju loči najbližnjbed
trenutek in kaj naj bi bilo potem med neverctla\
iz mladega dečka. pos

»Franček, kmalu ne bom več pri tebi; alipes
mi obljubiš, da ne pozabiš nikdar svojega Boganik
in ne opustiš svoje vsakdanje molitve?' 1  Jz\a
»Obljubim, gospod Izidor; toda zakaj neza !
moreva več skupaj ostati? Če naju ločijo, bom N:
jaz zelo žalosten, ker potem nimam nikogar več, n<
ki bi mi bil naklonjen." v;

»Prodali nas bodo, moj ljubi." z

»Komu pa, preljubi oče?" t ;

»Ne vem, Franček. Toda, če bi te tepli, ali. t
boš kljub temu opravljal vsakdanje molitve?" 1
Solze so zalile dečku oči in jokaje vpraša: „Za-
kaj bi me pa tepli? Saj nisem storil nič hudega?"

»Miren-bodi, otrok moj, upajmo, da ne bo
tako hudo; toda moli vsak dan v čast Materi.
božji in angelu varihu, da bi te varovala in
kmalu pripeljala k staršem."

„Ah, kako se bojim; jaz hočem pri vas
ostati in biti z vami skupaj prodan!"

Prispeli so na širok prostor, ki so ga morali
prekoračiti. Na levo in na desno je bilo vse
polno izložb in kram, po trgu pa se je gnetlo
tuniško prebivalstvo. Tu si našel vse najraz¬
košnejše vzhodne izdelke. Krasne turške preproge
so kar čarale oči s svojimi živimi barvami. Ble¬
steči meči in svitla bodala z zlatimi držali so
vzbujala pozornost Arabcev, ki jim je lepo orožje
največji ponos.

27

ajf Med množico so se pomikali mirno in resno
:,, ®eduini iz Sahare; bili so krepke postave. Krog
rcglave in pleč so imeli ovit širok burnus, ki je
postal že davno enak po barvi pustinjskemu
aiipesku, da si je bil prvotno lepo bel. Tudi straž¬
niki so se pokazali tupatam v svetlomodri z
Platom obšiti uniformi, da so pazili na red in
ezabranili ali umirili tupatam kak pretep in prepir.
11  Na koncu trga pa so bile postavljene najrazlič-
nejše kuhinje in lope, da so mogle ugoditi ob
vsakem času tujim in domačim in jim postreči
z jedjo in pijačo. Željno so pogledovali ubožci
tja, od koder je prihajal prijeten duh jedil, saj
niso že dva dni ničesar jedli razen koščka suhega
kruha; a ni je bilo dobre roke, ki bi jim podala
najmanjši dar.

Prisiljeni so korakali dalje, tepeni od kor-
zarov, zasramovani od množice. Končno so
dospeli do mesta. Kot govejo živino, tako so
jih segnali skupaj na trgu. Nobenega stola niti
kamena ni bilo, ki bi nudil utrujenemu sužnju
prostorček, kjer bi se odpočil. Utrujeni so
omagali nekateri in popadali po tleh, a bič
paznikov jih je takoj prisilil, da so vstali in se
postavili v red. Na stene bližnjih poslopij iri na
rame svojih sosedov naslonjeni so pričakovali
vsak svoje usode.

Kakšen prizor človeške nesreče, krute usode
se ti je tu nudil! Črni zamorci iz vseh krajev
Afrike, beli sužnji z otokov in obale srednjega
morja, da celo z Angleške, oblečeni samo v po¬
trebne cunje in ostanke nekdanje obleke, so

28

stali tu na prodaj. Sila in nesreča se je brali

iz bledih lic. Otroci, mladeniči, možje, žene

em

tajti

10 '

celo sive onemogle starčke je zvleklo skupaj
grozno poželjenje po plenu. Med nesrečnimi o
žrtvami so hodili kupci semintja in gledali sužnjE?°°
Če jim je kdo ugajal, je moral pustiti, da so d
ga kot žival vsega pregledali in pretipali; dvi- mc
gati je moral velike teže in gorje mu, če je
omagal; potem je čutil brezčutni bič nečloveškega
trgovca na vratu in na ramah. Če je bil kupec za¬
dovoljen, so se začeli pogajati za živo blago.

Komaj je bil Ahmed razpostavil svoj plen,
že so se kupci rinili krog njega. Pazniki sužnjev
visokih gospodov. so premotrivali pazno novo-
prišlece in že v umu določili približno vsakemu
ceno. Posebno Franček je obračal pozornost
vseh 'kupcev nase. Pač so bile uničile težave
zadnjih dni svežo lepoto mladih lic, gosti
temni kodrci so se mu vsuli brez reda po čelu,
in jasni pogled je bil izgubil svojo lepoto in
zanimivost; vendar pa je imela vsa njegova
postava na sebi nekaj posebnega, da si je celo
vodja korzarjev obetal velik skupiček zanj. Še
vedno je stal deček ob Izidorjevi strani, ki se
ni nikdar utrudil hrabriti svojega mladega pri¬
jatelja za težave prihodnjih dni in ga poučiti v
nevarnostih njegove sv. vere. Ravno je prav
zamaknjeno in pazno poslušal Franček besede
Izidorove, ko stopi Ahmed z enim kupcem k
njima.

»Franček, ljubi vedno Boga in sv. Devico
in ne pozabi nikoli molitve!"

— 29

5ra j ;  »Gotovo, gotovo, oče,' 1  odvrne deček; po-
ene e m nista mogla več govoriti vsled kupčije;
jp a | a jti ravno je stopil k njima nov kupec.
ij m l  Novi kupec je bil majhen možiček ostrega
m Oogleda. Razmršena brada mu je segala doli

so na  P rsa -

VJ -_ »Bog daj srečo, hrabri Ahmed," začne
jgfiiožiček skozi nos.

Q . a  »I tebi, sladko kot med," se je glasil mrmra¬
joč odgovor, »toda kaj želiš Mulad?"

0  »Alahu bodi potoženo: Sajd, moj suženj,.
, 7  mi je ušel. Jeza prerokova naj ga zadene! Imel
y  setn ga skoraj za sina."

. »Le potolaži se, Mulad," pretrga ga Ahmed
! v  govoru, »tu je še dovolj lepih dečkov."
t  »Gospod, ne norčuj se. Alah mi je pre-
. Povedal bogastvo, zato mi je pa odjresel še to,
kar sem si bil prihranil; ko bi ne bil tako star,
rad bi si takoj sam pomagal."

»Delaj kratko, ubogi Mulad," ponorčuje
se ošabno korzar.

»Gospod, deček tamle bo pač poceni; a
jaz bi rajši boljšega sužnja, toda denar!"

»Že vem, skopuh, kaj pa daš?"

„Dvajset pijastrov, gospod; to je ves moj denar."

»Dvajset pijastrov? Pri preroku, ni slabo,
Mulad. Dvajset pijastrov, haha!"

»Tvoj smeh me žali, plemeniti Ahmed;
imej usmiljenje z mano in prepusti mi dečka!"

»Spomni se, kje imaš denar spravljen; pojdi
domov pa prinesi svojo mošnjo polno cekinov
potem bova naprej govorila."

30

»Gospod, ti se šališ! pusti mi dečka žurc
trideset pijastrov; imeti ga hočem za lastnejsvel
otroka." prc

„Kaj se to pravi pri revežu? Poišči si enegislo
ki je že vajen trpeti lakoto. Poglej tegale,' 1  pravOr
in pokaže na Izidorja. ,,Ta je pa tak kot bšir
vzdržal celo leto ramazan (postni mesec)." na

Zdihovaje privleče Mulad mošnjiček iz si ga
rokega kaftana in plača zahtevano svoto, nato j f  pi
bil Izidor njegova last. Pri slovesu reče du- te
hovnik še enkrat: „Franček, Bog te obvari iti C
sv; Devica! Ljubi ju vsikdar in ne pozabi svoje z
vsakdanje molitve."

„ Gotovo ne pozabim, oče," se je glasil l
odgovor, potem sta bila ločena. t

Veliko visokih ponudb je imel Ahmed za j
dečka, a nihče ga ni kupil, ker je Ahmed pre¬
več zanj zahteval.

„Pridržati ga hočem zase," je dejal korzar.
»Če se odpove svoji veri in postane moslim, ga
lahko pozneje adoptiram za sina, ako bo obetal,
da bo dober mornar."

6. Odpadnik.

Zvečer istega dne je bil Ahmed ves svoj
plen razpečal razen malega Francka. Večina jih -je
prodal za sužnje beduinskemu šejku v puščavo.

Ravnokar stopi v svojo hišo korzarski vodja
in se vsede v hladnem večernem mraku na
hodniku, ki so ga krasili lepi stebri in ome¬
jeval majhen dvor, da bi si odpočil. Lahno je

31

<a žutnljala voda vodometa in praskajoče je padala
tnegBrebrna, vodena vrvica, ki je škropila visoko
Proti nebu, zopet nazaj v mramorno izdolbino,
legžslonečo na šestih fantastično izklesanih živalih.
nravOranže, jasmin in najrazličnejše cvetke so raz-
>1 tfširjale lep, mameč duh; po hodniku so bili
nastavljeni krasni divani, izza njih so se dvi-
:  ši gale ponosne palme, po tleh pa so bile pre-
o j<  prežene razkošne turške preproge, in sužnji so
du- tekali semintja ter stregli svojemu gospodu,
in Čez nekaj časa odpusti Ahmed vse sužnje in
oje zapove enemu izmed njih, naj pokliče Zakija.

V par minutah je bil ta že pri Ahmedu. Zaki
isil Kiralah je bil njegov oskrbnik in paznik nad suž¬
nji. Navadno je bival v puščavi na veliki oazi, ki
za je bila last gusarskega kapitana. Dolgo je že
e -  pripovedoval stari hišnik svojemu gospodu, kaj
vse se je pripetilo in dogodilo tačas' doma, a
r. še vedno sta se živo razgovarjala. Daši se je
;a kazal Ahmed napram sužnjem vedno kot trdega,
h  neizprosnega gospoda, je bil vendar proti Za-
kiju precej zaupen.

Bilo je že tega okroglo 15 let, ko je Ahmed
Bei Kalil-el-Fatalah prvič ropal po južnozapadnem
italijanskem obrežju. Prav na koncu južnega dela
zaliva sv. Evfemije, ne daleč od Britanika, je
ležala na obrežju borna ribičeva kočica. Pred
njo je sedel mladenič kakih 19 let in je po¬
pravljal poškodovane mreže za prihodnji lov.
Med delom je žvižgal lepe pesmice drugo
za drugo. Kar naenkrat vrže mreže vstran; skoči
pokonci in pogleda proti naraščajočim valovom.

32

Ravno je zavila neka ladja okoli južnega zalivskeg
konca. »Jaz bi se lahko tudi tako dobro imel ko-ibei
tile tam doli," je mrmral ribič; »zlodej vzemi taav;
revno ribarstvo, noč in dan se človek trudi, p a
še nič ne doseže!" mat

Z Britanika je zadonel večerni: Ave! a mlaf-R:
denič se ni odkril, da bi molil. ' ne

»Tone, ali ne slišiš Angelovega češčenja?"
zakliče nek ženski glas. »Otrok moj, kaj bo to, zn '
če ne boš več molil!" U P

»Ah, mati; vedite, da nisem več otrok; na
tiho nedeljo jih bom že dvajset; čas je že, da P’
se učim stopati po lastnem potu."

»Tega je kriv nesrečni Leonardo, on te je v
pohujšal. Seveda v gostilni, v njegovi družbi S '
moreš. gotovo pozabiti moliti; toda kaj bo z ^
nami, če boš zapil ves svoj denar v gostilni, v
družbi lahkomišljenih tovarišev?"

»Zato vam pač ni treba skrbeti, mati," meni
Tone, »Leonardo ima denar."

»Koliko pa še? Tistih 800 lir, ki jih je
podedoval po svojem dedu preteklo jesen, tiste
lire bodo pač kmalu pri kraju."

»Kaj vse veste," pravi norčevaje se Tone.
»Otrok moj, tako odgovarjaš materi? Ali
si popolnoma pozabil četrto zapoved? Toda čuj:
od danes naprej ti prepovem vsark korak z lahko¬
miselnim ničvrednežem."

»Naj bo, mati; vedite namreč, da sem ri-
barstva do grla sit; danes še grem k svojemu
botru Antonu in se mu javim za voznika."

33

'«‘g Po teh besedah pusti Tone mater in jo
kcnbere ne meneč se za njeno tarnanje ob obali
i taavzdol in pojoč si prijetno mornarsko pesem.
P i  Zdavnaj že je bila legla noč na zemljo; a
mati Petronila je še vedno pričakovala sina.
ila-Ura je minila za uro a o njem ni bilo ne duha
ne sluha.

?" Nepokornega sina je medtem že Bog ka-
to, z noval. Ko je blodil in taval ob obali, da bi
upokojil nemirno vest, so ga prehiteli korzarji;
]a  Tone je bil prvi Ahmedov plen in je takoj pri
| a  prvih njegovih grožnjah zatajil sv. vero, in ko
se je njegova mati doma žalostila in tarnala
e  v  smrtni žalosti, je že užival renegat, odpadnik
j  sadove svojega odpada od prave vere.

, Toda čas je že, da se vrnemo nazaj v
Ahmedovo hišo, kjer sedi s svojim oskrbnikom
v živahnem pogovoru korzarski poglavar.

»Prepusti malega meni, gospod," pravi
oskrbnik; »jamčim ti zato, da kmalu zataji
svojo vero,"

»Kaj mi pomaga tvoje jamstvo, Zaki, če te
nekega lepega dne razveseli in zmoti, da bi si
šel pogledat svojo lepo domovino z malim
gjaurom in z lepo svoto mojega denarja."

»Gospod, to mi predbacivaš!" zakriči ves
bled oskrbnik.

»Vi, Franki, ste vsi nezanesljivi," odvrne
mirno. »Gotovo, ti ne bi bil prvi, ki bi to storil.
Če vam še tako pridigujemo o novi mohame-
dovi veri, vedno sanjarite, dokler ne pridete
zopet na staro nevero."

3

— 34  —

»No, no, gospod," odvrne Zaki s tresočiii
glasom, »-to je bajka. Končno pa mi je vse
eno, kaj počneš z dečkom; meni bi bilo le žalki s
ako bi prišel v roke Frankom, kar se jal«deč
lahko zgodi." got

»Kaj misliš, da bi prišel lahko Frankon jez
v roke?"

»Da, prav tako sem rekel. Ali ne veš, džde'
opravlja ta prokleta zalega svoj umazani posel ne
že javno? V ječe in temnice, povsod najdejo
pot. Alah naj me kaznuje! res je pa le. Pogum P;
imajo, da . . .“ če

»Da si vesel, da prideš proč, ker sicer se
ti lahko še vest zbudi." d

»Ahmed Bei Kalil-el-Fatalah, to norčevanje b

si lahko prihraniš. Saj veš dobro, da nisem tvoj v
suženj, odkar imam prerokovo vero. Če mi
pri tebi ne ugaja, sem sam svoj gospod!" <

»Oho! dobri Zaki, tako nisem mislil. Žaliti 1
te nisem hotel; kar sem rekel je le prazna šala
o onih bajkah."

»Dobro, torej ne govoriva več o tem.
Toda kaj sem hotel reči, dečko ni tu kot suženj
dovolj varen; frankovski duhovniki ga bodo kmalu
zavohali."

„Za vraga! ali ni nikakega bodala, ki bi
jih rešil teh skrbi?"

»Imamotakoj nerodnosti in sitnosti, gospod;
najboljše je, da gre dečko z mano."

»In kaj misliš ž njim početi?"

»Kako m'oreš še vprašati, gospod? Prva skrb
mi bo pač, da ga odvrnem od njegove krive vere."

35  -

Cir  w Če se ti pa ponesreči, Zaki?"

' se  _ »Ponesreči, gospod! Ali sem podoben možu,

žalki si da črtati in prekrižati svoje načrte od mladega
dddečka? Le daj mi vso prostost, potem se bo
gotovo kmalu udal; saj vendar govorim njegov
1)1  jezik."

»Ne prenagli se preveč! Bog vedi! ta
dečko ne bi bil prvi trdoglavec, da ga moslim
e ' ne bi spreobrnil."

»Gospod, mislim, da mi lahko bolj zaupaš.
n  Pač bi moral biti nepreviden, ako bi hotel za¬
četi s silo."

»No, pa vendar se včasih tudi s silo kaj
doseže; jaz se vsaj še dobro spominjam, kako
1  brž se je pokoril pred petnajstimi leti moj prvi
ujetnik prijaznim grožnjam mojih ljudi."

Zaki se je vedel, kot bi bil preslišal zadnjo
opazko, ki se je nanašala nanj; toda bledica,
ki mu je pokrila lice, je dokazovala, kako je
čutil to zaničevanje. »Torej pri tem ostane gospod,"
de kar mogoče mirno, »dečko gre z mano na
rn oj e posestvo, kjer ga bom zelo strogo nad¬
zoroval. Če ga ne bo mogoče spraviti v enem
mesečina drugo pot, potem začnem s silo."

»Čemu tako kmalu? Dam ti podvojen obrok;
pusti da se otrok sam razvije. Otroci so rado¬
vedni; mogoče nas pripelje to prej do cilja. -
Toda še enkrat ti rečem, pazi sam nase, da ti
deček ne zmeša glave!"

»Že zopet staro norčevanje!" vzroji oskrbnik.

»Sala, šala, dobri Zaki, lahkomiselna šala.
Toda pustiva že to; noč se bliža; jaz sem truden,

3 *

36  —

moram počivati, ti si moraš pa tudi za daljn(°^ r '
pot še to in ono pripraviti."

S temi besedami sta se ločila.

mi

v  „ ču

8. Na potu v puščavo. kc

Končno je zasvitalo rano jutro. Doli na^‘
dvorišču je že zgodaj vse bilo na nogah in V;
sužnji Ahmedovi so pripeljali že kamele, da jim 1
nalože tovore. •

Tedaj stopi iz hiše oskrbnik; v desnici je *=
držal neprijetno orodje - bič. Plaho so se
umaknili sužnji vsak v svoj kot in glasno go-, ^
vorjenje in upitje, ki je vladalo prej doli na
dvorišču, je utihnilo v trenotku njegovega prihoda. 1
Zaki je bil, kot se je dalo sklepati, zelo slabe
volje. Oči so odsevale jezo, na čelu pa so mu
bile začrtane globoke poteze.

»Halo, na delo, prokleti tatovi časa; ali se
boste požurili?" Tako je vpil in brezusmiljeno
vihtel bič po plečih najbližjega reveža. Bolestno
so se zvijali od bolečin trudni ubožci in skušali
podvojiti svoje delo. Čez dobro "airo je bilo
vse pripravljeno za odhod. Oskrbnik pa je šel
medtem še enkrat h gospodarju, da bi mu dal ta
zadnja povelja in nasvete.

Krog osmih zjutraj je bilo, ko je zapustila
karavana Ahmedovo dvorišče in šla vun pred
mesto, kjer se je združila s paznikom šejha
Omarja, ki je namerjal ravnotako odriniti k
svojemu gospodu v puščavo. Zaki, dva služabnika
in Franček so bili ostali še zadaj. Ubogemu

37

[j nC °troku so zalivale srebrno - čiste solze mlade
svetle oči; sveža, brhka mladost je bila izginila
■z mladih lic in lepi kodri so se mu vsuli raz-
mršeni po visokem čelu. Drugič v življenju je
čutil, kaj se pravi trpeti lakoto. Na ladji je
komaj zaužil par grižljajev trdega kruha, ki jim
naga je dal vreči Ahmed in danes zjutraj so mu
j n  ugrabili sužnji zajtrk, ki je bil njemu namenjen.
m  Kar le mogoče prijazno se približa odpadnik-
renegat dečku, pogladi mu kodre raz čelo, prime
e  ga za brado in reče prijazno v laškem jeziku:
e »Nikar ne jokaj, moj mladi prijatelj; kmalu
. ti bo boljše; daj, pojdi z mano, daj mi rokco."
i Začudeno ga gleda Franček, ko sliši na-
. enkrat svojo materinščino.

»O, tako sem lačen," pravi nato jokaje.

»Ali nisi še ničesar dobil?" Vpraša Zaki.

»Ne, gospod; samo jaz nisem ničesar dobil,
drugi so vsi dobili."

Brž ukaže Zaki prinesti dečku jedi. Zelo
mu je dišalo, a ni pozabil pobožno se prekrižati
in moliti, predno je začel jesti.

»He, kako si ti pobožen, dečko!" pravi
oskrbnik norčevaje se. »To je prav; prej moliti,
potem jesti!"

»Gotovo so tudi tebe ukradli,'" omeni deček,
ko se je malo pokrepčal.

»Da, moj mladi prijatelj; a pojdi, čas je
že, da odrinemo."

»O to je lepo," vsklikne Franček in tleskne
z rokami. »Ni li res, ti me vrneš mojim staršem?"

38

»Pozneje, sedaj moramo najprvo vun iž rn
mesta, tukaj nismo varni." ia k

Tega deček ni pričakoval. Brezupno, ne£ v *
utešljivo se znova zjoka. no

»Umiri se, srček moj, kmalu bo boljšef^s;
potem boš zopet vesel in živ kakor si bil dozdaj." su
S temi besedami dvigne renegat dečka in ga _
posadi na kamelo k sužnju, kateremu zašepeta s c
nekaj na uho. In začeli so se pomikati počasi po a
ozki h temnih maloobljudenih ulicah vun iz mesta. ^
Že tri dni so bili na poti, pa še niso prišli v
do cilja; od Tunisa do roba puščave je namreč k
kakih 200 ur hoda. Ubogi Franček je torej moral a
zelo veliko pretrpeti. Čudna hoja kamele mu je '
namreč povzročala zlasti v začetku velike bolečine. *
Večkrat je prosil, naj ga denejo na tla in puste, !
da gre peš; toda renegat ni slišal njegove prošnje
in je dirjal le naprej. Samo opoldne v največji
vročini so se malo ustavili, in takrat si je Franček
lahko malo odpočil. Tudi Zaki ni bil več tako
prijazen proti dečku, ker ga je vedno nadlegoval
s svojimi prošnjami. O, ko bi bil vsaj oče Izidor
pri njem, potem bi imel Franček vsaj enega
prijatelja, ki bi ga sočutno tolažil!

Končno so dospeli vendar do mesta Radames
na robu puščavf. To je bilo šele peti dan zvečer.
Mansor, paznik šejha Omarja, je ostal sam čez
noč tu, renegat pa se je še vedno bal, dasi
brez vzroka, da mu ne bi kdo iztrgal mladega
Francka. Zato je šel par ur dalje.

Bil je lep večer; nobenega oblačka ni bilo
na sinjem nebu. Luna se je svetila iznad nizkega

39

i ižrmičevja in skozi redko drevje, ki je rastio tu
teko osamelo v puščavi, so se bliščale svetle
ne-Zvezdice. Lahno so se klanjali vrhovi grmovja
nočnim sapicam in človeku se je zdelo, da spi
jšefVSa širna puščava. Le kak korak in petje rjavih
ij."Sužnjev je motilo tupatam ta sveti mir.
g'3 v  Krog polnoči so se ustavili. Vso pripravo za
eta šotore so sneli s kamel in kmalu je bilo postavljeno
po celo taborišče. Tovorne živali so privezali za
ta. krepke štore, da ne bi ponoči kam zašle v tej
šli veliki puščavi. V sredi so zažgali velik ogenj,
-č  ki naj bi jih varoval pred napadi divjih živali,
il  Jti so nato sladko zaspali. Franček se ni zbudil
e vkljub vsemu šumu in ropotu, ki ga je povzročilo
'• delo taborišča. Previdno ga je vzel Zaki iz sedla,
, ga zavil v gorko rjuho in ga položil kraj svo-
■  1 e ga šotora.

Kakor hitro pa se je zasvitalo jutro, opomni
služabnik, ki je bil zadnji na straži, da je treba
odriniti. Brž so užgali nov ogenj in pripravili
zajtrk. Voda je kmalu vrela in notri so dejali
uialo ječmenovke iz kositerne šatulje in malo
smetane. Zajtrk je bil gotov. Medtem je stopilo
solnce že nad vse vzhodne peščene hribčke;
Zaki se je pa jezil, da Omarjevih ljudi še ni.
Zato nevoljen pošlje enega jezdeca na bližnjo
višino, da bi pogledal če jih li že vidi; ko se
je pa ta povrnil brez vsakega obvestila, so se
začeli pomikati dalje. Imeli so namreč pred sabo
še težko pot, a zadnji dan hoda.

40  -

8. „Prepozno!“ ^

Zjutraj onega dne, ko je bil Franček pi'P or
šel na korzarjevo posestvo, se je izkrcala tud v
neka ladja iz Italije v tuniškem pristanišču. Koma 2er
so stopili potniki dobro na suho, že je teklp ar
neki mož, ki se je pripeljal ž njo, skrbno proti se
gruči delavcev, ki so delali na obrežju. A žaj
lostno se vrne gospod Ivan — to je bil namreč ln
neznani mož, - ker njegovega Francka ni bilo m
med delavci. Ves dan je blodil po ozkih mestnih ^ a
ulicah; kolikorkrat je ugledal kakega dečka, je P
mislil: ta bo pa Franček. Opetovano je klical "I
na večjih trgih drago ime Franckovo, a zastonj. v
Potrto je premeril še enkrat vse mestne ulice
in ceste, ko se je bilo že stemnilo. Srce mu je ‘
hotelo počiti, če je pomislil, da bodo morda res
vse njegove nade in ves trud zastonj. Slika ne¬
utolažljive žen-e mu stopi pred oči; le da bi njo
utolažil, je šel v Tunis in obljubil, da se ne
vrne brez Francka. Pred oltarjem samostanske
cerkvice so namreč obljubili starši, da posvete
svojega izgubljenega sinčka samo Bogu in Materi
božji, če jim ga vrne nepokvarjenega. Stari
Krištofor pa je bil neutešljiv in je ihtel kot
otrok.

»Lastno življenje bi rad žrtvoval Bogu za
vašega sina," tako je govoril žalostnemu očetu.
»Pojdite v Tunis in če najdete njegov sled, potem
mi to takoj naznanite. Vreči se hočem k nogam
opatovim, da mi dovoli, da grem v suženjske
okove mesto otroka. Prej ne neham prositi!"

41

Ginjena sta se zahvalila oba, Ivan in Angela,
hobremu redovniku za njegovo sočutje, toda te
priponudbe nista hotela sprejeti,
tud^ „Ne, brat,' 1  odvrne oče, »vse svoje prenro-
majzenje dam rad za svojega sinčka in rajše beračim
;keJsatn ves svoj živ dan, kakor bi pripustil, da bi
rotise vi toliko žrtvovali."

ža- „Pustite to, dragi prijatelj; jaz sem že star
reČin za nobeno rabo več; če me Turek do smrti
ilo  muči, posebnega ne bo dosegel, nasprotno: tem
lih  lažje in bolj gotovo si bom zaslužil nebesa. Vi
je pa morate skrbeti za svojo soprogo Angelo.
:al Toda sedaj je čas, da se pripravite na pot; Bog
ij. naj vas spremlja in njegovi angeli!"

:e  In ko je mislil ubogi Ivan tako na žalost
; e svoje žene doma in na veliko ljubezen starega
s brata, je dospel v bližino stare mošeje. „Francek,
- Franček!" je klical. Kar začuti, da ga je prijel
) nekdo od zadaj rahlo za ramo; obrne se in
: zagleda visoko postavo plemenitih potez, zavito
1  le v neobhodno potrebno turško obleko.

„Li niste vi gospod Ivan Fjore iz Katanije
in iščete sinčka, ki so ga vam ukradli gusarji?"
vpraša tujec.

„Za Boga, povejte mi, kje je moj ubogi
Franček, da ga še danes objamem!"

„Gospod, kako rad bi vam ustregel, če bi
le mogel," pravi tujec s tresočim glasom. V
istem trenutku pa priteče iz sosedne hiše suh
možiček in zavpije:

„Asad, ničvrednež, kako dolgo naj pa še
čakam? Če te vidim le še enkrat, da govoriš

B

d

s kom na ulici, mi ne prideš nikdar več i i
hiše."

Mirno posluša suženj te psovke in reče
nekako slovesno: „Gospod, sem sicer tvoja last I
po božji volji, toda moje ime mi moraš pustiti, r
ime mi je Izidor in ne Asad!" Nato se obrne 1
še enkrat k Franckoveniu očetu: „Gospod Ivan, <
mene so sem pripeljali sicer z vašim sinčkom, 1
toda kaj se je pozneje zgodilo ž njim, tega
ne vem. Mogoče bi vam povedal kaj francoski
duhovnik, ki se tu mudi. Bog blagoslovi vaš
trud! Če najdete Francka, pozdravite ga od Don
Izidorja in spomnite se me tudi v molitvi!' 1

To je bil nov žarek upanja, nova nada.
Takoj je pohitel oče k francoskemu konzulu,
da bi izvedel za misijonarjevo bivališče. K sreči
dobi dobrega duhovnika samega tam; toda ta
mu je vedel še menj povedati kot Izidor; pač
pa mu je obljubil svojo pomoč in ga je po¬
tolažil za par dni. Ves trud celega meseca je bil
torej zastonj.

Končno mu svetuje konzul, naj se obrne
na Deja, vladarja tuniškega, ki je bil tedaj slu¬
čajno v dobrem sporazumu s francoskim kraljem.
Sam ga hoče v stvar vpeljati in mu po svoji
moči pomagati in če Ivan ponudi Deju kak
lep dar, mu bo dal kralj bržkone ferman (pismo),
na podlagi katerega sme zahtevati sina nazaj,
naj bo že pri komur hoče.

Seveda je bil gospod Ivan tega zelo vesel;
takoj je kupil na semnju za 100 cekinov dve
krasni umetni posodici in šel s konzulom v

43  —

iz

če

!St

ti,

le

i,

i,

a

:i

s

i

&ardo, vladarjev grad. Peljali so jih tu v krasno
dvorano, kjer sta odkrila svojo prošnjo.

Vladarju sta lepi posodici silno ugajali.
Pazno ju je motril ter smeje dejal: „Da, da,
meni je prav! Povprašajte pri korzarju Ahmedu,
ki me je postavil že neštetokrat v neljubo za¬
drego napram francoskemu kralju. Ukradenega
dečka naj takoj vrne, sicer — pri Mohamedovi
bradi! - se mu lahko okrogla butica spremeni v
prah, njegove zlate skrinje pa spravim v svojo za¬
kladnico. Selim, spiši takoj ferman za tega moža!"
* Ferman so izgotovili, toda še predno je bil
spisan in zapečačen, je izvedel Ahmed od do¬
brega prijatelja na dvoru, kaj se vse plete,
i,Kmalu lahko izvedo, da sem poslal dečka na
svoje posestvo in z enim Dejevim uradnikom
bodo šli tja, da bi ga oprostili. Hm, moram jih pre¬
hiteti ! Kaj, brez odkupnine, brez odškodnine naj
dam svoj plen? Pri Kabi v Meki! rajše zadavim
dečka. Toda. ne, postati mi mora moslim!"

Ko so prišli gospod Ivan, konzul in Kavas
Dejev v korzarjevo hišo, so jim rekli, da ga ni
doma in da dečka ni zdavnaj že več v Tunisu.
Kje pa je sedaj, se ne ve.

„Prepozno!" vzdihne oče in še bolj ža¬
losten kot prej se vrne domov k svoji ženi Angeli.

9. Dnevi žalosti in trpljenja.

Počasi so minevali Frančku dnevi v puščavi.
Korzarjeva oaza je bila sicer lepa in prijetna,
toda Francka je opominjala vedno na domačo

44  -

vilo pri Kataniji, kjer je preživel tako lepa le
pod nadzorstvom svojih dobrih staršev. nož
Bilo je tretji dan, odkar so bili v puščavam
Solnce je bilo že zašlo na zahodu za peščen irf n tr
hribčki in hribi; lahen večerni vetrič je dihiprav
preko puste sem in se igral z listjem drevja ii
grmovja. Franček je sedel pod visoko palmo iigovc
bridko jokal, ko pristopi renegat k njemiftajaj
Oko se stemni brezsrčniku, ko zapazi jokajočeg'
dečka, in čelo se mu nabere v jezne gube. mo
kmalu se mu zopet zjasni obraz in s hinavske
prijaznostjo se vsede k dečku na tla. ' Ahi

Plaho se umakne Franček od svojega so-jbrii
vražnika; ta pa ga zgrabi za roko in ga nagovori po'
kar le mogoče prijazno: ,,Poglej me, ljubi Cekojtoč
jaz ti hočem vendar samo dobro, ne smeš vedno pr*
jokati. Pojdi z mano v sobo, da boš videl, kako za’
lepo obleko je poslal Ahmed zate'iz Tunisa.' 1 'tal
»Ne maram obleke! Ne maram biti Turek! : je;
Pripeljite me raje nazaj k mojim staršem kot gc
ste mi obljubili!" A

»Oho, mladi moj gospod!" ponorčuje se d'
Zaki, »kako ti pristoja zapovedovanje! Toda le je
čakaj, to trmo ti bomo že še izbili iz glave!" s*
„Če me tu obdržite, ste lažnik: kdor pa F
laže, pride gotovo v pekel." i

»O če bi te le mogel izpustiti, kako rad 1

bi to storil! Glej, jako hudo me boli, da misliš, ’

da te more mož kot sem jaz nalagati! Jeli res,
Ceko, tega ne boš več rekel? Glej, pot čez
puščavo je tako dolga, da bi ti sam moral med ;
potjo poginiti."

45

,e  «Saj greste lahko z mano, Zaki; ta zlobni
fiož je gotovo tudi vas ukradel in moj oče
caV/a ni bo dal veliko denarja, če prideva k njemu,
1111,1  tudi jaz, kadar bom velik; medtem bom pa
'nprav  pobožno za vas molil."

1  j 1  n  Stopi sedaj v sobo," pretrga renegat raz-
’ 'feovor, „temni se in slišijo se že šakali, kako
17  tajajo."

Z Š‘  To je bil tedaj začetek novega trpljenja, ki
^bo trpelo morda še dolgo, dolgo časa.

Medtem ni minil skoraj dan, da ne bi

1<C

Ahmedov oskrbnik žalil in mučil dečka z novimi
°jbridkostmi. Sicer je bil poglavar korzarjev za-
' n  Povedal, da mora občevati z njim lepo in prijazno;
T toda Zaki se je tega kmalu naveličal. Solze in
0  Prošnje otrokove so mu zbudile znova vest;
0  Zavest sirovosti in zlobe mu ni dala miru in
“  tako se je večkrat primerilo, da je iztresal svojo
• jezo nad ubogim dečkom. Najslabše pa se je
t godilo Frančku ali kot so ga sedaj vsi imenovali
Abdalahu, če ga je zalotil Ahmed pri molitvi;
deček je moral občutiti zato trde udarce, ali ga
je pa siroveš še celo z nogo osuval. Toda s tem
s e še nikakor ni zadovoljil nekdanji ribič Tone.
Predvsem je mislil vedno le na to, kako bi
j iztrgal dečku sv. vero in zaupanje v pravega
Boga in Marijo. Franček je vedno trepetal po
vsem životu, če je moral poslušati grdo pre-
klinjevanje in žaljenje božje zlobnega moža. Sprva
ga je sempatam še opozoril na velike grehe,
toda prepogosti udarci biča so mu morali slednjič
tudi zavezati jezik.

46

Nekega dne je bil Zaki malo bolj razpR^’
ložen; poiskal je dečka in se mu laskal, kar
najbolje vedel in znal. Toda Franček se ni dP az ’
zapeljati, in ko je grdi odpadnik zopet preklinja 111 ^
zmaga dečka sveta jeza: „Molči, nesrečnež!" zf> c '
upije in ga ostro pogleda; in ko je hotel zlobne^ 0
nadaljevati svoje kletve, ga deček udari z vs^ n
močjo po nečistih ustih. i se

,/To mi boš pa trdo plačal!" zakriči jezn< v
renegat, „le čakaj, jaz te že naučim, kako si^ a
govori in občuje s svojim gospodom!" Nat(
zagrabi svoj bič, ki ga je imel za sužnje vedn^ e
seboj, vrže dečka na tla in ga bije po hrbtu, ^
in po glavi, kar le more. Kot črviček se jt ei
zvijal ubogi Franček pod težkimi renegatovimi P
udarci in vse njegove prošnje in stokanje v
je bilo zastonj; nasilnik ni preje nehal, doklet '
mu ni omahnila utrujena roka satna. Več dni na 1
to se je deček le s težavo plazil okoli.

To je trajalo kak dober mesec. Kar pride
nekega lepega jutra Ahmed sam nepričakovano
na svoje posestvo. Zaki je bil vsled dečka vi
neprijetni zadregi, ko je zvedel, da je prišel
njegov gospodar.

Franček je sicer zelo malo razumel arabski/
tako, da ni mogel sam potožiti korzarju svojih
težav; toda med drugimi sužnji so bili skoro
vsi z oskrbnikom nezadovoljni, in ti bi odkrili
gospodu marsikaj, kar bi bilo za Zakija jako
neprijetno. Na skrivnem jih da torej poklicati
k sebi in jim zapreti s smrtno kaznijo, če
bi kdo le kaj drugače govoril kot, da je ravnal ;

47

azpčakiz dečkom vedno najlepše in najljubeznivejše,
ar foda bistro oko korzarjevo je že prvi dan za-
i dPazilo, kako s strahom je srečaval Franček oskrb-
nja n >ka. Globoke poteze obraza in motni pogled
zPči ga je kmalu prepričalo, da je renegat lagal,
mcjko niu je zagotavljal, da se dečku godi dobro
vs<*n da se je že privadil svoji usodi. In to ga je
še bolj utrdilo v mnenju, da vzame dečka s sabo
zn<v Tunis, da bi ga tam sam izpreobrnil v mo-

sihaniedana.

at( „Ta gjaur, ki- si je pri Deju izposloval
'ncferman, bo medtem zapustil Tunis, ne da bi bil
stikaj opravil," de sam pri sebi. »K večjemu še
j(  enkrat obiščejo to moje posestvo, potem se bo
mi pa vse pozabilo, in če imam dečka par mesecev
ije v svoji hiši zaprtega, ne bo nobene nevarnosti
er več. Medtem bo postal moslim; kakor hitro se
ia pa odpove svoji veri, ostane za vedno v Tunisu."

Tako je računal Ahmed in odpotoval s
'e Frančkom nekega lepega dne v Tunis.

0 Franček je bil vesel, da ga je Ahmed rešil
v  krutega tirana. Seveda tudi korzar ni ravnal s

1 svojim mladim sužnjem ravno lepo in milo, a
se mu vsaj biča ni bilo treba bati pa vedno

, poslušati grdih kletev in bogoskrunstev od¬
padnikovih.

Pot se je nadaljevala brez posebnih ovir
do poldne druzega dne. Krvavordeče in skriv¬
nostno svitlo je bilo solnce na nebesnem svodu.
Čarno so sevali njegovi žarki. Kamele, ki so se
težavno pomikale po trdem, razgretem pesku,
so kazale neki čuden nemir, in glasno poganjanje

48

sužnjev se je spremenilo v tiho šepetanje. Vsi-
obrazi so kazali čudno napetost in pričakovanje
nečesa usodepolnega. Ahmed in njegovi tovariši
so trpeli hudo žejo; voda se jim je v mehih
popolnoma segrela' in postala popolnoma ne¬
užitna. Medtem se je solnce vedno bolj po¬
temnilo. Naenkrat obrne Fajek svojega konja,
na katerem je jezdil dosedaj na čelu, in dirja
nazaj proti Ahmedu. »Gospod!" pravi in pobesi
svitlo sulico pred njim, »Alah naj se usmili
vseh vernikov, ki se nahajajo pri karavani, in
jih varuje! Imeli bomo hudo nevihto."

»To vidim i sam; toda bežimo, da pridemo
za onele gričke, kjer bomo vsaj nekoliko skriti
in zavarovani," odvrne korzar.

»Prepozno je, gospod.! Ali ne slišiš tamle
glasen žvižg, kot bi lajali šakali okoli čred? To
jeviharjevo tuljenje. Kmalu bo rjovel kot levinja,
če ji vzame kdo mlade. Ojoj, že se vzdiguje
pesek v vrtincu. Hitro doli, na tla!"

Kot bi trenil so bili vsi na tleh. Kamele,
so se spustile na kolena in so skušale skriti
glavo ob truplu. Franček je legel poleg sužnja
in si zavil obraz z njegovo obleko. Od juga
sem pa je bučala medtem divja nevihta. Kakor
bi se igrala s perjem, tako je podila pesek pred
sabo. Med žvižg in rjovenje vetra pa se je mešal
še silen grom in švigal blisk kot kača na vse
strani iz temnih oblakov.

Tako pobožno kot sedaj ni Franček molil
še nikdar. Pesek ga je bil do srede zasul in
kadar se je zabliskalo, se je zbal misleč, da je

49

prišla zadnja ura zanj, in- da ne bo videl nikdar
več ljube matere,, dragega očeta in starega Ignacija.

Končno je ponehala nevihta in hud dež
se je vlil kot bi se nebo utrgalo. Potniki so se
vzdignili po prestanem smrtnem strahu in si
čistili obraze od drobnega peska, ki jih je jako
bodel. Ahmed je ukazal takoj izprazniti usnjate
mehove in uloviti dar božji - čisto mrzlo vodo.
Ko so si vsi potolažili žejo, so šli dalje. Ker se
je pa nagnilo solnce že proti zahodu, so se
ustavili za prvimi kupi peska. Sedem dni nato
je dospela karavana v Tunis. To pot ni Franček
.toliko trpel kot prvikrat na poti, ker ni podil
Ahmed vedno tako kot Zaki; vrhutega se je še
tolažil, da dobi morda v mestu svoje dobre
starše ali pa vsaj kaj izve o njih. O ko bi bil
deček vedel, kako blizu mu je prišel zadnji dan
nek njegov zvesti prijatelj!

Krog šestih zjutraj je moralo biti. Korzarjeva
karavana je bila že skoraj dve uri na poti od
zadnjega prenočišča; kar javi zopet Fajek, ki je
jezdil tudi sedaj na čelu karavane, da se vidi v
bližini v smeri proti Tunisu jata jezdecev. Takoj
ukaže Ahmed pripraviti se za boj; bilo je namreč
nekaj navadnega, da so divji beduini napadli in
oropali manjše čete popotnikov. Jezdeci so zgra¬
bili za sulice in vihteli ž njimi nad glavami,
dva pa, ki sta imela puške, sta natresla na novo
smodnika na petelina in pripravila vse potrebno
za boj. Fajek je zlezel medtem na najbližnji
grič; spodaj je pustil Mirco —■ tako je bilo
namreč ime njegovemu konju -.sam pa je zlezel

4

— 50  —

na vrh po rokah in nogah. Zgoraj se je mirno 2
vlegel, razprostrl roke nad očmi in opazoval ne' 1
prestano četo jezdecev. Izmed gostega prahi^ ki t
se je valil kar v oblakih nad njimi, je jasno 1
razločeval svetlikanje sulic in cevi pušk. BrŽ
zleze z griča v dolino, skoči na konja in zdirja
kar more k Ahmedu. Visoko nad svojo glav.<Ji
zavihti sulico in ukaže vsej karavani malo na
desno; vsi so se obrnili, le konji so se sicer malo 1
upirali, nato je pa šlo zopet kot veter preko <
' stepe. Tudi kamele so bežale, kar so mogle, in 1
kmalu je izginila vsa karavana v daljavi. 1

Korzarju se pravzaprav ne bi bilo treba 1
tako bati onih par jezdecev; kajti to niso bili 1
beduini, marveč Dejevi konjeniki, ki so morali 1
po naročilu svojega gospoda obiskati in pre¬
iskati nekatere oaze po puščavi, da bi zahtevali
dolžni tribut. In tem se je bil pridružil tudi j ■
francoski duhovnik z Dejevim kavasom. Vneti
misijonar ni odnehal, marveč je tudi po oče- I
tovem odhodu skušal najti dečka ali vsaj kako
sled za njim. Celo mesto in bližnjo okolico je
bil že obhodil in povsod mu je preskrbel vpliv
francoskega konzula dostop, a vkljub temu je
bil njegov trud brezuspešen. Že je mislil nehati
z iskanjem, ker je bil skoraj obupal; kar izve,
da bodo šli Dejevi jezdeci v puščavo. Od Don
Izidora, katerega je že večkrat na skrivnem ob¬
iskal, je izvedel, da je obdržal korzar bržkone dečka
za svoje posle. Zdelo se mu je torej lahko možno,
da je Franček od začetka na njegovem posestvu
skrit radi večje varnosti. Opremljen in preskrbljen

51

z vsemi sredstvi in pismi je nastopi! ne-
utrujeni duhovnik težavno, daljno pot, toda tudi
ta je bila brez pomena in brez koristi, kot i vse
prejšnje poti.

10. Nove nevarnosti.

Tako je torej prišel Franček zopet v Tunis.
Njegov položaj se mu je sicer v toliko zboljšal,
da ni bil vsaj tako mnogokrat tepen in mučen
kot prej. Če bi bila pa ta ječa, to jetništvo zanj
dalj časa trajalo, bi se mu bila rodila iz tega
nova velika nevarnost. Kako naj pa dvanajst¬
letni deček brez tuje pomoči in sam sebi prepuščen
ohrani stanovitno svojo nedolžnost in sv. vero?
Za enkrat je. naše! Franček pomoči seveda še v
molitvi, a kako lahko bi se zgodilo, da bi v
sredi brezvercev pozabil na to najboljše sredstvo
proti napadom hudobnega duha. Jasno pa je
bilo, da se je Ahmed trudil z vsemi sredstvi,
da bi izpreobrnil mladega, neizkušenega dečka
in mu vsilil novo mohamedovo vero. Pred vsem
je mislil torej na to, da bi naučil svojega uje¬
tega dečka arabski.

Ahmedove hiše se je držala hiša starega
prodajalca Nagib Abuhakre. Skozi majhna vratca,
ki so bila na zadnji strani hiše, se je prišlo
lahko čez dvorišče v Nagibovo prodajalno.

Nekega dne se napoti korzar krog poldne,
ko so bile vse prodajalne zaprte, k svojemu
sosedu. Stari Abuhakra je sedel s prekrižanimi
nogami v kotu majhne sobice na dokaj lepi pre-

4 *

- 52  -

progi in kadil iz dolge ilovnate pipe turški tobak.
Ne da bi se dvignil pozdravi došlega soseda
s tem, da se dotakne z desnico tal, prsi in čela.

»Salem aleikum, plemeniti, dobri Ahmed
Bei Kalil-el-Fatalah! Gospod blagoslovi tvoj pri¬
hod v mojo sobo, pomnoži naj ti število let in
naj ti ne zmanjša tvoje sreče."

»Salem, Nagib, ti kras in dika vseh tuniških
prodajalcev! Alah naj napolni tvoje zaboje z
bogatim blagom in tvoje mošnje s cekini krist¬
janov," odvrne korzar na dolgi sosedovi pozdrav.

»Gospod, zahvaljujem se ti zato tvojo željo;
o da bi jo Alah izpolnil! Toda po kaj si pa prišel ?
Blaga tvojega zadnjega ropa še nisem razprodal."

»Je že dobro, je žl dobro, poznam tvojo
skrbnost za najino skupno kupčijo; a danes
prihajam radi nečesa druzega. Od zadnjič, ko
sem bil zopet na lovu, — Alah kaznuj Špance,
ki so mi ga skazili — imam še enega dečka.
Bog vedi! lep denar bi bil že zanj lahko izkupil, .
a ga nisem hotel dati poceni! Sedaj je pa seve .
prepozno; na javni semenj ga ne smem več
postaviti, ker je prenevarno, da ne izgubim lepe
svote. Nič bi pa ne imel proti temu, da bi ga
izročil tebi v oskrbo? Saj veš, prijatelj, da ne
skoparim."

»Ne zameri mi, dobri Ahmed," odvrne
Nagib, »toda to ne spada v našo kupčijo. Jaz
sem ti obljubil, da ti spečam tvoje blago za
petino cene na gotove zanesljive kupce, toda
ta kupčija bi bila prenevarna; prišel bi navzkriž
z Dejenr in kristjani in si jih navezal na vrat."

53

ik.

la.

;d

i'

n

h

z

»Tako nisem mislil, Abuhakra; kupčijo
poskrbim že sam kar pod roko, toda saj razumeš
v endar, da je kupčija tem boljša, čim več dečko
2 na in razume. Če se ne motim, obiskuje tvoj
sinko Hares šolo modrega Rašida; ta bi ga lahko
podučeval in bi ga naučil par izrekov in mo¬
litvic iz korana v našem jeziku. Zate to ni nič
nevarnega; toda kakor hočeš! Ti boš poslal vsak
dan svojega sina po večerni molitvi k meni skozi
niala vrata na dvorišču; jaz bom pa že skrbel,
da pride na skrivnem k mojemu dečku. Če se
nama posreči, bo pač moja prijetna dolžnost,
da ti vse bogato poplačam."

»Dobro, gospod! In kdaj naj pride moj
sin prvikrat, da začne?"

»Če le mogoče še danes."

»Naj bo!"

»A še nekaj! Ti ne poveš tega nikomur, tudi
svojim prijateljem ne, niti najmanjše stvarice ne!"

»Gospod, ali govori mutec? Tvoja desnica
mi je jezik zavezala; tvoja desnica mi ga bo
tudi razvezala!" S temi besedami se dvigne
Nagib in sprejme svojega gosta do ceste.

Popoldne je hodil brezposelno Ahmed po
mestu. Tupatam je vstopil pri temu ali onemu
svojemu prijatelju za par trenotkov ter poizvedel,
če bi bila kje kaka dobra kupčija. Ko se je
začelo mračiti in so postajale ozke in že itak
temne ceste vedno temnejše, je šel korzar šele
domov; kajti kmalu bo tu čas večerne molitve,
česar pa on kot veren moslim ne sme zamuditi.
In komaj je vstopil v svojo notranjo sobo in

54

se vsedel na mehek divan, je že zadonelo iz
minaretov: „Vstanite k molitvi! Hvala živenm
kralju, ki ne spi in ne umrje! O gospod, o
večni! Bog je velik! Ni boga razun Alaha in
Mohamed je njegov prerok!"

Komaj je Ahmed to zaslišal, je že razprostrl
po tleh lepo rutico, pokleknil nanjo in se do¬
taknil s čelom sedemkrat zemlje; nato je razpel
roke in mrmral obrnjen proti Meki predpisane
izreke iz korana. Korzar ni bil ravno pobožen
človek, sicer se ne bi bil pečal z morskim
ropanjem; toda kljub temu se je držal strogo pred¬
pisov krivega preroka kot vsi turki. Marsikateri
kristjan, ki le zelo nerad ali pa sploh ne ojaravlja
jutranje in večerne molitve, bi se moral sramovati
pred nesrečnim zaslepljenim mohamedancem.

Ni še dolgo sedel Ahmed na svojih bla¬
zinah, ko vstopi služabnik v sobo. Roke pre¬
križane na prsih, se priklone globobo pred
svojim gospodom in reče:

»Alahov blagoslov naj se razlije nad tvojo
hišo, o gospod! V dvorani čaka Hares, sin
trgovca Nagib Abuhakre, in želi vstopiti pred
tvoje obličje. Zapoveš li, da naj gre, ali naj
prestopi prag tvoje hiše?"

»Pripelji ga semkaj!"

Tiho se odstrani suženj, da bi poklical dečka.

Hares je bil kake tri leta starejši kot Franček.
Kakor je bilo videti se je odločil, da sprejme
Ahmedovo ponudbo, ker je prinesel seboj de¬
belo knjigo korana iz šole Rašidove. Globoko
se prikloni pred Ahmedom in pravi:

55

»Salem, hrabri Ahmed! Tvoja beseda me je
pripeljala semkaj; govori, tvoj ponižni sluga sem!' 1

»Ti hodiš v šolo k učenemu Rašidu pri
Veliki mošeji, Hares, je-li?"

»Da, gospod! O da bi mu zli duhovi po¬
vrnili vse udarce, ki mi jih je že naložil po
hrbtu. Bog vedi, če bi mi ne bil vedno za
petami, bi mu bil rekel že zdavnaj: Srečno!"

»Ha, ha!" se zasmeje Ahmed. »Krasno,
Hares, ti si pa pravi dečko; lahko boš kdaj še
prebrisan človek; le škoda, da zanemarjaš in
zaklapaš svoj talent v Nagibovi prodajalni." Skoda,
da moraš biti tam; res škoda! Jaz mislim, da
•bi se dalo iz tebe še kaj narediti."

»Menite, gospod? Torej trgovec jaz ne bom,
dobri Ahmed; in ako bi res mogli in hoteli
kaj narediti iz mene, jaz sem takoj pripravljen."

»Pozneje o tem; za sedaj pa-mi moraš
sprejeti svojo novo nalogo. Povej mi, ali razumeš
frankovski jezik?"

»O gospod, ravno dovolj, da lahko ogo¬
ljufam vsacega gjaura."

»To je dovolj; z mojim malim sužnjem
pač ne boš imel veliko težav."

»Menim, da ne, dobri, plemeniti Ahmed;
toda, če bo dobro plačano, se ne ustrašim truda."

»Torej, koliko pa zahtevaš, Hares?"

»To se ne da kar vnaprej določiti, hrabri
Ahmed," je bil odgovor dečkov; »za začetek bi
se zadovoljil z lepo pištolo in z dobrim bodalom;
kajti iz tega, ki ga nosim sedaj seboj, mi ne
naredi Rabat-Sader - Alah kaznuj brezverca!

56

— nič poštenega! Kar se pa tiče žvenketajočega f
denarja, gospod, mi je milost in ponos, da l
vam smem služiti: zato zahtevam le polovico 1
tega, kar daste mojemu očetu."

Korzar se od srca zasmeje pri teh pogojih
petnajstletnega dečka. »Tako, sedaj govorim jaz. : 1
Nagib ti je gotovo že povedal, da bi poučeval
ti mojega dečka v našem jeziku in v koranu.
Sicer nimaš prevelikega veselja do učenja, a
tako natančno tudi ne zahtevam. Glavno je, da
se nauči molitvice."

„Ali moram zelo mirno in prijazno ž njim
postopati, gospod? Prerok vedi! Zdi se mi, da
imam v sebi nekaj Rašidovega načina poduče-
vanja!"

»Kako to meniš, Hares?"

»O gospod, vi ne verjamete, kako lahko
se človek uči, če jih nekaj dobi okoli ušes!"

»Da si ja ne drzneš kaj takega pri svojem
poučevanju, ti ničvrednež! Nisem sicer preveč ;
vesten, kar se tiče mojih sužnjev; a za dečka
moram še veliko dobiti; zato le pazi!"

»Dobro, pohleven bom kot jagnje," na¬
smehne se Hares, »če vi zapoveste in želite,
poučujem lahko ob vaši navzočnosti."

»Ha, to mi je predolgočasno; vendar vaju |
bom večkrat iznenadil. Toda sedaj pojdi, da te
peljem k Abdalahu."

Oba sta zapustila dvorano in šla k Frančku.
Njegovo stanovanje je bilo prav na koncu po¬
slopja. Deček je ravno klečal pred svojo po¬
steljo, da bi opravil večerno molitev, ko stopi

— 57 —

a Ahmed s svojim spremljevalcem v sobo. Na
a korzarjev migljaj se približa Hares dečku in
3 ga nagovori hinavsko v takozvani »lingua franka",
t j. mešanici francoščine in arabščine:
i v Salem, Abdalah, jaz hočem biti od danes

. naprej tvoj prijatelj, ker si tako sam."

Začudeno pogleda Franček. Sicer ni raz¬
umel jezika, toda, ko je zagledal mladega Arabca,
je mislil takoj, da je ta tudi Ahmedov ujetnik;
Zato mn poda prijazno roko. Mlademu Turku
je bilo malo čudno pri srcu, ko je videl, da ga
Franček ni ražumel; bal se je namreč, da ne
bi korzar umaknil svoje ponudbe in naprosil
drugega sposobnejšega učitelja Abdalahu. Aiimed
pa na to niti pazil ni, marveč reče proti Haresu;
»No, klepetavček, ali ti je jezik zarastel, da stojiš
tu mutast kot riba?"

,/Ne, gospod!" laže Hares, »todžt vedi sam
prerok! Imeniten plen ste zaplenili v tem dečku.
Jaz sem ravno pomišljal, kako bi vam lahko ko¬
ristil, da ga kolikor mogoče drago spečate."

»Da se mi varuješ in ne vtikaš v moje
kupčijske stvari, ki ti niso nič mari!"

»Dobro, kakor hočete," zamrmra Hares in
zapusti s korzarjem ujetnika.

Tako je bil torej Franček zopet čisto sam
v svoji sobici. Kako žalostno je bilo pač notri!
Gole stene so kazale debelo kamenje, iz katerega
je bila sezidana vsa hiša zaradi varu,osti pred vročino.
Brez vsacega okna so se dvigali zidovi visoko do 4
metrov. V sredi strehe pa je bila ozka odprtina
krog en meter v premeru, da sta prihajala lahko

58

v 'sobo svetloba in sveži zrak. Nobene mize,
nobenega stola ni bilo notri; le ena stara,
smrdljiva cunja je pokrivala kamenita tla pri le¬
senem ležišču, ki je bilo narejeno iz golih dil
in mu služilo za postelj. V kotu nasproti ležišča .
pa je bilo naloženih več zabojev sodčkov, ker
je bil prostor prej odločen za to, da se je spra¬
vilo notri več blaga, ki ga je privlekel Ahmed
z ropa. Za to ropotijo je sempatam kaj zašumelo
kot bi imele miši in podgane svoje gnezdo notri.
Vedno temnejše je postajalo v tej pusti lopi in
še enkrat je potipal deček po lončenem kozarcu,
da bi si utešil žejo; nato je potegnil iz obleke
majhno svetinjico Matere božje iz Lorete in jo
pobožno poljubil. Dobri stari Krištofor mu jo
je bil podaril na dan njegovega zadnjega godu
in mu je hkrati pripovedoval, kako je položil
gospod opat to malo svetinjico, ko je zadnjikrat
romal v Loreto, v hišici Matere božje v majhno
skledico, iz katere je jedel sam gospod Jezus.
Kristus v svoji prvi mladosti. Nato se je še
enkrat priporočil angelu varhu in se vlegel na
svoje trdo ležišče.

Tako so minevali Frančku v tej žalostni
samoti celi tedni. Vsak večer, ko je odklical
muezin večerno molitev raz zvonik, je prišel
mali Hares iz očetove hiše skozi mala vratca.
Počasi se je bil priučil mali Franček že malo
arabski, in že sta začela čitati z Abuhakro izreke
iz korana. Večkrat je bil Ahmed pri poduku
sam navzoč in če je videl kaj napredka, si je
mel zadovoljno svoje roke.

t<

\

ti

s

i

5

C

1

59

Čim boljše se je znal izraziti Franček arabski,
toliko bolj se mu je zboljševalo njegovo stanje.
Vsako prošnjo, ki jo je izrekel korzarju, jo je
ta izpolnil, in le prošnje, da bi se smel malo
sprehoditi na dvorišču, mu ni uslišal do sedaj.
Zato pa mu je dovolil marsikaj druzega. Sobo
so mu izčistili; na eni strani je bila za dokaj
čedno mizo sedaj že ena blazina; trde dile so
>nu zamenjali z mehko posteljo; da, celo hrano,
jedi, ki jih je dobival, so bile včasih prav iz¬
brane, dobre in okusne. Jasno je bilo, da hoče
Ahmed otroka pomehkužiti, da bi ga tem laže
izpreobrnil v mohamedanca. Včasih je prinesel
mali Hares celo stekleničico sladke pijače, sor¬
beta, sabo in je ponudil Frančku, da je malo
pil; in če je videl, da mu pijača ugaja, mu je
ponudil celo opojnih pijač, dasi jih koran strogo
prepoveduje.

Tako se je primerilo, da je Franček večkrat
opustil svojo večerno molitev. Če bi ga ne bil
varoval njegov angel varih, bi se ne bil mogel
upirati tako vztrajno vsem nevarnostim. Nekega
dne namreč, ko je zopet poljubil svetinjico
predno je šel spat, se spomni, da je postal v
molitvi tako malomaren; in spomnil se je tudi
slovesa častitljivega Don Izidorja in njegovih
besed: „Franček, ljubi vedno Boga in Marijo in
ne pozabi na svojo molitev!"

Takoj je sklenil, da ne pokusi nikdar več
opojnih pijač.

60

*

11. O. Ljudevit in brat Franc.

Medtem se je bil povrnil o. Ljudevit Guerifl
- tako se je imenoval francoski duhovnik —
s pota po puščavi, ne da bi bil kaj dosegel.
Brat Franc mu prihiti do vrat naproti, zapazi pa
takoj na obrazu, da ne prinaša nič veselih novic.
Ro večerji naprosi torej o. Ljudevita, naj mu vse
natanko pove.

»Poglejte, brat Franc," začne ta, »vendar
so zelo zlobni ljudje na svetu; veliko zlobnejši
kot bi človek mislil. Mislim, če nam Bog ne
pomaga, ne dobimo več dečka nazaj, da bi ga ■
vrnili dobrim staršem. Jezdili smo sedem do
osem dni po puščavi in prišli smo celo do po¬
sestva razupitega gusarja Ahmeda. Verjemite mi,
brat, ko bi to ne bilo dobro delo krščanskega
usmiljenja, bi mi bilo sedaj žal, da sem zapustil
kdaj Tunis; kajti s korzarjem se ne da šaliti.
Priporočil sem se prav srčno ljubemu Bogu
in Materi božji, da bi mi pomagala priti srečno
z dečkom iz tega gnezda."

»Gotovo si to lahko mislim," ga prekine
Franc, »saj sem tudi jaz izmolil nakateri rožni- j
venec za srečen izid."

»Stopim torej k poveljniku naše male čete '
in vprašam: ,Salem, Habib, znaš citati?' - ,Da,
gospod/ odvrne mrmraje stari turek. Nato sem
iz žepa privlekel pismo od svojega konzula in
Deja ter mu ga pomolil pred oči. ,Vidiš, Habib/
sem dejal, ,tu lahko zaslušiš sto pijastrov.' Videti
bi morali pač, kako me je turek debelo po-

- 61

gledal. ,Torej sto pijastrov za tnal trud. Na oazi
Je deček, katerega moramo imeti.' — ,Mrtvega
a li živega, gospod?' — ,Seveda živega; če bo
mrtev, ne dobiš ničesar!' — ,Dobro, torej ga
dobim živega, kakor gotovo mi je ime Habib!'

Komaj dospemo na oazo, že se pripravi
turek za svoje opravilo. Kakor hitro namreč
zapazi oskrbnika, zavpije: ,He, Zaki, v imenu
mogočnega Deja: izroči nam dečka, ki ga je
skril tu tvoj gospod!"

,Oho/ se zasmeje renegat, ,zapovedovati pa
znaš izborno; toda dokler mi ne pokažeš fer-
mana, ti ne morem ustreči.' -- Tega Habib ni
pričakoval; najprvo se je malo pomišljal, nato
pa pomiga, naj stopim bliže. Ker sem pogovor
prav . dobro slišal, vzamem takoj pismo in je
pokažem oskrbniku. Sedaj pa res ne vem, kdo
izmed naju se je bolj ustrašil: jaz ali on. Takoj
na prvi hip sem spoznal v Zakiju renegata;
njemu je bilo seve prav prijetno, da se je sešel
s Frankom. Vendar pa to začudenje ni trajalo
dolgo; kmalu se zave in se začne najodločneje za-
klinjevati in trditi, da dečka ni na posestvu. To
je bilo, česar sem se bal. Gotovo je bil deček
jako skrit, da ga niti po strogem in natančnem
iskanju ne bi našli. Habib ni imel posebnega
Veselja, da bi stvar dolgo preiskoval; brž je
hotel zaslužiti sto pijastrov. Brez posebnega po¬
mišljanja zapove svojim ljudem, naj jih naštejejo
oskrbniku 25 po podplatih. Nič ni pomagalo
upitje in upiranje; celo moje prošnje so bile
zastonj. Ko je bila kazen natanko izvršena, za-

62

hteva turek še enkrat dečka, toda zopet zastonj’

Že je hotel Habib drugič poskusiti svoje mučenje na
ubogem renegatu, kar se mi posreči, da sem s
težavami pregovoril njega in njegove ljudi, naj na¬
tanko prebrskajo in preiščejo hišo in vse prostore-
Medtem stopim k renegatu in ga rotim,
naj mi pove, kar ve o dečku. Zastonj sem nul
ponujal denarja do sto cekinov; vztrajal je pri
izjavi, da ni Francka več v puščavi.. Gospod ga
je sam odpeljal; skoraj gotovo je že zdavnaj
prodan. Nato sem mu začel govoriti o naši
veri, opomnil setu ga, naj beži sedaj z nami,
da mu nudi Bog izvanredno priliko zato. Takrat
bi morali videti, kako je revež vzkipel. Toda
jaz se nisem dal motiti v svoji sveti dolžnosti
in skrbi za zapuščeno in izgubljeno ovco. :
Spomnim ga veselih mladih dni, ko je imel še
pobožno in skrbno mater; a dalje nisem prišel.
Jaz sem pogubljen, jaz sem proklet/ zavpije j
jezno, ,usmrtil sem svojo lastno mater!' -

Ravno v tem hipu pride Habib s svojimi •
ljudmi iz hiše. Jezno se je zaiskrilo turkovo
oko, ko je stopil s trdimi pestmi k renegatu.

,Nesrečnež! s temi rokami te raztrgam, če ne
priznaš, kam si skril dečka.' Tresoč se od strahu
se skrije Zaki za mano. Gotovo bi mu bil raz- i
jarjeni Habib kaj hudega storil, če bi mu ne j
bil jaz z vsemi mogočimi dokazi razjasnil, da
dečka res ni več tu, marveč v Tunisu, kjer lahko
še zasluži svojih sto pijastrov.

Tako smo jezdili seve zopet proč. Moliva,
ljubi brat, mogoče se nama pa vendarle posreči,

63


I' da prideva dečku na sled; med tem časom pa
i  ga naj varuje Bog in njegov sveti angel. Lahko
s  noč, brat Franc! Zjutraj na vse zgodaj greva k
Don Izidoru, da mu poneseva sv. obhajilo."

„ Počakajte, o. Ljudevit," zakliče brat Franc,
i  "kmalu bi bil pozabil veselo novico! Konzul
je poslal danes ob dveh po vas in sporočil, da
je prišla odkupnina za tujega duhovnika. Kako
sem le mogel kaj tacega pozabiti! Da, da, sta¬
ramo se!"

»Brat, zmoliva še en „Te Deum" v zahvalo
za to dobroto. Zjutraj na vse zgodaj pa mu
greva naznanit veselo novico zlate prostosti."

Solnce naslednjega dne je stalo še nizko,
ko je bil Don Izidor že prost in je stal pred
oltarjem v kapeli francoskega konzula, da bi se
■zahvalil iz vsega srca Bogu za tako veliko dobroto.
Kmalu nato je sedel skupaj z o. Ljudevitom in
bratom Francem v samostanu. Vsi trije so živahno
ugibali, kako bi zvedli kaj o nesrečnem dečku.

»Nekaj tednov je že tega," začne Don
Izidor, „ko sem šel s svojim gospodom še pred
solnčnim vzhodom po mestu. Ne daleč od velike
mošeje srečam karavano kakih dvanajst mož.
Na čelu ji je bil kot se mi je zdelo korzar,
ki nas je tušem privlekel. Ker sem mislil, da je
mali Franček že zdavno prodan, si seve nisem
mogel misliti, da bi bil on pri karavani. Že
so bili mimo nas, kar zaslišim bolesten vsklik
malega dečka. Brž se ozrem, a le to sem še
lahko razločil, kako je rjav, zagorel suženj
na kameli potisnil nekaj nazaj v torbo. Na

64

glas zakličem: »Ceko, Ceko!" A odgovora ne
dobim."

»Torej bi bil deček lahko vendar le tu,"
pripomni o. Ljudevit; »če je to res, potem ga
moramo na vsak način dobiti; toda kako? To
je važno vprašanje! Mislim, da bo najboljše
tako, da grem jaz takoj h konzulu in ga prosim
za pomoč in varnost."

„Le ne s silo/' pripomni Don Izidor,
»besni korzar bi otroka prej usmrtil kot pa ga
vrnil zastonj."

„Torej bomo morali poskusiti s podkup¬
ljen jem?"

„To bi bilo morda najbolj varno."

„Ne, ne," de Franc, „krščanskega denarja
ne bodo dobili turki za svoja sramotna dejanja;
upam, da imam boljši načrt."

„In ta bi’bil?" vpraša o. Ljudevit.

„Velečastiti pozna gotovo starega brusača
Elijo. To je poštena duša; Bog ve, kako je prišel
sem. Dober kristjan je, pa zvit za sedem turkov.
Če nam ta ne reši dečka, potem pustimo raje
vse upanje; ako nimate nič proti temu, pokličem
takoj moža semkaj; videli boste, da se da ž
njim govoriti."

„Zadovoljen sem, brat; le pokličite ga kakor
hitro mogoče. Bog daj, da se ne bi varali!"

12. Drzno podjetje.

Ni trajalo dolgo, da se je vrnil brat Franc
z brusačem Elijo Rabat-Sader-jem.

65

»Le bliže, Elija," začne francoski duhovnik;
»kako se vam godi, kako je kaj s kupčijo?"

»Hvala, gospod; en sani človek kot sem jaz,
s e lahko preživi; toda ne zamerite mi, če mislim,
da ste me za kaj drugega poklicali, kot da bi
Poizvedovali po moji kupčiji. Le povejte odkrito;
če morem pomagati, računajte name! Nisem še
pozabil, kaj so mi storili vaši predniki, ko sem
ležal tu zapuščen in z bolno nogo."

„He, brat Franc," de o. Ljudevik, »ali niste
Eliji še ničesar razkrili, zakaj gre sedaj?"

»Ne, velečastiti; hotel sem počakati, da
pridemo semkaj na varno; na cesti ni človek
nikdar dov,olj previden. Če smem, lahko sedaj
vse p o ve m j kako sem si jaz to stvar mislil. Vi
poznate korzarja Ahmeda, Elija?"

»Če je to isti, ki ne stanuje niti tri sto
korakov od velike mošeje, potem ga - ‘pač dobro
Poznam."

»Prav tisti! Dobro! Glejte, ta nesramni
grešnik je ukradel pred par meseci malega dečka
daleč od tu, na otoku Siciliji, če veste, kje leži
to v morju. Lahko si mislite, kako mora ubogi
deček trpeti! Le vprašajte veleč. g. Don Izidorja,
ki je po božji previdnosti oproščen iz' krempljev
tega tirana. Naš dobri oče Ljudevit je pred
nekaj tedni jezdil z Dejevim kavasem v puščavo,
Bog mu poplačaj ta trud, jaz ne bi imel
toliko poguma, — ker smo mislili, da je skril
korzar ugrabljeno jagnje morda tam na svojem
posestvu. Nekaj smo bili uganili, a ko je dospel
o. Ljudevit tja, je bilo gnezdo že prazno. Kratko,

5

66

dečka nismo mogli zaslediti, da bi ga videli’
Sedaj si pa jaz mislim: Vi, Elija, veste za vsako
hišo in ulico v celem mestu; kako bi pa bilo,
če bi poskusili enkrat vi ga poiskati?"

„Ce bi vam to ne škodilo, nastanite se v
bližini Ahmedove hiše," meni o. Ljudevit.

„Gospod, če gre za dobro delo, potem
revež ne gleda na dva ali tri vinarje. Lahko mi
verujete, da ne gre nihče ne ven ne noter, da
ga ne bi jaz videl. Kar je od mene odvisno,
bo dečko kmalu prost; vi pa, pobožni možje,
molite za srečen izid."

„Če kaj izveste, javite nam takoj!"

„Gotovo, gospod o. Ljudevit, lahko računate z
mano." S temi besedami se poslovi Elija in brat Franc
ga spremi do kuhinje, kjer mu ponudi nekaj malega
za v usta, kar sprejme Elija z velikim veseljem.

Že so bili minili trije dnevi in še vedno''
ni bilo o Frančku ne duha ne sluha. Zopet so J
sedeli o. Ljudevit, Don Izidor in brat Franc
skupaj in se pogovarjali o trdi usodi ugrablje- j
nega dečka.

„Bog in angel varih naj ga varujeta; jaz
si ne upam več misliti, da bi se vrnil še kdaj
domov k svojim staršem," pravi prvi.

„Tudi jaz ne upam veliko na rešitev," ■
pridene še Don Izidor. „Zelo težko bi odpotoval
brez malega dečka, a ne bo šlo drugače. Bog
ve, če dobim kmalu zopet ladjo, ki me srečno
ponese domov! Torej ostane pri tem, da se
danes ločimo; čez dva dni zvečer, upam, bom
že doma."

67

\

Počasi so potekale ure proti večeru. Dobri
FVanc je komaj končal rožnivenec, bila je sobota,
in kako naj bi preslišala Mati božja v soboto
kake prošnje? Že je bila precej gosta tema in
- ulice so bile skoraj vse prazne, kar plane stari
Elija v sobo, kjer so bili vsi trije zbrani:

„Človek mora obupati! Danes ali pa nikoli
se mi mora posrečiti, toda nikjer ne dobim
zanesljivega človeka, ki bi mi pomagal pri drznem
podjetju!"

„Kaj pa je? Pomirite se vendar Elija in
govorite jasnejše; jaz ne razumem, kaj hočete
reči," opomni ga o. Ljudevit

„Vse je dobro pripravljeno; že sem bil
blizu dečka; kar mi nesreča prinese na pot
malega Haresa Abuhakro. Še ne ve nihče za
naklepe, vendar potrebujem krepkega moža, ki
bi mi pomagali odvrniti nepričakovane obisko¬
valce, kateri bi lahko škodili."

„To je hudo," meni o. Ljudevit.

„Gotovo, zelo slabo; prav obupati moram,
\ kakor gotovo mi je ime Elija."

„Hm, hm, ali bi mogli mene porabiti?
Imam sicer že nekatero leto na hrbtu, a še
vedno krepke pesti za vsacega Turka, ki bi me
napadel," praša brat Franc.

»Češele upate nositi dečka, drugo močnejše
bom že jaz sam opravil."

„Žal mi je, dobri Elija, a brata vendar ne
dam rad, da bi šel z vami. Veste kaj, prositi
hočem konzula, da mi da na razpolago enega
izmed svojih ljudi."

5 '

68

„ In če bi bil to kak strahopetnež, gospod
oče, in ne bi hotel vztrajati ali bi mi celo ušel
v resnem položaju? Rajši mi pustite brata Franca.
Ahmed se bo že varoval pritoževati se pri
Deju. Boji se za svojo glavo in za svoje zaklade.
Ni torej tako nevarno. Videli bodete, da Vam
prinesemo dečka. Samo vse morate pripraviti,
da ga še danes spravimo na ladjo, ki odpluje
že jutri zjutraj na vse zgodaj."

»Gotovo, o. Ljudevit, le pusti oba," prosi
Don Izidor. »Ko bi jaz ne bil duhovnik, bi
šel sam ž njim, toda saj veste, da se maziljenec
Gospodov ne sme vtikati v tepež."

j;Pojdita torej v božjem imenu; Gospod
vaju blagoslovi in varuj; toda eno mi obljubita:
nikogar ne smeta raniti po nepotrebnem!"

»Ne, nikogar ne raniva!"

Franc se ogrne s plaščem in oba izgineta
v temno noč. Ko sta se bližala Nagibovi hiši,
zašepata Elija tiho bratu Francu: »Tako, sedaj
pa glejte, da pridete okoli onega vogla, ko bom
jaz tu govoril; kmalu sem zopet pri vas."

»Salem, Nagib," s tem pozdravom vstopi
brusač Elija v nizko prodajalno. »Sicer prihajam
pozno v tvojo prodajalno, pa saj veš, ubožni
ljudje imajo čez dan premalo časa. Hotel sem
pravzaprav pri tebi poprašati, ali imaš še kaj
onih dobrih brusov, ki sem jih preje od tebe
kupoval. Moj najmanjši je že zelo obrabljen,
tako, da ga moram nadomestiti z novim."

»Gotovo jih imam še veliko; za denar jih
dobiš lahko sto, ako hočeš."

69

„  Hvala za to dobroto; a toliko jih pač ne
bom nikoli več rabil v svojem življenju. Toda
kaj počne tvoj Hares? Lep dečko to! Zadnjič
je bil pri meni z neko staro sulico. Ker sem
imel preveč dela, sem ga odpravil. Sedaj gre
pa delo malo počasneje. Vendar bi rad ugodil
malemu in mu naredil veselje; povej, kje pa
je sedaj!"

„V četrt ure je tu, ta ničvrednež!"

»Tako, tako, je že prav! No, jutri zjutraj pri¬
dem mogoče in kupim brus."

»Če prineseš denar, seveda!"

»Brez skrbi bodi! Salem, Nagib!"

Čez par minut je bil že pri svojem tova¬
rišu Francu. »Prezgodaj je še, brat; Hares je še
pri Frančku. Molite tačas rožnivenec za srečen
izid."

»Ga že držim v roki."

„Tembolj; vendar pa se moramo pripraviti."

Tiho sta stopala oba naprej. Pri prvem
voglu zapove Elija bratu Francu, naj vstane tu
in hodi gorindol, sam pa izgine v temno
ozko ulico. Za nekim zidom se skrije v gosti
senci. Vse je bilo smrtnotiho. Ni bil še dolgo
V temi za zidom, kar zasliši, da zaškripljejo majhna
vratca na oni strani znotraj zida. Čuti je bilo
korake na kamnitem dvorišču in otročji glas je
dejal: „Pazite, Ahmed; jaz se ne udam, pri
mladem gjauru ni bilo vse v redu."

„No, no, Hares," odvrne globok moški
glas, „to je bila kaka podgana, ki te je ustrašila
in sedaj hočeš skriti svojo strahopetnost. Mirno

— 70  —

spi, pa jutri zjutraj se zopet tukaj pokaži!
Sploh pa leži suženj vedno pred vrati, da boš
miren."

„Bomo videli, kdo ima prav. Lahko noč,
Ahmed!"

Še nekaj časa je poslušal Elija korake, nato
je bilo zopet vse tiho kot prej. Končno zapusti,
ko je bil prepričan, da vse spi, svoje mesto in
poišče brata Franca. Ko sta bila oba na dolo¬
čenem mestu, zleze brusač na rame svojega
tovariša in od tu na zid. Zgoraj vzame iz kaf-
tana veliko vrv in jo vrže bratu,- rta je mogel
splezati tudi ta za njim na zid.

„Pa se vam menda ne vrti rado v glavi,
brat Franc?" ga vpraša.

„To ravno ne!"

„Dobro, stopite torej za mano; zid je sicer
ozek, a sega le do tamle in potem smo toliko
na boljšetn, da lahko prej uidemo v slučaju
nevarnosti, kot če bi šla čez dvorišče."

Tako sta dospela do strehe one lope, kjer
je bil Franček zaprt.

„Elija, slišite, kaj?"

„Pst, pst, le ne sprašujte nepotrebno!" za¬
šepeta Elija.

Tiho kot maček se splazi do srede strehe, kjer
je bila velika odprtina Franckovega stanovanja,
skozi katero je dobival nekoliko zraka in svetlobe.

Napeto je poslušal Elija, kaj je notri; vse
je bilo mirno, le enakomerno dihanje je na¬
znanjalo, da Franček dobro spi. Medtem je zlezel
za Elijo še brat Franc do odprtine.

71

„Kaj sedaj, Elija?" vpraša tiho.

Elija pa položi prst na usta, v znamenje,
naj molči, sam pa zašepeta:

„Jaz zlezem po vrvi doli in zbudim dečka.
Boste dovolj močni, da ga potegnete iz sobe?
Kakor hitro bo zgoraj, zlezem še jaz po vrvi
vun in vsi trije jo nato brzo odkurimo. A vse
se mora zgoditi silno mirno in hitro, sicer nam
je Ahmed z vsemi svojimi ljudmi takoj za petami."

„Že dobro! Sv. Devica! pomagaj nam!"

Tiho in lahno je zdrsnil Elija po vrvi v
lopo. Ko je vstopil na tla, je stal nekaj časa
popolnoma mirno in tiho v temni sobi.

„Tamle v kotu mora biti, odtam slišim
dihanje," pravi sam pri sebi. „Ne še! prej
moram še vedeti, kje so vrata. Tako; sedaj pa
naprej."

Previdno se je plazil stari brusač v desni
kot; naenkrat se zadene ob mizo, ki pade z
velikim šumom po tleh.

Brat Franc se ustraši in zakliče nehote:
„Sv. Devica, pomagaj nam!" Plašno plane deček
pokonci in skoči s postelje.

„Ceko, semkaj, semkaj! Pridi semkaj; jaz te
hočem rešiti, tukajle sem!" reče tiho Elija.

„Kje, kdo si?" praša deček.

„Dajte, podvizajte se, da gremo, da izginemo,
izdani smo," opomni Franc. „Nekdo prihaja čez
dvorišče!"

„Hitro, Ceko; vrnemo te tvojim staršem!"

V hipu je bil deček pri Eliji; ta mu za¬
drgne vrv okoli telesa in nakrat je bil na strehi.

— 72  —

„Na desno, skozi malo ulico naravnost na
široko cesto, ki pelje na mošej in trg!" zakliče
za njima Elija. „Podvizajte se!"

Komaj sta oba izginila, že plane Ahmedov
suženj v lopo. A Elija ga zgrabi z železno pestjo
za vrat in ga telebne ob tla, ker je klical na
pomoč. Brž mu zadrgne roke s trdo vrvjo, sam
]oa skoči k vrvi, ki je visela v sredi odprtine.
Že se je hotel zagnati v lopo skozi odprtino na
prosto, kar plane pri vratih Ahmed sam.

„Ha, pri preroku, to boš pa plačal!" zavpije
korzar in nameri orožje proti Eliji. Ta pa se
umakne sulici, se nagne nazaj, in predno
more gusar drugič suniti, ga objame Elija
že s svojimi koščenimi rokami in ga trešči z
vso močjo ob steno, da kar zaječi in obleži
nezavesten na tleh. V tem hipu začuje Elija
po dvorišču sem korake novih zasledovalcev.
Brž zapahne vrata, nastavi še mizo pred nje,
na njo naloži divan in porine Franckovo postelj
pod odprtino v Sredi strehe. Skoro bi bili sužnji
vrata udrli; kar se posreči Eliji, da spleza na
streho in se reši v temno, prosto noč.

13. Na varnem.

Skoro pol ure že je sedel Franček z bratom
Francom v varnem zavetju. Kako zelo je bil
vesel, ko je videl zopet svojega starega prijatelja
Don Izidorja, ki ga je ljubil očetovsko. Čez
dva dni bo pa videl ljubljene starše, drazega
Ignacija in brata Krištofora!

I

— 73

„Da, da," začne Franc, „moje zaupanje v
Mater božjo me ni osramotilo. Do sedaj mi je
pomagala še v vseh nevarnostih in to ti rečem,
moj mladi prijatelj, če boš tudi tako star kot
najstarejši med ljudmi, nikdar ne smeš pozabiti,
j kako nam je stala Mati božja na strani v uri
težav in nevarnosti."

Veliko jim je Franček še pripovedoval o
prestanem trpljenju in kako ga je korzar zadnje
štiri dni silno tepel z bičem, ker se ni hotel
izneveriti Kristusu.

„Oh, oče," reče Izidorju, „to me je bolelo;
mislil sem, da me hočejo ti ljudje ubiti, in
skušnjava je bila že velika; a mislil sem vedno na
vaše zadnje besede, rajše umreti kot vero zatajiti."

»Bog ve, če je Elija srečno ušel?" vpraša
o. Ljudevit skrbno. »Moral bi biti pravzaprav
že tu."

»Zanj se ne bojim," meni brat Franc. »To
je uren človek - zraven pa zvit kot kozji rog.
Naredil bo velik ovinek, da bo izvabil Ahme¬
dove ljudi na napačno sled. Toda čuj — slišim
korake; res je, to je on."

V istem hipu plane Elija v sobo.

„Hvala Bogu, da ste tu!" kličejo vsi kot
iz enega grla.

„Da, da, Bog me je vidno varoval; sicer
bi mi bil korzar lahko prihranil to pot do doma."

„Tako, sedaj se pa okrepčajte, pa pojdite
počivat," opomni oče. „Svojo rešitev pripove¬
dujete lahko pozneje. Vsaj to noč spite pri meni,
pod mojo streho."

74

»Dovolite mi eno prošnjo do tega moža,"
prosi Don Izidor. »Povejte Elija, ali sta se srečala
s korzarjem?"

»Če še ni mrtev, se bo še dolgo spominjal
mojih pesti!"

»To je pa slabo; potem niste več tu varni.
Veste kaj, jutri zjutraj na vse zgodaj, ali še
bolje takoj sedaj, gremo na ladjo, ki nas ponese
v Katanijo; kajti do tja hočem spremljati dečka.
Mislim, da boste očetu dečkovemu dobrodošel
gost. Za drugo poskrbi že Bog."

»Seveda, seveda, to je prav!" vzklikne
deček. »Kako se bo veselil moj dobri papa in
ljuba mama, če pridemo vsi trije!"

»Nobenega oporekanja, Elija," dostavi Izi¬
dor, ko zapazi, da hoče Elija nekaj oporekati;
»prepustite stvar meni; gospod Ivan vam rad
povrne to malo premoženje, kar ga morate tu
pustiti."

Medtem se je odstranil o. Ljudevit in čez
nekaj časa stopi zopet v sobo.

»Zunaj je vse pripravljeno, da odrinete na
ladjo; torej sedaj pa Bog pomozi! njegovi an¬
geli naj vas spremljajo srečno na poti!"

Poln hvaležnosti objame Don Izidor vnetega
duhovnika in brata Franca; Elija in Franček pa
jima poljubita roko in prosita za blagoslov. Nato
so šli na dvorišče in od tu po temnih ulicah
proti obrežju.

Drugo jutro, ko je vstajalo solnce iz morja,
se je pokazal še enkrat našim potnikom zaliv
Kartaginski. V ozadju so se dvigali temni griči,


I pred njimi pa so se svetlikali solnčni žarki po
' širnem morju. Vse težave, vse trpljenje so pustili
v Kartagi; vse se jim je zdelo spremenjeno v
mladi svetlobi vzhajajočega solnca. Ugoden veter
je napel jadra in bliskoma se je pomikala ladja
naprej po mirni morski gladini, naprej proti
Kataniji . . .

Ko pa se je zmračilo vdrugič, so že za¬
slišali večerni Ave s sicilijanske obale.

»Če se veter ne zasuče, smo v eni uri že
v zalivu pred Katanijo," pravi kapitan svojemu
prvemu častniku in stopi k jarboli, kjer je
imel svoj vzvišen sedež, da je lahko vse opa¬
zoval. Od tu je videl že migljati prve lučke v
mestu.

Na krovu je stal naš mladi prijatelj Franček
s častitim Don Izidorjem in ubogim brusačem
Elijo. Vesela radost je odsevala dečku iz oči,
ki se je komaj zdržal, da ne bi zaukal, ko se
je ladja vedno bolj bližala obali.

»Vidite tamle ozki stolp, oče Izidor," vpraša
deček. „To je samostanska cerkev sv. Nikolaja.
Tam prebiva moj prijatelj, stari brat Krištofor.
Tja me je hotela dati moja dobra mama v
šolo k menihom prav oni dan, ko smo pri¬
čakovali očeta; toda mesto tega so prišli zlobni
gusarji in me ugrabili. O pač je bil žalosten
večer to, in sto in sto drugih mu je sledilo.
Toda sedaj je vse to prestano, hvala Bogu in
sv. Devici Mariji! In tamle, ali vidite, dobrih deset
korakov na desno od sv. Nikolaja lepo skupino
pinij? To je vrt mojega očeta. In ona bela hiša,

76

ki gleda iz pinij v bledem luninem svitu, to je
naša hiša. Okna stanice so že razsvitljena -
o mama, mama! Kaj bo neki rekla, če se jaz
kar naenkrat vrnem? In papa, in dobri stari
Ignacij ?"

»Da, otrok moj," odvrne duhovnik, »veliko
veselje bo zavladalo v hiši. Mi se hočemo za¬
hvaliti Bogu in sv. Devici Mariji vsak dan celega
življenja za to veliko dobroto. Ne samo iz
zemske ječe smo oproščeni, marveč tudi iz ne¬
varnosti, da ne bi izgubili sv. vere in zapadli
tako še hujšemu suženjstvu in veliko krutejšemu
gospodu kot je korzar in njegov oskrbnik. —-
A glej, Francak, v zalivu, v pristanu smo že, in
kapitan je zapovedal vreči sidro v morje!"

Res so stopili vsi mornarji na krov k robu;
in zažvenkljale so verige in med veselim petjem
se je potopilo sidro v globino. Nekaj minut
pozneje je stopil Don Izidor s Frančkom in
Elijo v mal čoln in vsi trije so pluli s čolničem
po svetli morski gladini na suho. Skoraj ravno
na onem mestu, kjer so ukradli gusarji pred
pol letom dečka v zasedi, skoro ravnotam so izstopili.

Franček je pokazal obema sopotnikoma
ono mesto; potem pa ju je peljal v očetovo hišo.

»Prenaglo svidenje bi lahko škodilo tvoji
materi," meni Don Izidor; »ostani torej par
trenutkov tu v vrtu, da jo pripraviva na tvoj
prihod." To je bilo seve hudo za dečka, ki se
je komaj še zdržal, to je bila zadnja poizkušnja,
in minute so mu bile dolge kot ure. Toda tudi
te so minile. Kmalu se odpro vrata: »Ceko,

77

Ceko, kje pa si?" kliče mati s tresočim glasom
v temni vrt in v hipu je visel rešeni sinček na
vratu ljubeče matere in skrbnega očeta smeje in
jokaje se. Tudi starega zvestega Ignacija, ki je
jokal otročje od veselja, je objel deček opetovano.

Ko je minilo prvo vznemirjenje svidenja,
so se vsedli vsi domači in rešeni k skupni
večerji in šele čez nekaj dni je pustil gospod
Ivan Don Izidora, da je šel domov v domačo
župnijo, ki ga je sprejela z velikim veseljem.
Nikdar niso mogli nehati dobri ljudje moliti za
rešitev dragih ujetnikov.

Sedaj je postalo njihovo veselje toliko večje,
ko je gospod Ivan zvestemu tolažniku svojega
„ sinčka iz svojega premoženja dal sredstev, da
je mogel sezidati na mestu majhne kapelice
veličastno hišo božjo, ki je bila posvečena „ Mariji
tolažnici."

Tudi starega vrlega Elijo je bogato poplačal
gospod Ivan.

Franček je pa kmalu šel k sv. Nikolaju v
šolo k o. Babtistu in se je učil v veliko veselje
starega Krištofora tako pridno, da je bil vedno
prvi v razredu. Vsako leto je bil pobožnejši in
pridnejši. »To sem dolžan sv. Devici, ki me je
rešila iz ujetništva," je vedno ponavljal Franček.
Nič čuda, da je postal pozneje v veselje svojih
staršev vreden služabnik Gospodov, vnet duhovnik
in slednjič vstopil celo kot o. Leo v red sv.
Benedikta.








KAZALO.

Vesela liada.

~ Bridka prevara . , . .
Oče se vrne ....
Proti Tunisu . . . .
Na sejmu sužnjev . .

Odpadnik.

Na potu v puščavo
»Prepozno!" ....
Dnevi žalosti in trpljenja
Nove nevarnosti . . .

O. Ljudevit in brat Franc
Drzno podjetje . . .
Na varnem.

Stran

. 3

. 7

. 16
. 19
. 25
. 30
. 36
. 40
. 43
. 51  *
. 60
. 64
. 72

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

\

Katoliška Bukvama

|P v  Ljubljani. (g^|

Zbirka Spillmannovih povesti.

Dosedaj so prišli na svitlo naslednji zvezki:

/. zvezek: Ljubite svoje sovražnike!

Povest iz maorskih vojsk na Novi
Zelandiji.

II. zvezek: Maron, krščanski deček
z Libanona. Povest izza časov zad¬
njega velikega preganjanja po Druzih.

III. zvezek: Marijina otroka. Povest
iz kavkaških gora.

IV. zvezek: PraškiJudek. Povest. II.natis.

V. zvezek: Ujetnik morskega ro¬

parja. Povest.

^  ~ v.

Vsak zvezek te zanimive zbirke
velja 40 vin., trdo vezan 60 vin.
Knjižice se dobe tudi
v finejših vezih.

SK.