F 3>0 & - ■ Naložila „^atol. jjiukvarna" y Ljubljani. Tiskarna »Kat. tisk. društva", prej R. Šeber v Postojni. 1905 . eL e m a OiOOOO.P u ( MiiMo wUWUwHJwu 1 * i LI 1 wlI 1 * 1 1. Vesela nada. t redzadnji dan majnika 1643. leta je bil pravi sicilijanski poletni dan. Temnomodro nebo se je razpenjalo nad srečnim otokom, mirno je bilo morje in na njegovem lahno nagubanem površju so se igrali žarki jutranjega solnca. Kot zlate nitke so se prepletali ti nežni traki in zdelo se je, kot bi jih hotela nevidna roka splesti v mrežo, da bi lovila ž njo tisočg in tisoče rib in ribic, ki so se igrale v modrih valovih. V malih čolničih so se vozili ribiči, krepke za¬ gorele postave, vun na lov na tune. Srebrnočisti deški glasovi pa so peli zvonko lepo sicilijansko pesem domačih ribičev: »O sanctissima...!“ in krepki moški glasovi so jim odgovarjali: ; ,Ora, ora pro nobis!" Spodaj na obrežju so šušteli lahno divji kostanji; figov grm se je ponašal z novim-sliko¬ vitim cvetočim oblačilom; zgoraj na sivi skali je stala kapela in pošiljala pozdrave v dolino; palma pa je raztezala svoje vejevje sanjavo v zrak, kakor bi mislila na vroči orijent in svoje sestre, ki rastejo tam ponosno v lepih vrtih kot kraljice. 4 V ozadju slednjič se je vzdigovala skrivnostno in preteče najvišja gora v Italiji, najhujši vulkan v Evropi, visoki Etna. Nekam brezskrben, ne¬ dolžen in miren kot otrok je bil ta orjak; le gost dim, ki se je valil nad njegovim žrelom, je pričal o njegovi pogubonosni sili. Prijetni pašniki in travniki pa so ležali pod njegovim podnožjem in zvončki nebrojnih čred, ki so se pasle na pašnikih, so žvenkljali jutranji pozdrav morju in dolini. Duhovno opravilo v cerkvi slavnega be¬ nediktinskega samostana pri sv. Nikolaju v Ka-' taniji je bilo ravno končano in večina pobožnih molivcev je že zapustila božji hram. Samotno, globoko zatopljena v vročo molitev pa je še klečala pobožna mati s svojim sinčkom pred oltarjem sv. Nikolaja. Molila je zelo vroče in odkrito k velikemu svetniku in ga prosila za priprošnjo pri Bogu, ter niti zapazila ni, da je večkrat šel mimo nje brat Kristofor s ključi, da bi zaprl cerlčev. Tudi malemu Frančku se je zdela danes materina molitev malo predolga; zato jo je lahno pocukal za obleko in dejal: „Mati, pojdiva! mislim, da bi brat Kristofor rad cerkev zaprl." * Pobožno se je pokrižala mati, pokrižala je tudi sinčka na čelo, usta in prsi in hotela oditi. Pri vratih pa sreča zakristana. „ Prosim, ali ne bi prižgali danes pred sv. Nikolajem dveh sveč, da bi varoval mojega dobrega Ivana na morju in ga srečno pripeljal domov?" „Iz srca rad, blagorodna gospa Angela," je odvrnil brat, „pa še en rožni venec bom zmolil 5 o v vaš namen; vaš blagi Ivan mi je bil vedno n■ najboljši prijatelj." Medtem je zakristan zaklenil vrata; zunaj : pa se je obrnil še enkrat do častitljive dame. , »Povejte mi, gospa Angela, ali ne mislite dati malega Francka k nam v šolo? Dečko kaže in obeta veliko in bo lahko enkrat dober trgovec kot njegov oče." »Da, da," odvrne mati, »oče upa pač, da mu bo Franček kdaj izdatna podpora pri velikem podjetju, čeprav bi ga videla jaz veliko rajši enkrat pred oltarjem. Vsekako pa bom govorila z Ivanom o tem, ko se povrne, da izročiva Francka vam v oskrbo; nekaj poštenega se mora naučiti, kar doma ni mogoče, ker je oče tako malo doma." »Hola, Franček," je poklical brat Kristofor dečka, ki je tekal medtem za pisanimi metuljčki, »pridi vendar sem!" V hipu je bil deček pri njem. »Povej mi, dečko," je začel brat Kristofor, »ali te veseli, priti k nam v šolo?" »Seveda, če mi le moji dobri starši to dovolijo, pridem silno rad; saj nimam doma nikogar, ki bi se igral z mano, razun starega Ignacija, ki me pa ne pusti nikdar k morju, ker se boji, da me ne bi ukradli morski roparji. Toda jaz se nikakor ne bojim teh zlobnih ljudi, ker sem zelo pazljiv." »Dobro, mladi gospodič! A v šolo se ne pride zato, da bi se igralo; v šoli se mora tudi marljivo učiti. Oče Babtista dobro pazi na to, — 6 — da njegovi učenci pri učenju ne dremljejo in ne spe." S1 »O jaz se hočem tudi učiti, dobro učiti, ^ da bom kdaj učen mož, kot je moj uje, župnik v vasi Reale. Toda malo se sme pa vendar 1 tudi pri vas poigrati, ne? Sicer ne bi rad prišel." » Gotovo, Franček, kdor se pridno uči in svoje naloge pravočasno izvrši, se sme tudi igrati. To bi morali videti, kako veseli so mladi učenci. Kar veselje jih je gledati, kako se igrajo in pode po trati; o. Baptista jih pa nadzoruje." »O častiti brat, jaz pridem gotovo, oče mi bodo gotovo dovolili; mati mi bo pa pomagala prositi jutri ko je njen god. Gotovo bo naju uslišal in ugodil najini prošnji." „Pojdi, Franček," pokliče ga mati, »in vi brat Kristofor, ne pozabite, prosim, sveč prižgati pred sv. Nikolajem!" »Gotovo ne, gospa Angela, tudi obljublje¬ nega roženvenca ne pozabim." »Hvala vam za to dobroto." »Bog vas varuj, gospa Angela; in ti, moj mladi prijateljček, ne pozabi na šolo." »O dobri brat, gotovo pridem." -a »Ugani!" je klical Franček staremu slugi, ko je stopil v hišo. »Kaj naj uganem?" je vprašal stari Ignacij. »Kako prijetno novico vem." »O, da pride danes oče domov in ti pri¬ nese veliko lepih reči." »Ne, ne, nekaj druzega." 7 in »No, bom pa še enkrat ugibal: Kmalu boš smel v samostanu pri sv. maši streči, če ne boš j, delal več napak v konfiteorju." k »O, tega že davno znam; a ti vendar še nisi r pravega uganil." " »Da, da, stari Ignacij ne zna ugibati; moraš ! mi novico že sam povedati." i »Jaz pojdem v samostan v šolo, kjer je že veliko drugih dečkov pri g. o. Babtisti; tam se bomo igrali pa tudi pridno učili, kaj ne, mama?" „Ce ne bo oče zoper to, srček moj, boš že smel iti." »O, oče mi gotovo dovoli! Je-li, mama, jutri je tvoj god in ti mi boš pomagala prositi; saj sem bratu Krištofom obljubil,, da gotovo pridem." »Bomo že še videli; sedaj pa bodi prav priden pa nikamor ne smeš brez mojega do- ' voljenja, sicer ti ne bom jutri nič pomagala." »Bom priden, mama, bom; pojdiva Ignacij na balkon, da bova videla, če se že bliža ladja z očetom.“ 2. Bridka prevara. Poldne je že davno minilo. Tam daleč na zapadu se je potapljalo solnce v brezkončno morje, vedno dalje v ozadju so se penili morski valovi. Čez morje pa so bežale velike jate ptičev proti obrežju, kot bi hotele prinesti vesele novice in pozdrave iz daljave. Bledejši, vedno bledejši so postajali rdeči solnčni traki, ki so obkrožali in prepletali ob solnčnem zahodu lahke srebrne 8 oblačke. Ob obali pa se je zaletavalo valovje, ki ne miruje ne ponoči ne podnevu. Bobnelo v( je večerno pesem Stvarniku, ki je postavil tu trdno mejo, Stvarniku, ki je vstvaril morje in 11 vse bogastvo, katero je skrito v dnu morja. Od vzhoda sem se je bližala ladja. Bela ' jadra, napeta od večernega vetra, so se razpenjala široko kot svetle peroti velikega ptiča in se bli¬ žala naglo morskemu obrežju. Na ladji pa je stal lepo oblečen turek z veliko brado, naslonjen na glavno jarbolo. Kake misli pač roje temu človeku po glavi?! S prekrižanimi rokami in napol zaprtimi očmi je stal na ladji. Le tupatam je odprl oči, da se je zablesketal ogenj izpod gostih obrvi in izginil kot blisk — izginil v daljavo preko morja. Divje se je popraskal po bradi, ko je pogledal poželjivo tja na srečni otok. Mirno in spretno kot mačke pa so plezali mornarji po vrveh, da bi ob obali pravočasno speli jadra. Divje, kljubovaje so letali pomagači mimo turka po krovu in iz oči jim -je bilo brati nenasičeno poželjenje po ropu. Smrtna tišina in strah sta vladala na ladji, ki se je približavala suhi zemlji; le še malo' je bilo do obrežja. Kar so zganili mornarji vsa jadra na lurkov migljaj. Tedaj pa je izvlekel Ahmed, kapitan tuniških korzarov, iz žepa majhno piščalko in jo pritisnil na usta. Krepak, pretrgan pisk — in takoj je stal pred njim drug turek. »Hušin," zakriči ta nad došlim, »vzemi dvanajst mož in čoln, veslaj tja k otoku in glej, 9 e, ujameš par sužnjev; število, ki jih imam sedaj, 0 vendar ne zadostuje za semenj v Tunisu. Podvizaj * u se, toda čuj: s svojo glavo mi jamčiš za čoln 1 in ljudi!" . »Brez skrbi bodite, gospod kapitan!" od- i vrne gusar, »Hušin ni neumen." »Halo! Brž čoln v morje in potem naprej!" zakliče gusar okolustoječim. V istem hipu za¬ rožljajo verige in čoln se je zazibal na morski gladini, v njem pa dvanajst morskih roparjev, oboroženih od, nog do glave. In veslali so: mirno in hitro kot strel je drčal čoln po morski površini. Kmalu so prišli do obrežja in težki čoln je poletel z veliko močjo in glasnim šumom po pesku na suho. Hušin skoči na suho, gu¬ sarji za njim. »Mohamed in ti, Ali, ostaneta tu in varujeta čoln; vi drugi pa* se skrijte v grmovju; vsacega posameznega popotnika zgra¬ bite, zadrgnite ga v mrežo in vrzite v čoln. Če pa zaslišite moj klic ali pa kak drug sumljiv šum, vrnite se takoj nazaj v čoln." Mirno in tiho kot kače so se splazili gu¬ sarji pod nizkim grmovjem na obrežju in se neopaženo postavili nekoliko proč od morja v varno zasedo. »Pri prerokovi bradi! Zdi se mi prav tako, kakor bi bili krščanski psi zvedeli, da smo se tu izkrcali; pol ure že ležimo tukaj,»pa še vedno ne vidimo nikogar." »Tako se godi pri tem prokletem čakanju,"* meni drugi, »moramo bliže gnezdu samemu." 10 n Seve, da nas bodo brezverci takoj za- s vohali." |p »Alah naj kaznuje ta zarod!" je odvrnil ^ razjarjeni korzar. »Šele včeraj so nam bili psi ^ iz Španije za petami;, pri preroku, nikdar še nisem videl Ahmeda tako ljutega in divjega, kot pri Panteleriji, kjer smo morali pustiti tako bogat plen. Ha, kako je divjal proti Špancem, ko smo razpeli jadra za beg!" »Toda jako imenitno je pa vendar brez¬ verce za nos zvodil; mislim, da so jadrali ti norci naravnost proti Sfakesu; kako se bodo jezili, ko najdejo gnezdo prazno." »Da bi nam le pota ne zastavili!" se oglasi tretji. »Ni se treba bati, dokler nas Ahmed vodi; ta se zvije in uide kakor kača" odvrne prvi. »Mirno!" zapove Hušin. Kot bi trenil utihnejo kožarji, in nad skrivališčem je zavladala smrtna tišina, ki jo je le tupatam prekinilo gale¬ bovo hripavo kričanje. Medtem ko so gusarji spodaj ob obali prežali na svoj nesrečni plen, je dejal zgoraj v prijaznem vrtu domače vile mali Franček sta¬ remu Ignaciju: »Ah, še vedno ni očeta; kako bo škoda, če danes ne pride! Jutri je materin god, ki se ga je vedno veselil, in zlasti letos smo malo dvorano tako krasno ozaljšali." »Pojdi, Franček, greva v hišo!" reče Ignacij. Ko. je stopil z dečkom v hišo, je kle¬ čala gospa Angela na svojem klečavniku pred lepo veliko sliko Matere božje. »Prav, da 11 :a _ sta prišla,' 1 je dejala, ko ju je zapazila, molimo sedaj še en rožnivenec za dobrega očeta. Meni lil je tako tesno pri srcu kot bi se mu bila kaka 3 i nesreča pripetila. Ljubi otrok, moli prav pobožno e k preblaženi Devici, da bi pripeljala ona, zvezda ( f vodnica, očeta srečno domov!" f Nato je stopila h kropivniku, pomočila des- , nico v blagoslovljeno vodo, pokrižala otroka z. znamenjem sv. križa, podala mu rožnivenec in mu rekla, naj naprej moli. Kako globoko iz srca se je dvigala molitev nedolžnega otroka k Bogu in k Materi božji! Da, usmiljena Mati, varuj ne¬ dolžno jagnje žrela volkov, ki je hočejo ugonobiti! „Še en dostavek za verne duše v vicah,, Franček!" de mati, in otrok je nadaljeval svojo molitev. Ko je bil rožnivenec končan, pravi Fran¬ ček: »Marna, tako pobožno že adavnaj nisem molil kot danes; pa mi je tudi nekam čudno tesno krog srca; ko bi bil le oče že tu! Pojdi, Ignacij! poglejva z balkona še enkrat na morje, ali se že bliža ladja." Hitro se je odstranil sluga in odšel z dečkom na balkon. Mati je zopet , pokleknila pred podobo Matere božje, vroče solze so ji zalile oči, tako ji je bilo pri srcu kot bi čutila že naprej svojo nesrečo. Kar naenkrat se odpro vrata in Franček plane v sobo ter zavpije: »Oče je tu, oče je tu! Ladja je zelo blizu obali, pusti mi, da grem z Ignacijem k morju!" »Da, da, otrok moj, le hiti naproti svo¬ jemu očetu!" 12 Hitro je planil deček ven iz hiše in letel.- n kar je mogel, k obrežju. Tedaj vstopi tudi Ignacij in reče: »Vendar enkrat, gospa Angela, je moj != dobri gospod tu; o kako se veselim, da ga bom, zopet videl!" , v Ignacij, deček je šel že naprej; pojdi za ^ njim in pozdravi mojega moža, jaz hočem pa medtem vse potrebno doma urediti in pripre- p viti." Kar so pač dopuščale moči 70 let staremu j ; Ignaciju, tako hitro je izginil in šel proti morju, ^ da bi pomagal svojemu gospodu, če le mogoče, ^ že pri izkrcanju. Medtem, je dospel veseli dečko, nič hudega sluteč, do zasede gusarjev. Osupel obstane, in gleda proti ladji, ki je mirno stala na morju. Zakaj noče pač pluti v mirno pristanišče in mu pri¬ nesti preljubljenega očeta? Toda otrok ni imel časa pomišljati. Kot tiger plane Hušin iz grmovja, ovije svojo trdo roko okoli dečka, mu zamaši usta z desnico in leti ž njim k čolnu na obrežju. »Oče, moj oče!" to so bile zadnje zadušene besede Franckove; nato so'ga zadrgnili in vrgli v čoln. Komaj pa s^je zgodilo zlobno dejanje, že je zadonel iz zvonika samostanske cerkvice sv. j Nikolaja v dolgo donečih glasovih večerni: Ave! in vsi zvonovi okoli po mestu se začeli zvoniti: Ave! Tedaj se pa zasliši močan žvižg in korzarji planejo urno iz svoje zasede v čoln. »Le hiro notri!" zakliče Hušin, »predno nas zaslede in ujamejo ti krščanski psi; le dobro poprimite za vesla!" 13 Kot blisk je zdrčal čoln po morski gladini ac jjin čez par trenutkov je bil že pritrjen na strani no j gusarske ladje na svoje mesto. 3JI] »Jeli to ves vaš plen?!" se zareži nad njimi kapitan, ko zapazi dečka, »ali sem poslal zato dvanajst mož, da ne prinesete drugega kot to za žlezo? Dol ž njim v dno ladje!" »Gospod," odvrne Hušin, »ne kregajte me a ' po nepotrebnem. Brezverci so morali zapaziti naše 11 izkrcanje; komaj namreč spravim tega paglavca v čoln, že se oglase vsi zvonovi v okolici, da ■’ pokličejo kristjane na maščevanje." »Prokleti norec!" crtlvrne strastno Ahmed, »kar si ti imel za zvonenje, ki bi bilo klicalo kri¬ stjane proti vam, je bilo le zvonenje k molitvi. i Takoj zopet čolne v morje in pri mohamedovi bradi, ako prideš brez bogatega plena nazaj, ti položim tvojo glavo k tvojim .nogam." Jezno se je odstranil Hušin,” da bi izpolnil povelje svojega tiranskega gospoda; kar zavpije mož v košu na jadri: »Ladja se vidi na severo- zapadu. Saj jo morate vi spodaj tudi videti!" »Ali jo goni veter?" vpraša Ahmed. »Vsa jadra so razpeta, kakor vidim," se je glasil odgovor. »Hušin, nazaj!" zapove kapitan, »tamle se bliža bogatejši plen; razpnite jadra, primite za vesla!" Naenkrat se prikaže na krovu več mož, ki so se kar gnetli, - samo divji, rjavi ljudje. Največ jih še pošteno oblečenih ni bilo. Noge in kolena so imeli skoro vsi nepokrita in za¬ gorela od solnca; krog glave je imel vsak 14 — ovit umazan turban, za pasom so se jim ^ blesketala bodala, in ob strani jim je visela ^ sablja — damaščanka. g£ »Hola, dečki!' 1 zavpije vodja, »tamle bo p dela in plena; vsak stori svojo dolžnost, sicer p mu poženem krogljo skozi glavo; kdor vzame p kaj zase, umrje in kdor se na oni ladji ne uda, \ ga umorite, druge pa zvežite, zamašite jim usta , in pripeljite semkaj! Se nekaj: če bi nam šla trda, potem pomorite pa še vse krščanske pse, ki so na dnu ladje!" Divje rjovenje korzarjev je pretreslo ozračje, in oči so se jim kar blestele od samega poželjenja po plenu in ropu. Medtem pa so zapazili tudi na španski kri¬ žarki San Jose korzare. Zadovoljno si je kapitan rnel roke in rekel k svojemu prvemu poročniku: »Ha, Don Hedrik, danes nam pa ta zlobnež ne uide; včeraj nas je seve zvodil za nos, a danes mu bomo prešteli kosti. Le dobro bodite pripravljeni! Mislim, da ne bi škodilo nekaj karteč za pozdrav." »Da bi nam le ne ušel, ko se popolnoma stemni! fant je sicer jako zvit," odvrne poročnik. Medtem je pa korzar vozil svojo pot, a je kmalu zapazil, da se je bridko varal; spo¬ znal je, da nasprotna tadja ni navadna ladja za prevažanje blaga in ljudi, marveč ona križarka, ki mu je že neštetokrat skazila bogat plen. Danes se pa Ahmed ne bi rad ž njo pozdravil in po¬ slušal njenega desetfuntnega topa. »Pri bradi mo¬ jega očeta!" zaškriplje jezno z zobmi, »že zopet 15 je stara zvita kača na potu! Hušin, ali vidiš ela tam e Španca! Alah naj ga potopi! Pri preroku, ta krčanski pes pazi na nas! Toda čakaj, Ahmed se zna maščevati; enkrat mi gotovo ne uideš! Hušin, razpnite vsa jadra in pri prvi kroglji, ki er prileti na našo ladjo, mi pošleš vse ujetnike v ,e pekel! Posekajte jim glave z damaščankami in a ' vrzite jih v vodo; ne enega streljaja smodnika ta mi ne izgubite radi njih!" a Ko so slišali ujetniki na dnu ta šum in :I hrup na vrhu ladje, se jih je polastil nek čuden 3 strah. Ali je morda nastal ogenj na ladji ? Niti ^ misliti si niso upali na to. Zvezani na rokah in nogah in vsi obnemogli si ne bi mogli pomagati in prepuščeni bi bili pač svoji kruti usodi, počasni smrti, bolečinam, trpljenju. Ali je bila celo svo¬ boda, oproščenje blizu —• ne, misel je bila pač prelepa. Ravno tako hitro, kot ,§e je vzbudila ta misel, ravno tako hitro je tudi izginil ta žarek upa, sladke nade; kajti bilo jim je pač znano, kako sirovi in brezsrčni so gusarji s svojim plenom in žrtvijo, če jih kdo napade. Smrt jim je bila torej gotova. S strahom so mislili na to, da bodo umrli v ognju vsled opeklin, ali pa bodo prelili kri pod ostrimi noži besnečih gu¬ sarjev. Počasi kot ure so se vlekle posamezne minute v tej mukepolni negotovosti; vsaka mi¬ nuta bi jim prinesla lahko smrt, toda prinesla je ni nobena. 16 3. Oče se vrne. kr la; Mirno je slonel Ahmed na glavni jarboll svoje ladje in zrl tja na špansko križarko. Nel<ča temen oblak jeze se je bil vlegel na njegovo z ; obličje in le sempatja je švignil kot blisk po- s( gled izpod zagorelih obrvi. Videti je bilo, da je jj vodja korzarjev sam pri sebi v tem težavnem s položaju neodločen; večkrat se je namreč obrnil a do Hušina, ki je bil v njegovi bližini, kot bi mu hotel nekaj zapovedati; toda vselej se jel 2 ugriznil v ustnice, udaril z nogo ob tla in < mrmral sam pri sebi. . j Spredaj pri oboku in pri krmilu je pa stalo nad 30 rjavih, zagorelih postav, med štirimi topovi pa, ki so bili na ladji, je klečalo drugo moštvo ob obodu ladje; bilo jih je dober ducat. Cevi „pušk ki so jih za strel pripravljene čvrsto držali z desnico, so ležale na oboku ladje. Tiha, smrtna tišina je vladala na vsej ladji kot pred kako nevihto. Videti je bilo, kakor bi se moral vsak trenutek začeti ljut boj; vse je čakalo p'rvega strela. Vedno slabejša je bila svetloba končujočega se dneva; krog ladje so se penili večji in večji valovi. Njihova snčžnobela pena se je vedno bolj razlikovala od temnega pajčolana, ki ga je pletla približajoča se noč in je postajal gostejši in gostejši na suhem in na morju. „Vse gotovo in pripravljeno za boj!" je vzkliknil Don Henrik na španski križarki: „He, Don Karol, pošljimo jim najprej par polnih 17 krogelj; čas je pač, da veliki psi zopet enkrat lajajo, sicer izgube sčasoma celo glas." '° ‘ Korzarjem se pa nikakor ni ljubilo, da bi leK čakali španskega pozdrava, in so kar razpeli v0 zadnjo ped jadra, ki so jo mogli. Močne jarbole so zaškripale in se skoro krivile pod težo J e jader; lahno se je nagnila ladja na stran pod w silno težo, potem pa je zdrčala kot galeb po u , morski gladini. „Ogenj!" Zakliče prvi poročnik. Silno se je ! e zabliskalo iz cevi in zagrmel je strel daleč na- n okoli po morju. Za en trenutek je bila ladja | popolnoma vsa razsvetljena, tako da si mogel 5 razločiti vsak najmanjši predmet na njej. Spredaj 1 so stali'hrabri vojaki, na čelu jim Don Henrik t s svitlo sabljo. Pri topih so deloma stali, de- ■ loma ležali topničarji in opazovali učinke strela; zgoraj nad zadnjim delom ladje paf"si lahko videl kapitana, ki se mu je jasno brala napeta paznost in pričakovanje raz obraz. Ob njegovi strani je stal mož, ki mu baje ni bilo veliko za boj, marveč mirno je stal in zrl nepremično proti Kataniji, kot bi hotel vkljub temi odkriti in najti nekaj drazega na suhem. Toda le en tre¬ nutek si videl celo sliko, kajti gosti dim in tema sta takoj zopet zagrnila celo ladjo s jDajčolanom in skrila celo sliko očem. Ko se je dim nekoliko razvlekel, so zapazili Španci, da korzar brez vse škode nadaljuje svojo pot. „Prepozno bo, gospod kapitan, za daljni lov," pravi prvi poročnik; „toda jutri je tudi še en dan, in tiček nam ne sme uiti." 2 18 „Da, gospod kapitan, pustite preganjanje vozite rajši v pristanišče katansko," prosi neznani potnik; „o kako hrepenim po svoji ženi in ma¬ lem Frančku; tri mesece sem ju moral pogrešati! Gospod, vi morate biti moj gost v lepi vili pri Kataniji, tam boste spoznali moje drage." „Ne bo takoj mogoče, gospod Ivan, morate malo potrpeti," odvrne kapitan, „žal mi je, toda dolžnost je pred prijateljstvom. V pristan ne smem, sicer mi korzar uide." „Pa mi dajte vsaj dober čoln in dva moža, da dospenr lahko še danes domov k svojcem,' 1 prosi opetovano gospod Ivan. „Coln in može imate lahko, a sam vas žali- bog ne morem spremiti, dasi bi zelo rad." S temi besedami migne kapitan čolnarskemu po¬ veljniku Petru, da mu vse potrebne ukaze in kmalu je plul lahen čolnič po morju in nesel trgovca Ivana proti domu. Ubogi oče! Ko bi bil pač vedel, da je njegov mali, ljubi otrok Franček na korzarski ladji, noč in dan bi mu bil sledil, dokler ne bi iztrgal svojega bisera iz roparjevih rok. Tam na pristaniškem nasipu in v mestu se je blesketalo nešteto lučic; gori na nebu je migljalo neštevilno zvezdic; spodaj pa je ležalo morje v smrtnem miru in tišini. Mirno, kot ne bi boteli motiti večernega miru, so se zibali valčki po morju proti obrežju in se vračali isto pot zopet nazaj. Gori v mestu pa je tožila mati v molitvi presveti Devici svojo srčno bol po izgubljenem otroku. V neizmernih bolečinah je klečal stari Ig m n< Is s 1 19 — Ignacij poleg svoje gospodinje, točil solze in Molil tiho za svojega malega ljubčeka. Kar nekdo potrka. „Moj Bog, Gospod Ivan!" vzdihne sluga Ignacij, „kako naj mu povem strašno novico?" Smrtna bledica pokrije očetovo lice, ko zapazi Ignacijev objokan obraz. „Sveta Devica, kaj pa se je pripetilo? — Angela!" „Ivan! Franček!" vzklikne uboga mati in omahne nezavestna v naročje Ivanovo. „Francek je mrtev?" ,;I1 tfširjale lep, mameč duh; po hodniku so bili nastavljeni krasni divani, izza njih so se dvi- : ši gale ponosne palme, po tleh pa so bile pre- o j< prežene razkošne turške preproge, in sužnji so du- tekali semintja ter stregli svojemu gospodu, in Čez nekaj časa odpusti Ahmed vse sužnje in oje zapove enemu izmed njih, naj pokliče Zakija. V par minutah je bil ta že pri Ahmedu. Zaki isil Kiralah je bil njegov oskrbnik in paznik nad suž¬ nji. Navadno je bival v puščavi na veliki oazi, ki za je bila last gusarskega kapitana. Dolgo je že e - pripovedoval stari hišnik svojemu gospodu, kaj vse se je pripetilo in dogodilo tačas' doma, a r. še vedno sta se živo razgovarjala. Daši se je ;a kazal Ahmed napram sužnjem vedno kot trdega, h neizprosnega gospoda, je bil vendar proti Za- kiju precej zaupen. Bilo je že tega okroglo 15 let, ko je Ahmed Bei Kalil-el-Fatalah prvič ropal po južnozapadnem italijanskem obrežju. Prav na koncu južnega dela zaliva sv. Evfemije, ne daleč od Britanika, je ležala na obrežju borna ribičeva kočica. Pred njo je sedel mladenič kakih 19 let in je po¬ pravljal poškodovane mreže za prihodnji lov. Med delom je žvižgal lepe pesmice drugo za drugo. Kar naenkrat vrže mreže vstran; skoči pokonci in pogleda proti naraščajočim valovom. 32 Ravno je zavila neka ladja okoli južnega zalivskeg konca. »Jaz bi se lahko tudi tako dobro imel ko-ibei tile tam doli," je mrmral ribič; »zlodej vzemi taav; revno ribarstvo, noč in dan se človek trudi, p a še nič ne doseže!" mat Z Britanika je zadonel večerni: Ave! a mlaf-R: denič se ni odkril, da bi molil. ' ne »Tone, ali ne slišiš Angelovega češčenja?" zakliče nek ženski glas. »Otrok moj, kaj bo to, zn ' če ne boš več molil!" U P »Ah, mati; vedite, da nisem več otrok; na tiho nedeljo jih bom že dvajset; čas je že, da P’ se učim stopati po lastnem potu." »Tega je kriv nesrečni Leonardo, on te je v pohujšal. Seveda v gostilni, v njegovi družbi S ' moreš. gotovo pozabiti moliti; toda kaj bo z ^ nami, če boš zapil ves svoj denar v gostilni, v družbi lahkomišljenih tovarišev?" »Zato vam pač ni treba skrbeti, mati," meni Tone, »Leonardo ima denar." »Koliko pa še? Tistih 800 lir, ki jih je podedoval po svojem dedu preteklo jesen, tiste lire bodo pač kmalu pri kraju." »Kaj vse veste," pravi norčevaje se Tone. »Otrok moj, tako odgovarjaš materi? Ali si popolnoma pozabil četrto zapoved? Toda čuj: od danes naprej ti prepovem vsark korak z lahko¬ miselnim ničvrednežem." »Naj bo, mati; vedite namreč, da sem ri- barstva do grla sit; danes še grem k svojemu botru Antonu in se mu javim za voznika." 33 '«‘g Po teh besedah pusti Tone mater in jo kcnbere ne meneč se za njeno tarnanje ob obali i taavzdol in pojoč si prijetno mornarsko pesem. P i Zdavnaj že je bila legla noč na zemljo; a mati Petronila je še vedno pričakovala sina. ila-Ura je minila za uro a o njem ni bilo ne duha ne sluha. ?" Nepokornega sina je medtem že Bog ka- to, z noval. Ko je blodil in taval ob obali, da bi upokojil nemirno vest, so ga prehiteli korzarji; ]a Tone je bil prvi Ahmedov plen in je takoj pri | a prvih njegovih grožnjah zatajil sv. vero, in ko se je njegova mati doma žalostila in tarnala e v smrtni žalosti, je že užival renegat, odpadnik j sadove svojega odpada od prave vere. , Toda čas je že, da se vrnemo nazaj v Ahmedovo hišo, kjer sedi s svojim oskrbnikom v živahnem pogovoru korzarski poglavar. »Prepusti malega meni, gospod," pravi oskrbnik; »jamčim ti zato, da kmalu zataji svojo vero," »Kaj mi pomaga tvoje jamstvo, Zaki, če te nekega lepega dne razveseli in zmoti, da bi si šel pogledat svojo lepo domovino z malim gjaurom in z lepo svoto mojega denarja." »Gospod, to mi predbacivaš!" zakriči ves bled oskrbnik. »Vi, Franki, ste vsi nezanesljivi," odvrne mirno. »Gotovo, ti ne bi bil prvi, ki bi to storil. Če vam še tako pridigujemo o novi mohame- dovi veri, vedno sanjarite, dokler ne pridete zopet na staro nevero." 3 — 34 — »No, no, gospod," odvrne Zaki s tresočiii glasom, »-to je bajka. Končno pa mi je vse eno, kaj počneš z dečkom; meni bi bilo le žalki s ako bi prišel v roke Frankom, kar se jal«deč lahko zgodi." got »Kaj misliš, da bi prišel lahko Frankon jez v roke?" »Da, prav tako sem rekel. Ali ne veš, džde' opravlja ta prokleta zalega svoj umazani posel ne že javno? V ječe in temnice, povsod najdejo pot. Alah naj me kaznuje! res je pa le. Pogum P; imajo, da . . .“ če »Da si vesel, da prideš proč, ker sicer se ti lahko še vest zbudi." d »Ahmed Bei Kalil-el-Fatalah, to norčevanje b si lahko prihraniš. Saj veš dobro, da nisem tvoj v suženj, odkar imam prerokovo vero. Če mi pri tebi ne ugaja, sem sam svoj gospod!" < »Oho! dobri Zaki, tako nisem mislil. Žaliti 1 te nisem hotel; kar sem rekel je le prazna šala o onih bajkah." »Dobro, torej ne govoriva več o tem. Toda kaj sem hotel reči, dečko ni tu kot suženj dovolj varen; frankovski duhovniki ga bodo kmalu zavohali." „Za vraga! ali ni nikakega bodala, ki bi jih rešil teh skrbi?" »Imamotakoj nerodnosti in sitnosti, gospod; najboljše je, da gre dečko z mano." »In kaj misliš ž njim početi?" »Kako m'oreš še vprašati, gospod? Prva skrb mi bo pač, da ga odvrnem od njegove krive vere." 35 - Cir w Če se ti pa ponesreči, Zaki?" ' se _ »Ponesreči, gospod! Ali sem podoben možu, žalki si da črtati in prekrižati svoje načrte od mladega dddečka? Le daj mi vso prostost, potem se bo gotovo kmalu udal; saj vendar govorim njegov 1)1 jezik." »Ne prenagli se preveč! Bog vedi! ta dečko ne bi bil prvi trdoglavec, da ga moslim e ' ne bi spreobrnil." »Gospod, mislim, da mi lahko bolj zaupaš. n Pač bi moral biti nepreviden, ako bi hotel za¬ četi s silo." »No, pa vendar se včasih tudi s silo kaj doseže; jaz se vsaj še dobro spominjam, kako 1 brž se je pokoril pred petnajstimi leti moj prvi ujetnik prijaznim grožnjam mojih ljudi." Zaki se je vedel, kot bi bil preslišal zadnjo opazko, ki se je nanašala nanj; toda bledica, ki mu je pokrila lice, je dokazovala, kako je čutil to zaničevanje. »Torej pri tem ostane gospod," de kar mogoče mirno, »dečko gre z mano na rn oj e posestvo, kjer ga bom zelo strogo nad¬ zoroval. Če ga ne bo mogoče spraviti v enem mesečina drugo pot, potem začnem s silo." »Čemu tako kmalu? Dam ti podvojen obrok; pusti da se otrok sam razvije. Otroci so rado¬ vedni; mogoče nas pripelje to prej do cilja. - Toda še enkrat ti rečem, pazi sam nase, da ti deček ne zmeša glave!" »Že zopet staro norčevanje!" vzroji oskrbnik. »Sala, šala, dobri Zaki, lahkomiselna šala. Toda pustiva že to; noč se bliža; jaz sem truden, 3 * 36 — moram počivati, ti si moraš pa tudi za daljn(°^ r ' pot še to in ono pripraviti." S temi besedami sta se ločila. mi v „ ču 8. Na potu v puščavo. kc Končno je zasvitalo rano jutro. Doli na^‘ dvorišču je že zgodaj vse bilo na nogah in V; sužnji Ahmedovi so pripeljali že kamele, da jim 1 nalože tovore. • Tedaj stopi iz hiše oskrbnik; v desnici je *= držal neprijetno orodje - bič. Plaho so se umaknili sužnji vsak v svoj kot in glasno go-, ^ vorjenje in upitje, ki je vladalo prej doli na dvorišču, je utihnilo v trenotku njegovega prihoda. 1 Zaki je bil, kot se je dalo sklepati, zelo slabe volje. Oči so odsevale jezo, na čelu pa so mu bile začrtane globoke poteze. »Halo, na delo, prokleti tatovi časa; ali se boste požurili?" Tako je vpil in brezusmiljeno vihtel bič po plečih najbližjega reveža. Bolestno so se zvijali od bolečin trudni ubožci in skušali podvojiti svoje delo. Čez dobro "airo je bilo vse pripravljeno za odhod. Oskrbnik pa je šel medtem še enkrat h gospodarju, da bi mu dal ta zadnja povelja in nasvete. Krog osmih zjutraj je bilo, ko je zapustila karavana Ahmedovo dvorišče in šla vun pred mesto, kjer se je združila s paznikom šejha Omarja, ki je namerjal ravnotako odriniti k svojemu gospodu v puščavo. Zaki, dva služabnika in Franček so bili ostali še zadaj. Ubogemu 37 [j nC °troku so zalivale srebrno - čiste solze mlade svetle oči; sveža, brhka mladost je bila izginila ■z mladih lic in lepi kodri so se mu vsuli raz- mršeni po visokem čelu. Drugič v življenju je čutil, kaj se pravi trpeti lakoto. Na ladji je komaj zaužil par grižljajev trdega kruha, ki jim naga je dal vreči Ahmed in danes zjutraj so mu j n ugrabili sužnji zajtrk, ki je bil njemu namenjen. m Kar le mogoče prijazno se približa odpadnik- renegat dečku, pogladi mu kodre raz čelo, prime e ga za brado in reče prijazno v laškem jeziku: e »Nikar ne jokaj, moj mladi prijatelj; kmalu . ti bo boljše; daj, pojdi z mano, daj mi rokco." i Začudeno ga gleda Franček, ko sliši na- . enkrat svojo materinščino. »O, tako sem lačen," pravi nato jokaje. »Ali nisi še ničesar dobil?" Vpraša Zaki. »Ne, gospod; samo jaz nisem ničesar dobil, drugi so vsi dobili." Brž ukaže Zaki prinesti dečku jedi. Zelo mu je dišalo, a ni pozabil pobožno se prekrižati in moliti, predno je začel jesti. »He, kako si ti pobožen, dečko!" pravi oskrbnik norčevaje se. »To je prav; prej moliti, potem jesti!" »Gotovo so tudi tebe ukradli,'" omeni deček, ko se je malo pokrepčal. »Da, moj mladi prijatelj; a pojdi, čas je že, da odrinemo." »O to je lepo," vsklikne Franček in tleskne z rokami. »Ni li res, ti me vrneš mojim staršem?" 38 »Pozneje, sedaj moramo najprvo vun iž rn mesta, tukaj nismo varni." ia k Tega deček ni pričakoval. Brezupno, ne£ v * utešljivo se znova zjoka. no »Umiri se, srček moj, kmalu bo boljšef^s; potem boš zopet vesel in živ kakor si bil dozdaj." su S temi besedami dvigne renegat dečka in ga _ posadi na kamelo k sužnju, kateremu zašepeta s c nekaj na uho. In začeli so se pomikati počasi po a ozki h temnih maloobljudenih ulicah vun iz mesta. ^ Že tri dni so bili na poti, pa še niso prišli v do cilja; od Tunisa do roba puščave je namreč k kakih 200 ur hoda. Ubogi Franček je torej moral a zelo veliko pretrpeti. Čudna hoja kamele mu je ' namreč povzročala zlasti v začetku velike bolečine. * Večkrat je prosil, naj ga denejo na tla in puste, ! da gre peš; toda renegat ni slišal njegove prošnje in je dirjal le naprej. Samo opoldne v največji vročini so se malo ustavili, in takrat si je Franček lahko malo odpočil. Tudi Zaki ni bil več tako prijazen proti dečku, ker ga je vedno nadlegoval s svojimi prošnjami. O, ko bi bil vsaj oče Izidor pri njem, potem bi imel Franček vsaj enega prijatelja, ki bi ga sočutno tolažil! Končno so dospeli vendar do mesta Radames na robu puščavf. To je bilo šele peti dan zvečer. Mansor, paznik šejha Omarja, je ostal sam čez noč tu, renegat pa se je še vedno bal, dasi brez vzroka, da mu ne bi kdo iztrgal mladega Francka. Zato je šel par ur dalje. Bil je lep večer; nobenega oblačka ni bilo na sinjem nebu. Luna se je svetila iznad nizkega 39 i ižrmičevja in skozi redko drevje, ki je rastio tu teko osamelo v puščavi, so se bliščale svetle ne-Zvezdice. Lahno so se klanjali vrhovi grmovja nočnim sapicam in človeku se je zdelo, da spi jšefVSa širna puščava. Le kak korak in petje rjavih ij."Sužnjev je motilo tupatam ta sveti mir. g'3 v Krog polnoči so se ustavili. Vso pripravo za eta šotore so sneli s kamel in kmalu je bilo postavljeno po celo taborišče. Tovorne živali so privezali za ta. krepke štore, da ne bi ponoči kam zašle v tej šli veliki puščavi. V sredi so zažgali velik ogenj, -č ki naj bi jih varoval pred napadi divjih živali, il Jti so nato sladko zaspali. Franček se ni zbudil e vkljub vsemu šumu in ropotu, ki ga je povzročilo '• delo taborišča. Previdno ga je vzel Zaki iz sedla, , ga zavil v gorko rjuho in ga položil kraj svo- ■ 1 e ga šotora. Kakor hitro pa se je zasvitalo jutro, opomni služabnik, ki je bil zadnji na straži, da je treba odriniti. Brž so užgali nov ogenj in pripravili zajtrk. Voda je kmalu vrela in notri so dejali uialo ječmenovke iz kositerne šatulje in malo smetane. Zajtrk je bil gotov. Medtem je stopilo solnce že nad vse vzhodne peščene hribčke; Zaki se je pa jezil, da Omarjevih ljudi še ni. Zato nevoljen pošlje enega jezdeca na bližnjo višino, da bi pogledal če jih li že vidi; ko se je pa ta povrnil brez vsakega obvestila, so se začeli pomikati dalje. Imeli so namreč pred sabo še težko pot, a zadnji dan hoda. 40 - 8. „Prepozno!“ ^ Zjutraj onega dne, ko je bil Franček pi'P or šel na korzarjevo posestvo, se je izkrcala tud v neka ladja iz Italije v tuniškem pristanišču. Koma 2er so stopili potniki dobro na suho, že je teklp ar neki mož, ki se je pripeljal ž njo, skrbno proti se gruči delavcev, ki so delali na obrežju. A žaj lostno se vrne gospod Ivan — to je bil namreč ln neznani mož, - ker njegovega Francka ni bilo m med delavci. Ves dan je blodil po ozkih mestnih ^ a ulicah; kolikorkrat je ugledal kakega dečka, je P mislil: ta bo pa Franček. Opetovano je klical "I na večjih trgih drago ime Franckovo, a zastonj. v Potrto je premeril še enkrat vse mestne ulice in ceste, ko se je bilo že stemnilo. Srce mu je ‘ hotelo počiti, če je pomislil, da bodo morda res vse njegove nade in ves trud zastonj. Slika ne¬ utolažljive žen-e mu stopi pred oči; le da bi njo utolažil, je šel v Tunis in obljubil, da se ne vrne brez Francka. Pred oltarjem samostanske cerkvice so namreč obljubili starši, da posvete svojega izgubljenega sinčka samo Bogu in Materi božji, če jim ga vrne nepokvarjenega. Stari Krištofor pa je bil neutešljiv in je ihtel kot otrok. »Lastno življenje bi rad žrtvoval Bogu za vašega sina," tako je govoril žalostnemu očetu. »Pojdite v Tunis in če najdete njegov sled, potem mi to takoj naznanite. Vreči se hočem k nogam opatovim, da mi dovoli, da grem v suženjske okove mesto otroka. Prej ne neham prositi!" 41 Ginjena sta se zahvalila oba, Ivan in Angela, hobremu redovniku za njegovo sočutje, toda te priponudbe nista hotela sprejeti, tud^ „Ne, brat,' 1 odvrne oče, »vse svoje prenro- majzenje dam rad za svojega sinčka in rajše beračim ;keJsatn ves svoj živ dan, kakor bi pripustil, da bi rotise vi toliko žrtvovali." ža- „Pustite to, dragi prijatelj; jaz sem že star reČin za nobeno rabo več; če me Turek do smrti ilo muči, posebnega ne bo dosegel, nasprotno: tem lih lažje in bolj gotovo si bom zaslužil nebesa. Vi je pa morate skrbeti za svojo soprogo Angelo. :al Toda sedaj je čas, da se pripravite na pot; Bog ij. naj vas spremlja in njegovi angeli!" :e In ko je mislil ubogi Ivan tako na žalost ; e svoje žene doma in na veliko ljubezen starega s brata, je dospel v bližino stare mošeje. „Francek, - Franček!" je klical. Kar začuti, da ga je prijel ) nekdo od zadaj rahlo za ramo; obrne se in : zagleda visoko postavo plemenitih potez, zavito 1 le v neobhodno potrebno turško obleko. „Li niste vi gospod Ivan Fjore iz Katanije in iščete sinčka, ki so ga vam ukradli gusarji?" vpraša tujec. „Za Boga, povejte mi, kje je moj ubogi Franček, da ga še danes objamem!" „Gospod, kako rad bi vam ustregel, če bi le mogel," pravi tujec s tresočim glasom. V istem trenutku pa priteče iz sosedne hiše suh možiček in zavpije: „Asad, ničvrednež, kako dolgo naj pa še čakam? Če te vidim le še enkrat, da govoriš B d s kom na ulici, mi ne prideš nikdar več i i hiše." Mirno posluša suženj te psovke in reče nekako slovesno: „Gospod, sem sicer tvoja last I po božji volji, toda moje ime mi moraš pustiti, r ime mi je Izidor in ne Asad!" Nato se obrne 1 še enkrat k Franckoveniu očetu: „Gospod Ivan, < mene so sem pripeljali sicer z vašim sinčkom, 1 toda kaj se je pozneje zgodilo ž njim, tega ne vem. Mogoče bi vam povedal kaj francoski duhovnik, ki se tu mudi. Bog blagoslovi vaš trud! Če najdete Francka, pozdravite ga od Don Izidorja in spomnite se me tudi v molitvi!' 1 To je bil nov žarek upanja, nova nada. Takoj je pohitel oče k francoskemu konzulu, da bi izvedel za misijonarjevo bivališče. K sreči dobi dobrega duhovnika samega tam; toda ta mu je vedel še menj povedati kot Izidor; pač pa mu je obljubil svojo pomoč in ga je po¬ tolažil za par dni. Ves trud celega meseca je bil torej zastonj. Končno mu svetuje konzul, naj se obrne na Deja, vladarja tuniškega, ki je bil tedaj slu¬ čajno v dobrem sporazumu s francoskim kraljem. Sam ga hoče v stvar vpeljati in mu po svoji moči pomagati in če Ivan ponudi Deju kak lep dar, mu bo dal kralj bržkone ferman (pismo), na podlagi katerega sme zahtevati sina nazaj, naj bo že pri komur hoče. Seveda je bil gospod Ivan tega zelo vesel; takoj je kupil na semnju za 100 cekinov dve krasni umetni posodici in šel s konzulom v 43 — iz če !St ti, le i, i, a :i s i &ardo, vladarjev grad. Peljali so jih tu v krasno dvorano, kjer sta odkrila svojo prošnjo. Vladarju sta lepi posodici silno ugajali. Pazno ju je motril ter smeje dejal: „Da, da, meni je prav! Povprašajte pri korzarju Ahmedu, ki me je postavil že neštetokrat v neljubo za¬ drego napram francoskemu kralju. Ukradenega dečka naj takoj vrne, sicer — pri Mohamedovi bradi! - se mu lahko okrogla butica spremeni v prah, njegove zlate skrinje pa spravim v svojo za¬ kladnico. Selim, spiši takoj ferman za tega moža!" * Ferman so izgotovili, toda še predno je bil spisan in zapečačen, je izvedel Ahmed od do¬ brega prijatelja na dvoru, kaj se vse plete, i,Kmalu lahko izvedo, da sem poslal dečka na svoje posestvo in z enim Dejevim uradnikom bodo šli tja, da bi ga oprostili. Hm, moram jih pre¬ hiteti ! Kaj, brez odkupnine, brez odškodnine naj dam svoj plen? Pri Kabi v Meki! rajše zadavim dečka. Toda. ne, postati mi mora moslim!" Ko so prišli gospod Ivan, konzul in Kavas Dejev v korzarjevo hišo, so jim rekli, da ga ni doma in da dečka ni zdavnaj že več v Tunisu. Kje pa je sedaj, se ne ve. „Prepozno!" vzdihne oče in še bolj ža¬ losten kot prej se vrne domov k svoji ženi Angeli. 9. Dnevi žalosti in trpljenja. Počasi so minevali Frančku dnevi v puščavi. Korzarjeva oaza je bila sicer lepa in prijetna, toda Francka je opominjala vedno na domačo 44 - vilo pri Kataniji, kjer je preživel tako lepa le pod nadzorstvom svojih dobrih staršev. nož Bilo je tretji dan, odkar so bili v puščavam Solnce je bilo že zašlo na zahodu za peščen irf n tr hribčki in hribi; lahen večerni vetrič je dihiprav preko puste sem in se igral z listjem drevja ii grmovja. Franček je sedel pod visoko palmo iigovc bridko jokal, ko pristopi renegat k njemiftajaj Oko se stemni brezsrčniku, ko zapazi jokajočeg' dečka, in čelo se mu nabere v jezne gube. mo kmalu se mu zopet zjasni obraz in s hinavske prijaznostjo se vsede k dečku na tla. ' Ahi Plaho se umakne Franček od svojega so-jbrii vražnika; ta pa ga zgrabi za roko in ga nagovori po' kar le mogoče prijazno: ,,Poglej me, ljubi Cekojtoč jaz ti hočem vendar samo dobro, ne smeš vedno pr* jokati. Pojdi z mano v sobo, da boš videl, kako za’ lepo obleko je poslal Ahmed zate'iz Tunisa.' 1 'tal »Ne maram obleke! Ne maram biti Turek! : je; Pripeljite me raje nazaj k mojim staršem kot gc ste mi obljubili!" A »Oho, mladi moj gospod!" ponorčuje se d' Zaki, »kako ti pristoja zapovedovanje! Toda le je čakaj, to trmo ti bomo že še izbili iz glave!" s* „Če me tu obdržite, ste lažnik: kdor pa F laže, pride gotovo v pekel." i »O če bi te le mogel izpustiti, kako rad 1 bi to storil! Glej, jako hudo me boli, da misliš, ’ da te more mož kot sem jaz nalagati! Jeli res, Ceko, tega ne boš več rekel? Glej, pot čez puščavo je tako dolga, da bi ti sam moral med ; potjo poginiti." 45 ,e «Saj greste lahko z mano, Zaki; ta zlobni fiož je gotovo tudi vas ukradel in moj oče caV/a ni bo dal veliko denarja, če prideva k njemu, 1111,1 tudi jaz, kadar bom velik; medtem bom pa 'nprav pobožno za vas molil." 1 j 1 n Stopi sedaj v sobo," pretrga renegat raz- ’ 'feovor, „temni se in slišijo se že šakali, kako 17 tajajo." Z Š‘ To je bil tedaj začetek novega trpljenja, ki ^bo trpelo morda še dolgo, dolgo časa. Medtem ni minil skoraj dan, da ne bi 1 c ' upije in ga ostro pogleda; in ko je hotel zlobne^ 0 nadaljevati svoje kletve, ga deček udari z vs^ n močjo po nečistih ustih. i se ,/To mi boš pa trdo plačal!" zakriči jezn< v renegat, „le čakaj, jaz te že naučim, kako si^ a govori in občuje s svojim gospodom!" Nat( zagrabi svoj bič, ki ga je imel za sužnje vedn^ e seboj, vrže dečka na tla in ga bije po hrbtu, ^ in po glavi, kar le more. Kot črviček se jt ei zvijal ubogi Franček pod težkimi renegatovimi P udarci in vse njegove prošnje in stokanje v je bilo zastonj; nasilnik ni preje nehal, doklet ' mu ni omahnila utrujena roka satna. Več dni na 1 to se je deček le s težavo plazil okoli. To je trajalo kak dober mesec. Kar pride nekega lepega jutra Ahmed sam nepričakovano na svoje posestvo. Zaki je bil vsled dečka vi neprijetni zadregi, ko je zvedel, da je prišel njegov gospodar. Franček je sicer zelo malo razumel arabski/ tako, da ni mogel sam potožiti korzarju svojih težav; toda med drugimi sužnji so bili skoro vsi z oskrbnikom nezadovoljni, in ti bi odkrili gospodu marsikaj, kar bi bilo za Zakija jako neprijetno. Na skrivnem jih da torej poklicati k sebi in jim zapreti s smrtno kaznijo, če bi kdo le kaj drugače govoril kot, da je ravnal ; 47 azpčakiz dečkom vedno najlepše in najljubeznivejše, ar foda bistro oko korzarjevo je že prvi dan za- i dPazilo, kako s strahom je srečaval Franček oskrb- nja n >ka. Globoke poteze obraza in motni pogled zPči ga je kmalu prepričalo, da je renegat lagal, mcjko niu je zagotavljal, da se dečku godi dobro vs<*n da se je že privadil svoji usodi. In to ga je še bolj utrdilo v mnenju, da vzame dečka s sabo znnu zamenjali z mehko posteljo; da, celo hrano, jedi, ki jih je dobival, so bile včasih prav iz¬ brane, dobre in okusne. Jasno je bilo, da hoče Ahmed otroka pomehkužiti, da bi ga tem laže izpreobrnil v mohamedanca. Včasih je prinesel mali Hares celo stekleničico sladke pijače, sor¬ beta, sabo in je ponudil Frančku, da je malo pil; in če je videl, da mu pijača ugaja, mu je ponudil celo opojnih pijač, dasi jih koran strogo prepoveduje. Tako se je primerilo, da je Franček večkrat opustil svojo večerno molitev. Če bi ga ne bil varoval njegov angel varih, bi se ne bil mogel upirati tako vztrajno vsem nevarnostim. Nekega dne namreč, ko je zopet poljubil svetinjico predno je šel spat, se spomni, da je postal v molitvi tako malomaren; in spomnil se je tudi slovesa častitljivega Don Izidorja in njegovih besed: „Franček, ljubi vedno Boga in Marijo in ne pozabi na svojo molitev!" Takoj je sklenil, da ne pokusi nikdar več opojnih pijač. 60 * 11. O. Ljudevit in brat Franc. Medtem se je bil povrnil o. Ljudevit Guerifl - tako se je imenoval francoski duhovnik — s pota po puščavi, ne da bi bil kaj dosegel. Brat Franc mu prihiti do vrat naproti, zapazi pa takoj na obrazu, da ne prinaša nič veselih novic. Ro večerji naprosi torej o. Ljudevita, naj mu vse natanko pove. »Poglejte, brat Franc," začne ta, »vendar so zelo zlobni ljudje na svetu; veliko zlobnejši kot bi človek mislil. Mislim, če nam Bog ne pomaga, ne dobimo več dečka nazaj, da bi ga ■ vrnili dobrim staršem. Jezdili smo sedem do osem dni po puščavi in prišli smo celo do po¬ sestva razupitega gusarja Ahmeda. Verjemite mi, brat, ko bi to ne bilo dobro delo krščanskega usmiljenja, bi mi bilo sedaj žal, da sem zapustil kdaj Tunis; kajti s korzarjem se ne da šaliti. Priporočil sem se prav srčno ljubemu Bogu in Materi božji, da bi mi pomagala priti srečno z dečkom iz tega gnezda." »Gotovo si to lahko mislim," ga prekine Franc, »saj sem tudi jaz izmolil nakateri rožni- j venec za srečen izid." »Stopim torej k poveljniku naše male čete ' in vprašam: ,Salem, Habib, znaš citati?' - ,Da, gospod/ odvrne mrmraje stari turek. Nato sem iz žepa privlekel pismo od svojega konzula in Deja ter mu ga pomolil pred oči. ,Vidiš, Habib/ sem dejal, ,tu lahko zaslušiš sto pijastrov.' Videti bi morali pač, kako me je turek debelo po- - 61 gledal. ,Torej sto pijastrov za tnal trud. Na oazi Je deček, katerega moramo imeti.' — ,Mrtvega a li živega, gospod?' — ,Seveda živega; če bo mrtev, ne dobiš ničesar!' — ,Dobro, torej ga dobim živega, kakor gotovo mi je ime Habib!' Komaj dospemo na oazo, že se pripravi turek za svoje opravilo. Kakor hitro namreč zapazi oskrbnika, zavpije: ,He, Zaki, v imenu mogočnega Deja: izroči nam dečka, ki ga je skril tu tvoj gospod!" ,Oho/ se zasmeje renegat, ,zapovedovati pa znaš izborno; toda dokler mi ne pokažeš fer- mana, ti ne morem ustreči.' -- Tega Habib ni pričakoval; najprvo se je malo pomišljal, nato pa pomiga, naj stopim bliže. Ker sem pogovor prav . dobro slišal, vzamem takoj pismo in je pokažem oskrbniku. Sedaj pa res ne vem, kdo izmed naju se je bolj ustrašil: jaz ali on. Takoj na prvi hip sem spoznal v Zakiju renegata; njemu je bilo seve prav prijetno, da se je sešel s Frankom. Vendar pa to začudenje ni trajalo dolgo; kmalu se zave in se začne najodločneje za- klinjevati in trditi, da dečka ni na posestvu. To je bilo, česar sem se bal. Gotovo je bil deček jako skrit, da ga niti po strogem in natančnem iskanju ne bi našli. Habib ni imel posebnega Veselja, da bi stvar dolgo preiskoval; brž je hotel zaslužiti sto pijastrov. Brez posebnega po¬ mišljanja zapove svojim ljudem, naj jih naštejejo oskrbniku 25 po podplatih. Nič ni pomagalo upitje in upiranje; celo moje prošnje so bile zastonj. Ko je bila kazen natanko izvršena, za- 62 hteva turek še enkrat dečka, toda zopet zastonj’ Že je hotel Habib drugič poskusiti svoje mučenje na ubogem renegatu, kar se mi posreči, da sem s težavami pregovoril njega in njegove ljudi, naj na¬ tanko prebrskajo in preiščejo hišo in vse prostore- Medtem stopim k renegatu in ga rotim, naj mi pove, kar ve o dečku. Zastonj sem nul ponujal denarja do sto cekinov; vztrajal je pri izjavi, da ni Francka več v puščavi.. Gospod ga je sam odpeljal; skoraj gotovo je že zdavnaj prodan. Nato sem mu začel govoriti o naši veri, opomnil setu ga, naj beži sedaj z nami, da mu nudi Bog izvanredno priliko zato. Takrat bi morali videti, kako je revež vzkipel. Toda jaz se nisem dal motiti v svoji sveti dolžnosti in skrbi za zapuščeno in izgubljeno ovco. : Spomnim ga veselih mladih dni, ko je imel še pobožno in skrbno mater; a dalje nisem prišel. Jaz sem pogubljen, jaz sem proklet/ zavpije j jezno, ,usmrtil sem svojo lastno mater!' - Ravno v tem hipu pride Habib s svojimi • ljudmi iz hiše. Jezno se je zaiskrilo turkovo oko, ko je stopil s trdimi pestmi k renegatu. ,Nesrečnež! s temi rokami te raztrgam, če ne priznaš, kam si skril dečka.' Tresoč se od strahu se skrije Zaki za mano. Gotovo bi mu bil raz- i jarjeni Habib kaj hudega storil, če bi mu ne j bil jaz z vsemi mogočimi dokazi razjasnil, da dečka res ni več tu, marveč v Tunisu, kjer lahko še zasluži svojih sto pijastrov. Tako smo jezdili seve zopet proč. Moliva, ljubi brat, mogoče se nama pa vendarle posreči, 63 I' da prideva dečku na sled; med tem časom pa i ga naj varuje Bog in njegov sveti angel. Lahko s noč, brat Franc! Zjutraj na vse zgodaj greva k Don Izidoru, da mu poneseva sv. obhajilo." „ Počakajte, o. Ljudevit," zakliče brat Franc, i "kmalu bi bil pozabil veselo novico! Konzul je poslal danes ob dveh po vas in sporočil, da je prišla odkupnina za tujega duhovnika. Kako sem le mogel kaj tacega pozabiti! Da, da, sta¬ ramo se!" »Brat, zmoliva še en „Te Deum" v zahvalo za to dobroto. Zjutraj na vse zgodaj pa mu greva naznanit veselo novico zlate prostosti." Solnce naslednjega dne je stalo še nizko, ko je bil Don Izidor že prost in je stal pred oltarjem v kapeli francoskega konzula, da bi se ■zahvalil iz vsega srca Bogu za tako veliko dobroto. Kmalu nato je sedel skupaj z o. Ljudevitom in bratom Francem v samostanu. Vsi trije so živahno ugibali, kako bi zvedli kaj o nesrečnem dečku. »Nekaj tednov je že tega," začne Don Izidor, „ko sem šel s svojim gospodom še pred solnčnim vzhodom po mestu. Ne daleč od velike mošeje srečam karavano kakih dvanajst mož. Na čelu ji je bil kot se mi je zdelo korzar, ki nas je tušem privlekel. Ker sem mislil, da je mali Franček že zdavno prodan, si seve nisem mogel misliti, da bi bil on pri karavani. Že so bili mimo nas, kar zaslišim bolesten vsklik malega dečka. Brž se ozrem, a le to sem še lahko razločil, kako je rjav, zagorel suženj na kameli potisnil nekaj nazaj v torbo. Na 64 glas zakličem: »Ceko, Ceko!" A odgovora ne dobim." »Torej bi bil deček lahko vendar le tu," pripomni o. Ljudevit; »če je to res, potem ga moramo na vsak način dobiti; toda kako? To je važno vprašanje! Mislim, da bo najboljše tako, da grem jaz takoj h konzulu in ga prosim za pomoč in varnost." „Le ne s silo/' pripomni Don Izidor, »besni korzar bi otroka prej usmrtil kot pa ga vrnil zastonj." „Torej bomo morali poskusiti s podkup¬ ljen jem?" „To bi bilo morda najbolj varno." „Ne, ne," de Franc, „krščanskega denarja ne bodo dobili turki za svoja sramotna dejanja; upam, da imam boljši načrt." „In ta bi’bil?" vpraša o. Ljudevit. „Velečastiti pozna gotovo starega brusača Elijo. To je poštena duša; Bog ve, kako je prišel sem. Dober kristjan je, pa zvit za sedem turkov. Če nam ta ne reši dečka, potem pustimo raje vse upanje; ako nimate nič proti temu, pokličem takoj moža semkaj; videli boste, da se da ž njim govoriti." „Zadovoljen sem, brat; le pokličite ga kakor hitro mogoče. Bog daj, da se ne bi varali!" 12. Drzno podjetje. Ni trajalo dolgo, da se je vrnil brat Franc z brusačem Elijo Rabat-Sader-jem. 65 »Le bliže, Elija," začne francoski duhovnik; »kako se vam godi, kako je kaj s kupčijo?" »Hvala, gospod; en sani človek kot sem jaz, s e lahko preživi; toda ne zamerite mi, če mislim, da ste me za kaj drugega poklicali, kot da bi Poizvedovali po moji kupčiji. Le povejte odkrito; če morem pomagati, računajte name! Nisem še pozabil, kaj so mi storili vaši predniki, ko sem ležal tu zapuščen in z bolno nogo." „He, brat Franc," de o. Ljudevik, »ali niste Eliji še ničesar razkrili, zakaj gre sedaj?" »Ne, velečastiti; hotel sem počakati, da pridemo semkaj na varno; na cesti ni človek nikdar dov,olj previden. Če smem, lahko sedaj vse p o ve m j kako sem si jaz to stvar mislil. Vi poznate korzarja Ahmeda, Elija?" »Če je to isti, ki ne stanuje niti tri sto korakov od velike mošeje, potem ga - ‘pač dobro Poznam." »Prav tisti! Dobro! Glejte, ta nesramni grešnik je ukradel pred par meseci malega dečka daleč od tu, na otoku Siciliji, če veste, kje leži to v morju. Lahko si mislite, kako mora ubogi deček trpeti! Le vprašajte veleč. g. Don Izidorja, ki je po božji previdnosti oproščen iz' krempljev tega tirana. Naš dobri oče Ljudevit je pred nekaj tedni jezdil z Dejevim kavasem v puščavo, Bog mu poplačaj ta trud, jaz ne bi imel toliko poguma, — ker smo mislili, da je skril korzar ugrabljeno jagnje morda tam na svojem posestvu. Nekaj smo bili uganili, a ko je dospel o. Ljudevit tja, je bilo gnezdo že prazno. Kratko, 5 66 dečka nismo mogli zaslediti, da bi ga videli’ Sedaj si pa jaz mislim: Vi, Elija, veste za vsako hišo in ulico v celem mestu; kako bi pa bilo, če bi poskusili enkrat vi ga poiskati?" „Ce bi vam to ne škodilo, nastanite se v bližini Ahmedove hiše," meni o. Ljudevit. „Gospod, če gre za dobro delo, potem revež ne gleda na dva ali tri vinarje. Lahko mi verujete, da ne gre nihče ne ven ne noter, da ga ne bi jaz videl. Kar je od mene odvisno, bo dečko kmalu prost; vi pa, pobožni možje, molite za srečen izid." „Če kaj izveste, javite nam takoj!" „Gotovo, gospod o. Ljudevit, lahko računate z mano." S temi besedami se poslovi Elija in brat Franc ga spremi do kuhinje, kjer mu ponudi nekaj malega za v usta, kar sprejme Elija z velikim veseljem. Že so bili minili trije dnevi in še vedno'' ni bilo o Frančku ne duha ne sluha. Zopet so J sedeli o. Ljudevit, Don Izidor in brat Franc skupaj in se pogovarjali o trdi usodi ugrablje- j nega dečka. „Bog in angel varih naj ga varujeta; jaz si ne upam več misliti, da bi se vrnil še kdaj domov k svojim staršem," pravi prvi. „Tudi jaz ne upam veliko na rešitev," ■ pridene še Don Izidor. „Zelo težko bi odpotoval brez malega dečka, a ne bo šlo drugače. Bog ve, če dobim kmalu zopet ladjo, ki me srečno ponese domov! Torej ostane pri tem, da se danes ločimo; čez dva dni zvečer, upam, bom že doma." 67 \ Počasi so potekale ure proti večeru. Dobri FVanc je komaj končal rožnivenec, bila je sobota, in kako naj bi preslišala Mati božja v soboto kake prošnje? Že je bila precej gosta tema in - ulice so bile skoraj vse prazne, kar plane stari Elija v sobo, kjer so bili vsi trije zbrani: „Človek mora obupati! Danes ali pa nikoli se mi mora posrečiti, toda nikjer ne dobim zanesljivega človeka, ki bi mi pomagal pri drznem podjetju!" „Kaj pa je? Pomirite se vendar Elija in govorite jasnejše; jaz ne razumem, kaj hočete reči," opomni ga o. Ljudevit „Vse je dobro pripravljeno; že sem bil blizu dečka; kar mi nesreča prinese na pot malega Haresa Abuhakro. Še ne ve nihče za naklepe, vendar potrebujem krepkega moža, ki bi mi pomagali odvrniti nepričakovane obisko¬ valce, kateri bi lahko škodili." „To je hudo," meni o. Ljudevit. „Gotovo, zelo slabo; prav obupati moram, \ kakor gotovo mi je ime Elija." „Hm, hm, ali bi mogli mene porabiti? Imam sicer že nekatero leto na hrbtu, a še vedno krepke pesti za vsacega Turka, ki bi me napadel," praša brat Franc. »Češele upate nositi dečka, drugo močnejše bom že jaz sam opravil." „Žal mi je, dobri Elija, a brata vendar ne dam rad, da bi šel z vami. Veste kaj, prositi hočem konzula, da mi da na razpolago enega izmed svojih ljudi." 5 ' 68 „ In če bi bil to kak strahopetnež, gospod oče, in ne bi hotel vztrajati ali bi mi celo ušel v resnem položaju? Rajši mi pustite brata Franca. Ahmed se bo že varoval pritoževati se pri Deju. Boji se za svojo glavo in za svoje zaklade. Ni torej tako nevarno. Videli bodete, da Vam prinesemo dečka. Samo vse morate pripraviti, da ga še danes spravimo na ladjo, ki odpluje že jutri zjutraj na vse zgodaj." »Gotovo, o. Ljudevit, le pusti oba," prosi Don Izidor. »Ko bi jaz ne bil duhovnik, bi šel sam ž njim, toda saj veste, da se maziljenec Gospodov ne sme vtikati v tepež." j;Pojdita torej v božjem imenu; Gospod vaju blagoslovi in varuj; toda eno mi obljubita: nikogar ne smeta raniti po nepotrebnem!" »Ne, nikogar ne raniva!" Franc se ogrne s plaščem in oba izgineta v temno noč. Ko sta se bližala Nagibovi hiši, zašepata Elija tiho bratu Francu: »Tako, sedaj pa glejte, da pridete okoli onega vogla, ko bom jaz tu govoril; kmalu sem zopet pri vas." »Salem, Nagib," s tem pozdravom vstopi brusač Elija v nizko prodajalno. »Sicer prihajam pozno v tvojo prodajalno, pa saj veš, ubožni ljudje imajo čez dan premalo časa. Hotel sem pravzaprav pri tebi poprašati, ali imaš še kaj onih dobrih brusov, ki sem jih preje od tebe kupoval. Moj najmanjši je že zelo obrabljen, tako, da ga moram nadomestiti z novim." »Gotovo jih imam še veliko; za denar jih dobiš lahko sto, ako hočeš." 69 „ Hvala za to dobroto; a toliko jih pač ne bom nikoli več rabil v svojem življenju. Toda kaj počne tvoj Hares? Lep dečko to! Zadnjič je bil pri meni z neko staro sulico. Ker sem imel preveč dela, sem ga odpravil. Sedaj gre pa delo malo počasneje. Vendar bi rad ugodil malemu in mu naredil veselje; povej, kje pa je sedaj!" „V četrt ure je tu, ta ničvrednež!" »Tako, tako, je že prav! No, jutri zjutraj pri¬ dem mogoče in kupim brus." »Če prineseš denar, seveda!" »Brez skrbi bodi! Salem, Nagib!" Čez par minut je bil že pri svojem tova¬ rišu Francu. »Prezgodaj je še, brat; Hares je še pri Frančku. Molite tačas rožnivenec za srečen izid." »Ga že držim v roki." „Tembolj; vendar pa se moramo pripraviti." Tiho sta stopala oba naprej. Pri prvem voglu zapove Elija bratu Francu, naj vstane tu in hodi gorindol, sam pa izgine v temno ozko ulico. Za nekim zidom se skrije v gosti senci. Vse je bilo smrtnotiho. Ni bil še dolgo V temi za zidom, kar zasliši, da zaškripljejo majhna vratca na oni strani znotraj zida. Čuti je bilo korake na kamnitem dvorišču in otročji glas je dejal: „Pazite, Ahmed; jaz se ne udam, pri mladem gjauru ni bilo vse v redu." „No, no, Hares," odvrne globok moški glas, „to je bila kaka podgana, ki te je ustrašila in sedaj hočeš skriti svojo strahopetnost. Mirno — 70 — spi, pa jutri zjutraj se zopet tukaj pokaži! Sploh pa leži suženj vedno pred vrati, da boš miren." „Bomo videli, kdo ima prav. Lahko noč, Ahmed!" Še nekaj časa je poslušal Elija korake, nato je bilo zopet vse tiho kot prej. Končno zapusti, ko je bil prepričan, da vse spi, svoje mesto in poišče brata Franca. Ko sta bila oba na dolo¬ čenem mestu, zleze brusač na rame svojega tovariša in od tu na zid. Zgoraj vzame iz kaf- tana veliko vrv in jo vrže bratu,- rta je mogel splezati tudi ta za njim na zid. „Pa se vam menda ne vrti rado v glavi, brat Franc?" ga vpraša. „To ravno ne!" „Dobro, stopite torej za mano; zid je sicer ozek, a sega le do tamle in potem smo toliko na boljšetn, da lahko prej uidemo v slučaju nevarnosti, kot če bi šla čez dvorišče." Tako sta dospela do strehe one lope, kjer je bil Franček zaprt. „Elija, slišite, kaj?" „Pst, pst, le ne sprašujte nepotrebno!" za¬ šepeta Elija. Tiho kot maček se splazi do srede strehe, kjer je bila velika odprtina Franckovega stanovanja, skozi katero je dobival nekoliko zraka in svetlobe. Napeto je poslušal Elija, kaj je notri; vse je bilo mirno, le enakomerno dihanje je na¬ znanjalo, da Franček dobro spi. Medtem je zlezel za Elijo še brat Franc do odprtine. 71 „Kaj sedaj, Elija?" vpraša tiho. Elija pa položi prst na usta, v znamenje, naj molči, sam pa zašepeta: „Jaz zlezem po vrvi doli in zbudim dečka. Boste dovolj močni, da ga potegnete iz sobe? Kakor hitro bo zgoraj, zlezem še jaz po vrvi vun in vsi trije jo nato brzo odkurimo. A vse se mora zgoditi silno mirno in hitro, sicer nam je Ahmed z vsemi svojimi ljudmi takoj za petami." „Že dobro! Sv. Devica! pomagaj nam!" Tiho in lahno je zdrsnil Elija po vrvi v lopo. Ko je vstopil na tla, je stal nekaj časa popolnoma mirno in tiho v temni sobi. „Tamle v kotu mora biti, odtam slišim dihanje," pravi sam pri sebi. „Ne še! prej moram še vedeti, kje so vrata. Tako; sedaj pa naprej." Previdno se je plazil stari brusač v desni kot; naenkrat se zadene ob mizo, ki pade z velikim šumom po tleh. Brat Franc se ustraši in zakliče nehote: „Sv. Devica, pomagaj nam!" Plašno plane deček pokonci in skoči s postelje. „Ceko, semkaj, semkaj! Pridi semkaj; jaz te hočem rešiti, tukajle sem!" reče tiho Elija. „Kje, kdo si?" praša deček. „Dajte, podvizajte se, da gremo, da izginemo, izdani smo," opomni Franc. „Nekdo prihaja čez dvorišče!" „Hitro, Ceko; vrnemo te tvojim staršem!" V hipu je bil deček pri Eliji; ta mu za¬ drgne vrv okoli telesa in nakrat je bil na strehi. — 72 — „Na desno, skozi malo ulico naravnost na široko cesto, ki pelje na mošej in trg!" zakliče za njima Elija. „Podvizajte se!" Komaj sta oba izginila, že plane Ahmedov suženj v lopo. A Elija ga zgrabi z železno pestjo za vrat in ga telebne ob tla, ker je klical na pomoč. Brž mu zadrgne roke s trdo vrvjo, sam ]oa skoči k vrvi, ki je visela v sredi odprtine. Že se je hotel zagnati v lopo skozi odprtino na prosto, kar plane pri vratih Ahmed sam. „Ha, pri preroku, to boš pa plačal!" zavpije korzar in nameri orožje proti Eliji. Ta pa se umakne sulici, se nagne nazaj, in predno more gusar drugič suniti, ga objame Elija že s svojimi koščenimi rokami in ga trešči z vso močjo ob steno, da kar zaječi in obleži nezavesten na tleh. V tem hipu začuje Elija po dvorišču sem korake novih zasledovalcev. Brž zapahne vrata, nastavi še mizo pred nje, na njo naloži divan in porine Franckovo postelj pod odprtino v Sredi strehe. Skoro bi bili sužnji vrata udrli; kar se posreči Eliji, da spleza na streho in se reši v temno, prosto noč. 13. Na varnem. Skoro pol ure že je sedel Franček z bratom Francom v varnem zavetju. Kako zelo je bil vesel, ko je videl zopet svojega starega prijatelja Don Izidorja, ki ga je ljubil očetovsko. Čez dva dni bo pa videl ljubljene starše, drazega Ignacija in brata Krištofora! I — 73 „Da, da," začne Franc, „moje zaupanje v Mater božjo me ni osramotilo. Do sedaj mi je pomagala še v vseh nevarnostih in to ti rečem, moj mladi prijatelj, če boš tudi tako star kot najstarejši med ljudmi, nikdar ne smeš pozabiti, j kako nam je stala Mati božja na strani v uri težav in nevarnosti." Veliko jim je Franček še pripovedoval o prestanem trpljenju in kako ga je korzar zadnje štiri dni silno tepel z bičem, ker se ni hotel izneveriti Kristusu. „Oh, oče," reče Izidorju, „to me je bolelo; mislil sem, da me hočejo ti ljudje ubiti, in skušnjava je bila že velika; a mislil sem vedno na vaše zadnje besede, rajše umreti kot vero zatajiti." »Bog ve, če je Elija srečno ušel?" vpraša o. Ljudevit skrbno. »Moral bi biti pravzaprav že tu." »Zanj se ne bojim," meni brat Franc. »To je uren človek - zraven pa zvit kot kozji rog. Naredil bo velik ovinek, da bo izvabil Ahme¬ dove ljudi na napačno sled. Toda čuj — slišim korake; res je, to je on." V istem hipu plane Elija v sobo. „Hvala Bogu, da ste tu!" kličejo vsi kot iz enega grla. „Da, da, Bog me je vidno varoval; sicer bi mi bil korzar lahko prihranil to pot do doma." „Tako, sedaj se pa okrepčajte, pa pojdite počivat," opomni oče. „Svojo rešitev pripove¬ dujete lahko pozneje. Vsaj to noč spite pri meni, pod mojo streho." 74 »Dovolite mi eno prošnjo do tega moža," prosi Don Izidor. »Povejte Elija, ali sta se srečala s korzarjem?" »Če še ni mrtev, se bo še dolgo spominjal mojih pesti!" »To je pa slabo; potem niste več tu varni. Veste kaj, jutri zjutraj na vse zgodaj, ali še bolje takoj sedaj, gremo na ladjo, ki nas ponese v Katanijo; kajti do tja hočem spremljati dečka. Mislim, da boste očetu dečkovemu dobrodošel gost. Za drugo poskrbi že Bog." »Seveda, seveda, to je prav!" vzklikne deček. »Kako se bo veselil moj dobri papa in ljuba mama, če pridemo vsi trije!" »Nobenega oporekanja, Elija," dostavi Izi¬ dor, ko zapazi, da hoče Elija nekaj oporekati; »prepustite stvar meni; gospod Ivan vam rad povrne to malo premoženje, kar ga morate tu pustiti." Medtem se je odstranil o. Ljudevit in čez nekaj časa stopi zopet v sobo. »Zunaj je vse pripravljeno, da odrinete na ladjo; torej sedaj pa Bog pomozi! njegovi an¬ geli naj vas spremljajo srečno na poti!" Poln hvaležnosti objame Don Izidor vnetega duhovnika in brata Franca; Elija in Franček pa jima poljubita roko in prosita za blagoslov. Nato so šli na dvorišče in od tu po temnih ulicah proti obrežju. Drugo jutro, ko je vstajalo solnce iz morja, se je pokazal še enkrat našim potnikom zaliv Kartaginski. V ozadju so se dvigali temni griči, I pred njimi pa so se svetlikali solnčni žarki po ' širnem morju. Vse težave, vse trpljenje so pustili v Kartagi; vse se jim je zdelo spremenjeno v mladi svetlobi vzhajajočega solnca. Ugoden veter je napel jadra in bliskoma se je pomikala ladja naprej po mirni morski gladini, naprej proti Kataniji . . . Ko pa se je zmračilo vdrugič, so že za¬ slišali večerni Ave s sicilijanske obale. »Če se veter ne zasuče, smo v eni uri že v zalivu pred Katanijo," pravi kapitan svojemu prvemu častniku in stopi k jarboli, kjer je imel svoj vzvišen sedež, da je lahko vse opa¬ zoval. Od tu je videl že migljati prve lučke v mestu. Na krovu je stal naš mladi prijatelj Franček s častitim Don Izidorjem in ubogim brusačem Elijo. Vesela radost je odsevala dečku iz oči, ki se je komaj zdržal, da ne bi zaukal, ko se je ladja vedno bolj bližala obali. »Vidite tamle ozki stolp, oče Izidor," vpraša deček. „To je samostanska cerkev sv. Nikolaja. Tam prebiva moj prijatelj, stari brat Krištofor. Tja me je hotela dati moja dobra mama v šolo k menihom prav oni dan, ko smo pri¬ čakovali očeta; toda mesto tega so prišli zlobni gusarji in me ugrabili. O pač je bil žalosten večer to, in sto in sto drugih mu je sledilo. Toda sedaj je vse to prestano, hvala Bogu in sv. Devici Mariji! In tamle, ali vidite, dobrih deset korakov na desno od sv. Nikolaja lepo skupino pinij? To je vrt mojega očeta. In ona bela hiša, 76 ki gleda iz pinij v bledem luninem svitu, to je naša hiša. Okna stanice so že razsvitljena - o mama, mama! Kaj bo neki rekla, če se jaz kar naenkrat vrnem? In papa, in dobri stari Ignacij ?" »Da, otrok moj," odvrne duhovnik, »veliko veselje bo zavladalo v hiši. Mi se hočemo za¬ hvaliti Bogu in sv. Devici Mariji vsak dan celega življenja za to veliko dobroto. Ne samo iz zemske ječe smo oproščeni, marveč tudi iz ne¬ varnosti, da ne bi izgubili sv. vere in zapadli tako še hujšemu suženjstvu in veliko krutejšemu gospodu kot je korzar in njegov oskrbnik. —- A glej, Francak, v zalivu, v pristanu smo že, in kapitan je zapovedal vreči sidro v morje!" Res so stopili vsi mornarji na krov k robu; in zažvenkljale so verige in med veselim petjem se je potopilo sidro v globino. Nekaj minut pozneje je stopil Don Izidor s Frančkom in Elijo v mal čoln in vsi trije so pluli s čolničem po svetli morski gladini na suho. Skoraj ravno na onem mestu, kjer so ukradli gusarji pred pol letom dečka v zasedi, skoro ravnotam so izstopili. Franček je pokazal obema sopotnikoma ono mesto; potem pa ju je peljal v očetovo hišo. »Prenaglo svidenje bi lahko škodilo tvoji materi," meni Don Izidor; »ostani torej par trenutkov tu v vrtu, da jo pripraviva na tvoj prihod." To je bilo seve hudo za dečka, ki se je komaj še zdržal, to je bila zadnja poizkušnja, in minute so mu bile dolge kot ure. Toda tudi te so minile. Kmalu se odpro vrata: »Ceko, 77 Ceko, kje pa si?" kliče mati s tresočim glasom v temni vrt in v hipu je visel rešeni sinček na vratu ljubeče matere in skrbnega očeta smeje in jokaje se. Tudi starega zvestega Ignacija, ki je jokal otročje od veselja, je objel deček opetovano. Ko je minilo prvo vznemirjenje svidenja, so se vsedli vsi domači in rešeni k skupni večerji in šele čez nekaj dni je pustil gospod Ivan Don Izidora, da je šel domov v domačo župnijo, ki ga je sprejela z velikim veseljem. Nikdar niso mogli nehati dobri ljudje moliti za rešitev dragih ujetnikov. Sedaj je postalo njihovo veselje toliko večje, ko je gospod Ivan zvestemu tolažniku svojega „ sinčka iz svojega premoženja dal sredstev, da je mogel sezidati na mestu majhne kapelice veličastno hišo božjo, ki je bila posvečena „ Mariji tolažnici." Tudi starega vrlega Elijo je bogato poplačal gospod Ivan. Franček je pa kmalu šel k sv. Nikolaju v šolo k o. Babtistu in se je učil v veliko veselje starega Krištofora tako pridno, da je bil vedno prvi v razredu. Vsako leto je bil pobožnejši in pridnejši. »To sem dolžan sv. Devici, ki me je rešila iz ujetništva," je vedno ponavljal Franček. Nič čuda, da je postal pozneje v veselje svojih staršev vreden služabnik Gospodov, vnet duhovnik in slednjič vstopil celo kot o. Leo v red sv. Benedikta. KAZALO. Vesela liada. ~ Bridka prevara . , . . Oče se vrne .... Proti Tunisu . . . . Na sejmu sužnjev . . Odpadnik. Na potu v puščavo »Prepozno!" .... Dnevi žalosti in trpljenja Nove nevarnosti . . . O. Ljudevit in brat Franc Drzno podjetje . . . Na varnem. Stran . 3 . 7 . 16 . 19 . 25 . 30 . 36 . 40 . 43 . 51 * . 60 . 64 . 72 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA \ Katoliška Bukvama |P v Ljubljani. (g^| Zbirka Spillmannovih povesti. Dosedaj so prišli na svitlo naslednji zvezki: /. zvezek: Ljubite svoje sovražnike! Povest iz maorskih vojsk na Novi Zelandiji. II. zvezek: Maron, krščanski deček z Libanona. Povest izza časov zad¬ njega velikega preganjanja po Druzih. III. zvezek: Marijina otroka. Povest iz kavkaških gora. IV. zvezek: PraškiJudek. Povest. II.natis. V. zvezek: Ujetnik morskega ro¬ parja. Povest. ^ ~ v. Vsak zvezek te zanimive zbirke velja 40 vin., trdo vezan 60 vin. Knjižice se dobe tudi v finejših vezih. SK.