NOSEMAVOST ČEBEL V VZREJALISCIH ČEBELJIH MATIC POLETI 1989 dipl. vet. ALEŠ GREGORC UVOD Nosemavost čebel je parazitarna bolezen odraslih čebel. Razširjena je povsod po svetu. Bolezen povzroča pražival Nosema apis Zander. To je enocelični organizem, ki se razmnožuje in razvija v prebavilih čebele. Spora N. apis je le ena od oblik v razvojnem ciklusu parazita. Razmnoževanje N. apis v srednjem črevesu čebele je v primerjavi z razvojem bakterije in virusov pri čebelah sorazmerno počasno. Zato so v čebelji družini redko akutno prizadete vitalne funkcije. Skrajšano življenje čebel, preleganje matic, slabši spomladanski razvoj, šibkost čebelje družine pred glavnim pašnim obdobjem, zato pa tudi slabši čebelji pridelek, so težko ugotovljive posledice obolelosti čebelje družine. Pri vzreji matic je nosema huda nadloga. Spora parazita N. apis se razmnožuje v prebavilih čebele. Spore vzbrstijo v epitel-nih celicah srednjega črevesa, prek razvojnih oblik pa spet nastajajo spore, ki se iz epitelnih celic sprostijo in preidejo v lumen črevesja. Od tod pa z iztrebki prehajajo v zunanje okolje. Pri naravni infekciji čebelja družina zaradi nosemavosti odmira počasi. Prek zime odmre večje število čebel kot v zdravih družinah, zato pogosteje propadejo manj številne družine. Dizenterija čebel ni vedno posledica infekcije s sporami N. apis, čeprav se pogosteje pojavlja pri nosemavih čebelah, ker prihaja do akumulacije večje količine tekočin v črevesju. Obstaja negativna korelacija med količino čebeljih pridelkov in stopnjo okužbe čebel s sporami N. apis. Seveda tudi zimsko odmiranje čebeljih družin ni vedno pogojeno z varoozo in no-semavostjo. Na odmiranje čebel pozimi in zgodaj spomladi vplivajo tudi druge bolezni, kot so npr. virusne bolezni: mešičkasta zalega, virus črnih matičnikov, nitasti virus, čebelji virus Y. Pojavljanje nosemavosti pa pogojuje tudi način čebelarjenja. Pogosto se pojavi v majhnih čebeljih družinah, ki v svoji sredini ne vzdržujejo optimalnih življenjskih pogojev za razvoj čebelje družine. Pri vzre-jevalcih matic pa obstajajo številni vplivi, ki pripomorejo k razvoju nosemavosti: panji se velikokrat odpirajo, oblikujejo se različno velike združbe čebel - od majhnih ple-menilnikov do večjih združb čebel, ki so že sposobne vzdrževati optimalno notranje okolje. V plemenilnikih je tudi več možnosti, da se matica okuži s sporami N. apis. S prodajo okuženih matic pa se bolezen širi tudi v neokužene panje. Ob tem pa pri maticah ugotavljamo slabo plodnost, prele-ganje, nepravilen razvoj čebelje družine... LASTIMO DELO V letošnjem letu smo na Kmetijskem inštitutu Slovenije v okviru raziskovalne naloge ugotavljali nosemavost čebel delavk in matic pri slovenskih vzrejevalcih matic. Pregledali smo čebele delavke iz plemenil-nikov različnih velikosti in tipov ter njihove matice, ki so bile oplojene in so že zalega-le. Vzrejevalci matic uporabljajo različne plemenilnike: enosatni - Zandrov pleme-nilnik, plemenilniki z dvema in tremi malimi satiči. Največji plemenilnik, iz katerega smo vzeli čebele in matico, je imel tri sati-če velikosti tretjine sata za AŽ panj. Vzorce čebel delavk in matic smo zbrali julija 1 989. Cilj raziskave Želeli smo ugotoviti prisotnost nosemavosti čebel pri vzrejevalcih matic. Kasneje bomo ugotavljali še druge dejavnike, ki vplivajo na pojavljanje nosemavosti v čebelji družini. Metoda dela in rezultati Mikroskopsko smo pregledali vsebino črevesja čebel delavk in iztrebke matic. Matice so bile stare vsaj deset dni. Število spor v čebelah smo določali po modificirani metodi po Cantwellu. Čistoča je pri vzreji velikega pomena. 1. Čebele delavke: Iz 109 plemenilnikov smo pregledali 1 829 čebel delavk, iz vsakega plemenilni-ka deset do dvajset čebel. Pri 553 ali 30,2 odstotka čebel smo ugotovili različne stopnje okužbe. V dvajsetih najmanjših plemenilnikih (Zander) je bilo od 290 pregledanih čebel okuženih 20 (6,9 %). V devetinsedemdesetih večjih plemenilnikih je bilo od 1 339 čebel okuženih 533 (39,8 %). 2. Matice: V Zandrovih plemenilnikih je bilo od dvajset pregledanih matic sedem (35 %) okuženih. V večjih plemenilnikih pa je bilo od šestinsedemdesetih matic okuženih štiriindvajset matic, to je 27,9 odstotkov. Tabela 1: Pregled okuženih čebel delavk in matic v različnih plemenilnikih čebele delavke matice Zandrov Drugi plemenilnik plemenilniki nje. Poleg ugodne ocene epizootiološkega stanja, pasemske čistosti čebel ter urejenosti vzrejališča in plemenišča je najpomembnejše zdravstveno stanje čebeljih družin. V vzrejališču ne sme biti nosema-vosti, pršičavosti, hude gniloge čebelje zalege, opravljeno pa mora biti tudi zdravljenje varooze. Letošnje leto je bilo, po podatkih KIS, petnajst registriranih vzrejvalcev matic. (Matice iz registriranega vzrejališča se lahko prodajajo in so regresirane.) Po do-sedaj zbranih podatkih je bilo v devetih registriranih vzrejališčih matic julija stanje nosemavosti naslednje: - od pregledanih 1 354 čebel je bilo nosemavih 427 (31,5 %), - med 80 maticami je bilo nosemavih 23 (28,7 %). V treh vzrejališčih, ki letos niso bila registrirana, je bilo: - med 475 čebelami nosemavih 126 (26,5 %), - med 25 maticami pa je bilo nosemavih osem (32 %). Tabela 2: Pregled okuženih čebel v registriranih in neregistriranih vzrejališčih matic Odstotek čebel - registrirana vzreja, m. 31 - neregistrirana vzreja, m. 26 nosemavih matic 28,7 32 6,9 % 35 % 39.8 % 27.9 % To je povprečna slika okuženosti čebel, izražena v odstotkih. V obeh skupinah vzrejevalcev, med registriranimi in neregistriranimi, so bile v pregledanem vzorcu desetih matic vse zdrave, največ pa je bilo devet nosemavih matic (90 odstotkov nosemavih matic v vzorcu desetih matic). Najmanjši ugotovljeni delež nosemavih čebel delavk v vzrejališču je bil 1 odstotek, največji pa 63 odstotkov. V posameznih obolelih čebelah je bilo ugotovljenih od 33 x 1 O3 do 1 6 x 1 06spor N. apis. Zdravstveno stanje v vzrejališčih matic poleti 1989 V Sloveniji je za vzrejo in promet s čebeljimi maticami potrebno pridobiti dovolje- Zaključek Ne glede na način vzreje matic je nose-inavost dokaj pogost pojav v vzrejališčih in plemeniščih matic pri nas. Kot vzrok za pojavljanje nosemavosti pa moramo upoštevati tudi higieno čebelarjenja in vzreje, gostoto naseljenosti čebel v okolju, intenzivnost zdravljenja z antibiotiki in drugimi zdravilnimi sredstvi, njihovo učinkovitost ter druge dejavnike. Obolelost čebel za nosemavostjo je eden od razmeroma pogostih razlogov, da čebelar ne more pridobiti vzrejnega dovoljenja. Menim, da bi bilo potrebno iz vsakega stojišča (čebelnjaka) pregledati večje število vzorcev čebel delavk. Izognili bi se naključnosti le enega vzorca, ki je za čebelarja - vzrejevalca matic lahko usoden. Na drugi strani pa je seveda mogoče, da v epi-zootiološko zelo slabem okolju v enem samem vzorcu čebel ne odkrijemo spor N. apis. S pregledom večjega števila vzorcev čebel (vzorec iz vsake čebelje družine) dobimo glede nosemavosti sliko dejanskega zdravstvenega stanja na stojišču. Tako čebelarji ne bomo presenečeni nad morebitnim pozitivnim ali pa tudi negativnim izvidom pri pregledu zimskih mrtvic. Zgodnje odkrivanje bolezni je pomembno tudi za učinkovito veterinarsko ukrepanje, saj program in postopki zdravljenja ter zaščite lahko temeljijo le na osnovi ugotovljenega zdravstvenega stanja čebeljih družin. Pri izvedbi raziskave sta sodelovala tudi sodelavca dipl. inž. Janez Pokljukar in Miran Perko ter študentka Marjeta Dolšak. Literatura: L. Bailey: Infections Diseases of the Honey Bee, London 1963. Cantwell: American Bee Journal, 222-223, 1970.