NA ROBU SRBOHRVATSKEGA
(IN SLOVENSKEGA) ETIMOLOŠKEGA SLOVARJA
France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani Sbh. kičma, »hrbtenica« in sorodno
Skokov etimološki slovar, ki je tako izčrpen in bogat posebno pri romanskih izposojenkah, nas pogosto razočara pri geslih, ki bi jih bilo treba s slavističnega stališča globlje preiskati. Tako se npr. pri kičma »hrbtenica« zadovolji samo z naštevanjem starejših mnenj, ne da bi se sam odločil za katero med njimi. Miklošič, EW 158, je sicer rekonstruiral praslov. 'kychma, ni pa našel nobenega neposrednega sorodstva. Matzenauer, LF IX 94, je tudi še v prejšnjem stoletju opozoril na let. kukums »grba«. Toda G. Meyer, EWA 182, je pri alb. kac »na hrbtu« izposojenem iz turškega Mq »zadnjica« pritegnil tudi sbh. kičma, čeprav z rezervo, sledila pa sta mu kar z gotovostjo Budmani, ARj IV 158, in v novejšem času tudi Škaljič, Turcizmi 470.
Skokova zadržanost vzbuja začudenje. Za raziskovalca slovanskega izraznega fonda so prav posebno zanimive navidezno osamljene besede, ki tako po svoji osnovi, kakor tudi po besedotvorni obliki in po svojem pomenskem razvoju takoj vzbudijo sum, da so praslovanska dediščina. Pri tem pa je bil Skok med prvimi avtorji, ki so pri enako tvorjeni besedi kučma »krzneno pokrivalo« dvomili, da bi bila izposojena iz madžarščine, kakor je suponiral Berneker in za njim vrsta drugih. Miklošič, EW 145, se je omejil sicer samo na naštevanje znanih oblik, še prej pa je v TEl 1 368 suponiral vzhodni izvor. Poleg staro sbh. kučhma, str., ukr., br. kučma, stp. kuczma, slš. kučma, starejše kajk. kučma, kičma, »krzneno pokrivalo«, je treba posebej opozoriti tudi na sin. dial. kučma »ptičja perjanica, šop« (vzh. štaj.). Iz slovanskih jezikov je madž. kuczma in rum. cucima, cu^ma (glej novejše Slawski, SEP III 313, in Benkö, MESz II 653). Od tega ni mogoče razlikovati tudi sin. dial. kukma »čop, šop, ptičja perjanica« (vzh. štaj.) in »vrsta ženske frizure« (Sčavnica). Tudi Skok navaja vrsto sbh. dialektičnih oblik kukma, kukva, kukmača, kukmorka, kukumica z izvedenkami v podobnih pomenih. Tudi sin. kUkmak »Psalliota campestris; Amanita phallo-ides«, dial. kükman, kükmanok, kukmanka, kutman, kutmanka, kar je izposojeno naravnost iz lat. cucumago alba (tako Štrekelj, LWK. 25) ali preko bav. avstr. Kugelmagen (Striedter-Temps, DLS 162), se je glasoslovno naslonilo na domačo besedno družino.
Pomensko najbliže slovanskemu kučhma je sin. kuča, kučka, kučje, kučevje »čop, šop« in č. kučeia »koder«. Anatomski pomen iz polne prevojne stopnje 'ko'^.k- najdemo v r. kukry »lopatice« in v lit. kaükas »bezgavke«. Iz kratke M-jevske stopnje je lit. kukuriai, kukärai, kukštara »zgornji del hrbta, grba« in seveda, kot je opozoril že Matzenauer, let. kukums poleg kukums »grba«. Iz dolge ü-jevske stopnje je big. kičur »šop, grozd, kobulja«, mak. kičur, kičer »isto« in sin. dial. kič »strešni zatrep, Dachwalm« (Pivka), kar pa je morda samo
88
hiperkorektni zapis za 'kyc iz 'keč. Iz kratke y-jevske stopnje je sin. dial. keka »bujni lasje«, kečka »šop« poleg kačka »strešni zatrep, grbec, zavih na podkvi«, enako tudi slš. kečka in č. kštice, stp. kszczyca »šop, bujni lasje«. Baltskemu pomenu v lit. kaükas »palček« let. kauks »isto« pa še najbolje ustreza sin. dial. keše, kešek »pritlikavec«, čeprav te dialektične oblike po tvorbi niso jasne.
Iz ide. 'keu- »upogibati, kriviti« je ne samo v južnoslovanskih jezikih, ampak tudi drugod po slovanskem svetu mnogo oblik, ki jih dosedaj še niso registrirali etimološki slovarji. Skok je že pri sbh. čubrast »z majhnimi ušesi« (Crna gora), čubra »ime kozi« (ERHS I 339) iz 'keu-bh- prezrl enako tvorjeno sti. kubra-»uhan, vdolbina« (o tem Pokorny, VWb. 590). (O sbh. čulav »z majhnimi ušesi«, sin. šui in külj »isto« glej Bezlaj, Radovi ANBiH XXXV 88 in Etimologija, 1971, 378). Pisanost oblik, ki pri takšnih izredno frekventnih in produktivnih osnovah ruši naše dosedanje predstave o enotnem praslovanskem jeziku, zasluži v sla-vistiki prav posebno pozornosti in čim skrbnejše obdelave.