130
Natoroznanske reči,
Martinček pa s i c p e c.
v
Ce greš ob kakem 8oIncneni bre;2:u ali zidovju, vidil boš male, čveteronogate živalice veselo tje in sem tekati. Zdaj ena teh živalic mirno na soincu leži, zdaj, če le količkaj kaj zašumi, urno švig-ne v kako votlino, da se le sam repek vidi — kmalo pa se zopet prikaže na drugem kraji. V^em, da v^sak spozna vesele te živalice — martinčki so.
Poglejva jih bolj natanko; da pa ne misliš, da bi te ktera pičila, moram ti najprvo povedati, da ta mala živa-lica ni nikakor nevarna.   8lrupa nima, vgrizniti pa tudi ne
' more, da bi ti kaj žales^a storila; zob ima sicer dovolj, še celo na nebesu, al tako majhni so, da jih komaj čutiš, če z ojstiino noževo čez-nje potegneš. Prederejo tedaj, ako živalica vgrizne, konjaj, ali pa še celo ne, tvojo kožo.
Svojo hišico ima martinček v kaki votlini ali razpoki v zidovji, stanuje pa le samec; samo v pomladi, kadar se parijo, živita on in ona skupaj. Skoraj ves dan leži na gorkem soincu in se ne premakne, zdaj pa se blizo njega vsede muha   ali   kaka   druga   majhna  živalica   — kot blisk
,   šine in \;jeta živalica trepeta mu v gobčku.
Hranuje se martinček s črviči, z muhami, mravljinci in drugimi takimi živalicami. Kako jih vlovi, smo že vidili. Jasno  je   tedaj,   glede  njegove hrane,   da  zamorejo mar-
tinčki po vrtih mnog:o koristiti, — ne ravnajo tedaj tisti prav, ki jih pobijajo, ako jih le doseči morejo. Zakaj bi branil veseli živalici letati po svojem vrtu; saj ti ne more nikakor škodovati, kakor si vidil,   pač pa  koristiti veliko.
Spomladi zleže ona pet do osem belih in malo da ne tako debelih jajc, kakor so vrabčeve, v rahlo zemljo. Imajo razteg-ljivo lupino in so napolnjene s samim rumenjakom; beljaka ni v njih. Izvaljuje sicer jajčka toplota, al veliko pomaga pri tem tudi vlaga ali mokrota, zakaj ako postaviš jajčka na suh, g-orak kraj, ali na solnce, ne izvalijo se, ampak posušile se ti bojo.
Nekteri si martinčke radi privajajo. Jaz sem imel eno teh živalic vjeto; skonca ni hotla jesti; raje je stradala mnogo mnogo dni; potem pa se je tako privadila, da je koj pritekla, ako sem ji kako muho ali kobilico prinesel; toda živa mogla je biti njena hrana; ako ni gomazala — ni se je pritaknila.
Sosebnost, sicer vsem kuščaricam lastno, ima tudi martinček, da mu repek, ako nanj stopiš ali po njem vdariš, rad odpade, mu pa kmalo zopet nov zraste. Pozimi martinček otrpnjen leži v kaki votlini — pomladansko solnce prebudi ga zopet iz zimskega spanja. Sovražnikov ima martinček sila veliko: po življenji mu streže veliko čveterono-gatih žival, posebno ježi, mačke, dihurji; med ptiči štorklja, kanja, šoga, pa tudi kokoši, razun teh tudi belouške in druge kače.
Pod kakim grmom ali kamnom, pa le bolj na vlažnih krajih živi tudi druga, martinčku sorodna, 13 do 18 pavcov dolga žival, zgorej temno rudečkasta in svetla, spodej skorej črna — slepec. Slepec martinčku sorodna žival? Prijatel motiš se, bi znabiti kdo rekel, slepec je kača! Slepec ni kača, ti rečem, ampak nedolžna in kakor martinček nikomur nevarna žival, ktero natorozuanci v ravno to vrsto prištevajo kakor martinčka — h kuščaricam. Res, po unanji podobi celo je slepec podoben kači; al unanja podoba je goljufiva — učeni gledajo na notranjo opravo. V^ dokaz naj ti bo žival „špičmoh'' imenovana. Po unanji podobi res miši podobno, imenuje jo ljudstvo vedno le miš, akoravno ni miš, ker natoroznanci prištevajo to k zveri (Ferae), uno, pravo miš, pa k ^lodavcom (Glires).
Ravno tako kaže ti tudi notranji život, da slepec ni kača. Prvič ima slepec prsno kost, kača ne; ravno tako kače tudi nimajo medeničnih kosti, pač pa slepec. Dalje so čeljusti pri slepcu skupaj zraščene, g^obček in goltanec tedaj ne raztegljiv, kakor pri kačah, zato tudi slepec le majhine živalice povživa in ne, kakor kača, ki debeleji rop požre, kakor je ona sama. To in še mnogo drugega loči slepca od kač; razun tega pa je vse njegovo življenje zlo zlo podobno martinčkovemu.
Prvo, kar ti hočem povedati, je, da slepec ni slep, kakor nekteri menijo, ampak ima le prav prav majhne oči; drugo pa, da ni nič nevaren; on nima strupenih zob in tudi drugi zobci so tako majhni, da ti komaj kožo pieri-jejo. Da pa slepec kravam mleko spija, da v človeka zleze, in Bo^ ve kaj še, to je vse bosa. Res prileze časih blizo hlevov; al to le zato, ker rad v g:noj jajčka zleže.
Ta žival živi skoraj po vsi Evropi , po hribih in po dolinah, po hostah in grmovji, blizo in deleč hiš. Skriva se po mišinah in krtinah, po votlinah in pod koreninami drevesnimi, pod kamnjem in gnojem. Oktobra in novembra mesca išče si slepec stanišča za zimo in lazi v globoke luknje ali pod korenine, ki so z listjem pokrite.
V hrano slepcu so črvi in drug^ majhen mrčes, preživi pa tudi več mescov lahko brez hrane.
Mesca avg^usta zleže slepčevka osem do šestnajst jajc, iz kterih pa precej mlade živalice zlezejo; to je nektere že zapeljalo v napačno misel, da slepec žive mlade na svet pripravi.
Kakor martinček in še bolj je slepec života trdnega; nabij ga do dobreg^a, ne bo dosti maral.    Ako ga na kose
prebijes, dol^o še se bo vsak kos posebej plazil in zvijal. Tudi slepcu rep kaj rad odleti; rana se nm sicer kmalo zaceli, al novega repa ne dobi več, kakor ga dobi martinček.
Vse tiste živali, ki strežejo martinčku po življenji, so tudi slepcu sovražniki, zato pa ti, prijatel, ako zagledas slepca, nikar ne teci z lopato nad-nj, ampak daj živeti tej nedolžni tihi živalici; saj ti nič zalega ne stori, tvojemu vrtu pa vendar le s tem koristi, da se z mrčesi živi.
A. Z up. ¦'•*'}
131