Die Volker Siidosteuropas ini 6. bis 8. Jahrhundert. Siid- osteuropa Jahrbuch 17. Miinchen-Berlin 1987. Knjiga je rezultat interdisciplinarnega posvetovanja zgodovi- narjev, arheologov in lingvistov leta 1985 o dogajanjih od 6. do 8. stoletja v jugovzhodni Evropi. Referati so zato zelo heterogeni po temah, ki jih obravna- vajo, pa tudi po metodologiji. Ne dajejo dokončnih rešitev problemov (npr., ali so Romuni priseljeno ljudstvo v 14. stoletju ali še avtohtoni Dačani iz antičnih časov), kot je poudaril v sklepni besedi tudi H. Ament. temveč le indivi- dualne poglede posameznih strokovnjakov. Razpoznavne so različne raziskovalne metode. Vrednost zbranih referatov s posvetovanja pa je že v tem. da je pokazala različnost umeva- nja in interpretiranja problemov in pojavov v tistem času v panonskem, balkanskem in karpatskem prostoru pri posamez- nih strokah (lingvistika, zgodovina in arheologija). Časovni okvir dogajanja in probleme v njem je predstavil K. Horedt (ostanki germanskih ljudstev Gepidov in Langobardov v pa- nonskem prostoru, Slovani po selitvi na zahod, njihova so- cialna stopnja v okviru avarske družbe, pojav onogurskih Bolgarov, povezovanje zakladnih najdb iz Vrapa in Erseka z vrnitvijo "Solunčanov" (Sermesianoi) iz Sirmia v Thessalonike, nova dognanja o zakladni najdbi iz St. Niklosa, izvor Seklov, zgodovinski pomen bronastih litih izdelkov, arheološki ostanki Avarov, izvor Romunov (argumenti za in proti o njihovi kontinuiteti iz antičnih časov), naravna bogastva Karpatov (sol, zlato, baker). V tem okviru so se gibale tudi razprave posameznih avtor- jev. E. Chrysos in P. Malingoudis sta iz zgodovinskega in jezikovnega gledišča razpravljala o slovanski naselitvi (Hrvatov in Srbov v 7., Bolgarov pa v 8. stoletju) na bizantinskem upravnem ozemlju, s posebnim poudarkom na sedanjem grškem ozemlju, in ugotavljala, da so bili doscljcni Slovani na enaki tehnološki in gospodarski stopnji kot staroselci. Zal pa razpravi nista bili podprti z arheološkimi viri. N. Reitcr pa celo kot lingvist meni. da niti jezika ne moremo vselej enačiti z etnosom. D. Ovčarov se je v referatu Protobolgari in njihova selitev proti južni Evropi bolj ukvarjal z njihovo zgodovino kot s selitvami in je pokazal celotno sliko tretje faze, ko je 681 nastala njihova država (nastanek, vojaštvo, pismenstvo, kole- dar, filozofija, umetnost). V. Vclkov je obravnaval na podlagi raziskovanja v Dinogetii bizantinsko severno mejo - obdonavski defenzivni limes in s tem povezan problem focderatov. V. Popovič se je oprl na izkopavanja v Sirmiju in razpravljal o ccrkcvcni organizaciji na tem področju. Izkopana jc bila verjetno Demetrijeva cerkev, ki jo je okoli 425 dal postaviti prefekt Leontius, obenem pa je obravnaval tudi predmete iz grobov, ki pripadajo domačemu romaniziranemu prebivalstvu. S. Ciglenečki jc predstavil problem kontinuitete na sedanjem slovenskem ozemlju, ki je arheološko najbolje izpričana z rezultati raziskovanj poznoantičnih refugijev 5. in 6. stoletja. Razvrstil jih je v dve skupini: vojaške in civilne. Metodološko je dobro prikazal razmerje med refugiji in nekdanjimi antič- nimi mesti (Poetovio, Celcia, Emona) ter grobišči tistega časa (Kranj-Lajh). W. Polil je obravnaval pojav avarskega kaganata in predsta- vil sočasna plemena v Karpatski kotlini. Ukvarjal se je s problemom "gensa" v celoti. Avarsko družbo opisuje kol pisano etnično mešanico Slovanov, Gepidov, Bolgarov, ver- jetno tudi ostankov Langobardov in Bizaniincev. prevladovali so pa A vari. A. Kiss je na podlagi nekaterih pridatkov (dolgi meči. ščili, ovalne pašne spone, železne pasne garniture, sekače, žigosana keramika) prikazal germansko dediščino v avarskodobnih gro- bovih. ki jih najdemo deloma na ScdmograŠkcm, Sc več pa v Transdanubiji. Morda gre za ostanke Gepidov, čeprav ni bilo to več njihovo matično področje (to jc bilo ob Tisi. kjer je bilo tedaj središče avarske države). E. Garam je razdelila avarskodobno materialno kulturo na podlagi grobnih pridatkov na štiri horizonte, ki so neposredno povezani z. novimi etničnimi vdori (avarski prihod, kubanski Bolgari, nov vdor vzhodnih stepskih ljudstev in končno vojaški vdori Frankov). D. Protasc jc skušal dokazovati nepretrgano kontinuiteto antičnega romaniziranega življa skoraj do sedanjosti v vsej Daciji in minimaliziral vlogo slovanske naselitve. G. Schramm je svoje ugotovitve o katastrofi od 6. do 8. st. (naselitev Slovanov) in nastanku romunskega ljudstva opiral na krajevne in rečne toponime. Rodovitne pokrajine so zasedli prišleki, staroselci pa so bili prisiljeni živeti nomadsko v osrčju Balkana, pa tudi v Rodopih. Simpozij je potekal leta 1985, nekaj let je preteklo, da so referati izšli in še nekaj časa, da je bila ta ocena napisana. V tem času je prišlo do zgodovinskih družbenih sprememb tudi na tem območju in vprašanje je, kako bi bili nekateri referati (predvsem geneza Romunov) in ugotovitve zapisani zdaj. Kaj je politika in kaj neobremenjena arheološka ali zgodovinska znanost, bo pokazal čas. Irena SI V EC Towns in Medieval Hungary. Edited by Lajos Gerevich. Akademiai Kiado, Budapest 1990. 151 strani. Mesta v srednjeveški Madžarski so tema petih študij v zborniku, ki ga jc pripravilo skupno sedem madžarskih stro- kovnjakov, uredil in z uvodom pospremil pa član Madžarske akademije znanosti Lajos Gcrcvich. Študije imajo historično- urbanistični značaj in obravnavajo predvsem probleme na- stanka in razvoja srednjeveških mest, vprašanje kontinuitete naselij iz antike, topografijo in tipologijo posameznih mest ter seveda vplive različnih geografskih in antropogenih dejavni- kov. Slednji pojasnjujejo mesta kot ekonomske, vojaško-stra- teške in upravno-politične urbane aglomeracije v širšem kon- tekstu razvoja srednjeveške Madžarske. Drugi pomemben okvir obravnavane tematike jc metodolo- ški. Avtorji prispevkov so uporabili razpoložljive historiograf- ske, arheološke in tudi umetnostnozgodovinske podatke, pri čemer so poudarili pomen arheoloških virov. Ti izhajajo z obsežnih arheoloških izkopavanj kraljevskih gradov in palač ter delno tudi drugih predelov prestolnih mest: Obudc (stara Buda) že od začetka 20. stoletja in predvsem iz 60. in 70. let, ko so odkopali kraljevski grad z utrdbami, Esztergoma iz 30. let in pozneje, Bude iz 40. let in posebno iz povojnega časa. ko so raziskali ccloten grajski grič. Izkopavanja so potekala tudi v mnogih drugih madžarskih mestih, več na severu in manj na jugu, posebno v Sopronu. Koszcgu, SzčkesfehčrvSrju, Veszprčmu in 1'čcsu, vendar šc niso povsem ovrednotena. Zato in zaradi omejenega obsega zbornika so avtorji predsta- vili tri podrobnejše študije o zgodnji zgodovini mest Gyora, Soprona, Szčkeslehervarja in Vcszprčma ter dve vzorčni študiji o zahodnomadžarskih mestih ob Donavi oz. o tržnih mestih v Veliki madžarski ravnini (Alfold). Pri tem so sc omejili predvsem na urbanistični razvoj teh mest. dosti manj pa so obravnavali gospodarsko in socialno zgodovino ali celo zgodo- vino vsakdanjega življenja. Zato v zborniku zaman iščemo risbe ali slike arheološkega materiala oz. predmetov, jc pa mnogo načrtov in starih upodobitev mest, tlorisov objektov in mestnih predelov, nekaj zemljevidov ter celo ena fotografi- ja. Madžarska mesta so nastala in se razvijala kol posledica mnogoterih dogajanj na tem z gorovji obdanem. a prehodnem srednjeevropskem prostoru. Svojo predzgodovino imajo v an- tičnih naselbinah donavskega limesa. To pomembno mejno območje na robu klasične kulture jc tedaj ločevalo rimski svel od barbarskega severa in nomadskega vzhoda, s katerega so kakor valovi butala nova ljudstva. Šele ogrska država jc z idejno (versko) in kulturno prilagoditvijo zahodu uspela zdru- žiti barbarske in romaniziranc regije, presegla razlike v geogra- fiji in kulturi različnih predelov srednjega Podonavja in po koncu I. tisočletja ustanovila enotno kraljestvo. Različne kulturne komponente nove države so se kazale tudi v pokra- jinsko raznolikih naselbinskih sistemih in oblikah naselij: na naravo, načrt in arhitekturo nastajajočih mest so zelo vplivale sosednje regije. Tako so bili v zahodni Panoniji močni južno- nemški vplivi, v severni Madžarski slovansko-gcrmanski vplivi, na jugu vplivi Bizanca. Logika izbire mikrolokacijc ob reki. na vzpetini, na strateški ali lahko dostopni točki, ki so jo enako kot v rimski dobi po Pircnnu "narekovali pogoji tal ali