ŠTEFANCOVI SESTRI IZ KURJE VASI KUUB STAROSTI NE POČIVATA
»Delava, ker moreva«
V njuni globači, globoko pod šentjoškimi bribi, kamor se pomladi zlivajo hudouraild in vijuga bislri gorski polok, je bilo tistega sončnega sobotnega popoldneva kot v kaki pozabljeni vasici iz Cankarjevih povesti: Hiše so samevale, odete v bleščečo belino in živopisano oken-
sko cvetje, in Ijudje so bili kot samotne prikazni, ki so se le tu pa tain pojavili pred vrati, potem pa spet kot sence izginili nekje v notranjosti.
Štefancova Ančka je slala sama pred hišo, pokončna in polna kipeče življenske moči, kot bi si ne nadela že osem in pol križev, in si dala opraviti z najrazličnejšimi domači-mi kmečkimi opravili.
»Ja, pa ne, da ste prišli naju obiskat?« je odložila grablje, s katerimi je grabila pred hišo, ko sem zapeljal čisto do nje, in bilo ji je nerodno, da je bila v vsakdanji domači obleki in delovnem predpasniku. »Midve nimava kaj povedati, poiščite raje mlade, take so za v časopis, eh, ne midve.
Ančka je starejša od dveh sester Tominc iz Kurje vasi pod Šentjoštom - dveh stoletnih korenin, ki že leta kljubujeta ujmam in nadlogam med temi pozabljenimi bregovi. Ljudje v teh krajih ju poznajo predvsem po njunih kozah, pa tudi po tem, da se kljub starosti ne ustrašita nobenega kmečkega dela.
»Ze od nekdaj sva morali delati, je zavzdihnila Ančka Tominc, ko je videla, da pomenek za časopis le ni tako srašten bav-bav. »Pri hiši nas je bilo devet otrok, pa je bilo treba že navsezgodaj pljuniti v roke, da je bilo kruha za vse. A je bila kljub temu trda. Težko se je živelo. Pa sem sama zapustila domače ognjišče in se odpravila s trebuhom za kruhom. Služila sem v Ljubljani, štiri leta in pol pa sem živela v Žilcah pri Cerknici, kjer živi mpj nečak. Ta je duhovnik. 0, tam so dobrrljudje, ki znajo ceniti pošteno delo. V Ljubljani pa sem več let služila pri Parmovih in pestovala malega Bruna, iz katerega je kasneje zrastel šahovski velemojster. Ni me pozabil in me je prišel že nekajkrat obiskat sem gor. Za vse to delo dobim zdaj nekaj pokojnine. Toliko za sproti. Sestra Mici pa ne dobi nič. Nič ji ne dajo. A se le nekako prerineva. Obdelujeva njive, premoreva nekaj malega sadja, v hlevu pa imava za nameček še dve kozi in dve kokoši. Tako še gfe nekako. Poprimeva še za vsako kmečko delo, pa čeprav je meni že 85 let, Mici pa nekaj manj.
Sestri Tominc je osamljenost zaznamovala tam pred šestnajstimi leti, ko jima je umrl oče. Mati je umrla že prej in sicer leta 1946. Ostali so šli zdoma ali prav tako pomrli. Vendar pa sestri nikoli ni zamikalo, da bi se omožili; da bi k hiši pripeljali sveže moške moči. Dedcem ne gre zaupati, ti so vseh muh polni, sta se najbrž že kdove kdaj dokopali do bridkega spoznanja.
»Eh, pa saj tudi tako gre,« je zamahnila z roko mlajša Mici, ki sem jo našel v hiši za toplo zakurjeno pečjo in ki se za vse na svetu ne bi dala sama slikat. »Ob prostem času za povrh še malo klekljava. Tako nama hitreje mine čas. Pa tudi nekaj zasluživa. Čipke nosiva v Suhi dol, odkoder gredo potem naprej v Idrijo. Prav nikoli nisva brez denarja. Malce pogrešava le televizijo. Pač, radi bi malo videli, kako živijo podrugod. Toda za to ni denarja. Najini prihranki so preskromni. A bo že kako. V najinih letih človek tako ali tako nima več kaj dosti pričako-
vatl' • •*                                 BRANKO VRHOVEC