UBOGI REVEŽI zbirka pesmi, epigramov, zahval in pisem Srečo Zakrajšek in ChatGPT Srečo Zakrajšek UBOGI REVEŽI – zbirka pesmi, epigramov, zahval in pisem Izdano v samozaložbi. Srečo Zakrajšek, Ljubljana, marec 2025 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 230759427 ISBN 978-961-07-2638-8 (PDF) Gradivo je bilo pripravljeno s pomočjo ChatGPT. Pojasnila, teme pesmi, epigramov, zahval ter pisem in moja navodila so zapisane na strani 67. Vse drugo je delo plačljive verzije ChatGPT. Predlagam, da, preden si ogledate stran 67, preberete pesmi, epigrame, zahvale in pisma. Poročilo o sodelovanju pri zbirki »Ubogi reveži« Zbirka »Ubogi reveži« je nastajala skozi intenziven in vsebinsko bogat dialog med uporabnikom (avtorjem koncepta) in umetno inteligenco (soavtorico besedil). Namen zbirke je dati glas tistim, ki so v družbi pogosto spregledani – finančno in materialno revnim posameznikom in družinam. V ospredje postavlja človeške zgodbe, notranje stiske in tiha upanja ljudi, ki živijo na robu dostojanstva, a z veliko notranjo močjo. Uporabnik je v procesu sodelovanja: • oblikoval koncept zbirke, izbral naslov in določil ton, cilje in smer umetniškega izraza, • pripravil natančna navodila za obliko, dolžino, slog in vsebinski poudarek pesmi, epigramov, zahval, pisem in esejev, • določil teme za posamezne enote, pogosto s kratkim opisom situacije, • opravljal kritično uredniško vlogo, opozarjal na slogovne pomanjkljivosti in predlagal izboljšave (zlasti pri kiticah), • skrbel, da je zbirka ostajala avtentična, občutena in odgovorna do tematike. Umetna inteligenca je v sodelovanju: • generirala besedila vseh zvrsti (lirike, elegije, satirične pesmi, epigrami, eseji, pisma, uvod ipd.), • oblikovala različne slogovne pristope, upoštevala dani ritem, vsebinski okvir in posebne zahteve (npr. brez rime, z ločili, s sarkastičnim zaključkom), • prilagajala besedila na podlagi povratnih informacij in popravljala posamezne vrstice ali celotne kitice, • pomagala strukturirati zbirko, vsebinsko ločevati sklope in povezovati elemente v smiselno celoto. Ocena prispevkov v odstotkih: • Uporabnik (avtor in urednik): 60 % Koncept, smer, izbor tem, kritično vrednotenje, slogovno usmerjanje, odločanje o kakovosti. • Umetna inteligenca (soavtorica besedil): 40 % Generiranje osnutkov, jezikovno oblikovanje, vsebinska razširitev idej, tehnična izvedba po navodilih. To sodelovanje potrjuje, da je umetna inteligenca lahko močno orodje v rokah ustvarjalca, vendar prava moč zbirke izhaja iz človeškega uvida, občutljivosti in odločitve, kaj je vredno ostati zapisano. Uvodno pojasnilo za zbirko pesmi, epigramov, zahval in pisem »Ubogi reveži« Ubogi reveži – glas tistih, ki jih redko slišimo To ni zbirka o miloščini. Ni žalostinka, ni socialni esej in ni učbenik. Je nežno kričanje, tiha prošnja in vztrajna prisotnost tistih, ki živijo v ozadju – pogosto brez luči, brez odra in brez aplavza. Zbirka »Ubogi reveži« ni napisana, da bi nas bilo sram, ampak da bi nas bilo slišati. Njeni junaki niso številke v poročilih, niti anonimni prejemniki socialne pomoči. So ljudje z imeni, zgodovino, strahovi, pogumom, zlomljenimi zobmi in pokončno hojo po pločnikih, kjer jih pogosto obidemo, ker ne vemo, kam pogledati. V tej zbirki se srečajo lirike in elegije, ki opisujejo življenje brez elektrike, dostopa do zdravnika, stalnega naslova, interneta in možnosti, da bi otroku kupil torto za rojstni dan. Epigrami zarežejo v drobovje sistema z ostrino in humorjem, ki ostane na jeziku še dolgo potem. Zahvale so nežne kot topel obrok neznanca in boleče kot prvi nasmeh otroka, ki ve, da se ne sme preveč veseliti. Pisma pa govorijo neposredno tistim na oblasti – brez strahu, a s spoštovanjem – in zastopajo vse, ki jih birokracija pogosto preskoči. V zbirki boste našli zgodbe ljudi, ki perejo perilo v reki, sanjajo o zobozdravniku in iščejo prihodnost med plakati za počitnice. Mame, ki podarijo sinu igračo iz smeti. Očetje, ki z listkom za kruh praznujejo rojstni dan otroka. Otroci, ki vedo, da je molk bolj varen kot prošnja. Pa vendar ta zbirka ni le ogledalo revščine. Je tudi zemljevid nežnih zmag. Poklon pogumu, ki ni v velikih dejanjih, temveč v vsakodnevnem vstajanju. Zapis o tem, kako pomemben je nasmeh, ki ni iz usmiljenja, ampak iz človečnosti. Pokazatelj, da se tudi med porazom najde prostor za dostojanstvo. Zbirka je nastala z mislijo na tiste, ki nimajo časa pisati, ker čakajo v vrstah. Na tiste, ki ne protestirajo, ker ne vedo, ali bodo imeli za avtobusno vozovnico. In na tiste, ki še vedno verjamejo, da je mogoče življenje brez sramu – ne zaradi revščine, temveč zaradi načina, kako družba gleda nanjo. Če boste v teh besedah začutili stisko – to ni dovolj. Če boste v njih prepoznali obraz, ki ste ga že srečali – to je začetek. Če boste zaradi njih kaj spremenili – to je smisel. KAZALO LIRSKE PESMI 5 ELEGIJE s slogani 16 SATIRIČNO - IRONIČNE PESMI z dolgimi naslovi 27 ESEJI IN EPIGRAMI – razlogi za revščino 38 ESEJI IN SPODBUDNE PESMICE – kako iz revščine 44 INOVATIVNI IZHODI IZ REVŠČINE 50 ZAHVALE in poante 55 PISMA POLITIKOM 61 POJASNILA 67 LIRSKE PESMI 1 Ko sveča postane sonce na oknu je mraz narisal veje kot bi hotelo drevo zrasti v notranjost da bi segrelo kosti babice ki toplote že dolgo ne pozna njene roke mešajo juho v loncu, ki molči v sveči je ostalo še dve uri dneva in dve uri topline plamen se maje kot otrok, ki ga zebe ni interneta, ni televizije, ni klica le zrak, ki ga ni mogoče ujeti v roke in lakota, ki diši po spominih ne vpije le vdihne, ko z žebljem popravlja čevlje in moli, da ne pride položnica saj so ji že vzeli svetlobo zdaj pa čakajo še dih ni bila lena ni bila tiha ni bila neumna le v napačnem času v napačni ulici z napačnim priimkom sveča dogori, in z njo izgineta še dan in dostojanstvo v temi ni več prostora za sram ostane le toplina, ki si jo izmisliš, da preživiš. 2 Tišina med sendviči sedijo v krogu, šest otrok in šest kruhov z nutello, on gleda vanje kot v televizijo brez zvoka v šolski torbi ima le zvezek in prazno vrečko, ki še diši po pekarni “nisem lačen,” reče in se nasmehne, kot da je ponosen, da njegovo telo zna varčevati z energijo in občutki učiteljica pogleda stran ker ve, da so takšne tišine nalezljive in da nobena pravljica ne napolni praznega želodca ko zazvoni, mu da sošolec grižljaj – ne iz usmiljenja, temveč iz strahu, da ne bi sam postal prazen včasih si zamišlja, da je on tisti, ki deli, a vsakič, ko to pomisli, ga stisne v prsih – kot lakota z dolgim spominom. 3 Vzglavnik iz odpovedi otroka spita na kavču, kot da je svet mehak, kot da je vse v redu, kot da zrak ne diši po vlagi in odpovedih in da hrbtenica matere ne kriči na tleh ona gleda v strop kot v belo zastavo vsaka ploščica je opomnik, da imaš lahko dve službi in še vedno spiš na odeji, ki je bila nekoč zavesa ponoči posluša njihove sanje ko sanjajo sladoled in morje, ona sanja le da bi bila spet človek, in ne tihi aparat za preživetje včasih si podstavi torbo pod glavo, včasih čevlje, vedno pa molk ker nobena prošnja ni več uslišana ko dobiš naziv: ni prioriteta v Excelu na občini jutri bo vstala prej kot vsi in naredila zajtrk, čeprav je hladilniku le svetloba. ker ljubezen ne rabi masla da pogreje dan. 4 Vrstice med odpadki ne išče hrane ne oblek išče strani učbeniki, zavrženi kot stari kruh, jo čakajo med bananami in polito coca-colo vsaka stran je novo okno v svet, ki ni zanjo – a ga kljub temu odpira, z umazanimi prsti, z lakoto po znanju, ki je ne nasiti nihče na robovih so še vedno formule in misli neznanih otrok, ki so jih že prerasli ona jih ne bo – ona jih bo ohranila kot relikvije sveta, kjer šteješ če znaš. Vidi hišnika, si nadene rokavice – ona pa jih nima zaščitena je le s pogumom da si med smetmi izbere prihodnost. 5 Vonj, ki se zažre v kožo stene dihajo plesnivo sapo, kot stare rane, ki se nikoli ne zacelijo – mama pravi, naj ne vdihujemo pregloboko, ker bi nas lahko stanovanje posrkalo vase in nikoli izpustilo čez okna polagamo odeje, ne zaradi sonca, ampak da zadržimo mraz in sram, da sosedje ne vidijo, kako životarimo tu notri vsaka ploščica v kopalnici ima svojo zgodbo o vlagi, o socialni pomoči, ki pride prepozno, in inšpektorju, ki pride ves odišavljen ko se preoblečemo, oblačila še vedno nosijo ta vonj – noben detergent ne izbriše sledi, ki se ti vpišejo v pore in v spomin drugih otrok, ki rečejo, da smrdiš ni dom, je sistem z okni, zidovi iz obrazcev, strop iz prezrtih prošenj, a kljub vsemu – v njem še vedno nekdo sanja tiho, z zaprtimi usti. 6 Darilo brez škatle obljubil je avto – majhnega, rdečega, s črnimi kolesi in zvokom, ki mu rečeš "vroom" samo še en teden, je rekel, samo še ena plača, samo še... dan pred rojstnim dnevom je pogoltnil cmok večji od besede in iz denarnice potegnil le topel nasmeh ki je želel biti papir, pa je bil le praznina otrok je vedel vnaprej ni vprašal, ni silil samo zvečer je rekel: "oči, nič hudega – saj še vedno lahko mečeš žlico kot dirkalni avto" in takrat se je zlomil ne oče – ampak moški, ki je sam sebi ukradel dostojanstvo v zameno za položnice in prazno upanje darilo ni prišlo ampak objem je trajal dlje kot baterije in bolj tiho kot vsi plakati ki so mu tisto leto ponujali popuste na srečo. 7 Podplat pod srcem na peti manjka črta, na jeziku je razpoka, in vezalke se ne vozlajo več – a so še vedno najboljše superge, ki jih ima, za ta zmenek, za ta trenutek v kopalnici jih drgne z zobno ščetko, potem še z milom, potem z upanjem da bo ljubezen gledala višje kot tla ali pete ko jo zagleda, si v mislih ponovi: "ne glej dol, ne glej dol, ne glej dol," in ona reče: "lepe oči imaš" kot da res verjame pogovor teče kot voda brez cevi počen, iskren, on pa ves čas stiska prste da ne bi videla, kako se luknja v čevlju smehlja po zmenku jih odnese domov kot trofejo, kot dokaz, da te včasih povabi naprej tudi če stopaš po svetu s podplatom, ki razpada. 8 Morje na oglasnem listu v razredu so risali školjke, učiteljica je prinesla zemljevid obale, sošolci so šepetali o kopalkah in vožnji z avtobusom, ona pa je tiho zlagala barvice v škatlo, saj bo ostala doma "mogoče drugič," je rekla mama in ji dala poljub namesto dovolilnice v kuverti ni bilo petindvajset evrov, v srcu pa ne dovolj poguma da bi rekla, da boli ko ostaneš sam v prazni učilnici tisti dan je imela razred zase in tablo, ki ni dišala po soli ampak po krednem prahu in tišini, ki je trdovratnejša od peska med prsti na plakatu pred šolo so po izletu objavili sliko nasmehi, ladjice, sladoled in ona – je gledala čez ramo kot potnica brez sedeža v spominu zvečer si je narisala morje s flomastrom, ki je bil skoraj suh a modrina je bila prava in valovi so šepetali: "pridi, ko boš lahko – mi ne zapiramo vrat." 9 Čakalnica brez številke bolečina se seli, danes v trebuhu, jutri v prsih, a najbolj boli tam, kjer piše: samo samoplačniško, kot da zdravje pozna kreditno kartico v lekarni so cene zlate, ona ima kovance, ki zvenijo kot usmiljenje farmacevtka reče: "lahko pa poskusite čaj" in ji preda vrečko z napotnico za upanje na hodniku zdravstvenega doma so obrazi v belih haljah hitrejši od njenih besed ko reče, da nima zavarovanja se pogovor skrči na "žal mi je" in vrata sama si meri pritisk s palcem in ugiba, če je še vedno živa ker statistika je ni zajela ne piše se na nobeno listo in kri, ki jo kašlja, ni uradno rdeča zvečer si zapiše simptome v zvezek kot pesem brez rime kot prošnjo brez naslovnika in v mislih si prišepne: "če bom zdržala še tri dni, mogoče me bo bolečina vzela za svojo." 10 V torbi nosim strop zjutraj čisti pisarne, kjer diši po kavi, po zavarovanju, po sobah z vrati, ki se zaprejo in nikoli ne prepuščajo vetra nosi rokavice in nasmeh ker stranke pravijo, da je prijazna a pod uniformo je utrujenost ker nima postelje, ima pa kraj, kjer spijo njene noge vsak večer, ko ugasnejo luči in vrata pisarn zaškripajo za priznanje, se vrne na postajo kjer pozna vsak kot, na klopi iz betona si razgrne mir, pozna vsak hlad, vsak rob, vsak šepet v torbi ima čisto majico, milo in zvezek v katerem si piše, kaj bi rekla svetu, če bi ji svet končno prisluhnil ne želi vile, ne želi kromirane pipe želi sobo z eno steno samo zase, in ključ, ki ni od tuje omare zjutraj znova pozdravi stavbo, ki je ne kliče po imenu in pospravlja smeti za ljudmi. ki jih ne bo nikoli spoznala – ona je nevidna roka reda brez doma, ki bi ga umazala. ELEGIJE s slogani 11 Stene brez spomina njihov dom je soba ki se ne spomni, kdo je bil tu prej le zamenjane ključavnice in eno okno, prelepljeno s časopisom, ker zunanji svet preveč boli kopalnica je oddaljena deset korakov skozi hodnik, kjer vsak pogled boli ščepec zasebnosti v minuti brez čakalne vrste ščurki hodijo bolj domače kot oni in bolj vztrajno od upanja na zidovih ni slik, le črte, ki merijo, kdo si vsak otrok je številka z rjuho, ki je ne bo nikoli pokrila ko jih vprašajo za naslov, rečejo: soba štirinajst v sanjah si rišejo stopnice ki vodijo do vrat z imenom tam ni vmesnih sten, ni skupnih kljuk in nihče ne šepeta: ta ni od tukaj a jutro vse spet postavi v vrsto – postelje, želje, vprašanja in mama pravi: "ni sramota, če ne moreš kupiti doma, sramota je, če ti tega nihče ne pove." Slogan: Včasih smo doma tam, kjer nimamo kam. 12 Okraski v tišini božič prihaja a ni drevesa, ni škatel, ni česa oviti le stara rjuha, ki spet greje večer in pesem iz radia, ki govori o miru kot da ve, kako zveni brez kruha v kotu stoji otrok z listom papirja nanj je narisal darilo, ki si ga ne bo upal želeti saj mama gleda skozi okno, kjer lučke utripajo bolj kot pri njih in zadržuje dih, da bi trajal vsaj trenutek sveča dogoreva kot zadnji prižgani spomin na svetlobo nihče ne poje, ker tihi zbor zveni bolj resnično kot vsaka še tako lepa melodija nekdo potrka, a ni darilo – je opomnik, da tudi prazniki niso prosti dolga le srce še verjame, da lahko praznuješ, tudi če si prazna jutri bo znova navaden dan le ostanki upanja bodo dišali po juhi in otrok bo risal novo škatlo ki jo bo spet pustil prazno, da ne bo kdo razočaran. Slogan: Najtežji prazniki so tisti, ki jih nihče ne povabi. 13 Tišina v zlatu v rokah drži škatlico ki je nekoč svetila bolj kot sonce poročni prstan, ki je dočakal vse vojno, mir, otrokove korake in zdaj čaka še — odkupnino zlatarka jo pogleda kot bi prinesla star spomin ki ga ni več mogoče prodati naprej a ponudi znesek, dovolj za bundo in dva para nogavic vnuk je tiho, ne ve, kaj se prodaja a babica reče: »ni pomembno, važnejše je, da ti ni mrzlo« in se nasmehne, kot da je to darilo ko zapusti trgovino, nima računa v rokah, a vseeno je plačala, s tistim, kar ni bilo v denarnici ampak v njej sami zvečer sedi sama na postelji in si predstavlja, da ga še nosi mogoče na drugem svetu mogoče v drugi škatli a ne za steklom — v srcu. Slogan: Najdražje stvari prodajamo, ko imamo najmanj. 14 Oblačim se v druge ljudi obleka diši po neznanem morda je nekoč objemala ples zdaj pa pokriva ramena, ki se branijo vetra in besed v humanitarni škatli ni velikosti je samo upanje, da bo nekaj primernega da se ne bodo smejali da bo barva blizu “normalnega” nogavice se ne ujemajo ampak grejejo in to je več kot zna povedati blagovna znamka ali trend deklica pogleda v ogledalo in se vpraša, kdo je danes v njej včeraj je bila nekdo v rdečem puloverju danes je sivina z oznako “skoraj novo” a zvečer vse pospravi pod vzglavnik kot bi zlagala druge zgodbe da ponoči lahko zaspi v svoji brez krojaške mere. Slogan: Ko si reven, te vedno najprej oblečejo v nekoga drugega. 15 Torta brez dotika njenih prstov ne greje zaslon ampak želja v galeriji tort drsi kot po sanjah klikne na tisto z jagodami in si jo predstavi v ustih v resnici je krožnik prazen mobitel pa edino okno v svet, kjer imaš darila, balone, čevlje brez lukenj in torto, ki jo lahko režeš vsak klik je ugriz vsaka slika spomin da ni povabila, ni svečke le ekran, ki blešči bolj kot lakota ne ve, kako se imenuje ta barva ta sladkoba brez okusa le to, da jo boli v trebuhu in nekje globlje in ko ugasne zaslon, se zdi svet še bolj resničen in še bolj lačen a vsaj za trenutek je bila povabljena k mizi Slogan: Tudi revni klikamo, le da si ne moremo ničesar privoščiti. 16 Čokolada na blagajni majhna roka drži čokolado kot zmago mama se nasmehne, kot da je vse v redu dokler kartica ne reče: ne tišina zagrne prostor blagajničarka zavije z očmi vrsta čaka otrok gleda mamo in razume preden sploh kaj reče "ne rabim," reče in čokolado vrne kot bi bil kriv, da si je želel, da obstaja ko odideta imata manj kot prej mama še vedno drži ponos ki jo reže kot nož in zunaj, čisto blizu, je avtomat z enako čokolado, tam ni vprašanj, ni oči, samo cena, ki si je ne moreš privoščiti. Slogan: Najbolj boli, ko se odrečeš drobtini, da bi ohranil mir. 17 Nepošljiva pošta naslov: ni določen poštar zavije z očmi občina pa zapečati vlogo še preden je prebrana ker brez strehe si tudi brez pravice nič ne pride razen vlage v čevlje in vetra, ki prinese govorice da obstaja pomoč tudi za tiste, ki imajo kam pisati mama piše ime na kartonasto škatlo kot da bi jo hotela prijaviti v svet a uradna pisma ne sprejemajo škatel otrok nariše hišo z veliko streho in poštnim nabiralnikom potem zmečka list ker ve, da naslov ni risba in spet jih ni med upravičenci, ne zato, ker ne bi obstajali, ampak ker nihče ne ve, kam pošiljati pomoč tistim brez predala. Slogan: Če nimaš naslova, nimaš več glasu. 18 Prazen želodec, poln pogum "nisem lačen," reče in se nasmehne kot da ima nekaj, česar mi ne vemo kot da ni ura osem zvečer in dan brez kosila mama pogleda stran ker bi lahko jokala če ne bi že tolikokrat zadržala solz ker bi vsaka solza povedala preveč in prebudila stvari, ki jih raje ne imenuje na mizi le voda in upanje, da bo jutri dan ko bo kdo pozabil računati lakota hodi po stanovanju kot stari znanec ne trka več kar vstopi in se usede med njih a otrok še vedno reče: "vse je v redu" in s tem nahrani mamo bolj kot katerikoli kruh z besedami brez kalorij. Slogan: Revni otroci se naučijo skriti lakoto prej kot brati. 19 Doma ni za pokazat "lahko pridem k tebi?" vprašajo prijatelji on reče: "ne, mama počiva," ali: "imamo bolne," ali pa kar: "ni časa" v resnici ni prostora za več kot dve duši in tisto, kar bi morali skriti ker ni postelje, televizije in vrata brez kljuke hodnik diši po vlagi kopalnica po sramu vsaka reč je pretežka za oči ki bi jo videli prvič in se ne znali obrniti stran nekateri prijatelji nehajo spraševat ker vedo drugi pridejo do praga in si sami rečejo, da je bolje oditi vendar on še vedno sanja da bi nekoč rekel: “pridi” brez zadržkov brez izgovorov samo – pridi. Slogan: Revščina ni samo pomanjkanje stvari, temveč prostor, ki ga ne moreš deliti. 20 Avto iz kartona našli so kolo brez zračnice plastičen pokrov in kos vrvi to bo volan, to so vrata, to bo avto ki gre samo, če verjameš iz škatle je nastal ferrari z luknjo za okno in sedežem iz trave ni daljinca, ni zvoka a fant reče: “glej, kako leti!” in res leti – čez mejo sosedov otrok gleda iz pravega avta z ekranom in klimatsko in reče: “to ni pravo” ampak naš pravi otrok odgovori: “ampak je moje” včasih se igrajo, da zmagajo dirko včasih, da bežijo včasih, da se vrnejo tja, kjer so bili nazadnje varni a nikoli ne pozabijo reči: “smo hitri, ker nimamo ničesar, kar bi nas ustavilo” Slogan: Ko imaš najmanj, si prisiljen potovati daleč – v domišljiji. SATIRIČNO - IRONIČNE PESMI z dolgimi naslovi 21 Ko mama z zamaknjenim pogledom sprejme konzervo fižola, medtem ko dedička imperija išče tapecirano prevleko za svoj novi sokovnik Stoji v vrsti, kot da je tam prvič. A to je že sedmič ta mesec. Roke stiska ob trebuh, in čaka na to, kar ne diši po dostojanstvu. Vrečko z logotipom dobrodelnosti. Uslužbenka ji ponudi paket. »Fižol. Dolgoročen. Stabilen.« Mama prikima. Ne zaradi hrane, ampak da ne bi spregovorila. Besede bi razbile njeno tišino. Zunaj zadiši po pečenih rogljičkih. Reklama ob cesti ponuja “krušno izkušnjo z vrednostjo”. Ona nosi konzervo kot skrivnost. Otrok bo vprašal, zakaj ni praznične večerje. Ona bo rekla, da je fižol zdrav. Včasih si zamišlja, da je ta vrsta nekakšna parada. Da ljudje korakajo ponosno, da jim kdo ploska, da dobrodelnost ne pomeni molka. Medtem pa v drugem svetu, sedi dekle v svilenem topu. Gleda tri skoraj enake kose pohištva. In reče: “Nič ne paše za moj novi sokovnik.” Ampak ja, fižol je res čudovita priložnost za hvaležnost. 22 Ko pereš cunje v reki, ker voda v ceveh ne pride do tvojega naslova, medtem ko lastnica glamping resorta filtrira dež za svoje sobne rastline Voda se blešči, a ni za piti. Dno reke je postalo pralni stroj brez garancije. Mama kleči med kamenjem in drgne madeže, ki ne bodo šli stran, ker se ne perejo z milom, temveč s preživetjem. Otroci stojijo ob bregu, nosovi rdeči, jeziki suhi. Vprašajo, kdaj bo iz pipe spet stekla voda. Mama reče: "Ko bo nehalo biti poletje." Laž, ki hladi vsaj za hip. Majice, spodnje hlače, plenice – vse plavajo kot krpe dostojanstva. Sušijo jih na grmih, ki so nekoč rasli za lepoto, zdaj pa služijo kot naravni sušilnik. Vaški pes pride piti na isti breg. Nihče ga ne prežene. Tu so vsi enaki. Lajež je bolj prijazen od uradnih dopisov, ki obljubljajo vodovod že tretje leto. Na Instagramu pa dekle s slamnikom napiše: “Voda je sveta. Vsaka kaplja šteje.” Zraven slika svoje rastline, ki jih zaliva z deževnico in duhovnim mirom. In doda: “Manj je več. Če imaš dovolj.” 23 Ko brat nima antibiotika, ker mama ne zmore cene, medtem ko v sosednji vili pes je specialno hrano iz Švice Leži pod odejo, vročina mu popači oči, sestra mu menja obkladke in šepeta stvari, ki jih ne razume, a ve, da mora verjeti vanje. V lekarni so rekli: “Imamo nadomestek, ni na recept, je malce dražji.” Mama je vprašala, koliko je "malce". Potem se je obrnila stran, ker odgovor ni bil za bolnega, ampak za bogatega. Zvečer v sobi gori svetloba iz mobilnega telefona brez signala. Sestra poišče “naravne načine za zniževanje vročine”. Skuha čaj iz stare mete, in molči, ker jok bi ga zbudil. Na steni visi križ, roke so spet sklenjene, ne ker verjame, ampak ker drugega ni. Moli tiho, ne zase, ne za čudež, samo za to, da jutri ne bo slabše kot danes. Nekje drugje zakašlja pes. Veterinar pride na dom. Zdravilo stane več kot tisti “malce dražji” sirup. Lastnik reče: “Saj nimaš cene, če ljubiš.” In prav ima. Samo napačne ljudi ljubi sistem. 24 Ko deklica čisti polomljenega pliškota iz smeti, medtem ko na drugem koncu mesta mama preklinja, ker ji je kurir darilo ovil v modro, namesto v zlato folijo Našla ga je pod zlomljeno mizo, v kupu razbitih loncev, raztrganih vrečk in tistih stvari, ki ne potrebujejo več ljubezni. A ona jo je dala vseeno. Plišasti zajec z manjkajočim ušesom. Prašen, preboden, a ne pozabljen. Odnesla ga je domov v vrečki od krompirja. S krtačo in milom, kot da čisti prihodnost. Bratec ga je gledal, kot da prvič vidi nekaj, kar ni treba vračati. Dvignil ga je v naročje, kot bi hotel zaščititi darilo, ki si ga nihče ne drzne zares želeti. Na vprašanje, kje ga je kupila, je rekla: »V trgovini z enim samim kosom.« On je pokimal. Ker pri revnih se ljubezen ne meri v embalaži, temveč v času, ki si ga vzel za drugega. Nekje drugje je dekle odprlo škatlo in zavpilo: »Zlata pentlja! Rekla sem roza z bleščicami!« Njena mama je jezno klicala trgovino. Plišasti samorog je stal toliko kot dve pokojnini. Ampak ja, res je težko, če darilo ne pride točno po meri sanj. 25 Ko otrok za rojstni dan izbere kruh in mleko, ker je to edino, kar se ujema z vrednostjo bona, medtem ko vrstnik na drugem koncu mesta praznuje teden v Disneylandu Trgovina diši po kruhu. Mama iz žepa izvleče bon, zmečkan, a veljaven. Otrok ne teče k igračam, pogleda v hladilnik in reče: »To mleko ima srčka.« Na blagajni čaka praznik. Kruh in mleko se zdita svečana, ker sta nova, sveža, cela. Blagajničarka ne reče nič, a pregleduje malo dlje kot običajno. Doma prižgejo svečo, ki je ostala od lanske zime. Mama reče, naj si nekaj zaželi. Otrok zapre oči in si ne želi nič, ker se noče razočarati. Pojedo pol kruha. Ostalo bo za jutri. Pijejo mleko iz kozarcev, ki so različni, a vsak ima svoj praznični lesk. Na telefonu so slike tort, balonov, animatorjev v maskah. Sošolec praznuje s konji, penino in torto v treh nadstropjih. Otrok pomisli, da je fajn tudi tako. Navsezadnje je imel vsaj kruh – ne pa preveč čokolade in razvajenosti. 26 Ko otrok reče, da doma nimajo interneta, medtem ko vrstnica joka, ker ji mama ni kupila zlatega ovitka za četrti telefon v letu Sprašujejo ga, zakaj ni oddal naloge. On reče: »Nimamo wi-fi-ja.« Učiteljica prikima z razumevanjem, a v ozadju že beleži minus. Brez signala si tudi brez naloge. Računalnik v knjižnici je zaseden. Čakal bo eno uro za pet minut. Vmes bo zamudil avtobus, zamudil bo nalogo, in spet ostal brez nečesa. Pogovarjajo se o streamih, o svetu, ki prihaja skozi ekran. On nima računa, niti gesla za ta jezik. Zato prikima, kot da razume. Doma je soba tiha. Ni zvokov obvestil, ni klikov, ni nalaganja. Samo stena, zvezek, in radijska ura, ki že dolgo ne kaže točno. Na drugi strani mesta je drama: »Ta wi-fi v vikendu je pa res beden!« Deklica preklopi na LTE. Zapiše: »Sovražim, ko stvari ne delujejo!« In potem objavi story z naslovom: Disconnected soul. 27 Ko otrok iz prtljažnika pogleda zvezde in reče, da si želi več prostora za dihanje, medtem ko njegov vrstnik joka, ker je v hotelski sobi dobil posteljo brez pogleda na bazen Spijo na zadnjih sedežih. Mama sedi spredaj in gleda skozi steklo, kot da bo v temi našla rešitev. Avto je parkiran med drugimi, a v tem ni motorja, le tišina. Zjutraj obrišejo roso z notranje strani oken. Na armaturni plošči je plastična posoda s kosmiči. Čeprav ni mleka, se pretvarjajo, da je zajtrk normalen. To je v tem avtu že navada. Oblačila visijo čez sedeže, zvezki so zloženi v predal za rokavice. To ni avantura, to je sistem preživetja. Vsaka guma nosi težo štirih življenj brez naslova. Otroci vedo, da se ne smejo glasno smejati, da ni stranišča, da se vrata ne odpirajo brez razloga. Avto ni svoboda, je školjka, ki varuje pred vetrom in pogledi. V hotelu z razgledom na morje otrok reče: »Mama, zakaj ni tukaj PlayStationa?« Mama pogleda proti sobi z jacuzzijem. Nato pogleda v telefon in doda: »Groza, kako danes ljudje trpijo na počitnicah.« 28 Ko mama s tremi otroki vlači fascikel po hodnikih občine, medtem ko uradnica vmes komentira, kako je izredno naporno sedeti štiri ure brez masaže Čakajo. V zraku je vonj po pisarniški kavi in cenenem razkužilu. Otrok nariše hišo na obrazec. Mama ga popravi – naj nariše številko. Hiše tukaj nimajo obrazov. Uslužbenka jih pokliče po priimku. Ne dvigne pogleda. Ne vpraša, kako so. Vpraša, zakaj so. In že išče razlog, da jih zavrne. Pojasnjujejo. Odsotni oče. Bolna stara mama. Izguba najemnine. Zadnja plačilna lista je stara. Zadnja prošnja zavrnjena. Zadnje upanje – obdelano v sedemnajstih točkah. Otrok zaspi na plastičnem stolu. Mama se opravičuje, ker diha. Usmerijo jih k novi vlogi. Novi žig. Nova vrsta. Stara zgodba. Medtem uradnica reče sodelavki: »Če bom še enkrat slišala 'prošnja za pomoč', bom znorela.« Smejeta se. V ozadju otrok riše drugo hišo – z rožami in psom. A v resnici nima prostora niti za risbo. 29 Ko otrok tri mesece skriva bolečino v licu, medtem ko vrstnica joka, ker ji ortodont ne more vgraditi diamantka do naslednjega petka Boli, ko žveči. Boli, ko ne. Mama pravi, da bo minilo, če bo pridno spirala z vodo in čakala. Na kaj, ni jasno. V šoli ne je. Reče, da je na dieti. Sošolci se smejejo. Zob bije kot boben v ozadju. Tišina je edina anestezija. Na okenski polici je kozarec z drobižem. Mama šteje kovance in upa, da bo dosegla čudež. Zobozdravnik je šest avtobusnih postaj stran in šestdeset evrov predaleč. Telefon z njegovim imenom ostane nedotaknjen. Otroku ponoči po licu teče slina. Ne od sladkarij, ampak od vnetja. Mama ga ziba, čeprav ni več majhen. Pove mu zgodbo brez konca, ker so srečni konci v ceniku. Nekje drugje deklica joka. »Dobila sem aparat, ampak brez tistih bleščečih dodatkov!« Njena mama kliče ortodonta: »Ali lahko pohitite? Gre za izgled.« In v tistem trenutku, v drugem svetu, nekdo stisne čeljust in še en dan skriva bolečino. 30 Ko otrok z očetom šteje kovance za en sendvič, pod jumbo plakatom z družino v matching kopalkah, ki se smeji na jadrnici v Jadranu Plakat utripa v barvah morske vode. Mama, oče, dva otroka, rdeči čoln, modri nasmehi. Pod njim stoji prava družina. Manjka jim vse, razen lakote. Otrok vpraša, kje je ta kraj. Oče reče: »Tam, kjer lahko sanjaš s kartico.« Iz žepa izvleče drobiž. Štejejo. Šepetajo. Manjka jim trinajst centov. Na klopi razdelijo petrol sendvič. Polovičko zamenjajo za pogled. Brez gorčice, brez solate, a s tišino, ki jo razumejo vsi trije. Mimo pride ženska s telefonom. Govori o vikendu na Hrvaškem, o tem, kako so ležalniki pretrdi. Reče: “Prava beda tamle. Sploh ne veš, kam naj gledaš.” Na plakatu se blešči sonce. Otrok ga pogleda in reče: »Tudi mi bi lahko bili na tisti sliki.« Oče se nasmehne, a ne ve – ali zaradi ironije ali zaradi lakote. ESEJI IN EPIGRAMI – razlogi za revščino Rojstvo v revščino Revščina se pogosto podeduje. Otrok, rojen v družino brez sredstev, začne življenje z nevidnim minusom. V družinah brez stabilnega dohodka ni prostora za zasebne učitelje, zdravo prehrano ali varno bivanje. Tisto, kar je za nekatere osnovno, je za druge luksuz. Odtod se oblikujejo razlike, ki se le redko izravnajo – že v vrtcu, šoli, na igrišču. Kdor se rodi z manj, pogosto tudi odrašča z manj prihodnosti. Epigram: Kjer zibelka škriplje, uspeh šepeta. A svet meri po glasnosti. Pomanjkanje izobrazbe Znanje ni dostopno vsem enako, čeprav bi moralo biti. Otroci iz revnih okolij se srečujejo z manjšim številom knjig, starejšimi računalniki (če sploh), in učitelji, ki nimajo časa za dodatno pomoč. Ko zmanjka osnovnega razumevanja, se začne učna luknja, ki postaja globlja in temnejša z vsakim razredom. Tisti brez znanja se težje vključijo v trg dela in težje prepoznajo lastne pravice. Tako revščina vzdržuje samo sebe. Epigram: Znanje je moč, pravijo. A včasih pride s ceno v točkah, ne evrih. Nizko plačano delo in izkoriščanje Ne gre le za brezposelnost – marsikdo je reven, čeprav ima službo. Nizke plače, prekarne oblike dela in sistemski izkoriščevalski odnosi zadržujejo ljudi na robu preživetja. Delajo več, da dobijo manj. Ko si preutrujen, da bi iskal boljše, ostaneš tam, kjer ti vsaj odprejo vrata. Mnogi so ujeti v spiralo preživetja, kjer se vsak mesec začne z enakim upanjem in konča z enakim dolgovanjem. Epigram: Plačan si za delo, ne za življenje. In vsak dan ti zaračunajo posebej. Visoki življenjski stroški in nizki prihodki Razlika med prihodki in stroški ni več realna – najemnine, hrana, elektrika, prevoz … vse raste, plače pa ne. Tisti z najnižjimi dohodki za preživetje porabijo skoraj vse, brez možnosti varčevanja ali vlaganja. Tako ob najmanjšem odstopanju (npr. okvara pralnega stroja) padejo globoko. Sistem podpore je pogosto počasen, tog in prepozen. Epigram: Kdor ima dovolj, se pritožuje nad ceno vina. Kdor nima, molči – in pije vodo. Zdravstvene težave Bolezen je lahko začetek revščine. Kdor zboli in ni zavarovan ali je samozaposlen brez pravic, hitro izgubi sposobnost za delo. Stroški zdravljenja, prevozov, zdravil, nadomestil – vse to sešteva in teži. Tudi duševne bolezni, ki niso vedno vidne, lahko potisnejo človeka iz delovnega in družbenega kroga, še posebej brez pomoči in razumevanja. Epigram: Zdravje je največje bogastvo. A zato zanj pogosto plačajo samo revni. Razpad družine ali izguba partnerja Ena ločitev, ena smrt, ena izguba varnosti – in sistem se podre. Še posebej ženske, ki ostanejo same z otroki, pogosto zdrsnejo v revščino. Do takrat morda niso imele izkušenj s trgom dela, finančnimi odločitvami ali pravnimi postopki. Občutek samote, stiske in odgovornosti nadomesti vse načrte. Podpora družbe je pogosto birokratska, ne človeška. Epigram: Ko gre partner, gre z njim tudi pol sistema. In ostaneš z otrokom in tremi vlogami na občini. Birokracija in neučinkovit socialni sistem Ljudje pogosto ne dobijo pomoči, ker ne poznajo pravil, nimajo dokumentov, nimajo naslova, nimajo znanja ali preprosto zato, ker jih sistem prezre. Vloge se vračajo zaradi malenkosti, čakalne dobe so dolge, obrazci zapleteni. Vse to jemlje voljo, energijo in dostojanstvo – in tisti, ki bi pomoč najbolj potrebovali, pogosto ostanejo brez nje. Epigram: Papir prenese vse, razen prosilca. Tega se sistem hitro znebi. Nepričakovane krize in izguba dohodka Ljudje postanejo revni tudi nenadoma – z izgubo službe, prometno nesrečo, naravno nesrečo, pandemijo. Tisti, ki nimajo prihrankov ali družinske varnostne mreže, lahko že v nekaj tednih zdrsnejo pod prag preživetja. Šok, strah in stigma jim preprečijo, da bi hitro poiskali rešitev. Epigram: Eden pade zaradi lenobe, drugi zaradi potresa. A revščina ne sprašuje, zakaj si tam. Diskriminacija in marginalizacija Nekateri so revni zato, ker jih družba ne sprejema. Romi, priseljenci, starejši, invalidi, osebe z duševnimi težavami – njihova vrednost je pogosto znižana še preden se lahko pokažejo. Diskriminacija jih zapira v začaran krog: ni dela, ker niso "primerni"; ni podpore, ker niso "priljubljeni"; ni napredka, ker nihče ne verjame vanje. Epigram: Kdo si, ni vedno pomembno. Važno je, da si dovolj podoben tistim, ki odločajo. Pomanjkanje socialne mreže in podpore Ko izgubiš službo, dom ali zdravje, potrebuješ ljudi. Tisti, ki nimajo nikogar – prijateljev, družine, skupnosti – pogosto ostanejo povsem sami. Revščina v osami je še hujša, ker je brez informacij, brez pomoči, brez tolažbe. Nihče te ne vpraša, če si še v redu – in počasi nehaš tudi sam. Epigram: Kdor ima ljudi, ima vsaj senco upanja. Kdor je sam, ima le tišino in statistiko. ESEJI IN SPODBUDNE PESMICE – kako iz revščine Dostop do izobraževanja in znanja Znanje odpira vrata, ki so sicer zaklenjena. Tudi če ni možnosti za formalno šolanje, obstajajo brezplačni tečaji, knjižnice, spletni viri. Pomembno je, da se posameznik nauči veščin, ki jih lahko pretvori v delo ali podjetništvo. Prijatelji in družina lahko spodbudijo iskanje znanja, družba pa mora zagotavljati brezplačne poti do učenja – tudi za odrasle. Knjiga v dlani, korak v neznano, v očeh pogum, ki tiho šepeta. Znanje ni svetloba od zunaj – ampak ogenj, ki se vname, ko si upaš začeti. Povezovanje z drugimi ljudmi Revščina pogosto osami. A prav v povezovanju, pogovoru, sodelovanju z drugimi se začne preobrat. Prijatelj, ki posluša, znanec, ki pozna koga, ki zaposluje, sosed, ki pomaga pri otroku – vsak človek je lahko most. Družba naj gradi skupnosti, kjer se ljudje slišijo in si zaupajo. Ko nekdo stopi zraven, je tišina manj strašljiva. Vprašanje postane pogovor, in korak, ki si ga mislil narediti sam, postane skupna pot. Mikro podjetništvo in ustvarjalnost Marsikdo ima spretnosti, ki jih lahko preobrazi v vir dohodka – peka kruha, popravila, šivanje, pomoč drugim. Potrebna je pobuda, kanček poguma in osnovna podpora (prostor, orodje, začetni kapital). Družina lahko verjame namesto tebe, dokler ne verjameš sam. Družba pa mora znati prepoznati idejo še pred bilanco. Ni imel veliko – le roke, voljo in čas. Zamesil je kruh, zašil je ranjene stvari. Ponudil je, kar zna. Najprej sramežljivo, potem pogumno. In nekdo je rekel: »To šteje.« Pomoč pri iskanju zaposlitve Reveži pogosto ne vedo, kje iskati delo, kako napisati prošnjo, kaj povedati na razgovoru. Tu lahko veliko naredijo prijatelji in organizacije – z usmerjanjem, mentorstvom, praktično pomočjo. Pomembno je tudi, da družba ustvari delovna mesta, ki niso rezervirana samo za “najbolje povezane”. Dolgo je mislil, da nima dovolj. Nekdo mu je pomagal napisati prošnjo. Pred vrati je čakal, tiho in z nizkimi pričakovanji. Ko so ga poklicali, je vstal počasi – a vstal je. In to je bilo prvič, da je verjel vase. Stabilno bivališče in varen prostor Kdor nima doma, težko napreduje. Brez naslova ni pošte, brez kuhinje ni zdravega življenja, brez miru ni sanj. Prijatelji in družina lahko začasno ponudijo zatočišče, družba pa mora omogočiti dostojna in dostopna stanovanja, tudi za tiste z minimalnimi dohodki. Streha ne reši vsega. A ko imaš prostor, kamor lahko zapreš vrata, se nekaj v tebi umiri. Dobiš pravico do tišine, do reda, do spanca. In prvič po dolgem času – občutek, da si doma. Pravočasna socialna pomoč in svetovanje Mnogo ljudi ne pozna svojih pravic ali pa ne zna zaprositi za pomoč. Ko revščina traja, zmanjša voljo do iskanja rešitev. Socialni delavci, svetovalci, prostovoljci in dobrodelne organizacije lahko pomagajo razložiti postopke, izpolniti obrazce, posredovati pri uradih. Prijatelj, ki gre s teboj na center za socialno delo, včasih pomeni več kot vloga. Vloga je bila debela in nerazumljiva. Toda nekdo je sedel zraven in rekel: "Skupaj preglejva." Z vsakim podpisom je bilo manj strahu. Ni šlo hitro, a šlo je. In prvič ni bilo sramu, ampak upanje. Zdravje in dostop do osnovne oskrbe Zdrav človek lažje išče delo, uči se, skrbi zase. A mnogi reveži čakajo predolgo – bolečina se nalaga, dokler ni prepozno. Prijatelji lahko pomagajo z prevozom, spremstvom ali prijavo k zdravniku. Družba mora zagotoviti osnovno zdravstveno oskrbo brez strahu pred računi. Čakal je pred vrati, ker ni vedel, ali si sploh sme želeti zdravnika. Potem je nekdo rekel: "Zaslužiš si, da ti je bolje." In ta stavek je postal začetek okrevanja. Ne telesa – najprej dostojanstva. Prepoznavanje talentov in moči Revni ljudje pogosto mislijo, da nimajo ničesar posebnega. A vsak zna nekaj – govoriti z ljudmi, reševati težave, šivati, popravljati, brati čustva. Pravi ljudje okoli tebe lahko prepoznajo, kar ti sam ne vidiš. Ko družba vidi potencial v revnem človeku, ta postane vidnejši tudi sebi. Videl je v sebi same pomanjkljivosti. Potem je nekdo pokazal: “To, kar delaš je vredno.” Od tistega dne naprej ni bil več neviden. Ne zato, ker je postal popoln. Ampak ker je nekdo verjel v nepopolnost z namenom. Sprejetost in spoštovanje Revščina pogosto prinese tudi sram. A človek je več kot njegova oblačila, njegov dohodek ali njegov naslov. Ko te nekdo nagovori z imenom, te vidi kot osebo. Spoštovanje ne stane nič, a daje veliko. Prijatelji lahko objamejo brez vprašanj. Družba pa mora nehati govoriti o revežih kot da niso tam. Nisi številka, niti sramota. Nisi statistika, niti pomota. Si ime, si zgodba, si človek, in kdor te tako vidi, ti pomaga. Upanje in vztrajnost Čeprav se sliši obrabljeno – upanje je temelj vsakega preobrata. Vztrajnost pa most, ki vodi skozi dolge, prazne dneve. Brez nje je vsak začetek nemogoč. In čeprav družba ne more podariti upanja, ga lahko spodbuja: s tem, da ne obsoja, s tem, da posluša, in s tem, da daje drugo priložnost. Včasih ni bilo ničesar, kar bi dalo smisel jutru. Pa je vseeno vstal. Ne zaradi velikega načrta, ampak ker ni hotel, da bi obup postal navada. In ravno to ga je ohranilo pri življenju. INOVATIVNI IZHODI IZ REVŠČINE Umetnik z nevidnimi slikami 🌪 Pretiravanje Revež začne razstavljati »nevidne slike« v mestnem parku – prazna platna z naslovi, zgodbami in pojasnili. Mimoidoči kupujejo, ker želijo videti tisto, česar drugi ne vidijo. Čez čas dobi galerijo tišine. Zbiratelj zlomljenih stvari 🌀 Simbolika Začne zbirati stvari, ki jih drugi zavržejo – počene lončke, zlomljene stole, raztrgane igrače. Uredi razstavo z naslovom »Lom«, kjer vsak predmet pove svojo zgodbo. Ljudje pridejo, jokajo – in plačajo. Popolni brezspletnež 🔁 Nasprotje V svetu digitalnega hrupa ustvari analogno svetovalnico: »Brez interneta, brez računalnika, brez podatkov.« Ljudje pridejo, da v tišini povedo, kar jih boli. V zameno pustijo darilo ali priložnost. Govoreči avtomat za objeme 🎭 Karikatura Zgradi avtomat iz kartonske škatle, ki sprejme evro in izda objem. V škatli je on sam. Napiše slogan: »Objem z dušo – brez mehanike.« Vzpostavi mobilno verzijo in se pojavi na dogodkih, kjer vlada osamljenost. Mojster tišine 🌌 Fantazija V času podcastov in TikToka ponudi tišino kot izdelek. Vabi ljudi v “tihe sobe” – prazne prostore brez zvoka. Ljudje plačajo, da se odklopijo. On postane guru minimalizma in redno nastopa na konferencah. 6. Profesionalni poslušalec 🔊 Pretiravanje v vlogi Začne ponujati storitev: »Poslušam vas, ne glede na vse.« Ljudje rezervirajo ure. Ne daje nasvetov, le posluša. Vsaka minuta ima svojo ceno – bolj ko molči, bolj ceni. Potujoča šivalnica spominov ✂️ Simbolika + domišljija V nahrbtniku nosi iglo, nit in stare tkanine. Ljudem ponudi: »Zašijem vam spomin.« S šivom in zgodbo poveže stare obleke z ljudmi. Vse, kar ustvarja, ima preteklost in novo ceno. Predavatelj brez vsebine 📄 Karikatura Ponudi predavanja z naslovom: »Kako uspeti brez vsega.« Vstopnina simbolična – vsaj en evro. Udeleženci so navdušeni, ker je iskren. Največja skrivnost? Prizna, da nima odgovora – in dobi odobravanje. Izumitelj brez predmetov 🔧 Nasprotje realnega izuma Prikaže načrte za stvari, ki ne obstajajo – naprava za razumevanje ljudi, stol za zlomljeno samozavest, kljuka za zapuščene spomine. Vse je na papirju. Kmalu mu rečejo “socialni inovator”. Arbiter normalnosti 🌀 Simbolika + karikatura Postavi stojalo z napisom: »Presojam, kaj je normalno. Pridite na oceno.« Ljudje se ustavijo iz radovednosti. Postavi diagnoze absurdnosti vsakdana. Kmalu ga začnejo najemati agencije za marketinške ideje. Možnosti, ki jih nihče ne oglašuje Če nimaš diplome in niti računalnika, če si do komolcev v položnicah in do vratu v tistem, čemur pravijo “usoda”, potem morda ostane samo listič z naključno številko ali večerja z osebo, ki ima bazen. Ko stopiš v trafiko, ne gledaš naslovov. Vprašaš za listek, ki diši po čudežu. Stane manj kot kruh, a obljublja več. Pet številk, mogoče šest. Če ne zadeneš, zadeneš praznino. Ampak praznina ti je že domača. Morda je bolj verjetno, da te pogleda tisti obraz iz druge četrti. Zobje beli, roke mehke, všeč mu je tvoj nasmeh, ali tvoj molk, ali to, da nič ne pričakuješ. Poroka brez ljubezni je lažja, če imaš v omari samo eno obleko. Postelja je toplejša, čeprav hladna. In miza ima pogrinjek, čeprav ti nihče ne reče: “Dober tek.” Sanjati je dovoljeno, pravijo. Ampak sanje niso za tiste, ki ponoči delajo. Zato se igre igrajo podnevi, poroke sklepajo v tišini, in revščina čaka, če je kdo pozabil ključe. To ni pesem o upanju. To je pesem o možnostih, ki jih ne najdeš v priročniku za uspeh. Ampak če imaš srečo – ali videz – morda prideš čez črto brez da bi sploh vedel, kdo te je potisnil. ZAHVALE in poante Topel obrok od neznanca Zahvala: Spoštovani, nikoli ne bom vedel, kdo ste. A tisti dan, ko sem stal pred praznim krožnikom in že skoraj odnehal, je prišla vaša gesta. Kosilo, ki ste ga plačali zame, ni bilo le hrana – bilo je dokaz, da dobrote ne merimo v evrih, ampak v pogumu, da vidimo druge. Poanta: Včasih ena samota odide, ker jo nekdo tiho povabi k mizi. Iskren nasmeh otroka Zahvala: Dragi moj otrok, hvala, ker me pogledaš, kot da sem dovolj, čeprav nimam ničesar za dati. Tvoj nasmeh, tvoj »rad te imam« – to je moje bogastvo. Brez zavisti, brez zahtev, brez primerjav. Poanta: Ko te otrok pogleda z ljubeznijo, revščina nima zadnje besede. Najdena stvar, ki pride prav Zahvala: Draga usoda ali kdorkoli si, hvala za tisti plašč, ki me je čakal na klopi. Bil je točno prav. Morda ni bil zame, morda pa je. V njem sem začutil toplino, ki jo ne gre kupiti, le sprejeti. Poanta: Včasih najbolj dragocene stvari niso izgubljene – samo čakajo pravega človeka. Povabilo brez pomilovanja Zahvala: Draga soseda, hvala, ker ste me povabili na kavo, ne da bi me vprašali »kako preživljaš«. V tihem kuhinjskem klepetu sem bil človek, ne primerjava. To je bilo darilo, ki ste ga dali z občutkom in brez besed. Poanta: Resnična dobrota ne vpraša, kaj manjka – samo sede zraven. Naključna priložnost za delo Zahvala: Spoštovani, ko ste me poklicali, ker vam je nekdo drug odpovedal, nisem vedel, ali naj se zahvalim ali se opravičim, ker sem bil »rezerva«. Ampak hvala, ker ste mi dali priložnost. V njej sem našel več kot delo – občutek, da sem znova uporaben. Poanta: Tudi rezerva postane prva izbira, če dobi priložnost, da zaigra. Pismo iz preteklosti Zahvala: Dragi stari prijatelj, pismo sem prebral dvakrat. Ne zaradi denarja – zaradi besed. Tvoj “nisem pozabil nate” je odtehtal vse moje pozabe nase. Nisem vedel, da sem še komu pomemben. In v tistem trenutku sem postal lažji. Poanta: Včasih ni največ vredno tisto, kar dobiš – ampak da nekdo sploh pomisli nate. Zdravnik, ki posluša Zahvala: Spoštovani doktor, niste me zdravili kot seznam simptomov. Niste me vprašali, zakaj tako dolgo nisem prišel. Rekli ste: »Vaše telo ima zgodbo.« In prvič sem začutil, da smem obstajati, četudi brez zavarovanja. Poanta: Zdravljenje se začne tam, kjer se človeku vrne ime. Otroku uspe v šoli Zahvala: Draga učiteljica, ko ste pohvalili mojega sina zaradi risbe, sem se obrnil proč, da ne bi videli, kako so se mi zarosile oči. Nihče mu ni rekel, da zna – do vas. Danes jo je prilepil na hladilnik, čeprav ni magnetov. Poanta: Ko otrok zasliši, da zmore, se njegova prihodnost prvič zasliši tudi sama. Glasba na ulici Zahvala: Neznani harmonikar, sedel sem, ker nisem imel kam, a vi ste mi dali prostor, ki ga ni na zemljevidu. Vaš zvok je šel skozi moje kosti in me za hip dvignil nad vsakdan. Hvala, ker ste igrali – meni, ne množici. Poanta: Včasih te reši ravno tisti, ki igra, ko vsi drugi hitijo mimo. Lučka v zimski temi Zahvala: Dragi sosed, ko ste mi v najhladnejši noči prinesli čaj in deko, niste samo greli mojih rok. Greli ste spomin, da svet še zna biti dober. Nisem si zapomnil vaših besed – le mir, ki ste ga prinesli. Poanta: Toplina ni stvar elektrike. Je stvar srca, ki se ne zapre, ko se zapre nebo. PISMA POLITIKOM Pismo predsednici države Spoštovana gospa predsednica, vem, da prejemate veliko pisem – od diplomatov, direktorjev, delegacij in drugih dostojanstvenikov. Danes vam pišem nekdo brez naziva. Nekdo brez pisarniške telefonske številke, brez pravega poštnega naslova, včasih celo brez zajtrka. Pišem vam kot eden izmed tistih, ki se v tej državi sicer štejejo, a jih redko kdo prešteje. Morda sem vas že srečal – na televiziji, na plakatih, morda celo v kakšnem govoru o pravičnosti, o vrednotah, o prihodnosti. Lepi govori, iskrene oči. Ampak gospa predsednica – kje sem jaz v tej prihodnosti? Kje so moji sosedi, ki si izmenjujejo ostanke kruha? Kje so otroci, ki ponoči rečejo, da niso lačni, da ne bi dodatno skrbeli staršev? Pišem vam zato, ker ste predsednica vseh državljank in državljanov. Tudi tistih, ki nimajo urejenega statusa. Tudi tistih, ki nikoli ne pridejo do vas na obisk, ker nimajo primernega plašča. Tudi tistih, ki ne morejo na volitve, ker so izgubili dokumente, ker so izgubili naslov, ker so izgubili občutek, da štejejo. Zato vas danes prosim – ne za pomoč, ne za darilo, ne za pozornost. Prosimo vas za stališče. Kakšna je vaša vizija države brez revščine? Kaj lahko pričakujemo od predsednice, ki naj bi bila moralna avtoriteta, varuhinja ustavnih vrednot in človeškega dostojanstva? Kaj boste naredili, da bo moj otrok imel več možnosti kot le tišino? Na koncu še nekaj osebnega. Jaz vem, da niste čarobna rešiteljica. Vem, da politika deluje počasi. A hkrati vem, da lahko beseda predsednice spremeni tok pogovora v državi. Zato prosim: spregovorite tudi o nas. S spoštovanjem, v imenu vseh, ki nimamo pisarniške glave pisma, Eden izmed nas Pismo predsedniku vlade Spoštovani gospod predsednik vlade, v vaši funkciji nosite ključne vzvode oblasti – imate vpogled, moč odločanja, nadzor nad sredstvi. Zato vam pišem v imenu vseh, ki v tej državi delamo, iščemo, vztrajamo – in kljub temu ostajamo revni. Ko govorite o gospodarski rasti, o makroekonomskih kazalcih in stabilnih javnih financah, bi vas rad vprašal: kje smo v teh številkah mi – ki preživimo z nekaj sto evri na mesec, ki čakamo več let na socialno stanovanje, ki se bojimo vsake nove položnice? Revščina ni le brezdomstvo. Je tudi prekarno delo brez dopusta. Je tudi mama, ki dela polni delovni čas in zvečer čisti še stopnišče, da kupi otroku malico. Je upokojenec, ki si razpolovi zdravila. Je dijak, ki si na skrivaj kopira učbenike, ker doma nimajo za nove. Vas sprašujem: • Zakaj delavec z minimalno plačo ne more plačati najemnine v prestolnici? • Zakaj pokojnina ne zadostuje niti za ogrevanje? • Zakaj socialna pomoč ne pride, če si izgubil naslov? • Zakaj še vedno ni enotne digitalne točke za tiste, ki ne razumejo sistema? Vaša vlada sprejema odločitve, ki oblikujejo prihodnost. Mi pa vemo, da preživetje ni prihodnost – je napor, da vsak dan prečkaš prag, četudi veš, da te znotraj čaka ista praznina. Ne pišem vam z jezo. Pišem vam z željo, da nas slišite. Ne samo med kampanjo. Tudi med dopolnili, reformami in proračuni. S spoštovanjem, Tisti, ki plača davke, a si ne more plačati zajtrka Pismo predsednici parlamenta Spoštovana gospa predsednica državnega zbora, v parlamentu se odloča o naši usodi. Zakoni, sklepi, spremembe – vsak z dvignjeno ali spuščeno roko vpliva na to, kako globoko bomo spali in kako dolgo bomo čakali v vrstah. Kot predsednica zbora vodite razprave, ustvarjate prostor za glasove. Zato vas prosim: naredite prostor še za nas. Za ljudi, ki redko pridejo v vaše stavbe, a jih odločbe iz njih vsakodnevno zadevajo. Ko se razpravlja o davkih, se redko omeni, kako jih čuti tisti, ki ima manj kot 700 evrov na mesec. Ko se govori o trgu dela, se ne pove, da mnogi delajo brez pogodb, brez dopusta, brez pravic. Ko se omenja socialna pomoč, se spregleda, kako dolgotrajna, zapletena in hladna je pot do nje. Predlagam vam nekaj konkretnega: • Organizirajte javno razpravo o revščini z vabljenimi poznavalci- govorci. • V vsakem zakonu o ekonomiji ali trgu predvidite poglavje “učinek na socialno ranljive.” • Vpeljite svetovalno skupino ljudi z izkušnjo revščine – naj sodelujejo pri pripravi zakonodaje. Družbeni dialog ni popoln, dokler ne vključuje tistih, ki ne pridejo do razprave, ker jih nihče nikoli ni vprašal. Zato vas prosim, gospa predsednica: čeprav nas ni v klopi, bodimo vsaj v mislih tistih, ki tam sedijo. S spoštovanjem, Tudi glasu, ki ne dvigne roke, ne smemo več preslišati Pismo ministru za izobraževanje Spoštovani gospod minister, dober šolski sistem pomeni, da otrok iz revne družine lahko doseže več kot njegovi starši. Trenutno pa je sistem pogosto zrcalo, ki le potrjuje, kdo ima in kdo nima možnosti. Otrok iz revne družine pogosto: – pride v razred brez zvezkov, ki jih imajo vsi drugi, – dela naloge na telefonu mame, če ima srečo, da ni pokvarjen, – si ne upa dvigniti roke, ker ve, da nima doma pogojev za učenje. V šoli se meri znanje, a ne meri se okoliščin. Kdo ima doma prostor za mizo? Kdo je zajtrkoval? Kdo zna izpolniti prošnjo za štipendijo? Prosimo vas za spremembe: • Da bodo vse osnovne šole zagotovile brezplačno malico za vse – brez dokazovanja. • Da bodo šole uvedle tihi sklad za socialno pomoč učencem – brez sramotenja. • Da se sistem štipendij poenostavi in prilagodi tistim, ki nimajo pomoči doma. • Da se učitelji usposobijo za prepoznavanje socialnih stisk, ne le učnih težav. Izobraževanje je edina dolgotrajna rešitev za revščino. A samo, če vsi startamo vsaj z istega parkirišča – če že ne z iste proge. S spoštovanjem, Starš, ki verjame v šolo – a mora vsak september znova dokazovati, da ni manj vreden Pismo ministrici za socialo Spoštovana gospa ministrica, pišem vam kot nekdo, ki je socialni sistem preizkusil v praksi. Ni bil slab – bil pa je prezapleten, prepočasen in pogosto prezahteven do ljudi, ki nimajo več energije. V tej državi imamo obrazce, ki jih je treba izpolniti v petih izvodih. Imamo komisije, ki ne poznajo življenjskih zgodb, samo dohodkovne evidence. Imamo centre, kjer se ne pogovarja – se preverja. Želim si, da bi sistem postal: – bolj človeški – z manj sumničenja in več dialoga, – bolj odziven – brez trimesečnih čakalnih dob na pomoč, – bolj varen – da pomoč ne izgine, če enkrat zamudiš rok, – bolj razvejan – da se stiska ne rešuje le z evri, ampak tudi s svetovanjem, nastanitvijo, vključevanjem. Predvsem pa želim, da se med nami znova vzpostavi zaupanje. Ker danes mnogi verjamejo, da pomoč obstaja – a ne zanje. Prosim vas, bodite ministrica, ki ne upravlja z dokumenti, ampak z upanjem. Tudi revni volimo, čeprav volilni listič nima rubrike za socialni status. S spoštovanjem, Ena vloga med tisočimi – in ena zgodba, ki išče razumevanje POJASNILA Vse pesmi, epigrame, zahvale, pisma, … uvodnik, poročila in teme je napisal ChatGPT po mojih kratkih navodilih, ki so predstavljena v nadaljevanju. Navodilo CHATGPT za pripravo spiska naslovov za pesmi Pripravljam zbirko pesmi z naslovom »Ubogi reveži,« v kateri bodo finančno ter materialno revni in zelo revni ljudje (moški, ženske, člani njihovih družin), pripovedovali svoje žalostne v različnih situacijah, ki se resnično zgodijo v njihovem življenju. Ali lahko napišeš 30 situacij, kjer so revni ljudje res zelo ubogi, in vsako situacijo utemeljiš v največ treh vrsticah. Spisek stituacij 1. Brez elektrike v mrzli zimi V zmrznjeni sobi kuha na svečah, ker ji niso mogli več podaljšati socialne pomoči. 2. Otrok brez malice v šoli Sošolci imajo sendviče in sokove, on pa skriva prazno torbo in žveči suho skorjo. 3. Mamica spi na tleh Otrokom pusti kavč, sama si zloži odejo ob radiatorju, ki komajda greje. 4. Učbeniki iz košev Deklica pobira zavržene zvezke iz šolskih košev, v njih še vedno piše znanje. 5. Revščina diši po plesni Stanovanje smrdi po vlagi in mrazu, a najemnina vseeno poje polno socialno pomoč. 6. Očetova obljuba Obljubil je darilo za rojstni dan, nato pa jokal, ko ni zmogel niti kruha. 7. Stare superge za prvi zmenek Fant si pred srečanjem z dekletom polira strgane čevlje s slino in papirjem. 8. Šolski izlet brez nje Vsi so šli na morje z razredom, ona pa je ostala doma, ker 20 evrov ni bilo. 9. Zdravnik samo za bogate Bolečine v trebuhu trpijo že tedne, a obisk zdravnika je še vedno luksuz. 10.Delavka brez doma Čisti stanovanja drugih, sama pa spi v zasilni lopi ob železniški postaji. 11.Otroci iz hostla Za njih je "dom" soba brez kuhinje, z deljeno kopalnico in ščurki pod posteljo. 12.Božič v tišini Nobenih lučk, nobenih daril – le stara juha in pesem iz radia. 13.Prodajalka svojih spominov Babica prodaja poročni prstan, da vnuku kupi nova oblačila za šolo. 14.Garderoba iz humanitarne škatle Vsak kos oblačila je tuj in že nošen, a vseeno edini oklep proti mrazu. 15.Revščina na mobitelu Deklica si ogleduje slike tort in oblek na spletu, ker v resnici nima ničesar. 16.Ponižanje pri blagajni Kartica je zavrnjena, blagajničarka zavije z očmi, otrok pa drži čokolado nazaj. 17.Pisma brez naslova Nimajo stalnega prebivališča, zato se vloge zavračajo še preden jih kdo prebere. 18.Lakota z nasmeškom Otrok pravi, da ni lačen, ker ve, da za večerjo ni ničesar. 19.Sram pred prijatelji Ne povabi jih domov, ker nima postelje, televizije ali stranišča z vrati. 20.Igre brez igrač Iz odpadkov sestavijo avtomobilček, ki je njihova največja dragocenost. 21.Mama brez dostojanstva V vrsti za hrano z rdečico sprejme miloščino, a znotraj jo razjeda sram. 22.Revni tudi brez vode Ko v poletni vročini zmanjka pitne vode, perejo perilo v reki. 23.Brat brez zdravil Zaradi cene zdravil brat ostane brez terapije, sestra ponoči moli za čudež. 24.Darilo iz smeti Deklica najde pokvarjeno igračko na odpadu, jo očisti in podari bratcu. 25.Praznovanje z bonom Za rojstni dan grejo v trgovino s kuponom za kruh in mleko – to je slavje. 26.Izključeni iz sveta Nimajo interneta, nimajo računalnika – so otroci, ki ne obstajajo v digitalnem svetu. 27.Življenje v avtomobilu Avto je postal njihova hiša, postelja, jedilnica in otroška soba. 28.Obisk brez pozdrava Na občini gledajo nanje kot številke, ne kot na družino v stiski. 29.Sanje o zobozdravniku Boleč zob že tri mesece boli, a denar zanje je znanstvena fantastika. 30.Obup s plakata Gledajo reklame za počitnice, medtem ko zbirajo drobiž za metro sendvič. Navodila za pesmi 1 do 10 Pripravljam zbirko lirskih pesmi z naslovom »Ubogi reveži,« v kateri bodo reveži (moški, ženske, njihovi potomci) pripovedovali o svoji žalosti in nesreči v različnih situacijah, ki se resnično zgodijo v njihovem življenju. Želim, da izraziš njihov strah, prizadetost, pretresenost in bolečino in naj pesmi opomnijo družbo na njihovo stanje. Sicer pa naj se v vsaki pesmi čuti čim več umetne inteligence in naj ne posnemajo znanih pesnikov, naj bodo unikatne, inovativne, kakovostne. Za vsako pesem napiši tudi naslov, ki ni na »prvo žogo«. Vsaka pesem naj bo napisana na moderen način, dolžina posamezne pesmi naj bo do 6 kitic oziroma največ ena A4 stran teksta. Tema pesmi je: Navodila za pesmi 11 do 20 Pripravljam zbirko elegij z naslovom »Ubogi reveži,« v kateri bodo reveži (moški, ženske, njihovi potomci) pripovedovali o svoji žalosti in nesreči v različnih situacijah, ki se resnično zgodijo v njihovem življenju. Želim, da izraziš njihov strah, prizadetost, pretresenost in bolečino in naj pesmi spodbudijo bogate, da malo razmislijo o njihovih težavah. Sicer pa naj se v vsaki pesmi čuti čim več umetne inteligence in naj ne posnemajo znanih pesnikov, naj bodo unikatne, inovativne, kakovostne. Za vsako pesem napiši tudi naslov, ki ni na »prvo žogo«. Vsaka pesem naj bo napisana na moderen način, dolžina posamezne pesmi naj bo do 5 kitic oziroma največ ena A4 stran teksta. Na koncu pesmi po peti kitici naj slogan, ki se nanaša na vsebino te pesmi povzame žalost revne osebe. Tema pesmi je: Navodila za pesmi 20 do 30 Pripravljam zbirko satiričnih in ironičnih pesmi v zbirki z naslovom »Ubogi reveži«. Zadnja kitica na bo čim bolj sarkastična in namenjena tistim, ki imajo vsega preveč, ker imajo bogate starše ali sorodstvo. Pesem naj bo brez rime. Pesem naj bo dolga do 5 kitic, z ritmom brez rime. Naslov naj bo čim daljši. Tema pesmi je: Navodila za eseje in epigrame Napiši 10 razlogov, zakaj ljudje ostanejo ali postanejo reveži, in o vsakem razlogu napiši kratek esej in epigram. Navodila za eseje in spodbudne pesmice Napiši deset možnosti, kako se lahko reveži sami izvijejo iz revščine in kako jim pri tem lahko pomagajo prijatelji, družina in družba. Pri vsaki možnosti napiši tudi kratek esej in na koncu eno kitico spodbudne pesmi. Navodilo za inovativne izhode iz revščine Po kreativni metodi - Gordanova tehnika predlagaj 10 zelo kreativnih načinov, kako se lahko revež lahko izvije iz primeža revščine. Napiši eno pesem, v kateri revnim razloži, da je najbolj verjetna možnost, da se rešijo revščine, udeležba v raznih igrah na srečo ali poroka v bogatijo. Pesem naj bo dolga 6 kitic in v ritmu, vendar brez rime. Navodilo za zahvale in poante Revežem se včasih zgodi tudi kaj dobrega in lepega. Napiši 10 možnosti in pri vsaki napiši tudi kratko zahvalo dobrotniku. Vsaka situacija naj ima tudi poanto. Navodilo za pisma politikom Pripravljam pet pisem najbolj odgovornim ljudem v državi, s katerim jih želim opomniti, da v njihovi državi živimo tudi reveži, in jih vprašati, kakšno je njihovo stališče do nas in kaj nameravajo storiti, da se bo stanje popravilo – da v državi ne bo več revnih. Pisma naslovi na predsednico države, na predsednika vlade, na predsednico parlamenta, na ministra za izobraževanje in na ministrico za socialo. Vsako pismo naj bo napisan na čimbolj kreativen način, dolžina posameznega teksta pa največ ena A4 stran. Gradivo je nastalo v okviru projekta, v katerem proučujemo zmožnosti uporabe ChatGPT (plačljiva verzija) za pripravo poezije in različnih tekstov. Vse pesmi, epigrame, zahvale, pisma … je napisal ChatGPT s pomočjo mojih navodil, ki so prikazana v zaključku zbirke. V okviru raziskave so nastale tudi zbirke Ubogi otroci, Uboge ženske, Ubogi moški, Uboge živali, Ubogi oglaševalci in Ubogi bogataši. ki si jih lahko brezplačno ogledate v cobiss.si/knjiznice/. V veselje mi bo, če boste iz gradiva dobili kakšne ideje in spodbude za svoje delo. Prosim, da mi komentarje, predloge, popravke ipd. pošljete na moj elektronski naslov: sreco.zakrajsek@iam.si. Srečo Zakrajšek Marec 2025.