71 Jonatan Vinkler »BERI SKRBNU DOBRE BUKVE, DE TI POSTANEŠ VUČEN, MODER INU BRUMEN ... BUG TEBI DODELI DUHA TE MODROSTI, PEJDI, ŽIVI INU JIMY SE DOBRU ...« JAN AMOS KOMENSKÝ IN NJEGOVA DELA PRI SLOVENCIH: RECEPCIJA V 19. STOLETJU Po 6. aprilu 1941 si je pomemben del slovenskega narodnega ozem- lja prigrabila fašistična Italija. In tako so po okupaciji Ljubljane blago- dati »izboljševanja slovanskih tujerodcev s tisočletno italijansko kul- turo« na vzhodu novega rimskega imperija, kot se je tedaj mislilo in govorilo, doletele ne le ljudi, temveč tudi topografske entitete in njihova poimenovan ja. – Kot preimenovanja: slovensko in slovansko se je mo- ralo umakniti italijanskemu. Proti temu ni pomagalo ne kranjsko kola- boriranje z italijansko oblastjo, celo romanje v Rim k duceju in bolj ali manj ponižne, celo klečeplazne lojalnostne geste vrhov slovenske kon- servativne politike ne. Na italijanski strani ni bilo popuščanja: tudi uli- ce in njihova dotedanja obeležja v glavnem mestu Ljubljanske pokraji- ne so morali izražati novi red. Ena od takih pridobitev je bila tudi nova Petrarcova ulica, ki pa ni bila nič drugega kot stara Komenskega ulica. Ta del mesta je namreč 5. aprila 1892, ob tristoletnici rojstva (Valenčič 1989, 108), na pobudo slovenskih šolnikov1 dobil ime po zadnjem češko- 1 Sklep o poimenovanju Ulice Komenskega je sprejel ljubljanski mestni zastop leta 1892; hkrati je isti organ učiteljskemu društvu odobril tudi 100 goldinarjev za pri- pravo slavnostnega večera v počastitev Komenskega. Stati in obstati 16(2020): 71-94 https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(31)71-94 72 RAZPRAVE, ŠTUDIJE bratskem škofu, prevajalcu, uredniku, pisatelju, teologu, filozofu in pe- dagogu, ki je v svojem času in kasneje slovel kot pred njim že Philipp Melanchthon – kot praeceptor Europae – Janu Amosu Komenskem (1592–1670). Kajpak tristoletnica rojstva Komenskega ni točka 0 recepcije spisov znamenitega češkega reformiranega duhovnika med Slovenci. Prvi tekst Komenskega, ki je izpričano zbudil pozornost v jezikovno slovenski uče- ni kulturi, je bil namreč učbenik Orbis pictus, Svet v podobah (tudi Orbis sensualium pictus). Prva izdaja je luč sveta zgledala 1658. v Nürnbergu in je bila latinsko-nemško dvojezična. Za njo je delo izšlo še v številnih drugih natisih, 1666. prvič tudi štirijezično (latinščina, nemščina, itali- janščina in francoščina), med založniki pa je bila tudi znamenita amster- damska založniška in knjigotrška hiša Elzevir (1673). Omenjeno knjigo se občasno označuje kot prvo slikanico za otroke na svetu ali celo kot prvo otroško slikovno enciklopedijo, kajti dvo- ali večjezični slovar je bil v več kot 150 razdelkih povsod opremljen s sli- kami entitet, ki so jih izrazi označevali, Komenský pa je v knjigi prak- tično prikazal, kako si predstavlja svoj pedagoški koncept schola ludus (šola skozi igro) in kako naj preko zaznave s čutili poteka učenje je- zika/slovarja. Ni ugotovljeno, katera dvojezična latinsko-nemška izda- ja je bila uporabljena, toda ni dvoma, da je izrazje Komenskega, seve- da brez slikovnih ponazoril, iz Orbis pictus našlo pot v trijezični slovar Dictionarium trilingue v dveh delih, ki ga je spisal kapucin Janez Adam Gaiger, z redovnim imenom Hipolit Novomeški (1667–1722). Slovar, ki ga je avtor končal 18. aprila 1712, je sicer ostal v rokopisu, razen naslov- ne strani iz leta 1711 in poskusne strani pri črkah A in B, ki sta bili izde- lani pri ljubljanskem tiskarju Johannu Georgu Mayru in sta se ohranili kot edini tiskani del omenjenega leksikografskega dela. Komenský je v Hipolitovem latinsko-nemško-slovenskem in nemško-slovensko-latin- skem slovarju zastopan med drugim tudi s posameznimi terminologi- jami, npr. z astronomskim izrazoslovjem: poleg temeljnih latinskih in nemških astronomskih terminov so zapisani slovenski izrazi. V zvezi s to prvo recepcijo Komenskega pri Slovencih je literarnozgodovinska znanost ugotovila: 73 JONATAN VINKLER Za Hipolita je nesporno, da se je z miselnostjo dela Komenskega po- polnoma strinjal. Razčlenitev sestavin te miselnosti pa dokazuje, da gre za idejni koncept, ki ga je Hipolit hotel uveljaviti na Slovenskem. Misli, ki so bile stičišče, so najbolj jasno izražene v Sklepu [poudarjeno v izvirniku]. Otrok, ki je dojemal predmetni svet po tem delu [Komenskega Orbis pictus v njegovi slovenski prevodni transformaciji pri Hipolitu; prevod so teore- tiki v 18. stoletju šteli ne le za pomembno, temveč tudi za književno izvirno delo; op. J. V.], je spoznal »vse reči, katere se morejo izkazati«, ter se na učil latinsko, nemško in slovensko. Poudarek na izkustveni splošnosti izobraz- be je bil nov v primeri s prakso jezuitskih šol. Pri Komenskem je izraz pan- sofističnega [verjetno je bilo mišljeno pansofičnega, kajti v opusu Komen- skega ni najti nič takega, kar bi bilo poimenovano s pansofizem ipd., je pa ves čas govora o pansofiji, op. J. V.] hotenja, v katerem se je izražala želja sproščenega individua po spoznavanju objektivnega sveta. Kot takega ga je sprejel Hipolit, ki je v besednjaku upošteval tudi pojme iz narave in v za- metku podal slovensko znanstveno terminologijo. Zato je razumljivo, da se je strinjal tudi z besedami: »Pojdi naprej, inu beri skerbnu druge dobre bukve, de ti postaneš vučen, moder inu brumen ... Bug tebi dodeli duha te modrosti, pejdi, živi, inu jimy se dobru.« (Pogačnik 1968, 193) Ta neutesnjena poustvarjalna recepcija Komenskega pri Hipolitu meče, kot je misliti, pomenljivo luč tudi na njegovo in kasnejšo dobo sred njeevropskega katoliškega baroka v Notranji Avstriji, na Kranjskem, in, predvsem, na njeno historiografsko ubeseditev. Zavoljo karakterno izrazitih, občasno celo silovitih osebnosti, ki so oblikovale ta čas in prostor, včasih pa tudi zaradi intence historiografa v tukajšnji zgodo- vinski paralelogram silnic volje, moči, pozicij in pomenov »položiti« kaj, kar je komajda razbrati iz tedaj nastalih primarnih virov, se more namreč dogoditi, da so podobe osebnosti, časa in njegovih mentalitet očrtane precej bolj ostro in enoznačno, robovi miselnih horizontov pa opredeljeni znatno bolj enoznačno, kot bi jim sicer pritikalo. Misliti je namreč, da Komenský za Hipolita poleg jezikovno konceptualne pri- vlačnosti ni bil nesprejemljiv vsaj zavoljo naslednjih zgodovinskih dej- stev: a) Orbis pictus ni bil počaščen z umestitvijo na Index librorum pro- hibitorum, b) Komenský kot češki brat in verski izgnanec iz Češkega 74 RAZPRAVE, ŠTUDIJE kraljestva ni bil slaba vest rekatolizatorjev na Kranjskem in ga tako, podobno kot Pavla Stránskega, Ondřeja Habervešla in številne druge,2 ni zadel tekstni damnatio memoriae v kranjski deželni zavesti in njeni historiografiji, temveč v češki, c) od začetka tridesetletne vojne je mi- nilo skoraj tri četrt stoletja in d) prva desetletja 18. stoletja so v evrop- ski kulturi tudi v katoliškem delu že obdobje, ko se začne vsaj deloma obnavljati koncept bolj ali manj splošne komunikacije v »učeni repub- liki«, vsaj skozi participiranje v učenih akademijah. Primerljiv postop – recepcija skozi poročanje, ne aktualistično apelativno versko opredel- jevanje – je najti npr. v Valvasorjevi epohalni Slavi Vojvodine Kranjske v zvezi s protestantizmom na Kranjskem. Slovenska pedagoška zgodovina je recepcijo Komenskega doslej tra- dicionalno členila le v dvoje obdobij in ugotavlja kot tipološko zna- čilnost prvega prevajanje oziroma predelavo Komenskega filološko- -pedagoških spisov v slovenski jezik in topogledno krepitev slovarja slovenskega jezika, v drugem obdobju pa najdeva kot ključno seznanjan- je Slovencev s pedagoškimi in deloma filozofskimi nazori Komenskega (Medveš 1997, 67). Toda za sodobno historiografsko obravnavo recepcije Komenskega med Slovenci se zdi, da taka posplošitev ne zadošča več. Zato velja za- gotovo upoštevati vsaj še naslednje: a) splošna recepcija Komenskega kot pedagoga in filozofa, ne pa kot teologa, se prične z objavo prevo- dov in refleksivnih zapisov o njem v široko dostopni slovenski pedago- ški periodiki zadnje tretjine 19. stoletja (Učiteljski tovariš, prva objava o 2 Primarni vir Clavis haeresim claudens et aperiens – Klíč kacířské bludy k ro- zeznávání otvírající, k vykořenění zamykající (1729) patra Matěja Antonína Koniáša razkrije, da je bil tudi Komenský med 1233 knjižnimi naslovi v latinskem, nemškem, francoskem in, prvenstveno, češkem jeziku, ki jih je vneti češki apostol predajal ognju, toda ne ves njegov opus, temveč pretežno tiste knjige, ki so bile na Češkem in Moravskem dosegljive v prvi tretjini 18. stoletja, ker so preživele ujme tridesetletne vojne ali pa so v dežele sv. Václava prišle tajno takrat ali kasneje. Recepcije Komenskega na Kranjskem ni določalo nič podobnega kot Klíč in pro- tireformacijske komisije, ki so njegove in druge proskribirane knjige po Češkem in Moravskem sledile, plenile in sežigale celo še do maja 1781 (!); cesar Jožef II. je oktobra istega leta podpisal tolerančni patent in tako ustavil tudi tovrstno versko preganjanje v deželah sv. Václava (1781; Vinkler 2010, 85). 75 JONATAN VINKLER Komenskem 1871; Popotnik, prva objava 1885),3 ne prej, 2) mesto obja- ve spisov Komenskega glede na idejne meridiane publikacije, uredni- kov in avtorjev besedil o Komenskem definira horizont pričakovanja splošnega slovenskega bralca in bralca-poznavalca. Slednje posebej iz- razito razkriva spor o Komenskem, ki se je ob tristoti obletnici njegove- ga rojstva (1892) razvnel med slovenskimi pedagogi in katoliškim teo- logom Antonom Mahničem. Navdušenje nad Komenským med liberalnejšim delom slovenskega učiteljstva, ki je pisalo zlasti v Popotnika, bilo pobudnik in organizator slovesnosti ob tristoletnici znamenitega Čeha v Ljubljani in tudi poime- novanja ljubljanske ulice po njem, je namreč pri odločno katoliško in- tegralističnem ter strogem arbitru vseh družbenih pojavov v tedanjem slovenskem prostoru izzvalo sicer, kot vedno, argumentacijsko artiku- liran in slogovno izbrušen, toda izrazito negativen odziv katoliške stra- ni na Komenskega med Slovenci. Izpod Mahničevega peresa sta tako leta 1892 v Rimskem katoliku, ki ga je goriški profesor teologije tudi urejal, prišli dva polemična eseja, in sicer Internacijonalna slavnost Jana Amosa Komenskega in Bodi luč! – slaviteljem Komenskega!, analiza obeh besedil pa pokaže pomenljivo ti- pološko podobnost z Mahničevim ocenjevanjem sodobne in polpretekle slovenske književnosti, pa tudi s sporom okoli Trubarja v istem obdob- ju. Zdi se, da je služil Komenský Mahniču predvsem kot priročna pri- godniška odskočna deska za razčiščevanje idearijev, ki so imeli takrat le od daleč in komajda še opraviti s Komenským. Mahnič je namreč obletnico Komenskega uporabil za komuniciranje ideje, kakšna naj bi bila po njegovem ustrezna pedagogika in šola njegove dobe. Spoprijem okoli Komenskega je bil tako idejni obračun o tem, ali naj bodo sloven- ski šolniki posredniki starejših humanističnih, toda ne nujno katoli- ških, in sodobnih liberalnejših pogledov na šolo in šolanje ali pa naj 3 Hipolitovega prevoda Orbis pictus zato ni mogoče šteti med recepcijsko množično odmevna besedila, kajti splošni publiki postane besedilo znano šele v objavi Ivana Laha v Popotniku (1916–1919), deli besedila pa znatno prej: najprej pri Valentinu Vodniku in nato pri Blažu Potočniku, kjer pa Komenskega besedilo opravlja funk- cijo širitve besedišča slovenskega jezika (Walter 2002). 76 RAZPRAVE, ŠTUDIJE bo šola dal integralističnega družbenega modela, poglavitni del tedaj dobro uglašenega tria (služeča) šola – (rimskokatoliška) štola – (habs- burška) pištola; ta je na vrh vsega bivajočega stavil Boga v ekskluzivno rimskokatoliškem razumevanju, pod njim Rimsko cerkev z njeno dog- matiko, moralko, z njeno nepremenljivostjo ter z dozdevno nezmotlji- vo učiteljsko avtoriteto, z roko v roki s habsburškim cesarskim presto- lom, povsem spodaj pa bolj ali manj nesamostojne oziroma podrejene družbene podsisteme. – Tudi šolstvo. In šolnike. »Na drugi strani mize« so stali Mahniču nasproti sodelavci ma- riborskega nadučitelja Mihe Nerata pri Popotniku, ki je prvič prišel v svet 10. januarja 1880. Poleg Nerata so ga v Celju ustanovili liberal- ni Štajerci Anton Brezovnik, učitelj iz Vojnika, vodja celjske okoli- čanske osnovne šole Janko Lopan in poslanec v štajerskem deželnem zboru (1878–90) Mihael Žolgar, sicer gimnazijski profesor in kasneje tudi šolski nadzornik. Popotnik je nastal zavoljo potrebe liberalnejše- ga dela slovenskega učiteljstva, ki na začetku osemdesetih let 19. stolet- ja ni imelo primernega objavljanega organa, s katerim bi se identifici- ralo: Slovenski učitelj (1872–77), ki ga je izdajal Ivan Lapajne, je, kot je zapisal izdajatelj, prenehal izhajati, ker »imamo Slovenci za obilo svo- jih časopisov premalo materialnih sredstev« (Lapajne 1877, 356). List je imel na vratu zaplembe posameznih številk, tiskovne tožbe, v katerih ga je občasno zastopal celjski odvetnik in »rodoljub z dežele« dr. Josip Sernec, in to brezplačno, veliko naročnikov, a malo plačnikov in zato dolgove v tiskarni, predvsem pa so umanjkali situirani in vplivi pod- porniki. Slovenski učitelj je v razdelku Šolske novice in drobtine ute- meljil, zakaj zapira vrata: Še drugi razlog temu, da s svojim delovanjem prenehamo, je ta, da piha sedaj tako mrzel in suh veter za slovenske liste, slovenske knjige, da se mora vse posušiti in zmrzniti, kar ne dobiva dovolj moči in moče. No, možje pa, kateri so bili glavni podporniki listu, so vsled teh okoliščin priš- li v zadrege, v neprilike in tudi materialno škodo tako, da jim vsaj za zdaj 77 JONATAN VINKLER ni mogoče ovijati se v plašč svojega domoljublja in braniti se mrzlemu, su- šilnemu severnemu vetru ...4 (Lapajne 1877, 357) Zdi se, da je imel Lapajne v mislih za slovensko časopisje in narod- nostno vprašanje nič kaj zavidljivo situacijo pod »meščanskim ministr- stvom« Karla kneza Auersperga; po prenehanju Slovenskega učitelja so imeli slovenski pedagogi pri roki le Učiteljskega tovariša, ki je bil znat- no konservativnejšega idearija kot Slovenski učitelj, toda od 1880 naprej tudi Popotnika. Ta si je zastavil naslednji program: Predvsem bo skrbel, da bo vsekdar vedel o važnih in potrebnih rečeh kako modro besede temeljito, pa po domače povedati: opazoval bo marlji- ve učitelje, kako se z najboljšim uspehom pri pouku mladine trudijo, da jih lahko drugim v posnemanje priporoči; poslušal bo dalje pravljice in pri- povedke, katere si preprosto ljudstvo pripoveduje, kakšne pesmi si prepe- va ali kake navade in šege se pri njem na raznih krajih nahajajo ... Poizve- doval bo, kje je kak pokojnik kaj imenitnega in slavnega v blagor človeštva storil [poudaril J. V.] ... (Popotnik 1890, št. 3, 1) Popotnika je kot drugi urednik od 1883. celih 36 let vodil Miha Nerat, časopis je izhajal najprej v Celju in nato v Mariboru, imel številne stal- ne sodelavce, ki so bili pripravljeni podobno kot Nerat – in številni pred in po njem, tudi danes! – pisati na etični pogon in za boglonaj, med nji- mi tudi pesnika Josipa Frauensfelda, znanega štajerskega rodoljuba, ki je svoj strokovni moto izpovedal s stavkom: »Za Slovence mora biti ob- čevalni jezik slovenski, drugače sploh nehamo biti Slovenci.« (Hojan 2003, 333.) Recepcijsko povsem drugačno »specifično težo« kot na začetku iz- hajanja pa je Popotnik dobil leta 1889, ko ga je za društveni časopis spre- jela Z(a)veza slovenskih učiteljskih društev, tedaj poglavitna organiza- cija slovenskega učiteljstva. Le-ta je leta 1890 Popotnika prevzela v last tudi kot lastnica in izdajateljica, kar je dalo časopisu status uradne sta- 4 Zaradi lažjega branja navajam navedke iz primarnih virov 19. stoletja v pričujo- či razpravi v pravopisno posodobljeni obliki, in sicer vse navedke v razpravi brez izjeme. 78 RAZPRAVE, ŠTUDIJE novske periodike5 in tako so miselne smeri, razvidne iz revije, postale do določene mere tudi programske smernice. In o slednjem – kakšen program in smer, liberalna ali konservativna, samostojna ali katoliško integralistična, naj oblikujeta šolo za slovenske duše – se je zdelo Antonu Mahniču še kako pomembno razprav ljati – tudi ob tristoletnici znamenitega češkega humanista. »In ker se ’kristjan’ istoveti s ’človekom’ – evo vam v Komenskega nazorih seme poznejšega socijalizma in komunizma«: Komenský v očeh Antona Mahniča Mahnič se je s Komenským v jubilejnem letu češkega učenjaka ukvarjal v dveh polemičnih esejih z naslovi Internacijonalna slavnost Jana Amosa Komenskega in Bodi luč! – slaviteljem Komenskega!. Oba sta izšla v Rimskem katoliku, prvi spomladi 1892 kot odziv na tretjo števil- ko Popotnika (10. februarja 1892) in drugi kot končni katoliški censeo na slovensko prigodniško recepcijo Komenskega v Popotniku in Učiteljskem tovarišu, ki je, kot je razbrati iz zapisanega besedilja, želela prerasti tudi v trajnejše miselno op(l)ajanje slovenskega učiteljstva s koncepti in po- gledi znamenitega Čeha. 5 V programskem uvodu uredništva in »upravništva« revije v prvo številko Popolnika 1890 (Popotnik 1890, št. 3, 1–3) so tako zapisali, kot je misliti, zelo pre- tehtano programsko smernico, v kateri so poleg lojalistične vdanostne geste te- danjemu oblastnemu primatu države nad šolo izpovedali tudi lastno, nacional- no-liberalno smer: »Prepirov [Popotnik] nikdar ne bode iskal, odločno pa bode pobijal krive nazore, kakor da je šola polje brez gospodarja, na katerem sme delati vsakdo svoje gospo- darske [upravne, dodal J. V.] poskuse. Hodil bode vedno svojo ravno pot ne glede na to, če se tudi pojedincem zameri; pod geslom: »Vse za vero, dom, cesarja!« bode delal to, da dosežemo svoj cilj, ki se nam svita sicer še v veliki daljavi, a vendar po- staja vedno razločnejši, namreč da pridobimo »Šolo – narodu, šolo – učiteljstvu [poudaril J. V]!« 79 JONATAN VINKLER Recepcija Komenskega v Popotniku in Učiteljskem tovarišu Popotnik (1892) Prvi recepcijski impulz v slovenskem letu Komenskega je bilo poro- čilo o novem kipu Jana Amosa Komenskega iz delavnice slikarja Jana Rypote (1843–1914) in kiparja Františka Heidelberga (1844–1919) v Pragi (Popotnik 1892, št. 2, 32), sledilo pa je besedilo, ki je izhodiščna toč- ka recepcije Komenskega na Slovenskem v letu 1892. V tretji številki Popotnika je namreč 10. februarja 1892 prišel iz tiskarne prigodniški čla- nek z naslovom Tristoletnica rojstva J. A. Komenskega, ki ga je podpisal R. K. in se pri tem označil za »vnetega čestilca Komenskega«. Besedilo je povečini poročevalsko, in sicer slovenskega bralca seznanja s prip- ravljanimi slovesnostmi in dejavnostmi v počastitev Komenskega na Češkem, Moravskem in drugje po Evropi: obširno evidentira ustanove, kraje, pripravljane slovesnosti, odprtja, med drugim tudi odprtje Muzeja Komenskega (danes Státní pedagogické muzeum v Praze) v Pragi, nove umetniške upodobitve Komenskega, pa seveda sveže knjižne izdaje, ki ponavadi spremljajo velike obletnice zaslužnežev. Toda poleg zapisane- ga so pomenljivejši naslednji izvirni predlogi: Mi, slovenski učitelji, ki smo se čutili dovolj močne združiti se v jedno celoto za jačanje svojega stanu in poklica, smo gotovo tudi idealno in mo- ralno zmožni z lepšimi izsledki oslaviti slavnega Komenskega; zato se uso- jam slovenskemu učiteljstvu v blagohotno pretresovanje in uvaževanje sta- viti sledeče predloge: Predlog I. Učiteljstvo slovensko naj slavi tristoletnico Komenskega: a) Vsako učiteljsko društvo zase po svojih močeh in razmerah v svojem okraji s prirejevanjem slavnostnega zborovanja, petjem oziroma koncer- tom in s poljudnim prednašanjem [predavanjem, dodal J. V.]. b) Zaveza slovenskih učiteljskih društev pa o priliki svojega zborovanja o binkoštih v skupnej svečanosti. [...] 80 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Predlog II. V vedni [večni] spomin Komensky-jev naj si Zaveza in vsa ostala slovenska učiteljska društva pridenejo pridevek »Komensky« [pouda- ril J. V.] ... (Popotnik 1890, št. 3, 34, 35) Pisec svoje besedilo zaključuje: Naj ne bode nikogar, kateri bi se letos z dostojnim češčenjem [pouda- ril J. V.] ne spominjal Komenskega nesmrtnih zaslug ... (Popotnik 1890, št. 3, 36) Vrh recepcije Komenskega v tej številki Popotnika zagotovo pred- stavlja objava štiriglasnega moškega zbora Ob rojstveni 300-letnici Jana Amosa Komenskega (Zveneli so meči) (Popotnik 1890, št. 3, nepaginira- na priloga): pesemsko besedilo je napisal Fran Gestrin (1865–1893), glas- ba pa je privrela izpod peresa člana znamenite dinastije zdravnikov in skladateljev iz Sv. Jurija ob Južni železnici – »rodoljuba z dežele« Gustava Ipavca. Omenjeni moški zbor je doživel premiero na eni od slavnosti v čast Komenskega,6 najverjetneje 26. marca v Ljubljani, zagotovo pa so ga izvedli tudi 7. aprila 1892 v Mariboru, na slavnostni bésedi Ljubljanske čitalnice, na »večeru Komenskega«, ki jo je kot osrednji dogodek v počastitev češkega učenjaka 19. aprila 1892 priredila Zveza slovenskih učiteljskih društev, pa tudi na slovesnosti v počastitev Komenskega 5. maja v Sežani in 2. junija 1892 na letnem zboru Zveze slovenskih učitelj- skih društev v Kranju. V četrti in peti številki Popotnika nato sledijo redne informaci- je o slavnostih Komenskega po svetu, jedro poustvarjalne recepcije Komenskega pri Popotniku pa predstavlja šesta številka, ki je bila objav- ljena 25. marca 1892 – tri dni pred veliko obletnico in dan pred prvo slo- vesnostjo v počastitev Komenskega v Ljubljani – in je v celoti posvečena Komenskemu. Prinaša prevod kratke biografije Komenskega izpod pere- sa češkega šolnika, arheologa in zgodovinarja Jana Karla Hrašeja (1840– 1907). Ob njem je še izvleček iz Komenskega pedagoških del s povzetkom njegovih temeljnih konceptov o učiteljih, učencih in šoli (gre za prired- 6 Ljubljana: 26. marec, 9. in 19. april; Šmarje pri Jelšah: 27. marec; Maribor: 7. april; Sežana: 5. maj. 81 JONATAN VINKLER Zbor Gustava Ipavca, skomponiran v čast tristoletnice rojstva Jana Amosa Komenskega. 82 RAZPRAVE, ŠTUDIJE 83 JONATAN VINKLER 84 RAZPRAVE, ŠTUDIJE bo češkega izvirnika), vrh izdaje pa zagotovo predstavlja cikel treh pes- mi Tri noči (Ob Komenskega tristoletnici) Frana Gestrina. Sedma in osma številka Popotnika prinašata verjetno prvo sodobno slovensko razpravno besedilo o pedagogiki Komenskega, J. A. Komenský, njegov avtor je bil Henrik Schreiner (1850–1920), nato pa si od devete do petnajste številke (10. avgusta 1892) sledijo poročila o proslavah v tujini, zabeležke o recepciji na proslavah pri nas, toda tudi knjižne recenzije najnovejših spisov o Komenskem. Med njimi je tudi poročilo o Gustva Adolfa Lindnerja (1828–1887) biografiji Johann Amos Comenius, sein Leben und Wirken, ki je na Dunaju in v Leipzigu izšla v jubilejnem letu Komenskega. Besedilje o Komenskem je torej v Popotniku skoncentirira- no na prvih osem mesecev 1892., ko so se na Češkem in drugje po Evropi okoli tristoletnice rojstnega dneva Komenskega zgostili tudi slavilni do- godki, nato podobnih objav ni več najti, Popotnik pa se h Komenskemu vrne čez več kot dve desetletji, 1916., sredi viharjev prve svetovne vojne, ko začne po delih objavljati Hipolitov prevod Orbis pic tus v slovenšči- no. – Ideja, da se slovenska učiteljska društva poimenujejo po klasiku pedagogike, se kajpak ni uresničila, je pa, kot bo razvid no v nadaljeva- nju, vzbudila veliko žolčne jeze pri »blaženem Antonu od Kala«, kot je leto poprej (1891) v romanu 4000 Mahniča ne brez jedke ironije poime- noval Ivan Tavčar. Učiteljski tovariš (1892) Učiteljsko glasilo s podobo Antona Martina Slomška na naslovni strani – ob slednje se Mahnič ni pozabil obregniti in časopisu poočita- ti, da je njegovo populariziranje Komenskega menda kaj malo skladno s Slomškovim »duhom« – je v jubilejnem letu namenilo Komenskemu občutno manj pozornosti kot Popotnik. To je razumljivo, kajti mental- no obzorje Učiteljskega tovariša, ki ga je izdajal nadučitelj in c.-kr. šolski nadzornik Andrej Žumer (1847–1903), je bilo vendarle pomaknjeno ne- koliko bolj proti takrat tradicional(istič)nemu razumevanju šole in šol- nikov, kot je to mogoče s primerjavo konceptov ugotoviti za Popotnika. Toda kljub vsemu je v Učiteljskem tovarišu izšlo šest objav, ki zadevajo neposredno Komenskega in njegov jubilej. 85 JONATAN VINKLER Med besediljem je tako najti »vestnik o Komenskem«, v katerem Učiteljski tovariš poroča o krajih jubilejnih dogodkov na Češkem in drugje po Evropi ter o dogodkih samih. Prinaša, kot se zdi, tudi prvo daljšo biografijo Komenskega, in sicer gre za izvirno, ne prevedeno raz- pravo. Spisal jo je učitelj in glasbenik Jernej Ravnikar (1856–1920), ki se je kasneje eksponiral tudi kot deželnozborski poslanec na listi Slovenske ljudske stranke (1907–1913). Ravnikarjev Jan Amos Komenski (V spomin tristoletnice) je izšel v petih številkah Učiteljskega tovariša med 1. febru- arjem 1. aprilom 1892, Ravnikar pa se je leto kasneje podpisal tudi pod prvi prevod Komenskega Didaktike (1893, Pedagoška knjižnica, 1. zve- zek) v slovenski jezik. Svojo biografijo Komenskega je zaključil tako- le: »Večna slava slavnemu slovanskemu pedagogu J. A. Komenskemu!« (Ravnikar 1892, 98) – In tudi slednje ni ušlo pozornim Mahničevim očem in njegovemu srdu. Med drugimi objavami zbuja pozornost prva, Tristoletnica J. A. Komenskega (Učiteljski tovariš 1892, št. 2, 17), ki v Komenskem prepoz- nava »najslavnejšega pedagoga slovanskega rodu«, najavlja, da je odbor Slovenskega učiteljskega društva sklenil za 19. aprila prirediti slovesnost z velikim koncertom, predvsem pa s posebnim pozivom vzpostavlja identitetno povezavo med slavljenjem Komenskega in identiteto sloven- skega učitelja ter člana društva: Drage koleginje in kolegi! Pokažimo tu javno, kaj naš stan premore! Po- kažimo s številčno udeležbo, da enotno postopamo! Povzdignimo s takim postopanjem [prisotnost na slavnosti Komenskega in sodelovanje v pev- skem zboru, dodal J. V] ugled učiteljskega stanu! (Učiteljski tovariš 1892, n. m.) Ob njej velja omeniti tudi objavo dveh verzifikacij, od katerih je bila Ob tristoletnici rojstva Jana Amosa Komenskega javno recitirana na bésedi 19. aprila v ljubljanski čitalnici, druga, ki je naslovljena s Slava Komenskemu in je prišla izpod rok Dragotina Jesenka – Doksova (1864– 1902), enega tistih »manjših« slovenskih pesnikov, ki so se v senci ne- primerno zmožnejših literarnih ustvarjalcev ob koncu dolgega stolet- ja »meščanov in revolucij« posušili na literarnem obrobju – Jesenko je 86 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Evropa se pripravlja Na slavje prekrasnó, Z njo širni svet proslavlja Komenskega imé s častjó, Imé nesmrtnega možá, Možá orjaškega duhá. Da, bil si velikán Modrôsti, učenôsti, A i srcá krepôsti Iskrenovdan. Vse te slavi, Vse te slavi! In če proslavlja Te tujina, Če ves uklanja se Ti svet, Bi-li ne čislala Te domovina, Ki nje najdičnejši si cvet? Slavi Te, ž njo pa Tvoj častiti god Vesel praznuje i naš rod, Razvnet se čuje po Slovenskem Spev o Komenskem, Uzorni odličnjak, Tu dúševni orjak, Ki z ženijalnostjo si duhovito, Z marljivostjo prečudovito Začrtal pot nam nov, Po kterem je hoditi: Kakó je vzgájati mladino Za Bôga, vero, domovino, Kakó z uspehom jo učiti, Kakó ji dober oča biti, Navodov zlatih zlatih nam podaril, Vse šolstvo si prestvaril, Pouku, vzgoji temelj dal si Učitelj vseh rodóv, Spasitelj iz duhá okov! Globoke misli zasnovali si, Globoke misli, Ves svet jih ima v čisli. A mi najbolj Te počastímo, Da skušamo nasledniki Ti biti vredni In v ukaželjnosti dosledni, Po vedi bolj in bolj še hrepenimo, Po vedi, Ki so učil jo v pismi in besedi, Po njej, ki Ti prešinola je bitje, Ki zanjo dal si žitje, Ti dúševni orjak, Častiti naš očak! A dási základe tolike Duhá si v sebi združeval, Da luč so zvali Te omike Ponižen si ostal, Krasán zgled skrômnosti Potômnosti. Uzor Ti ljubeznivosti In moške nevpogljivosti! V kulture knjige boš v spomini Nikdár venočem žil, Z najvrednejšimi vede sini Ti čas bo vence slave vil Tu dúševni orjak, Častiti naš očak! Tvoj duh med nami plava, Na vekomaj Ti: Slava! (Jesenko 1892, 114) Slava Komenskemu 87 JONATAN VINKLER zadnje obdobje življenja pesnil predvsem o opoju, ki ga je najraje užival, o vinu –, pa ob pozornem branju razkriva navdušeno čustveno ozračje proslav Komenskega v jubilejnem letu in morda celo izvajalsko prakso pri petju zgoraj omenjenega Ipavčevega moškega zbora v čast zname- nitega učenjaka. *** Tod in drugje zapisanih izrazov slavljenja, čeprav le prigodniškega, Mahnič ni ne mogel ne hotel spregledati: slava pritiče le Odrešeniku in ljubemu Bogu, tod pa da se po učiteljskih časopisih nedostojno poveli- čuje češkega krivoverca. Kot sicer je njegov slog v obeh esejih, ki se zdita na prvi pogled posvečena Komenskemu, zagotovo eden najbolj dinamič- nih, živopisnih, edinstvenih in retorično prepričljivih esejističnih sti- lov slovenskega peresa iz obdobja fin-de-siècla: ob slovenskem in evrop- skem, tudi klasičnem literarnem kanonu vzgojeni bralec bo težko prezrl prefinjene skladenjske konstrukcije in na kar največji recepcijski učinek naravnano rabo tropov in figur, zlasti antitetičnosti in hiperbole. Zato so tovrstni spisi goriškega teologa vse prej kot nesugestivni, vplivajo zlasti z retoričnim pathosom, z vnemo in strastjo apostola, s katero Mahnič nikogar, celo najbolj odločnega ideološkega nasprotnika ne pusti hlad- nega, v svojih topoglednih besedilih pa se kaže kot izjemen poznava- lec bralstva, za katerega piše, njegovih mentalnih obzorij in horizonta pričakovanja. Nagonsko ali zavoljo premisleka ve, na katero struno in kako zaigrati: česa si njegovi poglavitni recipienti želijo, kaj so priprav- ljeni sprejeti in česa ne, česa se bojijo in kaj jim prija. In zna ta občutja tudi ubesediti skozi mentalne horizonte trojice zbirnih pojmov: Bog/krš- čanstvo, kot ju tolmači Rimska cerkev; vera = Rimska cerkev; cesar. Ter izpeljati in zapisati na videz neizogibne miselne posledice za polje kate- regakoli družbenega podsistema. Tako je npr. s svojim doslednim, toda do drugega in drugačnega neprizanesljivim rimskokatoliško idealističnim estetskim pogledom tehtal slovensko književnost 19. stoletja oziroma se vključil v »boj o 88 RAZPRAVE, ŠTUDIJE najvišjih načelih, od katerih je končno odvisen ves duševni razvoj člo- veštva« (Mahnič 1887, 3). Pri tem je strogo pretresal umetnostne tokove, npr. naturalizem, pa tudi svoje sodobnike, Stritarja in njegov (Dunajski) Zvon, Gregorčiča, Celestina ter posebej žolčno Aškrca, in celo tiste av- torje, ki za svojo ustvarjalnost sami niso mogli več zastaviti lastne be- sede, ker so bili že pokojni. Tak slovenski umetnik je bil tedaj France Prešeren, pri katerem potegne Mahnič enačaj med pesnikovim zaseb- nim ljubezenskim življenjem, ki ga tehta z utežmi tradicionalne katoli- ške moralke, in ljubezensko tematiko v Prešernovih poezijah. Mahnič zapiše: Sodba ni težka. Prešeren je ljuboval pred časom, brez pravega namena, brez zakona, zatorej je ljubezen njegova protinaravna, pregrešna. In ker je ta ljubezen v pesmih njegovih upodobljena v najlepši čarobni obliki, reče- mo lahko: Prešeren nam v zlati, umeteljno izdelani posodi podaja strup pregrešne strasti. Oblika je tako dovršena in čarobna, da se ušesu glasi kako nebeška harmonija, se polasti čutov, vname kri in omami duha: za- torej se je mislilo nekdaj, kdor hoče brati Prešerna, bodi trezen, um njegov imej v oblasti domišljijo, bodi že izkušen, prileten, da pozna življenje in ljubezen pravo in pregrešno v vseh njenih posledicah. Mladina pa neizku- šena, vroče krvi, bujne, neukrotne domišljije, lahkoverna, pusti Prešerna, da omamljena od njegove zapeljive lire se ti ne vname v srcu ogenj stras- ti, katera pred časom popari in spodje tvoje duševne in telesne moči in te spravi v zgodnji grob. [...] Prešeren je bil ubog, nesrečen človek, v katerem je divja strast zmogla nad razumom in ga podjarmila, bil je torej eden tis- tih, kakršne večkrat med grešnimi ljudmi nahajamo. Zatorej pa ga nika- kor nočemo obsoditi, temveč pomilujemo ga in prosimo: Bodi mu Bog mi- lostljiv. Pomilujemo ga tem več, vide, kako je svojo res nenavadno pesniško nadarjenost, kakršne še noben Slovenec ni imel, večkrat zlorabil in se val- jal po blatu polt[en]osti in pregrešne ljubezni, vide, kako je svoje darove v najlepšem cvetu moške starosti zapravil in pogreznil se v prerani grob. Ve- lik nam je Prešeren ... občudovanja vreden, pa še mnogo, mnogo večji bi bil, da bi bil čistega mišljenja in da bi ne bil te velikosti omadeževal s preg- rešno strastjo. (Mahnič 1887, 155–56) 89 JONATAN VINKLER Tudi v zvezi s Komenským ima podoben miselni postop. Pravzaprav ne učenjakova učenost in ne njegovi številni temeljni teksti pri Mahniču ne pretehtajo. Celo »občečloveška veljavnost« in da je »velikan učenosti, očak učiteljev« (Mahnič 1892a, 66, 65), kar Mahnič Komenskemu brez te- žave pripozna, ne. Mahnič namreč čuti potrebo, da se razgovori o lastnih verskih in domoljubnih pomislekih zoper slavljenje Komenskega, kaj- ti možak vendar ni katoličan. S Komenským je celo še huje: Mahnič ne pozabi ves čas pribijati, da je znameniti učenjak nekatoličan, češki brat, »husit«, kot ga imenuje. – Heretik. Zato more biti vse, kar prihaja od njega in se na prvi pogled zdi dobro, le privid. In slednjega da je ne le mogoče, temveč ga je za potrebe šolnikov, ki da ne dovolj poučeni v Popotniku in Učiteljskem tovarišu pojejo Komensku neumestno hvalo in vzklikajo slavo – po Mahničevem ravno zato, ker niso dovolj razgle- dani –, celo nujno razkrinkati in prikazati takšnega, kot in kar v res- nici po Mahničevem je. Ali kot antidobro, torej zlo, kajti Komenskega teološke, filozofske in panzofske ideje ter koncepti (npr. enaka obrav- nava otrok vseh stanov in obeh spolov v pedagoškem procesu) naj bi po Mahničevem mnenju predstavljali kar same temelje od katoliškega teo- loga najbolj ožigosanih pojavov njegove dobe – od prostozidarstva do socializma in celo – komunizma. Ali kot nekaj, kar je pravzaprav zraslo na jezuitskem intelektualnem vrtu, pa se zdaj Komenskemu neumestno pripisuje intelektualno prvenstvo. Ali kot nekaj, kar je v opreki z uči- teljsko avtoriteto Rimske cerkve (»subjektivizem v verskih vprašanjih«). Vsota za češkega učenjaka pri Mahniču nikakor ne more biti pozitivna in tako učeni goriški teolog lahko vzpostavi navidezni argumentativni temelj za sklep, da naj bi tudi slovenski šolniki pokazali več previdnosti v zvezi z blagopokojnim Čehom, predvsem pa naj slednjega ne bi častili. Komenskega šteje Mahnič za »apostola masonstva« in zapiše: Da, tako je: Komenský je veliki apostelj modernega ložinega framason- stva. [H]očemo točko za točko iz Komenskega spisov dokazati, da je on v načelu vse učil, kar masonstvo izpoveduje in dejansko izvršuje. Iz tega pa naj se tudi sprevidi, kam pravzaprav pelje »neomejeno« češčenje češkega pedagoga – Komenskega. (Mahnič 1892a, 72) 90 RAZPRAVE, ŠTUDIJE In nadaljuje: Po pravici tedaj vprašamo: kaj pač izpovedujejo, kaj visoko čislajo ma- soni, kar bi se ali očitno ali skrito ne nahajalo v brezštevilnih delih Ko- menskega? Masoni obsojajo vojsko kot nezakonito – Komenský jo isto tako preklinja kot slabo, v katerikoli namen bi se imeli ljudje vojskova- ti. V socialnem življenju težijo masoni po izenačenju vseh ljudi in stanov, njih ideal je skrajna demokracija in komunizem. In tudi v tem je njih uči- telj Komenský, kateri v svojih spisih kaže povsod na apostolsko dobo prvih kristjanov, češ, po onem idealu bi tudi med sedanjimi kristjani ne smelo biti nikake razlike niti v imetju, niti po stanu, niti po narodnosti. Vsi ena- ki! – edina dostojnost, katera pristoji vsem brez razlike, se izraža v nazi- vu »kristjan«! In ker se »kristjan« istoveti s »človekom« – evo vam v Komen- skega nazorih seme poznejšega socializma in komunizma [poudaril J. V.]! (Mahnič 1892a, 77) V povzetku: mednarodne slovesnosti Komenskega 1892. so delo prin- cev teme iz templjev prostozidarskih lož, in sicer zato, da se dela nega- tivna propaganda zoper Rimsko cerkev (Mahnič 1892a, 67), pedagogi- ka Komenskega ali ni izvirna (Mahnič 1892b, 138) ali pa vzgaja učečo se mladino k slabemu, npr. k sovraštvu do habsburške vladarske hiše in monarhije (Mahnič 1892a, 69), nekatoliško krščanstvo Komenskega in noben njegovih miselnih konceptov ni pripusten, ker so vsi heretični, ker spodbujajo k aktivnemu krščanstvu ter ljubezni vseh in vsakogar (Mahnič je imel v svojem pisanju resne zagate tudi s tem, kako bi ka- toličan krščansko ljubezen in enakovrednost izkazal muslimanu), ker je v njih najti temelj vsega zla v evropski kulturi – izenačujoči pogled na ljudi in stanove (slednje se je na račun meščanov v Habsburški mo- narhiji v resnici zgodilo z uvedbo splošne moške volilne pravice, ki ni bila vezana na davčni cenzus) – ter tako masonstva, socializma in celo – komunizma. Mahnič je tako o Komenskem zatrdil: Ono, po čemer se katolištvo bistveno razlikuje od akatolištva, je prin- cip cerkvene avtoritete: katoličani smo le, v kolikor [vse poudarki kot v iz- 91 JONATAN VINKLER virniku] verujemo in ker verujemo, kar nas sv. cerkev uči. Principu av- toritete heretiki nasproti postavljajo neomejeno prostost subjektivnega naziranja v verskih rečeh. In ta je tudi princip, katerega se drži loža: on prepušča vsakemu, naj misli o Bogu in verskih rečeh, kakor mu je lju- bo. Seveda samo katoliško ne! Upor proti učeči cerkveni avtoriteti ter ne- omejena prostost subjektivnosti je tudi v husitstvu glavni znak. Ni res, da je Luter prvi proglasil princip subjektivizma za najvišji v verskih vpraša- njih: to je pred njim storil že Hus, a za Husom je kot dedič njegovega duha Komenský ta princip dalje razvil; Hus in Komenský sta nerazdružljiva. (Mahnič 1892b, 72–73) In tudi: [B]rezmiselno [je] ločevati med Komenským kot heretikom in peda- gogom, ker vera zavzema celega človeka in določa vse njegovo mišljenje in delovanje, torej tudi, v koliko se razteza na vzgojo; da, nikjer versko nazi- ranje globlje ne sega kot ravno pri vzgoji. Predmet vzgoje je namreč člo- vek; ravno vera je pa, ki določa vprašanja v razmerju do najvišjega bitja, o končnem smotru, kakor tudi o smotru sedanjega življenja. Kakor odgo- varja vera na ta vprašanja, tako in po tem se bo ravnala tudi vzgoja člove- kova. Naravna, da drugače bo hotel vzgajati svojega otroka darvinist, dru- gače mohamedanec, drugače racionalist, a drugače katoličan! In tako tudi vzgoja, izvršena po nazorih Komenskega-pedagoga [poudarjeno v izvirni- ku], se ne more in se ne da tako izvršiti, da ne bi se pokorila tudi nazorom Komenskega – heretika (Mahnič 1892b, 139) Mahničev katoliški ekskluzivizem in njegova miselna pozicija aut – aut nista bila v njegovem času v slovenski kulturi nič prav posebnega in nista definirala izključno Mahničevega idearija in imaginarija. Na ka- toliški strani jo je namreč brez težave prebrati v besedilih, ki takrat na- stajajo o Primožu Trubarju.7 Šlo je za domač(ijsk)o podalpsko intelek- tualnozgodovinsko aplikacijo znamenitega Ciprijanovega izreka Nulla salus extra Ecclesiam. Josip Valentin Gruden tako kot sklep svojega zgo- 7 Več je prebrati v razpravi Nenada Vitorovića o polemiki ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva (Vitorović 2006, 217–63). 92 RAZPRAVE, ŠTUDIJE dovinopisnega narativa o Primožu Trubarju v Zgodovini slovenskega na- roda konstatira: Ako se ob sklepu še enkrat ozremo na Trubarjev značaj in njegovo de- lovanje, moramo reči: Mogočni valovi velikega verskega gibanja so Tru- barja mnogo višje dvignili, kakor bi se bil sicer mogel povzpeti s svojimi lastnimi močmi. Bil je mož srednje naobrazbe, brez izrednih darov uma in srca. [...] V svojem cerkvenem delovanju je bil popolnoma odvisen od virtem- berških bogoslovcev, ki so mu dajali pravec, in od kranjskih stanov, ka- terih »ponižni sluga« je bil. Zato našemu verskemu gibanju ni vtisnil pe- čata svoje osebnosti. Kot pisatelj Trubar ni bil samostojen in originalen. Vsa njegova dela so skoraj izključno prevodi nemških protestantskih knjig. (Gruden 1912, 656). Josip Lavtižar pa svojega Primoža Trubarja, versko sliko našega na- roda iz 16. stoletja, delo, ki je, kot je misliti, ciljalo na najbolj splošne- ga bralca, končuje s pomenljivim stavkom. Ta bi mogel biti pravzaprav moto tovrstnega rimskokatoliškega integralističnega dojemanja, kot je uokvirjalo tako recepcijo Komenskega kot slovenske reformacije ob kon- cu 19. stoletja pa vse tja do druge svetovne vojne: Primož Trubar! Čast si delal materini besedi. Žal, da nisi delal časti tudi njeni veri. (Lavtižar 1935, 128) Toda: v obeh Mahničevih esejih o Komenskem se v zvezi z znameni- tim češkim učenjakom ves čas prepletajo trije narativi. Brati je namreč tisto, 1) kar je Komenský zapisal sam in je Mahnič večinoma brez sklice- vanja na konkretna mesta v izvirniku prepisal v svoji besedili, ob tem 2) vrednotenje Komenskega v očeh Mahniča in nazadnje številne odmeve 3) narativa o Komenskem, kot ga je v biografiji o njem zapisal znameniti češki pedagog, psiholog, sociolog in filozof odločno liberalnih nazorov Gustav Adolf Lindner (1828–1887), ki ga češka kulturna zgodovina šteje za najpomembnejšega pedagoga po Komenskem. Dominantna sta zlas- ti Mahničevo vrednotenje Komenskega in topogledno utemeljevanje in 93 JONATAN VINKLER polemiziranje v prvi vrsti z Lindnerjevim delom, pri čemer Komenský kot primarna snov stopa v ozadje, v prvi plan pa se prebija vprašanje: Kaj naj počne moderna šola? Naj vzgaja »državljane nebes«, kot je že- lel z evokacijo Didactice magne poudariti Mahnič, ali pa naj upošteva Lindnerjev pedagoški nazor, ki si ga je izoblikoval pod vplivom nemške- ga filozofa, psihologa in pedagoga Johanna Friedricha Herbarta (1776– 1841), da je šola s svojimi pedagoškimi pristopi orodje za izboljševanje tostranskega življenja – družbe. Spoprijem med Mahničem in slovenskimi šolniki o Lindnerjevi pedagogiki ter njeni recepciji med Slovenci v letu Komenskega ni bil popolna novost, temveč je imel brado že iz leta 1890, Komenský pa je dve leti kasneje bojevitemu goriškemu teologu, kot se zdi, služil pred- vsem kot priročno strelivo za nek drugo, znatno pomenljivejše idejno razčiščevanje. Toda o sporu o »Lindnerjevem krščanstvu«, njegovem ideariju, imaginariju in pedagogiki na obeh straneh – Mahničevi in liberal- nih šolnikov okoli Popotnika –, zlasti pa o zavojih, vijugah, stranpo- teh in mrtvih rokavih, ki so recepcijo češkega učenjaka zaznamovali v stolet ju skrajnosti, poglavitno v slabega pol stoletja poklicnih inže- nirjev duš in ustvarjalcev »novega človeka« (1945–1991), ter odmevajo celo v najsodobnejši slovenski recepciji Komenskega, more beseda teči v nadaljevan ju pričujoče razprave v kateri od prihodnjih številk priču- joče revije. viri in literatura Viri Koniáš, Matěj Antonín. 1729. Clavis haeresim claudens et aperiens – Klíč ka- cířské bludy k rozeznávání otvírající, k vykořenění zamykající. Hradec Králové: v Wáclawa Jana Tybély. http://www.digitalniknihovna.cz/mzk/uuid/ uuid:60827d7a-04d0-48ca-8a5a-eeac60569a6d Jesenko, Dragotin. 1892. »Slava Komenskemu.« Učiteljski tovariš XXXII: 114. Mahnič, Anton. 1892a. »Internacijonalna slavnost Jana Amosa Komenskega.« Rimski katolik IV (2): 65–78. – – –. 1892b. »Bodi luč! – slaviteljem Komenskega!« Rimski katolik IV (3): 136–47. 94 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Popotnik XII–XIII (1890–1892). Učiteljski tovariš XXXII (1892). Literatura Gruden, Josip Valentin. 1912. Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Družba sv. Mo- horja v Celovcu. Hojan, Tatjana. 2003. »Popotnik.« V Slovenska kronika 19. stoletja II (1861–1883), ur. Ja- nez Cvirn idr, 338. Ljubljana: Nova revija. Lapajne, Ivan. 1877. »Šolske novice in drobtinice.« Slovenski učitelj V (23): 356–57. Lavtižar, Josip. 1935. Primož Trubar, verska slika našega naroda iz 16. stoletja. Reteče- -Planica na Gorenjskem: samozaložba. Mahnič, Anton. 1887. Dvanajst večerov: pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem. Gorica: Hilarijanska tiskarna. Medveš, Zdenko. 1997. »Zakaj Komenski med Slovenci velja le za pedagoga?« Anthro- pos 29 (1-3): 67–71. Pogačnik, Jože. 1968. Zgodovina slovenskega slovstva 1: srednji vek, reformacija in pro- tireformacija, manirizem in barok. Maribor: Založba Obzorja. Ravnikar, Jernej. 1892. »Jan Amos Komenski (V spomin tristoletnice).« Učiteljski tova- riš XXXII: 33–36, 51–53, 65–67, 81–82, 97–98. Valenčič, Vlado. 1989. Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana: Partizanska knjiga, Zgodovinski arhiv Ljubljana. Vinkler, Jonatan. 2010. »‘Medkulturni dialog‘ Evropske komisije kot nova verska tole- ranca in patent Jožefa II., imenovan ‚tolerančni‘.« Šolsko polje, revija za teorijo in raziskave vzgoje in izobraževanja XXI (5-6): 27–97. Vitorović, Nenad Hardi. 2006. »Protestantizem v polemikah ob štiristo letnici Tru- barjevega rojstva.« V Protestantizem, slovenska indentiteta in združujoča se Evro- pa, ur. Marko Kerševan, 217–63. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filo- zofske fakultete. Walter, Monika. 2002. »Besedje v slovenskih prevodih Sveta v slikah J. A. Komenske- ga.« Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani.