List 18.
Politični oddelek.
Kdo je coklja kranjskega srednjega šolstva?
Kranjsko srednje šolstvo se je od časa, ko se je postavilo na jedino zdravo podlago, da se je namreč uyedel slovenski učni jezik vsaj v nižjih razredih, nenavadno povzdignilo.
O ljubljanski realki tukaj ne govorimo, kajti to je še v najnižjih razredih še vedno popolncma srednjeveški uravnana, kar se namreč učnega jezika tiče, in vsak poskus, doseči premembe te nespametne uredbe se izjalovi, ker izvestni krogi nečejo, da bi se ta zavod odprl tudi Slovencem.
Pa poglejmo si kranjske gimnazije pred letom 1882 in potem. Do tega časa namreč do 1. 1882 je imela cela dežela le dve višji gimnaziji, ljubljansko in novomeško.
Novomeški so nekateri že smrt prorokovali zlasti pod ravnateljstvom Fischerjevim, kajti vseh 8 razredov štelo je tedaj le malo več kot 100 dijakov.
Pa tudi ljubljanska gimnazija se ni mogla povspeti do one višine in onega stanja, katero ji je šlo, kajti nemški učni jezik oviral je tudi najboljše dijake nižjih razredov v napredku.
To nam kaže najbolje število obiskujočih dijakov. Do leta 1882. imela je ljubljanska gimnazija povprek po 500 do 600 dijakov. Precej po uvedbi slovenskega učnega jezika poskočilo je število ljubljanskih gimnazijcev prav izdatno skoraj na 1000. — Letos se je morala še nižja gimnazija razširiti v višjo gimnazijo, zgodilo se je to vsled potrebe, dasi se je razširjenje delalo vse mogoče ovire.
Ustanovila se je razven tega še višja gimnazija v Kranju, tako da se je število višjih gimnazij v teku 18 let podvojilo in, kar je najbolj veselo, tudi število dijakov se je podvojilo.
Letos štejemo na kranjskih srednjih šolah 1809 dijakov.
Tega napredka mora pri naši revščini, ko nimamo nobenih obrtnih in strokovnih šol, vsak rodoljub vesel biti.
Posebno veseli bi morali biti tega vsi, pravi, vzvišenega poklica napredni šolski faktorji, katerih prva in glavna naloga vsaj bi vender bila negovati gimnazije in jih vsake škode čuvati.
O prednikih sedanjega dež. šolskega nadzornika gosp. Končnika, o gg. Smoleju in Šumanu, lahko trdimo, da sta ta razvoj še dosti dobrohotno opazovala, zlasti Smolej. Drugače pa je pod sedanjim šolskim nadzornikom, pod gosp. Petrom Končnikom.
Ko je bil ta gospod vsled  protekcije   graške  klike
¦
in namestnika Claryja imenovan deželnim šolskim nadzornikom Kranjskim, v kljub temu, da sta bila v deželi dva sposobnejša in bolj zaslužena šolnika za to mesto, navdale so nas takoj hude slutnje, kaj da bo s kranjskim šolstvom, posebno pa s slovenskim učnim jezikom v srednjih šolah. — In te slutnje so se žalibože le prezgodaj obistinile. Gospod Končnik se na Krajskem še ni dobro pogrel, in že imamo ukaz, da se morajo vspre-jemni izpiti v I. razred srednjih šol, kolikor mogoče strogo vršiti. To je ukaz, o katerem drugi šolski sveti nič ne vedo. To je kranjski „specificum"!
Poglejmo si malo Končnikovo preteklost, da pride ta ukaz v pravi sv6t. Kakor obče znano, bil je gospod Končnik prej vodja celjske nemške gimnazije. Ko se je slovenska gimnazija ustanovila, začel je dijake za svojo nemško gimnazijo po celi Avstriji loviti; v nemškem „Studentenheimua jih je okoli 70; slovenskim dijakom v pripravnici obetal je štipendije, če pridejo v nemško gimnazijo. In kako je postopal pri vsprejemnem izpitu za L razred? Lani se jih je oglasilo za celjski I. razred nemške gimnazije okoli 50 in od teh — čujmo! — pri vsprejemnem izpitu ni niti jeden padel! Tako je tedaj gospod Končnik ravnal  kot   direktor  nemške  gimnazije.
Stran 172.
Kako pa ravna sedaj   kot  deželni  šolski  nadzornik slo-s^ venskih gimnazijskih razredov!?!
Nekateri naivneži so sicer trdili, da bo g. Končnik v Ljubljani še najboljši Slovenec postal!! Mogoče, — a to le na videz. Tudi v Celju je bil gospod Končnik liberalec  in   klerikalec,   Slovenec  in   Nemec, kakor  mu
¦¦¦>¦¦•¦-¦
je ravno kazalo, da si je rojen Slovenec. V resnici -pa je bil gospod Končnik v Celju le eno, namreč: \ „pijonir nemštva" in pijonir nemštva bo gosp. Končnik r tudi na Kranjskem ostal. — Tisti, ki ga dobro poznamo,
povzdignimo pravočasno   svoj   svarilen   glas: „Bratje, ne
zaupajte"!
Že omenjeni prvi ukaz radi vsprejemnega izpita v  I. razred gimnazij Vam lahko oči odpre. — V sprejemni ispit za I. razred slovenskih gimnazij je že sam ob sebi največja krivica, ker se izprašujeta dva učna jezika, slovenščina in nemščina. — Kje v celi Avstriji, kje na celem svetu se zahtevata pri vsprejemnem izpitu dva učna jezika?
In sedaj pride še gosp. Končnik s svojim  ukazom,
v: zahtevajoč, naj se pri sprejemnem izpitu strogo   postopa.
— Ko  bi   nemščino res   strogo  izpraševali, dobili  bi v
prvi razred komaj 10—15 dijakov. In to bi bil Končnikov
ideal.
Zatorej obračamo še enkrat pozornost vseh mero-dajnih gospodov na veliko važnost tega odloka z opominom, naj take in jednake odloke nemogoče store, ali pa, kar bi bilo še najbolje, naj Končnika nemogočega store!
Vemo kake želje, kake skomine ima vlada. — Ne pozabimo kaj velepomenljivega je izrekel neki vladni pristaš rekoč: „Kajv šole? Še itak nam^rastejo Slovenci čez glavo. — Kaj bi bilo še, da njim damo šole"!
Ce to in jednako uvažujemo, nam ne bo težko uganiti, kaj nameravajo takozvani ljubljenci vlade, zaradi česar so ljubljeni in zaradi česar in kako se trudijo ljubljeni biti. Takim ljudem, ki vse store. Kadar njim to prav kaže, ne verjemimo nič, prav nič!
Je-li je zaslužila ogromna slovenska večina gg. ravnateljev in profesorjev na kranjskih srednjih šolah, da se njej je postavil na čelo gosp. Končnik? Nikoli! — In ta večina naj tega pri nobeni priliki ne pozabi!
Pozabijo pa naj tudi ne prvaki in voditelji našega naroda na udarec, katerega je rodu zadela vlada z imenovanjem tega nadzornika, ter naj v pravem smislu in po zaslušanju vedno spominjajoči se — Celja, — postopajo proti njemu.