264 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 265Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) Zvonka Zupanič Slavec V Sloveniji so najpogostejše zastrupitve z alkoholom, zdravili, mamili, drugimi umetnimi kemikalijami in s toksini (strupi naravnega izvora). Zaradi številnih strupenih snovi in ra- znolikosti njihovega učinkovanja je zdravljenje zastrupljenih zapleteno in zahtevno. Za hitro in učinkovito pomoč so se razvili centri, ki zbirajo podatke o delovanju strupov in izkušnjah pri zdravljenju zastrupitev ter posredujejo informacije o strupenosti nekaterih snovi in zdra- vljenju. V Sloveniji deluje en Center za zastrupitve. Ustanovljen je bil v ljubljanskem kliničnem cen- tru leta 1973. Za njegovo trdno postavitev in delo je zaslužen primarij Fedor Krejči. Toksikološko delo poteka tudi na Nacional- nem inštitutu  za javno zdravje (NIJZ) in v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), kjer se z okoljsko to- ksikologijo v okviru zdravstvene ekologije in higiene ukvarjajo že od leta 1923. Pomem- ben mejnik na področju okoljske toksikolo- gije je bilo odkritje onesnaženosti kraškega okolja v Beli krajini s polikloriranimi bife- nili (PCB) zaradi proizvodnje kondenzator- jev v letih od 1962 do 1985 v tovarni Iskra Semič. Kljub njihovi prepovedi ostaja obre- menjenost krajevnega okolja in prebivalcev z njimi večja kot drugod v Sloveniji. Toksiko- logija je v Sloveniji dobila dodaten zagon z uvajanjem nove kemijske, kmetijske, živilske in okoljske zakonodaje konec devetdesetih let dvajsetega stoletja. V skladu z njo je bi- lo treba ocenjevati tveganje pri izpostavlje- nosti kemičnim snovem iz okolja v skladu z mednarodnimi smernicami iz leta 1999. Leta 2004 je bil ustanovljen Oddelek za toksikologijo na Nacionalnem inštitutu  za javno zdravje z namenom pospeševanja ke- mijske varnosti in preprečevanja akutnih in kroničnih zastrupitev ter drugih škodljivih posledic izpostavljenosti kemičnim snovem. Na Oddelku za toksikologijo so razvijali to- ksikološke ocene tveganja fitofarmacevtskih sredstev, predmetov splošne rabe, živil in pitne vode, javnozdravstvene vidike toksi- kovigilance (spremljanja in obvladovanja za- strupitev s kemikalijami) in se udejstvovali v raziskovalnih, pedagoških in publicistič- nih dejavnostih. Bili so pobudniki in avtorji prvega nacionalnega programa humanega nadzora kemikalij (HBM). Med pomemb- ne raziskovalne dosežke sodi raziskava, ki ji je botrovala množična zastrupitev z ajdovo moko, onesnaženo s semeni navadnega kri- stavca, ki med ajdo pogosto raste kot plevel. Na izsledkih te raziskave temeljita znanstve- no stališče Evropske agencije za varno hra- no za tropanske alkaloide v živilih in krmi ter skupno stališče Organizacije za hrano in kmetijstvo in Svetovne zdravstvene organi- zacije. Po letu 2010 so se na Nacionalnem inštitutu  za javno zdravje na področju to- ksikologije posebej ukvarjali predvsem s poenotenjem metodoloških postopkov na nacionalni ravni in vzpostavljanjem medsek- torske mreže ocenjevalcev tveganja. Posebno pozornost namenjajo ozaveščanju splošne in strokovne javnosti ter izobraževanju. Razvoj toksikologije na Slovenskem Med toksikološko problematiko ima na Slo- venskem najdaljšo zgodovino velika zgodba o kroničnih zastrupitvah z živim srebrom – kroničnem merkurializmu – iz rudnika živega srebra v Idriji. Rudo so kopali in jo predelovali že od konca petnajstega stoletja. Zaradi izjemnega rudnega bogastva, ki je pripadalo neposredno avstrijskemu dvoru, so rudnik intenzivno izkoriščali. Zaposlenih je bilo tudi po tisoč rudarjev in več naen- krat, izpostavljeni pa so bili hudo toksičnim živosrebrnim hlapom, in to v rudniških ja- ških, še v večji meri pa ob rudniških pečeh retortah. Zato so bili rudarji kronično za- strupljeni in potrebni zdravstvene oskrbe, kar je opisal že Paracelsus ob svojem obisku idrijskega rudnika. Najbolj znana rudniška zdravnika Tirolec Joannes Antonio Scopoli (1723–1788) (Pintar, I., 1954) in Bretonec Balthasar Hacquet (1739/1740–1815) sta temeljito popisala hude znake živosrebr- ne zastrupitve in priporočila preventivo z vsakodnevnim kopanjem delavcev po delu v topli vodi, s preoblačenjem in dnevnim pranjem rudniške delovne obleke, s pitjem polovice litra mleka dnevno na rudarja in s čim boljšim zračenjem rudniških jaškov. Vsega tega pa oblasti v glavnem niso upo- števale, saj so presodile, da bi bil to prevelik denarni vložek (Zupanič Slavec, Z., Slavec, K., 2008). Scopoli je to leta 1761 popisal v pomembnem delu De Hydrargyro Idriensi. Tentamina physico-chemico-medica (Fizikal- no-kemijska medicinska razprava o idrijskem živem srebru). Z zdravstvenimi posledicami dela v ru- dniku živega srebra v Idriji se je med za- dnjimi strokovnjaki pri nas veliko ukvarjal specialist medicine dela dr. Alfred Bogo- mir Kobal (1934–2021), ki je svojo poklic- no pot posvetil zdravljenju idrijskih rudar- jev in raziskovanju posledic izpostavljenosti živemu srebru (Kobal, 1975; Kobal in sod., 2017). Zaradi izčrpanja rude je rudnik v dvajsetem stoletju prenehal delovati, zaradi izjemne zgodovine pa je bil leta 2012 vpisan v Unescovo zakladnico svetovne kulturne dediščine. Zgodovina obravnave kroničnih zastrupitev delavcev je popisana v poglavju o razvoju medicine dela, prometa in športa. (Glej javnozdravstveno (1.) knjigo Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.) Toksikološko problematiko obravnavajo tu- di na področju medicine dela, prometa in športa ter na ustanovi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in pri njegovih predhodnikih. Klinična toksikologija se pre- pleta tudi z okoljsko toksikologijo. S po- klicno toksikologijo se ukvarjata Zavod za varstvo pri delu z dolgoletnim predstojni- kom prof. dr. Marjanom Bilbanom in Kli- nični inštitut za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, na katerem med drugimi prof. dr. Metoda Dodič Fikfak vrsto let prodorno spremlja posledice izpostavljanja azbestu, ki pa strogo gledano ne sodi med kemika- lije, saj gre za vlakna, torej fizikalne delce, ki lahko povzročajo azbestozo in mezoteli- om. (Glej javnozdravstveno (1.) knjigo Zgo- dovina zdravstva in medicine na Slovenskem, poglavje o razvoju medicine dela, prometa in športa.) Okoljska toksikologija se primarno ukvar- ja s preučevanjem in zmanjševanjem vplivov kemikalij iz okolja na zdravje. Sodelavci Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in njegovih predhodnikov se z okoljsko toksikologijo v okviru zdravstve- ne ekologije in higiene ukvarjajo že sto let. Higienski zavod v Ljubljani, ustanovljen leta 1923, sedaj NIJZ in Nacionalni la- boratorij za zdravje, okolje in hrano (NL- ZOH), je sodeloval pri obsežnih akcijah sanacije okolja in pri higiensko-preventivnih delih ter dezinfekcijah (razkuževanjih) in dezinsekcijah (uničevanjih mrčesa). Posebna pozornost je bila namenjena nadzoru kako- vosti živil, njihovi proizvodnji in distribuciji, nadzoru pitne vode, higienskim razmeram za delo in higienskim okoliščinam stavbnih, rekreacijskih in drugih površin (Zupanič Slavec, 2005). Pomemben mejnik na področju okoljske toksikologije je bilo odkritje onesnaženosti kraškega okolja v Beli krajini s poliklorira- nimi bifenili (angleško policloride biphenils, PCB). V obdobju proizvodnje kondenzator- 264 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 265Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) Zvonka Zupanič Slavec V Sloveniji so najpogostejše zastrupitve z alkoholom, zdravili, mamili, drugimi umetnimi kemikalijami in s toksini (strupi naravnega izvora). Zaradi številnih strupenih snovi in ra- znolikosti njihovega učinkovanja je zdravljenje zastrupljenih zapleteno in zahtevno. Za hitro in učinkovito pomoč so se razvili centri, ki zbirajo podatke o delovanju strupov in izkušnjah pri zdravljenju zastrupitev ter posredujejo informacije o strupenosti nekaterih snovi in zdra- vljenju. V Sloveniji deluje en Center za zastrupitve. Ustanovljen je bil v ljubljanskem kliničnem cen- tru leta 1973. Za njegovo trdno postavitev in delo je zaslužen primarij Fedor Krejči. Toksikološko delo poteka tudi na Nacional- nem inštitutu  za javno zdravje (NIJZ) in v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), kjer se z okoljsko to- ksikologijo v okviru zdravstvene ekologije in higiene ukvarjajo že od leta 1923. Pomem- ben mejnik na področju okoljske toksikolo- gije je bilo odkritje onesnaženosti kraškega okolja v Beli krajini s polikloriranimi bife- nili (PCB) zaradi proizvodnje kondenzator- jev v letih od 1962 do 1985 v tovarni Iskra Semič. Kljub njihovi prepovedi ostaja obre- menjenost krajevnega okolja in prebivalcev z njimi večja kot drugod v Sloveniji. Toksiko- logija je v Sloveniji dobila dodaten zagon z uvajanjem nove kemijske, kmetijske, živilske in okoljske zakonodaje konec devetdesetih let dvajsetega stoletja. V skladu z njo je bi- lo treba ocenjevati tveganje pri izpostavlje- nosti kemičnim snovem iz okolja v skladu z mednarodnimi smernicami iz leta 1999. Leta 2004 je bil ustanovljen Oddelek za toksikologijo na Nacionalnem inštitutu  za javno zdravje z namenom pospeševanja ke- mijske varnosti in preprečevanja akutnih in kroničnih zastrupitev ter drugih škodljivih posledic izpostavljenosti kemičnim snovem. Na Oddelku za toksikologijo so razvijali to- ksikološke ocene tveganja fitofarmacevtskih sredstev, predmetov splošne rabe, živil in pitne vode, javnozdravstvene vidike toksi- kovigilance (spremljanja in obvladovanja za- strupitev s kemikalijami) in se udejstvovali v raziskovalnih, pedagoških in publicistič- nih dejavnostih. Bili so pobudniki in avtorji prvega nacionalnega programa humanega nadzora kemikalij (HBM). Med pomemb- ne raziskovalne dosežke sodi raziskava, ki ji je botrovala množična zastrupitev z ajdovo moko, onesnaženo s semeni navadnega kri- stavca, ki med ajdo pogosto raste kot plevel. Na izsledkih te raziskave temeljita znanstve- no stališče Evropske agencije za varno hra- no za tropanske alkaloide v živilih in krmi ter skupno stališče Organizacije za hrano in kmetijstvo in Svetovne zdravstvene organi- zacije. Po letu 2010 so se na Nacionalnem inštitutu  za javno zdravje na področju to- ksikologije posebej ukvarjali predvsem s poenotenjem metodoloških postopkov na nacionalni ravni in vzpostavljanjem medsek- torske mreže ocenjevalcev tveganja. Posebno pozornost namenjajo ozaveščanju splošne in strokovne javnosti ter izobraževanju. Razvoj toksikologije na Slovenskem Med toksikološko problematiko ima na Slo- venskem najdaljšo zgodovino velika zgodba o kroničnih zastrupitvah z živim srebrom – kroničnem merkurializmu – iz rudnika živega srebra v Idriji. Rudo so kopali in jo predelovali že od konca petnajstega stoletja. Zaradi izjemnega rudnega bogastva, ki je pripadalo neposredno avstrijskemu dvoru, so rudnik intenzivno izkoriščali. Zaposlenih je bilo tudi po tisoč rudarjev in več naen- krat, izpostavljeni pa so bili hudo toksičnim živosrebrnim hlapom, in to v rudniških ja- ških, še v večji meri pa ob rudniških pečeh retortah. Zato so bili rudarji kronično za- strupljeni in potrebni zdravstvene oskrbe, kar je opisal že Paracelsus ob svojem obisku idrijskega rudnika. Najbolj znana rudniška zdravnika Tirolec Joannes Antonio Scopoli (1723–1788) (Pintar, I., 1954) in Bretonec Balthasar Hacquet (1739/1740–1815) sta temeljito popisala hude znake živosrebr- ne zastrupitve in priporočila preventivo z vsakodnevnim kopanjem delavcev po delu v topli vodi, s preoblačenjem in dnevnim pranjem rudniške delovne obleke, s pitjem polovice litra mleka dnevno na rudarja in s čim boljšim zračenjem rudniških jaškov. Vsega tega pa oblasti v glavnem niso upo- števale, saj so presodile, da bi bil to prevelik denarni vložek (Zupanič Slavec, Z., Slavec, K., 2008). Scopoli je to leta 1761 popisal v pomembnem delu De Hydrargyro Idriensi. Tentamina physico-chemico-medica (Fizikal- no-kemijska medicinska razprava o idrijskem živem srebru). Z zdravstvenimi posledicami dela v ru- dniku živega srebra v Idriji se je med za- dnjimi strokovnjaki pri nas veliko ukvarjal specialist medicine dela dr. Alfred Bogo- mir Kobal (1934–2021), ki je svojo poklic- no pot posvetil zdravljenju idrijskih rudar- jev in raziskovanju posledic izpostavljenosti živemu srebru (Kobal, 1975; Kobal in sod., 2017). Zaradi izčrpanja rude je rudnik v dvajsetem stoletju prenehal delovati, zaradi izjemne zgodovine pa je bil leta 2012 vpisan v Unescovo zakladnico svetovne kulturne dediščine. Zgodovina obravnave kroničnih zastrupitev delavcev je popisana v poglavju o razvoju medicine dela, prometa in športa. (Glej javnozdravstveno (1.) knjigo Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.) Toksikološko problematiko obravnavajo tu- di na področju medicine dela, prometa in športa ter na ustanovi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in pri njegovih predhodnikih. Klinična toksikologija se pre- pleta tudi z okoljsko toksikologijo. S po- klicno toksikologijo se ukvarjata Zavod za varstvo pri delu z dolgoletnim predstojni- kom prof. dr. Marjanom Bilbanom in Kli- nični inštitut za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, na katerem med drugimi prof. dr. Metoda Dodič Fikfak vrsto let prodorno spremlja posledice izpostavljanja azbestu, ki pa strogo gledano ne sodi med kemika- lije, saj gre za vlakna, torej fizikalne delce, ki lahko povzročajo azbestozo in mezoteli- om. (Glej javnozdravstveno (1.) knjigo Zgo- dovina zdravstva in medicine na Slovenskem, poglavje o razvoju medicine dela, prometa in športa.) Okoljska toksikologija se primarno ukvar- ja s preučevanjem in zmanjševanjem vplivov kemikalij iz okolja na zdravje. Sodelavci Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in njegovih predhodnikov se z okoljsko toksikologijo v okviru zdravstve- ne ekologije in higiene ukvarjajo že sto let. Higienski zavod v Ljubljani, ustanovljen leta 1923, sedaj NIJZ in Nacionalni la- boratorij za zdravje, okolje in hrano (NL- ZOH), je sodeloval pri obsežnih akcijah sanacije okolja in pri higiensko-preventivnih delih ter dezinfekcijah (razkuževanjih) in dezinsekcijah (uničevanjih mrčesa). Posebna pozornost je bila namenjena nadzoru kako- vosti živil, njihovi proizvodnji in distribuciji, nadzoru pitne vode, higienskim razmeram za delo in higienskim okoliščinam stavbnih, rekreacijskih in drugih površin (Zupanič Slavec, 2005). Pomemben mejnik na področju okoljske toksikologije je bilo odkritje onesnaženosti kraškega okolja v Beli krajini s poliklorira- nimi bifenili (angleško policloride biphenils, PCB). V obdobju proizvodnje kondenzator- 266 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 267Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) jev v letih od 1962 do 1985 v tovarni Iskra Semič so podzemne in površinske vode po- vodja reke Krupe in zrak onesnažili izpusti polikloriranih bifenilov iz tovarne. Ugo- tovljene so bile precej visoke koncentracije polikloriranih bifenilov v okolju, živalih in ljudeh in tudi nekoliko povečana obolevnost in smrtnost. Zaradi majhnega števila prime- rov in množice begavih spremenljivk vzročna povezanost z izpostavljenostjo polikloriranim bifenilom vseeno ni bila dokazana, razen pri vplivu na razvoj zob. Poliklorirani bifenili se razgrajujejo zelo počasi in so razvrščeni v dvanajst za okolje najbolj škodljivih ob- stojnih organskih onesnaževalcev. Čeprav so poliklorirani bifenili že dobra tri desetletja prepovedani, ostaja obremenjenost okolja in prebivalcev s polikloriranimi bifenili v obči- ni Semič večja kot drugod v Sloveniji (Har- lander, Miljavac, 2013; Jan, Vrbič, 2000). Toksikologija je v Sloveniji dobila dodaten zagon z uvajanjem nove kemijske, kmetij- ske, živilske in okoljske zakonodaje konec devetdesetih let dvajsetega stoletja. V skla- du z njo je bilo treba ocenjevati tveganje pri izpostavljenosti kemičnim snovem iz širšega in ožjega fizičnega okolja. Ocena tveganja je proces, s katerim ovrednotijo verjetnost za nastanek škodljivih posledic na zdravje pri znani oziroma predvideni izpostavljenosti. Na tedanjem Inštitutu za varovanje zdrav- ja (IVZ) so začeli ocenjevati škodljivost kemijskih snovi v skladu z mednarodnimi smernicami leta 1999. Poleg sodelavcev z Inštituta za varovanje zdravja so sodelovali še strokovnjaki iz Centra za zastrupitve, z Inštituta za farmakologijo in eksperimen- talno toksikologijo in Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, s Kemijskega inštituta ter z Ura- da Republike Slovenije za kemikalije. Leta 2004 je bil ustanovljen Oddelek za toksi- kologijo z namenom pospeševanja kemij- ske varnosti in preprečevanja akutnih in kroničnih zastrupitev ter drugih škodljivih posledic izpostavljenosti kemičnim snovem. Sodelavci Oddelka za toksikologijo so razvi- jali toksikološke ocene tveganja zaradi fito- farmacevtskih sredstev, predmetov splošne rabe, živil in pitne vode, javnozdravstvene vidike toksikovigilance in se udejstvovali v raziskovalnih, pedagoških in publicističnih dejavnostih (Perharič, 2012). Da bi pripo- mogli k boljšemu razumevanju širše javnosti o koristnih in škodljivih učinkih različnih kemikalij ter posledično k širjenju zavesti o pomenu kemijske varnosti, so iz angleščine prevedli in leta 2008 izdali knjigo Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražni- ki priznanega britanskega toksikologa prof. Johna Timbrella, namenjeno širokemu kro- gu bralcev (Timbrell, 2008). Oddelek za to- ksikologijo je uspešno deloval do reorgani- zacije inštituta leta 2010. Ukinitev oddelka je prispevala k zmanjšanju učinkovitosti in upočasnila nadaljnji razvoj. Med pomembne raziskovalne dosežke Od- delka za toksikologijo sodi raziskava, ki ji je botrovala množična zastrupitev z ajdovo moko, onesnaženo s semeni navadnega kri- stavca, ki med ajdo pogosto raste kot plevel. Iz prvotne ocene tveganja po naročilu Zdra- vstvenega inšpektorata leta 2003 so v nasle- dnjih letih na podlagi poskusov na zdravih prostovoljcih določili akutni referenčni od- merek za mešanico atropina in skopolami- na v živilih. Akutni referenčni odmerek za navedena alkaloida do tedaj namreč ni bil določen. Na izsledkih te raziskave temelji- ta znanstveno stališče Evropske agencije za varno hrano za tropanske alkaloide v živilih in krmi ter skupno stališče Organizacije za hrano in kmetijstvo in Svetovne zdravstvene organizacije (Scientific Opinion on Tropane alkaloids in food and feed. EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain (CON- TAM), 2013; Joint FAO/WHO Expert Meeting on Tropane Alkaloids, 2020). Na nekdanjem Inštitutu za varovanje zdravja (1992–2014) sta nekaj časa uspešno delovala tudi Laboratorij za genotoksičnost in ekotoksikologijo 1 ter Laboratorij za sa- nitarno kemijo. Prvi je bil zaradi ekonom- skih razlogov ukinjen leta 2003. Laboratorij za sanitarno kemijo se je uspešno akreditiral in je za potrebe presoje varnosti (ocene tve- ganja) izvajal analitsko sledenje pitne vode, živil in predmetov splošne rabe. Razvijali so tudi nove metode in sodelovali v raziskoval- nih projektih. Leta 2012 je bil priključen Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor, leta 2014 pa novoustanovljenemu Nacio- nalnemu laboratoriju za zdravje, okolje in hrano s sedežem v Mariboru, vendar zaradi racionalizacije poslovanja ljubljanska enota laboratorija postopoma ugaša. V drugem desetletju enaindvajsetega stole- tja so se na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) na področju toksikologije poleg rutinskih ocen tveganja fitofarma- cevtskih sredstev ter ostankov kemikalij v živilih in pitni vodi posvečali predvsem nadaljnjemu razvoju ocenjevanja tveganja, poenotenju metodoloških postopkov na na- cionalni ravni, prenašanju novih metodolo- ških pristopov v slovenski prostor in vzpo- stavljanju mreže strokovnjakov iz drugih ustanov in resorjev, da bi tako učinkoviteje analizirali okoljska tveganja za zdravje ljudi ter prispevali k varnejšemu bivanju v okolju (Ciraj, Vračko, ur., 2016; Pollak, Perharič, ur., 2017). Vse večjo pozornost so namenjali humanemu nadzoru (HBM), to je dolo- čanju ravni kemikalij v telesnih tekočinah in tkivih, ugotavljanju škodljivih učinkov kemikalij in z razvojem genetike ugota- vljanju razlik v občutljivosti glede nastanka škodljivih učinkov (Perharič, 2013; Perha- rič in sod., 2018). Primer dobre prakse na področju toksikovigilance so dejavnosti v 1 Ustanovila ga je živilska tehnologinja prof. dr. Metka Filipič. Neoluščeno ajdovo zrnje, pomešano s srčastimi semeni navadnega kristavca. Foto: Lovro Stanovnik. 266 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 267Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) jev v letih od 1962 do 1985 v tovarni Iskra Semič so podzemne in površinske vode po- vodja reke Krupe in zrak onesnažili izpusti polikloriranih bifenilov iz tovarne. Ugo- tovljene so bile precej visoke koncentracije polikloriranih bifenilov v okolju, živalih in ljudeh in tudi nekoliko povečana obolevnost in smrtnost. Zaradi majhnega števila prime- rov in množice begavih spremenljivk vzročna povezanost z izpostavljenostjo polikloriranim bifenilom vseeno ni bila dokazana, razen pri vplivu na razvoj zob. Poliklorirani bifenili se razgrajujejo zelo počasi in so razvrščeni v dvanajst za okolje najbolj škodljivih ob- stojnih organskih onesnaževalcev. Čeprav so poliklorirani bifenili že dobra tri desetletja prepovedani, ostaja obremenjenost okolja in prebivalcev s polikloriranimi bifenili v obči- ni Semič večja kot drugod v Sloveniji (Har- lander, Miljavac, 2013; Jan, Vrbič, 2000). Toksikologija je v Sloveniji dobila dodaten zagon z uvajanjem nove kemijske, kmetij- ske, živilske in okoljske zakonodaje konec devetdesetih let dvajsetega stoletja. V skla- du z njo je bilo treba ocenjevati tveganje pri izpostavljenosti kemičnim snovem iz širšega in ožjega fizičnega okolja. Ocena tveganja je proces, s katerim ovrednotijo verjetnost za nastanek škodljivih posledic na zdravje pri znani oziroma predvideni izpostavljenosti. Na tedanjem Inštitutu za varovanje zdrav- ja (IVZ) so začeli ocenjevati škodljivost kemijskih snovi v skladu z mednarodnimi smernicami leta 1999. Poleg sodelavcev z Inštituta za varovanje zdravja so sodelovali še strokovnjaki iz Centra za zastrupitve, z Inštituta za farmakologijo in eksperimen- talno toksikologijo in Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, s Kemijskega inštituta ter z Ura- da Republike Slovenije za kemikalije. Leta 2004 je bil ustanovljen Oddelek za toksi- kologijo z namenom pospeševanja kemij- ske varnosti in preprečevanja akutnih in kroničnih zastrupitev ter drugih škodljivih posledic izpostavljenosti kemičnim snovem. Sodelavci Oddelka za toksikologijo so razvi- jali toksikološke ocene tveganja zaradi fito- farmacevtskih sredstev, predmetov splošne rabe, živil in pitne vode, javnozdravstvene vidike toksikovigilance in se udejstvovali v raziskovalnih, pedagoških in publicističnih dejavnostih (Perharič, 2012). Da bi pripo- mogli k boljšemu razumevanju širše javnosti o koristnih in škodljivih učinkih različnih kemikalij ter posledično k širjenju zavesti o pomenu kemijske varnosti, so iz angleščine prevedli in leta 2008 izdali knjigo Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražni- ki priznanega britanskega toksikologa prof. Johna Timbrella, namenjeno širokemu kro- gu bralcev (Timbrell, 2008). Oddelek za to- ksikologijo je uspešno deloval do reorgani- zacije inštituta leta 2010. Ukinitev oddelka je prispevala k zmanjšanju učinkovitosti in upočasnila nadaljnji razvoj. Med pomembne raziskovalne dosežke Od- delka za toksikologijo sodi raziskava, ki ji je botrovala množična zastrupitev z ajdovo moko, onesnaženo s semeni navadnega kri- stavca, ki med ajdo pogosto raste kot plevel. Iz prvotne ocene tveganja po naročilu Zdra- vstvenega inšpektorata leta 2003 so v nasle- dnjih letih na podlagi poskusov na zdravih prostovoljcih določili akutni referenčni od- merek za mešanico atropina in skopolami- na v živilih. Akutni referenčni odmerek za navedena alkaloida do tedaj namreč ni bil določen. Na izsledkih te raziskave temelji- ta znanstveno stališče Evropske agencije za varno hrano za tropanske alkaloide v živilih in krmi ter skupno stališče Organizacije za hrano in kmetijstvo in Svetovne zdravstvene organizacije (Scientific Opinion on Tropane alkaloids in food and feed. EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain (CON- TAM), 2013; Joint FAO/WHO Expert Meeting on Tropane Alkaloids, 2020). Na nekdanjem Inštitutu za varovanje zdravja (1992–2014) sta nekaj časa uspešno delovala tudi Laboratorij za genotoksičnost in ekotoksikologijo 1 ter Laboratorij za sa- nitarno kemijo. Prvi je bil zaradi ekonom- skih razlogov ukinjen leta 2003. Laboratorij za sanitarno kemijo se je uspešno akreditiral in je za potrebe presoje varnosti (ocene tve- ganja) izvajal analitsko sledenje pitne vode, živil in predmetov splošne rabe. Razvijali so tudi nove metode in sodelovali v raziskoval- nih projektih. Leta 2012 je bil priključen Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor, leta 2014 pa novoustanovljenemu Nacio- nalnemu laboratoriju za zdravje, okolje in hrano s sedežem v Mariboru, vendar zaradi racionalizacije poslovanja ljubljanska enota laboratorija postopoma ugaša. V drugem desetletju enaindvajsetega stole- tja so se na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) na področju toksikologije poleg rutinskih ocen tveganja fitofarma- cevtskih sredstev ter ostankov kemikalij v živilih in pitni vodi posvečali predvsem nadaljnjemu razvoju ocenjevanja tveganja, poenotenju metodoloških postopkov na na- cionalni ravni, prenašanju novih metodolo- ških pristopov v slovenski prostor in vzpo- stavljanju mreže strokovnjakov iz drugih ustanov in resorjev, da bi tako učinkoviteje analizirali okoljska tveganja za zdravje ljudi ter prispevali k varnejšemu bivanju v okolju (Ciraj, Vračko, ur., 2016; Pollak, Perharič, ur., 2017). Vse večjo pozornost so namenjali humanemu nadzoru (HBM), to je dolo- čanju ravni kemikalij v telesnih tekočinah in tkivih, ugotavljanju škodljivih učinkov kemikalij in z razvojem genetike ugota- vljanju razlik v občutljivosti glede nastanka škodljivih učinkov (Perharič, 2013; Perha- rič in sod., 2018). Primer dobre prakse na področju toksikovigilance so dejavnosti v 1 Ustanovila ga je živilska tehnologinja prof. dr. Metka Filipič. Neoluščeno ajdovo zrnje, pomešano s srčastimi semeni navadnega kristavca. Foto: Lovro Stanovnik. 268 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 269Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) zvezi z izpostavljenostjo svincu v Zgornji Mežiški dolini. Čeprav rudnik svinca že vrsto let ne obratuje, se preostala jalovina predeluje in prodaja kot gradbeni material. Mletje in transport jalovine še vedno po- membno prispevata k izpostavljenosti svincu pri krajevnih prebivalcih, posebej otrocih (Ivartnik, Pavlič, Hudopisk, 2016). Od leta 2017 je Nacionalni inštitut za javno zdravje tudi nacionalno vozlišče za humani nadzor v sklopu evropskega raziskovalnega projekta Evropska pobuda za humani nadzor (About us. HBM4EU, 2023) in od leta 2022 nacio- nalno vozlišče Partnerstva za oceno tveganja zaradi izpostavljenosti kemikalijam. Posebno pozornost namenjajo ozaveščanju splošne in strokovne javnosti. V sodelovanju z Ura- dom Republike Slovenije za kemikalije in Zavodom Republike Slovenije za šolstvo or- ganizirajo redna letna srečanja Kemijska var- nost in predavanja o varni uporabi kemikalij na osnovnih in srednjih šolah. 2 Učijo tudi na številnih nacionalnih in mednarodnih strokovnih tečajih in v sklopu dodiplomskih in podiplomskih programov na slovenskih visokih šolah in univerzah. Toksikovigilanca pomeni zaznavanje in spremljanje toksikoloških nevarnosti in tve- ganj. O teh je treba ozaveščati in uvajati ukrepe za zmanjševanje tveganj. Na tem področju na Nacionalnem inštitu- tu za javno zdravje deluje prim. dr. Lucija Perharič, zdravnica, internistka, pri EU- ROTOX registrirana toksikologinja – ERT 3 in sodelavka kraljevega kolegija zdravnikov 2 Začetek te dejavnosti je v začetku enaindvajsetega stoletja usklajevala biologinja izr. prof. dr. Katarina Čer- ne z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksi- kologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. 3 Angleško: European Registered Toxicologist. (FRCP-UK) 4 s petintridesetletnimi klinič- nimi, strokovnimi, raziskovalnimi in peda- goškimi izkušnjami na področjih splošne, interne in urgentne medicine, klinične to- ksikologije in klinične farmakologije ter pre- učevanja vplivov fizičnega okolja na zdrav- je. 5 Leta 1999 se je po vrnitvi iz Anglije zaposlila na Centru za zdravstveno ekologijo Inštituta za varovanje zdravja, kjer je vzpo- 4 Angleško: Fellow of the Royal College of Physi- cians-UK. 5 Za delo na projektu Toxicological problems resul- ting from exposure to traditional remedies and food supplements (Posledične toksikološke težave zaradi izpostavljenosti tradicionalnim zdravilom in prehran- skim dodatkom) pod vodstvom prof. Virginie Murray je 1993 prejela nagrado fundacije Rank Prize. stavila in razvijala ocenjevanje škodljivosti kemijskih dejavnikov iz okolja in javnoz- dravstvene vidike toksikovigilance. Bila je pobudnica in soavtorica prvotnega predloga nacionalnega humanega nadzora kemikalij. Prim. dr. Perharič je nacionalna predstavni- ca v globalni mreži za oceno tveganja rav- nanja s kemikalijami, ki deluje pri Svetovni zdravstveni organizaciji (Perharič, L., 2022). Zanimivosti iz toksikologije Pesticidi Industrijska proizvodnja pesticidov se je razmahnila v dvajsetem stoletju. Pesticidi naj bi bili selektivno strupeni za ciljne vrste, vendar imajo lahko škodljive učinke tudi na neciljne organizme, rastline, živali in ljudi. Uporaba pesticidov je pri sodobnem nači- nu življenja nujna, vendar v javnosti zaradi primerov naključnih in namernih zastrupi- tev ter nepravilne uporabe in nekritičnega sprejemanja pogosto zavajajočih in napačnih informacij o škodljivosti pesticidov vzbujajo veliko zaskrbljenost. Ob pravilni uporabi je večina sodobnih pesticidov razmeroma ne- škodljiva. Da bi omogočili varno uporabo in zmanj- šali verjetnost nastanka škodljivih posledic na neciljne organizme, je potreben nadzor prodaje, uporabe in ostankov pesticidov v pitni vodi, živilih in predmetih splošne rabe. Pred prvo registracijo se določijo ne- varne lastnosti za ljudi, druge neciljne orga- nizme in okolje, oceni se tveganje in določi največja dovoljena količina ostankov. Po pri- dobitvi dovoljenja za uporabo potekajo to- ksikovigilančne dejavnosti. Za zagotavljanje varnosti ob predvideni uporabi pesticidov so po zakonu odgovorni proizvajalci. Novejša sprememba zakonodaje na področju pestici- dov, ki je v veljavo stopila v letih 2017 in 2018, je nadzor kemičnih motilcev endo- krinega sistema (KMES) (Perharič, 2018). Navodila za izdelavo ocene tveganja za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti kemijskim in mikrobiološkim dejavnikom iz okolja, 2017. Za varno uporabo pesticidov je potreben nadzor prodaje, uporabe in ostankov pesticidov v pitni vodi, živilih in predmetih splošne rabe. 268 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 269Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) zvezi z izpostavljenostjo svincu v Zgornji Mežiški dolini. Čeprav rudnik svinca že vrsto let ne obratuje, se preostala jalovina predeluje in prodaja kot gradbeni material. Mletje in transport jalovine še vedno po- membno prispevata k izpostavljenosti svincu pri krajevnih prebivalcih, posebej otrocih (Ivartnik, Pavlič, Hudopisk, 2016). Od leta 2017 je Nacionalni inštitut za javno zdravje tudi nacionalno vozlišče za humani nadzor v sklopu evropskega raziskovalnega projekta Evropska pobuda za humani nadzor (About us. HBM4EU, 2023) in od leta 2022 nacio- nalno vozlišče Partnerstva za oceno tveganja zaradi izpostavljenosti kemikalijam. Posebno pozornost namenjajo ozaveščanju splošne in strokovne javnosti. V sodelovanju z Ura- dom Republike Slovenije za kemikalije in Zavodom Republike Slovenije za šolstvo or- ganizirajo redna letna srečanja Kemijska var- nost in predavanja o varni uporabi kemikalij na osnovnih in srednjih šolah. 2 Učijo tudi na številnih nacionalnih in mednarodnih strokovnih tečajih in v sklopu dodiplomskih in podiplomskih programov na slovenskih visokih šolah in univerzah. Toksikovigilanca pomeni zaznavanje in spremljanje toksikoloških nevarnosti in tve- ganj. O teh je treba ozaveščati in uvajati ukrepe za zmanjševanje tveganj. Na tem področju na Nacionalnem inštitu- tu za javno zdravje deluje prim. dr. Lucija Perharič, zdravnica, internistka, pri EU- ROTOX registrirana toksikologinja – ERT 3 in sodelavka kraljevega kolegija zdravnikov 2 Začetek te dejavnosti je v začetku enaindvajsetega stoletja usklajevala biologinja izr. prof. dr. Katarina Čer- ne z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksi- kologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. 3 Angleško: European Registered Toxicologist. (FRCP-UK) 4 s petintridesetletnimi klinič- nimi, strokovnimi, raziskovalnimi in peda- goškimi izkušnjami na področjih splošne, interne in urgentne medicine, klinične to- ksikologije in klinične farmakologije ter pre- učevanja vplivov fizičnega okolja na zdrav- je. 5 Leta 1999 se je po vrnitvi iz Anglije zaposlila na Centru za zdravstveno ekologijo Inštituta za varovanje zdravja, kjer je vzpo- 4 Angleško: Fellow of the Royal College of Physi- cians-UK. 5 Za delo na projektu Toxicological problems resul- ting from exposure to traditional remedies and food supplements (Posledične toksikološke težave zaradi izpostavljenosti tradicionalnim zdravilom in prehran- skim dodatkom) pod vodstvom prof. Virginie Murray je 1993 prejela nagrado fundacije Rank Prize. stavila in razvijala ocenjevanje škodljivosti kemijskih dejavnikov iz okolja in javnoz- dravstvene vidike toksikovigilance. Bila je pobudnica in soavtorica prvotnega predloga nacionalnega humanega nadzora kemikalij. Prim. dr. Perharič je nacionalna predstavni- ca v globalni mreži za oceno tveganja rav- nanja s kemikalijami, ki deluje pri Svetovni zdravstveni organizaciji (Perharič, L., 2022). Zanimivosti iz toksikologije Pesticidi Industrijska proizvodnja pesticidov se je razmahnila v dvajsetem stoletju. Pesticidi naj bi bili selektivno strupeni za ciljne vrste, vendar imajo lahko škodljive učinke tudi na neciljne organizme, rastline, živali in ljudi. Uporaba pesticidov je pri sodobnem nači- nu življenja nujna, vendar v javnosti zaradi primerov naključnih in namernih zastrupi- tev ter nepravilne uporabe in nekritičnega sprejemanja pogosto zavajajočih in napačnih informacij o škodljivosti pesticidov vzbujajo veliko zaskrbljenost. Ob pravilni uporabi je večina sodobnih pesticidov razmeroma ne- škodljiva. Da bi omogočili varno uporabo in zmanj- šali verjetnost nastanka škodljivih posledic na neciljne organizme, je potreben nadzor prodaje, uporabe in ostankov pesticidov v pitni vodi, živilih in predmetih splošne rabe. Pred prvo registracijo se določijo ne- varne lastnosti za ljudi, druge neciljne orga- nizme in okolje, oceni se tveganje in določi največja dovoljena količina ostankov. Po pri- dobitvi dovoljenja za uporabo potekajo to- ksikovigilančne dejavnosti. Za zagotavljanje varnosti ob predvideni uporabi pesticidov so po zakonu odgovorni proizvajalci. Novejša sprememba zakonodaje na področju pestici- dov, ki je v veljavo stopila v letih 2017 in 2018, je nadzor kemičnih motilcev endo- krinega sistema (KMES) (Perharič, 2018). Navodila za izdelavo ocene tveganja za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti kemijskim in mikrobiološkim dejavnikom iz okolja, 2017. Za varno uporabo pesticidov je potreben nadzor prodaje, uporabe in ostankov pesticidov v pitni vodi, živilih in predmetih splošne rabe. 270 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 271Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) Insekticid Zacherlin in arhitekt Jože Plečnik V avstrijski monarhiji je od sredine devet- najstega stoletja podjetnik Johann Zacherl (1814–1888) tržil in kasneje proizvajal in- sekticidni prašek Zacherlin. Z insektici- dom se je seznanil že v štiridesetih letih devetnajstega stoletja na svojem potovanju po Kavkazu. Navdušil ga je naravni repe- lent, prašek iz posušenih in zmletih cvetov krizantem (Chrysanthemum cinerariifolium in Chrysanthemum coccineum), ki je vseboval ka- sneje, leta 1924, odkrite piretrine. Sprva je rastlinski material uvažal iz gruzijskega Ti- f lisa (Tbilisija) na Dunaj, nato je začel ra- stline gojiti sam in jih predelovati v prepa- rat, s katerim je obogatel (Johann Zacherl. Wikipedija, 2022). Zacherlov sin Johann je, ko je družina obo- gatela, v začetku dvajsetega stoletja na Du- naju naročil pri arhitektu Jožetu Plečniku načrt za veliko poslovno stavbo v nepo- sredni bližini Štefanove cerkve, ki jo je naš veliki arhitekt znotraj na več mestih okrasil s stiliziranimi žuželkami, predvsem na sto- pnišču in lestencih. Tako je bil tudi Plečnik deležen slave na račun Zacherlovega insek- ticida. Ogenj sv. Antona: zastrupitev z rženimi rožički Ergotízem  (tudi  žitna kuga) je kronična zastrupitev z rženimi rožički  oziroma nji- hovimi alkoholi, predvsem ergotaminom. Prvi je pravi vzrok zastrupitve opisal le- ta 1676 francoski zdravnik Denis Dodert (1634–1707). Rženi rožiček je kompakten micelij glive škrlatnordeča glavnica (Clavi- ceps purpurea) in raste predvsem na klasih rži, pa tudi na drugih žitih. Izraz ergoti- zem je torej nastal v osemnajstem stoletju in izvira iz francoske besede ergot, petelinja ostroga, ki ji je rožiček podoben. Kadar so bili rožički pomešani z žitnim zrnjem, je bi- la moka kontaminirana z njihovimi alkalo- idi. Zgodovinsko so znane epidemije ergotizma že od antičnega časa, znana so pa tudi poročila o epidemijah iz srednjega in novega ve- ka, pri katerih je prihajalo do množičnega umiranja. V Evropi so se epidemije pojavljale v deželah, kjer je bila rž glavni vir prehrane. Z uvedbo krompirja v pre- hrano v obdobju od šest- najstega do osemnajstega stoletja so postale epide- mije ergotizma redkejše. Zastrupitev je povzročala vztrajajoče žilne spazme z u lcerog a ng renoznimi sprememba mi na ud i h , psihotične reakcije in kon- vulzije, podobne epileptič- nim, drisko, bruhanje, pri nosečnicah pa splav zaradi uterotoničnega delovanja. Zaradi kožnih sprememb in pekočih bolečin so za- strupitev nekdaj imenova- li ogenj sv. Antona  ali tudi »sveti ogenj«  (ignis sacer). Poimenovanje izvira iz ka- toliškega reda sv. Antona, ustanovljenega leta 1095 v Franciji za zdravljenje te bolezni. Ti menihi so ustanavljali svoje bolnišnice in v štirinaj- stem stoletju skrbeli tudi za bolnike, ki jih je prizadela  črna kuga. Na višku svoje moči so v petnajstem stoletju v osrednji Evropi imeli tristo sedemdeset bolnišnic. Zaradi Detajl stopnišča Zaherlove hiše (Zacherlhaus) na Dunaju, delo slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, kjer je uporabil žuželke kot dekorativni element. Vir: Wikimedia Common. Bolnik z ergotizmom na sliki Matthiasa Grünewalda Skušnjave svetega Antona (1516-1519). Slika je del Isenheimskega oltarja, ki se danes nahaja v muzeju v Colmarju v Alzaciji. Vir: Wikimedia Commons. 270 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 271Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) Insekticid Zacherlin in arhitekt Jože Plečnik V avstrijski monarhiji je od sredine devet- najstega stoletja podjetnik Johann Zacherl (1814–1888) tržil in kasneje proizvajal in- sekticidni prašek Zacherlin. Z insektici- dom se je seznanil že v štiridesetih letih devetnajstega stoletja na svojem potovanju po Kavkazu. Navdušil ga je naravni repe- lent, prašek iz posušenih in zmletih cvetov krizantem (Chrysanthemum cinerariifolium in Chrysanthemum coccineum), ki je vseboval ka- sneje, leta 1924, odkrite piretrine. Sprva je rastlinski material uvažal iz gruzijskega Ti- f lisa (Tbilisija) na Dunaj, nato je začel ra- stline gojiti sam in jih predelovati v prepa- rat, s katerim je obogatel (Johann Zacherl. Wikipedija, 2022). Zacherlov sin Johann je, ko je družina obo- gatela, v začetku dvajsetega stoletja na Du- naju naročil pri arhitektu Jožetu Plečniku načrt za veliko poslovno stavbo v nepo- sredni bližini Štefanove cerkve, ki jo je naš veliki arhitekt znotraj na več mestih okrasil s stiliziranimi žuželkami, predvsem na sto- pnišču in lestencih. Tako je bil tudi Plečnik deležen slave na račun Zacherlovega insek- ticida. Ogenj sv. Antona: zastrupitev z rženimi rožički Ergotízem  (tudi  žitna kuga) je kronična zastrupitev z rženimi rožički  oziroma nji- hovimi alkoholi, predvsem ergotaminom. Prvi je pravi vzrok zastrupitve opisal le- ta 1676 francoski zdravnik Denis Dodert (1634–1707). Rženi rožiček je kompakten micelij glive škrlatnordeča glavnica (Clavi- ceps purpurea) in raste predvsem na klasih rži, pa tudi na drugih žitih. Izraz ergoti- zem je torej nastal v osemnajstem stoletju in izvira iz francoske besede ergot, petelinja ostroga, ki ji je rožiček podoben. Kadar so bili rožički pomešani z žitnim zrnjem, je bi- la moka kontaminirana z njihovimi alkalo- idi. Zgodovinsko so znane epidemije ergotizma že od antičnega časa, znana so pa tudi poročila o epidemijah iz srednjega in novega ve- ka, pri katerih je prihajalo do množičnega umiranja. V Evropi so se epidemije pojavljale v deželah, kjer je bila rž glavni vir prehrane. Z uvedbo krompirja v pre- hrano v obdobju od šest- najstega do osemnajstega stoletja so postale epide- mije ergotizma redkejše. Zastrupitev je povzročala vztrajajoče žilne spazme z u lcerog a ng renoznimi sprememba mi na ud i h , psihotične reakcije in kon- vulzije, podobne epileptič- nim, drisko, bruhanje, pri nosečnicah pa splav zaradi uterotoničnega delovanja. Zaradi kožnih sprememb in pekočih bolečin so za- strupitev nekdaj imenova- li ogenj sv. Antona  ali tudi »sveti ogenj«  (ignis sacer). Poimenovanje izvira iz ka- toliškega reda sv. Antona, ustanovljenega leta 1095 v Franciji za zdravljenje te bolezni. Ti menihi so ustanavljali svoje bolnišnice in v štirinaj- stem stoletju skrbeli tudi za bolnike, ki jih je prizadela  črna kuga. Na višku svoje moči so v petnajstem stoletju v osrednji Evropi imeli tristo sedemdeset bolnišnic. Zaradi Detajl stopnišča Zaherlove hiše (Zacherlhaus) na Dunaju, delo slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, kjer je uporabil žuželke kot dekorativni element. Vir: Wikimedia Common. Bolnik z ergotizmom na sliki Matthiasa Grünewalda Skušnjave svetega Antona (1516-1519). Slika je del Isenheimskega oltarja, ki se danes nahaja v muzeju v Colmarju v Alzaciji. Vir: Wikimedia Commons. 272 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 273Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) nepoznavanja vzroka bolezni so ergotizem povezovali tudi s čarovništvom. Po odkri- tju pravega vzroka bolezni so začeli rožičke odstranjevati iz žitnega zrnja pred mletjem v mlinu, vendar so se epidemije zastrupitev z drugimi vrstami glive (Claviceps sorghi, Cla- viceps africana) pojavljale v deželah tretjega sveta še v dvajsetem stoletju (Ergotizem. Wikipedija, 2022; Gelmetti, C., 2010). V medicini se ergotamin in dihidroergo- tamin v zelo omejenem odmerjanju v ne- katerih državah še vedno uporabljata kot zdravilo proti migreni, ker povečujeta na- petost (tonus) lobanjskih (kranialnih) arterij in s tem lajšata bolečino tako pri migreni kot tudi glavobolu v skupkih. V Sloveni- ji preparate z alkaloidi rženih rožičkov ali njihovimi dihidroderivati ne uporabljajo več. Izjema je derivat ergokriptina bromokriptin, dopaminski agonist in zaviralec izločanja prolaktina, ki ga uporabljajo pri hiperpro- laktinemiji in parkinsonizmu. Droge in čarovništvo Na prehodu iz srednjega v novi vek so ime- le v čarovništvu pomembno vlogo nekatere halucinogene rastline. V tem obdobju so po Evropi pustošile kuga, lakota in voj- ne, za kar naj bi v ljudskih predstavah bi- lo mnogo krivcev, med njimi čarovnice in čarovniki. Navadno so bile žrtve ljudskih predstav ženske. Čarovnice in čarovniki so bili posamezniki, ki naj bi letali po zraku in se zbirali na odročnih krajih, kjer naj bi izvajali pregrešne orgije. Za čarovništvo so bili obtoženi na podlagi pričevanj »očivid- cev«. Priznanja so bila največkrat izsiljena z mučenjem inkvizicije, možna razlaga za nenavadno vedênje in tovrstna pričevanja pa je uporaba psihoaktivnih snovi. Valvasor je v IV. knjigi Slave vojvodine Kranjske zapisal, da povsod po Kranjskem rastejo petoprstnik potočnik, kolmež, zelena in volčji koren, ki jih uporabljajo čarovnice, da se povežejo s hudičem. Iz njih naj bi izdelovale čarobno mast, s katero naj bi poletele na čarovniški ples. Že pred Valvasorjem so opisali sestavo čarobne masti, ki je vsebovala petoprstnik (Potentilla carniolica), omej (Aconitum vari- egatum) in razhudnikovko (Solanum somni- ferum), lahko pa tudi volčjo češnjo (Atropa belladonna), črni zobnik (Hyoscyamus ni- ger), mandragoro (Mandragora officinalis) in kristavec (Datura stramonium). Giovanni Batista della Porta (1535–1615) je leta 1562 poročal o »čarovnici«, ki se je prostovoljno pred pričami slekla do golega in namazala s čarobno mastjo. Zatem je utonila v globok spanec, iz katerega se ni zbudila tudi ob udarcih prič. Ko se je prebudila, je pripove- dovala, kako je letela prek jezer in gora, in se kljub modricam, pridobljenim med tepe- žem prič, ni pustila prepričati, da gre le za utvaro, privid (Milčinski, 1978). V letih od 1997 do 2007 je svet zajel nov val zanimanja za čarovništvo (in botaniko), saj so v tistem času izhajale izredno prilju- bljene knjige o mladem čarovniku Harryju Potterju. Zajedavski rženi rožiček (črno) na pšenici, ki povzroča zastrupitev, imenovano ergotizem. Vir: Wikimedia Commons. Podlišček ali Mandragora officinarum je ena izmed čarovniških rastlin, ki jo spremlja zelo star, dolg in nenavaden seznam učinkovin ter načinov uporabe. Ker korenine mandragore spominjajo na človeško telo, so upodobljene kot žensko ali moško telo, ki ima namesto las zelene liste. Ilustracija iz knjige De Materia Medica grškega zdravnika Dioskorida iz leta 1460. Vir: Science Photo Library. 272 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 273Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) nepoznavanja vzroka bolezni so ergotizem povezovali tudi s čarovništvom. Po odkri- tju pravega vzroka bolezni so začeli rožičke odstranjevati iz žitnega zrnja pred mletjem v mlinu, vendar so se epidemije zastrupitev z drugimi vrstami glive (Claviceps sorghi, Cla- viceps africana) pojavljale v deželah tretjega sveta še v dvajsetem stoletju (Ergotizem. Wikipedija, 2022; Gelmetti, C., 2010). V medicini se ergotamin in dihidroergo- tamin v zelo omejenem odmerjanju v ne- katerih državah še vedno uporabljata kot zdravilo proti migreni, ker povečujeta na- petost (tonus) lobanjskih (kranialnih) arterij in s tem lajšata bolečino tako pri migreni kot tudi glavobolu v skupkih. V Sloveni- ji preparate z alkaloidi rženih rožičkov ali njihovimi dihidroderivati ne uporabljajo več. Izjema je derivat ergokriptina bromokriptin, dopaminski agonist in zaviralec izločanja prolaktina, ki ga uporabljajo pri hiperpro- laktinemiji in parkinsonizmu. Droge in čarovništvo Na prehodu iz srednjega v novi vek so ime- le v čarovništvu pomembno vlogo nekatere halucinogene rastline. V tem obdobju so po Evropi pustošile kuga, lakota in voj- ne, za kar naj bi v ljudskih predstavah bi- lo mnogo krivcev, med njimi čarovnice in čarovniki. Navadno so bile žrtve ljudskih predstav ženske. Čarovnice in čarovniki so bili posamezniki, ki naj bi letali po zraku in se zbirali na odročnih krajih, kjer naj bi izvajali pregrešne orgije. Za čarovništvo so bili obtoženi na podlagi pričevanj »očivid- cev«. Priznanja so bila največkrat izsiljena z mučenjem inkvizicije, možna razlaga za nenavadno vedênje in tovrstna pričevanja pa je uporaba psihoaktivnih snovi. Valvasor je v IV. knjigi Slave vojvodine Kranjske zapisal, da povsod po Kranjskem rastejo petoprstnik potočnik, kolmež, zelena in volčji koren, ki jih uporabljajo čarovnice, da se povežejo s hudičem. Iz njih naj bi izdelovale čarobno mast, s katero naj bi poletele na čarovniški ples. Že pred Valvasorjem so opisali sestavo čarobne masti, ki je vsebovala petoprstnik (Potentilla carniolica), omej (Aconitum vari- egatum) in razhudnikovko (Solanum somni- ferum), lahko pa tudi volčjo češnjo (Atropa belladonna), črni zobnik (Hyoscyamus ni- ger), mandragoro (Mandragora officinalis) in kristavec (Datura stramonium). Giovanni Batista della Porta (1535–1615) je leta 1562 poročal o »čarovnici«, ki se je prostovoljno pred pričami slekla do golega in namazala s čarobno mastjo. Zatem je utonila v globok spanec, iz katerega se ni zbudila tudi ob udarcih prič. Ko se je prebudila, je pripove- dovala, kako je letela prek jezer in gora, in se kljub modricam, pridobljenim med tepe- žem prič, ni pustila prepričati, da gre le za utvaro, privid (Milčinski, 1978). V letih od 1997 do 2007 je svet zajel nov val zanimanja za čarovništvo (in botaniko), saj so v tistem času izhajale izredno prilju- bljene knjige o mladem čarovniku Harryju Potterju. Zajedavski rženi rožiček (črno) na pšenici, ki povzroča zastrupitev, imenovano ergotizem. Vir: Wikimedia Commons. Podlišček ali Mandragora officinarum je ena izmed čarovniških rastlin, ki jo spremlja zelo star, dolg in nenavaden seznam učinkovin ter načinov uporabe. Ker korenine mandragore spominjajo na človeško telo, so upodobljene kot žensko ali moško telo, ki ima namesto las zelene liste. Ilustracija iz knjige De Materia Medica grškega zdravnika Dioskorida iz leta 1460. Vir: Science Photo Library. 274 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 275Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (drugi del) Semenske banke – oblika varovanja rastlinskih vrst • Varstvo narave Literatura: About us. HBM4EU, 2023. (Internet.) Dosegljivo na: https://www.hbm4eu.eu/. (Citirano 12. 2. 2023.) Ball, P., 2006: The Devil‘s Doctor – Paracelsus and the World of Renaissance Magic and Science. London: William Heinemann, 98. Ciraj, M., Vračko, P., ur., 2016: Chemical safety and protection of human health: the Slovenian experience. Kopenhagen: World Health Organization, 1–69. Ergotizem. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ergotizem. (Citirano 17. 5. 2022.) Gallo, M. A., 2008: History and Scope of Toxicology. V: Klaassen, C. D., ur.,: Casarett and Doull‘s Toxicology. The Basic Science of Poison. 7th ed. Kansas City: McGraw-Hill, 3-10. Gallo, M. A., 2010: Chapter 1. History and Scope of Toxicology. V: Klaassen, C. D., Watkins, J. B., ur.,: Casarett & Doull‘s Essentials of Toxicology. 2e. McGraw Hill. Dosegljivo na: https://accesspharmacy.mhmedical. com/content.aspx?bookid=449§ionid=39910766. Gelmetti, C., 2010: Il fuoco di Sant‘Antonio. Dai Misteri Eleusini all ‘LSD. Milano: Springer. Harlander, D., Miljavac, B., 2013: Ocena tveganja za zdravje ljudi v Beli krajini zaradi uživanja s polikroriranimi bifenili onesnaženih doma pridelanih živil (jajca, mleko, kokoši) ter rib iz rek Krupe in Lahinje. E-NBOZ, 3 (2): 7–15. Ivartnik, M., Pavlič, H., Hudopisk, N., 2016: Vsebnost svinca v krvi otrok na območju Zgornje Mežiške doline. Ljubljana: ARSO. Jan, J., Vrbič, V., 2000: Polyclorinated biphenyls cause developmental enamel defects in children. Caries Research, 34: 469–473. Johann Zacherl. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo na: https://en.wikipedia.org/wiki/Johann Zacherl. (Citirano 17. 2. 2023.) Joint FAO/WHO Expert Meeting on Tropane Alkaloids, 2020. Rim: FAO/WHO. Kobal, A. B., 1975: Profesionalna ekspozicija anorganskemu živemu srebru in spremembe v serumskih proteinih. Magistrsko delo. Zagreb. Kobal, A. B., in sod., 2017: Exposure to mercury in susceptible population groups living in the former mercury mining town of Idrija, Slovenia. Environmental Research, 152: 434–45. Krejči, F., 1999: Toksikologija. V: Enciklopedija Slovenije. Zv. 13. Ljubljana: Mladinska knjiga, 269– 270. Krimsky, S., 2017: The unsteady state and inertia of chemical regulation under the US Toxic Substances Control Act. PLoS Biology, 15 (12): e2002404. Mathieu Joseph Bonaventure Orfila (1787–1853). Visible Proofs – Forensic Views of the body (internet), 2014. Dosegljivo na: https://www.nlm.nih.gov/visibleproofs/ galleries/biographies/orfila.html. (Citirano 12. 8. 2021.) Milčinski, L., 1978: Droge in čarovništvo. Proteus, 41 (2): 88–92. Perharič, L., 2012: Ocena tveganja dejavnikov iz okolja na Inštitutu za varovanje zdravja. Isis, 21 (1): 25–28. Perharič, L., 2013: Vsebnost dioksinov v materinem mleku. Ljubljana: ARSO. Perharič, L., 2018: Kemični motilci endokrinega sistema. Isis, 27 (5): 35–41. Perharič, L., in sod., 2018: Risk assessment for children health from environmental exposure to inorganic arsenic. European Journal of Public Health, 28 (Suppl. 4): 109. Perharič, L., 2022: Curriculum vitae. Osebni arhiv. Perharič, L., 2023: O toksikologiji [internet]. Slovensko toksikološko društvo. Dosegljivo na: https://www.tox.si/ sl/o-toksikologiji/. (1. 2. 2023.) Pintar, I., 1954: Johannes Antonius Scopoli in njegovo prizadevanje za obrtno higieno. Arhiv za higijenu rada i toksikologiju, 5 (3–4): 309–320. Glej tudi: Petkovšek, V., 1977: J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru. Razprave, XX (2). Ljubljana: SAZU. Pollak, P., Perharič, L., ur., 2017: Navodila za izdelavo ocene tveganja za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti kemijskim in mikrobiološkim dejavnikom iz okolja z izbranimi poglavji in praktičnimi primeri. I. del. Ljubljana: NIJZ. Scientific Opinion on Tropane alkaloids in food and feed. EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain (CONTAM). 2013. EFSA Journal, 11 (10): 3386. Timbrell, J., 2008: Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS. Timbrell, J., 2008: Strupi – stara veščina nova znanost. V: Timbrell, J., ur.,: Kemikalije kot prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS, 1–10. Timbrell, J., 2008: Zdravila in mamila – varnih zdravil ni, so samo varni načini uporabe. V: Timbrell, J., ur.,: Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS, 49–90. Zupanič Slavec, Z., 2005: Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc (1981–1967). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS. Zupanič Slavec, Z., 2013: Strupi in toksini skozi čas. Gea, 23: 24–35. Zupanič Slavec, Z., Slavec, K., 2008: J. A. Scopoli - zdravnik idrijskih rudarjev. Idrijski razgledi, 53 (1/2): 31–34. Semenske banke – oblika varovanja rastlinskih vrst Blanka Ravnjak, Jože Bavcon Človek je v vseh obdobjih svojega razvoja prenašal semena. Sprva seveda nevede, ko so se mu prijela na kožo ali oblačila. Z začetki poljedelstva pa sta vrednost semen in njihova iz- menjava postajali vse bolj pomembni. Pri shranjevanju in izmenjavi rastlinskih semen imajo v novem veku pomembno vlogo botanični vrtovi, ki so nastali zaradi potreb študija medi- cine in šele pozneje botanike. V šestnajstem stoletju so v okviru evropskih univerz nastali prvi botanični vrtovi, in si- cer kot njihovi sestavni deli. Prvi je nastal v Pisi leta 1543, nato v Padovi (leta 1545), Leipzigu (leta 1580), Leidnu (leta 1590), Montpellieru (leta 1593), Oxfordu (leta 1621) in tako naprej. Pri vzgoji rastlinskih vrst za njihovo zasajanje sta bili ključnega pomena vsakoletno zbiranje in shranjevanje semen, najprej le za lastno potrebo, a kma- lu tudi za izmenjavo med vrtovi. Sprva je šlo le za vljudnostno izmenjavo ob obiskih vodij vrtov, ki je z leti prerasla v uradno iz- menjavo. Za potrebe sistematičnega zbiranja rastlinskih semen, pravilnega skladiščenja in njihovega popisovanja so pričele nastajati tako imenovane semenske banke. Semenska banka rastlinskih vrst varuje rastlinske vrste in njihovo pestrost ex situ (na nadomestnem rastišču). Semenska banka dodatno varuje rastline in deluje kot varovalka varstva ra- stlin in situ (na naravnem rastišču). Pomen semenskih bank vključuje tudi Konvencija o biološki raznovrstnosti (sprejeta je bila v Nairobiju 22. maja leta 1992). Za podpise so jo predstavili na Konferenci Združenih narodov za okolje in razvoj (UNCED) v Rio de Janeiru 5. junija leta 1992. V velja- vo je stopila 29. decembra leta 1993. Slo- venija je konvencijo ratif icirala leta 1996. Globalna strategija ohranjanja rastlinskih vrst (GSPC) je eden izmed izvedbenih de- lov. Vključuje tudi pomen semenskih bank. Točka 8 Globalne strategije govori o ohra- njanju rastlinskih vrst na nadomestnih ra- stiščih: vsaj petinsedemdeset odstotkov ogroženih rastlinskih vrst naj bo v zbirkah ex situ, po možnosti v državi izvora, vsaj dvajset odstotkov pa naj jih bo na voljo za programe okrevanja in obnovitve. Botanični vrtovi so v današnjem času glavne ustanove, ki se ukvarjajo z varovanjem rastlin tako na nadomestnih kot naravnih rastiščih. Seme- na, shranjena v njihovih semenskih bankah, naj bi tako služila kot rezerva za potrebe re- introdukcije (ponovne naselitve) rastlinskih vrst ob morebitnem zmanjšanju ali celo iz- ginotju naravnih populacij. Iz Kranjske so rastlinska semena in rastli- ne potovale v različne evropske dežele že zgodaj. Slavni Linné je dobival semena od Giovannija Antonia Scopolija, ki je de- loval v Idriji v letih od 1754 do 1769 kot prvi nameščeni zdravnik idrijskih rudarjev in je med drugim raziskoval f loro Kranjske. Scopoli (1723-1788) si je v letih od 1760 do 1775 za tedanje čase dokaj intenzivno dopi- soval s slavnim švedskim botanikom Carlom Linnéjem (1707-1778). (Pisma je obdelala in prevedla dr. Darinka Soban - 1995, 2004 - ter izdalo Prirodoslovno društvo Slovenije.) Scopoli mu je poslal semena še neopisane vrste, kasneje imenovane Scopolia carniolica. Jezuit Franc Xaver Wulfen, ki je deloval v Gorici leta 1755 in leta 1761 in od leta 1762 do leta 1763 v Ljubljani, je sodeloval s Sco- polijem. Prav Wulfen je kot botanični men- tor Scopolijevo znanje prenašal tudi na Hla-