302. štev.
V Ljubljani, torek dne 29. oktobra 1912.
Leto I.
m+mmrnkŠmUmmi
Posamezna številka 6 vinarjev.
„DAN“ Izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in prazniki h — ob 1. uri zjutraj; v ponedeljkih pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu meseči, j K 1‘20, z dostavljanjem na dom S 1*50; s pošto celoletno K 20*—, polletno K 10'—, četrtletno K 5*—, mesečno K 1*70. — Za inozemstvo celoletno K 80*—. — Naročnina se n:	pošilja upravništvu.	as
•n
Telefon številka 118.
:a
•••
•••
NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK.
Posamezna številka 6 vinarjev.
m	Uredništvo tn upravnlštvoi	»
Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica it. 8.
Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma ■e ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za ogla*a •e plača; petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in sabvale vrsta 80 v. Pri večkratnem oglašanju po« m pust — Za odgovor Je priložiti znamko, st
•••
...
Telefon Številka 118.
Balkanska vojna.
Usoda in kizmet. — Zmaga pravice in moči. — Vzrok turških porazov. -ievniki. — Veliko vprašanje bodočnosti. — Sedanje stanje vojsk.
Turki verujejo v usodo. Zato jim pravimo da so iataisti, to se pravi, Turek je prepričan, da ie usoda neizprosna — kar mu je usoieno — to se gotovo zgodi. Turki imenujejo usodo — kizmet. Kizmet je ona višja sila, ki vlada nad svetom in človekom — kakor ie sklenjeno — tako se zgodi. Vsi narodi imajo več ali manj vere v usodo; saj tudi Slovani verujemo na to, da rojenice določijo pot bodočnosti. Toda naša vera ni tako velika in vedno upamo, da bomo premagali slabe čase s svojo lastno močjo. Turek pa veruje, da je tako usojeno in da je zaman ves trud. Človek usode ne more izpreme-niti. Ta vera ima svojo dobro in slabo stran. Turek gre v boj in si misli: ako je po kizmetu usojeno, padem — potem tega ne morem izpre-meniti, ako ni usojeno, se lahko izpostavljam največjim nevarnostim in se vrnem živ domov. Zato se turški vojak v boju odlikuje po svojem fanatizmu — bori se namreč ob enem za svojega preroka in za svojo državo — in po svoii brezobzirnosti — da gre slepo v boj brez obzira na vse nevarnosti. Toda ako Turek začuti. da je v kizmetu sklenjeno, da sovražnik zmaga, potem se temu ne ustavlja. Turek je sicer prepričan, da je alah z njim, da mora biti zmaga na njegovi strani, toda če se zgodi drugače, potem se uda. — Kakor vsak človek, tako ima tudi vsak narod svojo usodo. In tudi v narodu odločuje kizmet. Usoda, ki ie pred 500 leti odločila boi proti Slovanom — ga danes odločuje proti Turkom. To je kizmet.
AH pa je vse to le — usoda? Ali ni odločitev pogosto v naših rokah? Ali ni morebiti v sedanjem boju nastopila velika maščevalka Nemezis in deli pravico, komur gre. V tako resnem boju. ki ga vidimo pred seboj — ne bomo verjeli, da posegajo med ljudi višje moči, dasi bi imeli dovolj vzroka verjeti, da zmaguje višja Pravica, ki vlada nad narodi. Toda kdor je videl stoletno trpljenje turških kristjanov — t<a je obupal nad vsako pravico In pravičnostjo. Evropski narodi so bili tudi v prosvetljenem 19. veku neštetokrat priCa dogodkom, ki so Dokazali, kako na svetu zmaguje krivica. In ta krivica bi najbrže zmagovala še dalje ako bi ne bila v zatiranih in ponižanih balkanskih narodih vzrastla ona sila, ki danes zmaguje.
Res se slišijo besede, da je boj balkanskih harodov svet boj, boj za pravico — »križarska ‘vojna« — »boj križa proti polmesecu« — toda vse to — kakor je resnično — bi nič ne pomagalo, ako bi ne bilo moči. To so tudi balkanski narodi dobro vedeli — zato so zaupali v svojo lastno silo In zato zmagujejo.
Pravica zmaguje — Nemezis se maščuje — kulturna Evropa gleda in ni zadovoljna. V kulturni Evropi namreč pravica r' posebno priljubljena — zato tudi na Balkanu ne bi smela zmagati. Posebno kulturni nemški narod si ne inore misliti, kako bi mogel biti Slovan prost m samosvoj gospodar. Zato pišejo nemškim listom proti zmagam pravice. Posebno vneti so nemški avstrijski listi, kajti znano jim je, da so doslej le še macedonske razmere bile slabše nego n. pr. razmere na Koroškem In da bodo potem, ko bo na Balkanu red — največje na-
Sobo-
sllnosti v onih krajih, kjer Nemci zatirajo Slovane.
Toda nemška zavist ne bo mučila balkanske slave. Na Balkanu zmaguje pravica — na Balkanu zmaguje moč. Ako bi imela kulturna Evropa smisel za pravico — bi bila morala pravica zmagovati tudi brez prelivanja krvi. Ker pa Evropa za pravico nima smisla, si jo poiščejo narodi z orožjem v roki.
Evropa pa hoče dokazati, da ie nedosledna in se stavi na stran krivice — zavzema se za Turčijo. Toda zdi se, da se izpolnjuje velika usoda. Na Balkanu ne bo premagana samo Turčija, ampak tudi njeni prijatelji. Zmage mladih balkanskih moči niso le lokalnega pomena — ampak segajo daleč na sever in na zapad. Zato se jih boje.
Nemci in drugi si lomijo glave in ugibajo, zakaj so Turki tako tepeni. Da bi mogla zmagati pravica, jim je nerazumljivo, da bi zmagovala združena moč, jim ne gre v glavo kie je torej vzrok propada. Doslej so hvalili turško armado, zdaj je tepena. To jim ne gre vkup. Zato opravičujejo turške poraze z raznimi izgovori. Splošno mnenje je. da ie vodstvo turške armade zanič. Toda turški oficirji imajo nemško šolo in v turški armadi so j cirji. Ako učenci nič ne znajo, so tudi učitelji za nič. Turki so imeli v svojem načrtu nemško taktiko in ta taktika se ni izkazala. Balkanski Slovani so našli novo taktiko — in to je po-gum.
Danes je sodba o turški armadi popolnoma drugačna, kakor od začetka vojne. Turška armada je bila v slabem stanju in ni bila preskrbljena. Turki so podcenjevali svoje male sosede — to se maščuje.
Turčija upa na dvoje rešitev ali da dobi pomoč iz Azije — ali iz Evrope. Pomoč iz Azije obstoji v tisočerih četah, ki jih sedaj Turki pre-peljujejo na evropska tla. To so sicer slabi vojaki ■— toda stotisoči so velike množine. Bolgarska armada bo imela s temi azijatskimi četami teže-k baj -— ako jih ne ustavi že na njih poti. Po gibanlu bolgarskih čet se da soditi, da so Bolgari tudi na to mislili In da bodo ubranili Balkan pred potopom, ki preti od azijske strani.
Druga pomoč Turčiji se obeta iz Evrope. O mnenju evropskih diplomatov se različno piše — posebno meniški listi delalo javno mnenje za Turčijo, češ da moraio balkanske države poslušati evropske diplomate, ki so za status quo. Iz vsega pa se da sklepati, da so bile balkanske države tudi na to pripravljene in da bodo znale tudi pred evropskimi sobojevniki Turčije varovati svojo last — svoj Balkan.
Kolikor se da soditi po poročilih, stoje čete tako: okoli Skoplja so imeli Turki do 100.000 ljudij. To so bile čete, ki so se deloma umaknile iz severnih krajev, deloma so prišle od juga. Zapadno od njih ima Ševket paša 60 tisoč ljudi, ki so v boju proti Črnogorcem. Zmagovita srbska armada je glavno moč pognala nazaj na Veles in je s tem raztrgala tudi
LISJEK.
M. ZEV AKO:
V senci jezuita.
(Dalje.)
Bervjč mlajši je bil izginil v trenotku, ko 80 ga hoteli prijeti.
Iskali so ga zaman,
Morda bomo imeli priliko, srečati še kdaj tega mladega moža. k je bil pobegnil ves zmeden, srce razgnojeno vsled novice o očetovi smrti, snujoč v svoji glavi maščevalne načrte.
Ko je kralj poklical gospoda De Mongo-meri, mu je zastavil najprej vprašanje:
»Gospod, vi ste odslej kapitan moje garde. Kaj bi bili storili namestu gospoda De Bervjč?«
»Sir, jaz se ne bi bil obotaljal. Kadar ukazuje kralj, ni več rodbine. Aretiral bi bil svojega sina!«
Kralj je molčal; zaničljiva guba njegovega smehljaja je vznemirila dvorjana.
»Gospod De Bervjč,« je povzel Franc I., »je ravnal kot resničen vitez. Njegov pogum v tem dejanju je Črta, vredna Plutarha, da bi Jo ovekovečil.«
»Sir!« je zajecljal Mongomeri.
»Postavljen pred izbero, odreči mi pokorščino ali pa povesti lastnega sina na šafot. si je končal življenje. To je velikodušno.«
Poraženi Mongomeri je povesil glavo.
»Toda vi, gospod,« je dejal kralj nenadoma, »ste še velikodušnejši. Vi bi bili aretirali lastnega otroka. Beseda, ki ste jo izrekli pravkar, je prava kapitanska beseda. Kadar ukazuje kralj, ni več rodbine! To je dobro povedano, gospod.«
»Sir!« je vzkliknil Mongomeri in zažarel radosti, »vdanost do kralja je vse moje življenje ...«
»Na to vdanost se zanašam, gospod De Mongomeri. Dober vojak ste, in zadovoljen sem z vami. Pri Bogorodici! Te nove filozofske in razumne pojme bomo kmalu izstre-bili!«
»Sir, brezpogojna pokorščina do Vašega Veličanstva nam je prva dolžnost.«
»Podvojite število straž ob vseh vratih palače. Povsod nadomestite halepartirje z ar-kebuzirji, in pri najmanjšem poizkusu upora streljajte gospod, streljajte brez usmiljenja!«
»Bodite brez skrbi, sir. Z glavo jamčim za varnost vašega Veličanstva ... Dal sem že postaviti dva kanona na veliko dvorišče, tako da vidi ljudstvo skozi vrata njiju smrtonosni žreli! To bo imelo brez dvoma jako ugodne posledice...«
»Vidim, da se lahko zanašam na vas. gospod! Toda, bogme, čudni so ti časi, ko se mora kralj francoski v svojem Luvru zavarovati s kanoni! Idite, gospod, vaša paznost bo poplačana.«
»Sem že na konju,« je mislil sam pri sebi častihlepni Mongomeri, naklonil se nizko in odšel.
»Saj res,« je rekel kralj v trenotku, ko ie stal gardni kapitan na pragu, »vzemite mojega norca T ribuleta, in odvedite ga v Konsjerže-rijsko ječo...«
Ta hip pa se je dvignil zastor nad vrati, in pojavila se je Žileta v spremstvu svoje prve častne dame in Basinjaka, kraljevega komornega sluge.
»Sir,« je zamrmral Basinjak, »karkoli sem prigovarjal, Lvse je bilo zaman...«
vez med obema državama. Srbi in Bolgari imajo okolo 53.000 ljudi Ker se je smatralo boj pri Drinopolju za najtežji v celi vojni — je šel na vzhod tudi velik del srbske armade. Turki zbirajo pri Velesu svoje čete.
Pri Drinopolju imajo Turki 55.000 ljudi. Okoli 20.000 moštva je razpršenega po raznih krajih, v glavni armadi pri Eskibabi pa je do 2Dfi.OOO Tut kov. ki se hitro množe z azijskimi četami.
Na jugu proti Grkom stoji 30.000 Turkov, najhujši bo boj v Tanini.
Skader je obkoljen in ne dobi pomoči. V mesttl je 20.000 Turkov. Utrdbe so dobro preskrbljene. Zato se bo obleganje zavleklo.
Najvažnejše je sedaj: urno prodiranje Srbov proti jugu — in boj za Drinopolje. Tu mora preje pasti odločitev.
Volna.
V	trenotku, ko so sc v soboto vršile na grobu carja Lazarja na Kosovem polju, ki ie padel v bitki 1. 1389. velike slavnosti, ie srbska voiska pod genraloni Jankovičem dobila obvestilo, da so se pred zmagonosno srbsko glavno armado morali Turki umakniti iz starodavnega Skoplia.
Razumljivo, da je srbske junake na Kosovem polju ta vest pretresla do srca.
Historični kraji, zemlja, na kateri je bilo pred približno 550 leti uničeno mogočno srbsko cesarstvo pod carjem Lazarjem, je danes zopet v srbskih rokah. Ves svet se čudi velikim vspehom srbske armade. Hitrost in matematična točnost, s katero operirajo balkanske armade. so zadlvile ves svet, a še v veliko večji meri so iznenadeni Turki. V Carigradu naj se trudijo, kolikor hočejo, pokazati umikanje turške armade kot strategično modrost, eno je gotovo: ogromen plen. ki je padel Srbom v roke pri Kumanovu in Bolgarom pri Kirk-Kilisi, najbolj dokazuje, da to ni nobena strategična modrost. ampak brezglavi beg demoralizirane armade pred junaškimi in krepkimi Srbi in Bolgari. Vspehi zaveznih vojsk slede tako naglo eden za drugim, da bo voina lahko kmalu končana. Vsekakor pa bo odločilnega pomena za razvoj vojne, zavzetje Drinopolju ali pa glavna bitka na progi Baba Eski - Lule Burgas. Razvoj krvavih dogodkov na Balkanu, hrabrost zaveznih armad in velika sposobnost balkanskih vojskovodij nam pričajo, da bo započeto plemenito delo balkanskih narodov konečno ovenčano s končnim in odločilnim vspehom.
Srbsko-turška vojna.
PADEC SKOPLJA.
Belgrad, 27. oktobra. Srbske čete so po zniagi pri Komanovu z največjo naglico prodirale proti Skoplju. V petek popoldne so bili pred mestom že močni prvi oddelki. Turške °™avst’. 'n turski domačini so zapustili mesto in zbežali proti jugu, ker so se bali obleganja mesta.
Belgrad. 27. oktobra. Zavzetje Skoplja se ni izvršilo brez boja. Turška artiljerlja je z vso silo streljala Iz močnih utrdb. Utrdbe je bilo torej treba zavzeti z naskokom, katero nalogo ic srbska pehota sijajno izvršila. Šele oo zavzetju utrdb ie zamogla stopiti v akcijo srbska artiljerija, ki je naravnost pogubonosno delovala na turške čete.
NAVDUŠENJE V BELGRADU.
Belgrad, 27. oktobra. V Belgradu je vsled zmage pri Skoplju velikansko navdušenje. Staro in mlado joka od samega veselja in radosti, obhodi po mestu se neprestano vrše. Ljudje prepevajo kosovske pesmi in slave zmago na vse mogoče načine.
MITROVIČA PADLA.
Belgrad, 27. oktobra. Iz glavnega stana srbske vojske v Vranji se poroča, da je armada generala Jankoviča brez posebnega boja zavzela Mltrovlco.
SVEČANOSTI NA KOSOVEM POLJU.
Belgrad, 27. oktobra. Poveljnik tretje srbske armade general Jankovič je na grobovih carja Lazarja in srbskih junakov, ki so padli leta 1389. odredil velikanske svečanosti. Na grobu carja Lazarja je postavljena častna straža. Okolu groba je srbska armada položila orožje, s katerim si je zopet osvobodila Kosovo polje. Prebivalstvo pozdravlja zmagovito armado s kolosalnim navdušenjem.
*
SKOPLJE.
Komaj trije meseci so minuli, odkar so Albanci, ki so udrli v Skoplje, ravno v tem mestu diktirali Porti svoje pogoje. Albanska vstaja, ki se je pričela istočasno z revoltaml v vojski je imela za posledico padec Mlado-turkov. In sedaj tekom treh mesecev taka iz-prememba.
Skoplje, to središče Kosova in Macedoni-je. ta važna turška točka, ni več v turških rokah. Zekki paša je zbežal iz mesta. Skoplje je v srbskih rokah iri na čelu srbske armade je udrl v mesto sam Aleksander, sin kralja Petra. Mesto šteje 30.000 prebivalcev, med temi nad 10.000 Srbov, ostali so Turki, Bolgari in Albanci. Tu je tudi srbska in bolgarska gimnazija in sedež pravoslavnega srbskega in bolgarskega škofa in katoliškega nadškofa. V mestu je utrjen samo grad, dočim je okolica sama silno močno utrjena.
ZADNlE SRBSKE ZMAGE. OGROMEN VOJNI PLEN PRI KUMANOVU IN SJEN1C1.
Belgrad, 27. oktobra. Danes so došle od generalnega štaba v Vranji podrobnosti o slavni srbski zmagi pri Kumanovu. ki je najslavnejši dogodek v tej vojni. Srbi so pri naskoku zavzeli 58 poljskih topov, 6 gorskih topov, 6 mitraljez, 80 velikih šotorov in ogromno zalogo municije, krme In drugega vojnega materijala
Ravnotako se poroča, da je general Jankovič pri zavzetju Sienice zaplenil 12 topov In veliko zalogo municije.
Nastop Srbov v vseh dosedanjih bitkah je bil tak, da se holjega nihče ne more misliti, a naskoki so bili izvršeni s tako silo. da so Turki zgubili glavo in zbežali v največjem neredu.
TURŠKE IZGUBE V NOVEM PAZARJU.
Belgrad, 27. oktobra. Po zanesljivih poročilih iz Novega Pazarja. je padlo v bitki pri Novem Pazarju 8000 Turkov in Albancev, dočim so srbske izgube razmeroma majhne.
TURŠKI V JETNIKI.
Belgrad, 27. oktobra. Turški vjetniki, katere so pripeljali v Vranjo, izgledajo silno sla-
»Morala sem ubogati opetovana povelja gospe vojvodinje Fontenbloške,« je zajecljala častna dama.
Kralj, ki je prej sedel, je naglo vstal in stopil bledi, trepečoči Žileti naproti, rekoč:
»Kraljeva vrata so odprta vojvodinji Fon-tenboški vsak trenotek... Pustite naju sama!«
Častna dama, komornik in gardni kapitan so ubogali in hiteli naglo razpečat čudne besede Franca I., ki so dobile kmalu zloben pomen:
»Vojvodinjici so kraljeva vrata odprta ob vsakem času ...«
»Podnevu in — ponoči!« je dodala glasno Diana Poatješka, ki je ravno takrat dvorovala v stanovanju prestolonaslednika Henrika, ob strani prestolonaslednice Katarine De Medičis.
Ta pa je odgovorila veselo, s svojim naivnim smehljajem, ki jo je delal pogostoma tako nevarno:
»Je pač ravno tako kakor pri mojem gospodu soprogu: k njemu pride, kdor hoče... ponoči pa še prav posebno! On se že zdaj uči za kralja!«
Franc I. je bil prijel Žileto pod roko ter jo odvedel k stolu, razvijaje vse svoje galantne manire, ki jih ni pozabil nikoli v svojem občevanju z ženskami.
»Žileta!« je zamrmral vroče. »Radevoljno ste prišli k meni. To je trenotek kaj sladkega veselja za moje očetovsko srce.« "
Besedo »očetovsko« je povdaril.
In morda je govoril odkritosrčno.
Toda Žileta je spoznala v tem glasu, ki ji je govoril na uho, zvok glasu svojega ugrabitelja; vsaj zdelo se ji je, da je isti, ki ji je prigovarjal takrat, ko se ga je branila v hišici pri Trahoarju.
Ni se hotela vsesti; v prvem trenotku je prestrašena odskočila.
Potrt in vznejevoljen je sedel kralj v veliki naslanjač, ki mu je služil navadno, ter jo začel opazovati, ne da bi rekel besedo.
»Sir,« je rekla nato Žileta, »če sem se osr-čila in storila ta korak, sem ga storila po hudem notranjem boju ...«
»Kako krasna je,« si je govoril Franc I. sam pri sebi, in škrlatna rdečica mu je pokrivala obraz... »In to je moja hči!... Ah, zakaj je morala blazna ženska povedati to! Nazadnje pa — ali je sploh resnica? ...«
In ta nenadna, bliskovita misel, da Žileta nemara ni njegova hči, mu je razburila srce, da je začelo utripati z neznano silo, in zanetila v njegovih očeh brezumen plamen.
»Govorite, Žileta!« je dejal z glasom, kj je bil gotovo še manj siguren kakor glas deklice.
»Sir,« je dejala ona, »prihajam vas prosit milosti za svojega očeta ...«
Kralj je planil kvišku:
»Milosti za norca! Milosti za Tribuleta! Nikdar!... Karkoli hočete, Žileta, a tega ne!«
»Sir... tisto noč sem vztrepetala, ko sem vas slišala zapovedati, da naj aretirajo mojega očeta..I«
»Še vedno ta beseda v vaših ustih, Žileta!« je rekel trdo Franc I. »Pazite, da ne nakopljete norcu nesreče s tem izrazom! Psujete me, Žileta, s tem, da imenujete tako ta siromašni predmet posmeha, in še celo v moji navzočnosti!... Jaz sem vaš oče ... in vi se spominjajte, da ste vojvodinja Fontenbloška, hči kralja francoskega!«
Te besede so pekle srce uboge deklice ka^, kor udarci z bičem.
Toda njen pogum je bil neobičajen
(Dalje.)
t
i. >
bo. Slabo so oblečeni in tudi zelo sestradani. Pravijo, da več kot dva dni niso dobili ničesar jesti. Po njihovih trditvah je turška vojska izvanredno slaba in nedisciplinirana. V armadi je veliko število vojakov, ki niso za nobeno rabo.
TURŠKA KRVOLOŠTVA V KUMANOVU.
Belgrad, 27. oktobra. Takoj pri prihodu srbske armade v Kumanovo, so bile nastavljene srbske oblasti. Turki so na begu iz mesta masakrirali kristjanske žene in otroke in stare ženske razsekali na drobne kosce. Vodilne srbske kroge so Turki odpeljali s seboj in čisto gotovo je. da bi jih doletela ista usoda, kakor ostale, da jih ni rešila iz suženjstva zmagovita srbska armada.
ZAVRATNOST ALBANCEV. - VELIKE SRBSKE IZGUBE.
Belgrad, 27. oktobra. O bitki pri Kumanovu prihajajo vedno nove podrobnosti. Albanci so skrajno zavratno postopali s Srbi, ki so jih radi tega, kjer so naleteli nanje, pobili do zadnjega. Pri Kumanovu je padlo nad 2000 srbskih vojakov, posebno veliko oficirjev. Seveda so srbske izgube v primeri s turškimi, ki znašajo nad 8000 mrtvih, majhne.
SESTANEK SRBSKE IN ČRNOGORSKE VOJSKE.
Cetinje, 27. oktobra. Včeraj dopoldne so se Srbi in Črnogorci približali na 8 km, a se radi megle niso mogli združiti. Sestanek obeh armad se ie vršil nato popoldne pri Sjenici. Bil ]e nepopisno ginljiv. Zjedinjena armada je udarila proti Peči.
VEST IZ BELGRADA.
Belgrad, 27. oktobra. Semkaj je došla vest, da sta se armadi generala Živko viča in Vuko-tiča združili med velikanskim navdušenjem .vojaštva.
Bolgarsko-turška vojna.
BITKA PRI DRINOPOLJU.
Konstanca, 27. oktobra. Bolgari so pri Drl-nopolju dosegli par novih uspehov. Zavzeli so s krvavimi žrtvami več novih utrdb.
London, 27. oktobra. Bolgarski armadi s« ie od vseh strani posrečilo obkoliti Drinopolje, tako da ie sedai popolnoma izolirano od ostale turške armade. Z glavnim naskokom hočejo Bolgari še toliko časa počakati, da se bolgarska armada odpočije in se popravijo nekatere po-mankljivosti, ki so se pokazale pri naskoku na Kirk-KIHso.
BITKA SE JE ZAČELA.
Sofija, 27. oktobra. Po semkaj došlJh vesteh se je velika bitka pri Drinopoiju že začela. Med turško posadko in Bolgari se že vrše pogajanja glede predaje. Bolgari so vjell dva turška polka v celem obsegu.
KRALJ FERDINAND V MUSTAFA PAŠI.
Sofija, 27. oktobra. Kralj Ferdinand in princ Boris sta včeraj došla v Mustafo pašo, kjer so Ju prebivalci sprejeli z velikanskim navdušenjem. Kralj in princ sta prisostvovala slovesni službi božji, nakar sta se vrnila v Staro Za-gforo.
USODA TURŠKE VOJSKE IZ KIRK-KILISE.
London, 27. oktobra. Turške čete, ki so se pod poveljstvom Muktar paše umaknile iz Kirk-klllse so popolnoma obkoljene in bodo najbrže popolnoma uničene. Beg Turkov iz Klrk-Killse |e bi tako nagel, da so v mestu pustiH dva nova aeroplana in veliko zalogo materijala za (telefon in brzojav.
Crnogorsko-turška vojna. BOMBARDIRANJE SKADRA.
Cetinje. 27. oktobra. Skader je od vseh strani obkoljen. Južna kolona generala Marti-noviča in četi princa Danila so se združile južno od Skadra. Za jutri se pričakuje generalni naskok. Padec Skadra je neizogiben.
BOMBARDIRANJE MESTA.
Cetinje. 27. oktobra. Včeraj popoldne so Črnogorci bombardirali Skader od strani Vra-ka. Turki so odgovarjali z brzostrelnimi topo-
gl _L	i	---
Dva dni v planinah.
(Vesela zgodba.)
(Dalje.)
Iz takih razmotrivanj me je vzbudila šele Samota. Cela družba je že odšla naprej, še njih korak se ni več slišal in moral sem sedaj iti za njimi,, ker sicer bi mi še ušli. 2e daleč doli v gozdu sem jih dotekel. Prvi je sedaj hodil Fric, a zadnja nekako utrujeno Bibijana. Čudil sem se temu, zakaj Bibijana ni ena tistih, ki bi svojo onemoglost pokazala. Pogled mi je splaval od (vrha njene kapuce pa doli do peta in kar sem videl, me je navdalo z občudovanjem. Neprestano padajoči dež, kakor tudi negalantne luže po tleh so na Bibijanine nizke čevlje imele to-lik vpliv, da so isti začeli oba na eno stran lužam poklone delati v sicer nečednih gestah m hoteli se na vsak način ločiti od svoje dosedanje gospodarice, ki jih je komaj sproti natikala na iztočnosti svojih nežnih nog. Od tod je torej izvirala ona navidezna utrujenost. In sklenil sem v svojem dobrem srcu ji po svojih skromnih močeh pomagati. Vendar pa sem pomoč odložil do Logarja, ki je bil še dobro uro oddaljen. Da ne bi Bibijane kako razžalil, ji nisem nič omenil, nikari pa. da bi se njeni nezgodi smejal. Skleo pomagati je bil storjen m dobro.
V	daljavi se je že belilo ogromno poslopje Logarjevo. Vsi, eden kot drugi, smo že na glas želeli, da bi bili čim preje pod streho, zakaj zopetna triurna hoja in to skozi v dežju nas je prav zadosti utrudila, ura je bila dve proč in tudi čas da se malo oddahnemo.
•Dober dan«. — smo ysi enoelasno pozdra-
vi, a brez uspeha. Več črnogorskih granat je padlo v mesto. Z daljnogledom se vidi, da so na več hišah razobešene bele zastave. Kraljevič Danilo in princa Peter in Mirko sta v bojni liniji. Ena turška granata je padla čisto v njih bližino, a ni napravila škode. General, Martino-vlč bombardira mesto direktno s Taraboša.
Rieka, 27. oktobra. Turške pozicije se ne bodo mogle dolgo držati. Črnogorci streljajo na mesto s težkimi topovi.
VELIKI KNEZ KONSTANTIN NIKOLAJEVIČ PRED SKADROM.
Cetinje, 27. oktobra. Veliko začudenje v diplomatskih krogih je vzbudil, odhod ruskega velikega kneza Konstantina Nikolajeviča na bojišče. Govori se, da bo veliki knez celo aktivno posegel v vojno. Albanski knez Giska pride v najkrajšem času na Cetinje in bo imel s kraljem Nikito zaupno konferenco.
NOVE ČRNOGORSKE ZMAGE NA SEVERU.
Cetinje. 27. oktobra. Ko se je general Vu-kotič vračal v Mokro, je našel celo kolašinsko brigado v ljutem boju s Turki pri Čakoru in Vaganacu. Turki so porabili njegovo odsotnost in napadli Črnogorce s šrapneli in skušali črnogorsko armado obkolili. Razvila se ie Ijuta bitka, v kateri so Črnogorci vrgli Turke nazaj. Naši so nato bežeče Turke in Albance zasledovali in zavzeli Gornje Rugovo.
STRAŠEN PORAZ ALBANCEV.
Cetinje, 27. oktobra. General Vukotič je na potu proti Peči naletel na hud odpor od strani Albancev. Vnela se je krvava bitka, tekom katere so padli' vsi Albanci do zadnjega moža.
Status quo izgubljen.
RAZDELITEV TURČIJE.
Berlin, 27. oktobra. Vsi diplomati so sedaj prepričani, da se zmagovita balkanska zveza ne bo zadovoljila samo z reformami v Macedo-nijl, ampak bo zahtevala tudi terltorljalne iz* premembe. O avtonomiji sami v Macedoniji ni govora, ampak se že dela na to, da se Turčija razdeli med Bolgarsko, Srbijo, Črno Goro in Grško. Velevlasti, ki so se dosedaj tako navduševale za status quo na Balkanu so se Pričele ^prijateljevati z balkanskimi državami, katere priznavajo kot važen mednaroden faktor. V zvezi s tem se že vrše pogajanja med velevlastini. Zlasti se pripisuje velika važnost potovanju ruskega poslanika na belgrajsketn dvoru. Hartwiga na Duna.H Hartwig je intimen prijatelj sedanjega srbskeca ministrskega predsednika Pasiča. Berlinski diklomatski krogi govore, da se vrše pogajanja glede Sandžaka in da so velevlasti pripravljene privoliti v razširjenje srbskega in črnogorskega teritorija v Sandžaku, ako bodo interesi avstrijske monarhije garantirani.
Pariz, 27. oktobra. »Echo de Parls« javlja: Ministrski predsednik Polncare ie danes kon-leriral z italijanskim in ruskim poslanikom. Ako pride do razdelitve Turčije, bo prišlo zlasti v poštev držanje Avstro-Ogrske.
Slovenska zemlja.
S Krasa.
Komenski častni občani. Danes smo izvedeli iz gotovega vira. da je komensko starešinstvo v svoji seji dne 19. t. m. izvolilo deset gospodov za svoje častne občane. Ti gospodje so: dr. Anton Gregorčič, drž. in dež. poslanec v Gorici; J. Fon, drž. in dež. poslanec v Gorici; dr. H. Stepančič, dež. poslanec v Gorici; Iv. Berbnč. dež. odbornik v Gorici; dr. Iv. Brecelj, zdravnik v Gcrici; K. Čigon, vikarij na Voj-ščici pri Kcmnu; K. Oblak, kurat v Gorjanskem pri Komnu:	dr. Iv. Šušteršič, dež. glavar v
Ljubljani; dr. Iv. Krek, drž. in dež. poslanec v Ljubljani: Iv. Kalan, kanonik v Ljubljani. — Razmotrivali smo o posebnih zaslugah za komensko občino osobito zadnjih treh imenovanih _ »Kranjcev«, a nismo mogli jih iztakniti. Pa tudi drugi označeni gospodje nimajo zaslug v tem obziru — za občino Komen. In vendar zahteva zakon teh zaslug za tako izvolitev. Ker ni takih zaslug, bode kakor doznajemo, napredna manjšina komenskega starešinstva vložka protest napram taki zlorabi zakona. Da
bodo pa naši čilatelji znali, kam pes taco moli glede teli častnih občanov, jim tukaj pojasnimo to zgodbico. Znano je, da če tudi so včasih zmagali klerikalci v II. in III. razredu v komenski občini, s terorizmom, raznimi obljubami in ravnanjem, vendar niso mogli nikdar zmagati v I. razredu, kjer so volilci bolj ugledni, inte-legentni, izobraženi in zavedni ter pametno misleči. — To hočejo sedaj klerikalci pod komando komenskega dekana preprečiti in zmagati tudi v I. razredu, da bode komensko starešinstvo povsem klerikalno, kar bi bila voda na njih mlin. Ker pa to ni možno, se je komenski dekan izmislil usiljevanje častnih občanov. — Ti bi imeli volilno pravico v I. razredu in bi volilci tega razreda preglasovali ter zmagali. To je nakana klerikalne stranke, ki hoče povsod gospodariti. Taki so fanatiki, katerim naj služijo častni občani v njih zle namene. Zato opozarjamo merodajne faktorje na ta manever-, proseč, naj bodo previdni, ko bodo imeli posla s protestom napredne manjšine komenskega starešinstva. Govoriti mora glede tega resnica in ne gospodarstvoželjnost in fanatizem. — Fanatiki naj se brzdajo in ukrote in pravica t?i* zakon naj ima veljavo. — »Gorje narodu, kadar imajo fanatiki prvo besedo,« je pisal dr. Mencinger v svojem »Abadonu«. —> In gorja občini, kjer bi vladali fanatični klerikalci. V Komnu bi ne vladala več pravična volja naroda, ampak vladal bi fanatizem in celo
— absolutizem pod komando rabijatnega dekana in njegovih — podrepnikov. — Pisatelj Jurčič je pisal v svoji povesti: »Dva prijtelja«: »Izkušnja uči, da absolutizem zatre vsako veselo, ponosno ljubezen do domovine, to korenino vsake značajne čednosti, vsake moči in kreposti narodove.« — Omenjena nasilnost častnih občjmov je pa — absolutizem. Taka nasilnost. kakor se je sedaj v Komnu pojavila, mora vsak pravomisleči človek obsojati. — Da
— obsojati jo mora človek, ki misli s svojo glavo, in ima količkaj zmisla za pravico in resnico. S tako nasilnostjo se hoče ubijati napredno misleče in delajoče može; uničiti se hoče napredno stranko, katera zahteva upoštevanje zakona. Nasilnost, to je izvolitev častnih občanov »a tout prix«, moramo obsojati, ker ni zakonito utemeljena. Ona je Izvolitev neutemeljenih in nedokazanih posebnih zaslug za občino v dosego časti častnih občanov. Toliko za danes, uvaževajoč S. Gregorčičeve besede:
»Resnica se izreči mora
brez straha in ukora!«
Resnica naj nam bode sveta! — Kdor molči, potrdi. — Mi pa ne moremo molčati, ker bas tisti, ki bi morali resnico tolmačiti, jo z nogami teptajo. Odobravati izvolitev komenskih častnih občanov pa nikakor ne moremo, ker bi bilo to krivično in nezakonito.	Verus.
DNEVNI PREGLED.
Razprava zaradi zapu&čine v prid Clrll-Metodove Družbe. Včeraj se je vršila razprava
zaradi dedščine I. Fabijančiča, ki je zapustil vse svoje imetje v prid C. M. Družbi. Kakor je znano, je umrl pred dobrim letom Fabijančič, dacar v pokoju, v Rudniku in njegova oporoka, ki jo je lastnoročno napisal, je določila, da se razdeli njegovo premoženje v narodne in dobrodelne namene. V oporoki je bilo izrecno povdarjeno, da je duhovščina pri razdeljivanju dedščine izključena — ker bi gotovo krivično delila. Kmalu pa se je oglasila sestra Fabijančiča in je zahtevala, da se oporoka razveljavi — ker je baje brat mislil, da je že umrla in da bi bil gotovo nji zapustil, če bi bil vedel, da živi. Včeraj se je o tem vršila preiskava. Priče so izjavile, da je Fabijančič dobro vedel, da sestra še živi, da je pa večkrat izjavil, da ji ne zapusti niti krajcarja, ker ji je moral itak dvakrat doto izplačati. Zagovornik dr. Pegan je hotel dokazati — da Fabijančič ni bil pri zdravi pameti ko je pisal svojo oporoko. Strokovnjaki pa so izjavili, da je oporoka tako sestavljena, da se vidi, da jo je pisal zdrav mož, ki ve, kaj dela. Tako je bila pritožba odbita in sestra Fabijančiča je odstopila od tožbe. Znano je, da so klerikalci, ker so bili Družbi nevoščljivi nahujskali sestro, da je začela pravdo za dedščino. Se§tra se je sklicevala na lastno revščino — toda iz vsega je razvidno, da brat o nji ni hotel slišati in če
jo sedaj pravda stane, naj se zahvali svojini svetovalcem.
Če bi se prebudil Aehrentlial v grobu. Tem-j pora mutantum — časi se spreminjajo. Ni še minulo leto, odkar je zatisnil oči bivši avstrijski minister Aehrentlial, toliko opevani Aehren-i thai, toliko opevani rešitelj Avstrije in sedaj ga že ^brcajo vsi njegovi oboževatelji prek in prek. Če bi se prebudil grof Aehrentlial iz gro^ ba, potem bi videl svojo polomijo, videl pa bi tudi strašno beračijo in duševno siromaštvo onih krogov, ki so bili nekdaj steber njegove protijugoslovanske politike. V prvi vrsti pridejo v poštev naši klerikalci, ki so se navduševali za Aehrentlialovo politiko bolj kot Nemci sami. Klerikalci so takrat tako govorili, da so zahtevali, naj Avstrija anektira še Srbijo, da se ja ne bodo dogajale več take stvari, kot so prišle na dan za časa srbskega »veleizdajniškega» procesa v Zagrebu in Friedjungovega procesa na Dunaju. V »Slovencu« samtem je dannadan mrgolelo raznih denuncijacij; »Slovenec« je celo napredno stranko dolžil veleizdajništva, ker se ni mogla in tudi ni hotela navduševati za sramotno protijugoslovansko Aehrentlialovo politiko. In danes, ko so se pokazali sadovi politike bivšega »vilikega političnega »ženija« Aehren-thala, katerega so naši klerikalci oboževali, so naenkrat prišli naši klerikalci do prepričanja; da jo je Avstrija s svojo protijugoslovansko in posebno protisrbsko politiko pošteno »zahirala«. Gospodje okolu »Slovenca« so se kar čez noč spremenili v srbofile in prorokuje celo propad Avstrije, ako bo šlo tako naprej. Napihujejo se kakor žabe in čvekajo take neumnosti, da se jim mora svet smejati. Seveda, po končani balkanski vojni bodo zopet najbolj navdušeni pristaši protijugoslovanske avstrijske politike. Sedaj ravno jim to nič ne nese.
Nezaslišano barabstvo. V turški tiskarni v Ljubljani se še sedaj niso pomirili radi tega, ker se je osnoval v Ljubljani odbor za nabiranje darov za »Rdeči križ balkanskih držav«, ne da bi se vprašalo za dovoljenje klerikalno gospodo. Kar naenkrat bi sedaj radi tisti klerikalci, ki napovedujejo po shodih boj na nož naprednjakom, delovali skupno z naprednjaki. Ker jim seveda v Ljubljani neče nihče več sesti na lim, so tako zelo razburjeni, da ne vedo, kaj bi počeli in blatijo neprestano naprej ljudi, ki so si nadeli za nalogo, pomagati slovanskim žrtvam na Balkanu. Pri najboljši volji ne moremo razumeti »Slovenčevega« barbarstva. Če klerikalci nočejo prispevati za »Rdeči križ balkanskih držav«, ki s>e je osnoval v Ljubljani, zakaj ne vstanovijo svojega odbora. Mi nimamo čisto nio proti temu in bomo še z veseljem pozdravili klerikalno ustanovitev. Se bomo vsaj lahko kosali med seboj. Saj ima baje klerikalna stranka ves slovenski narod za seboj, torej virov dosti, da se bo tudi njih akcija obnesla. Toda kolikor je dosedaj razvidno, klerikalci nimajo nobenega smisla za tako delo, dosedaj niso nabrali niti enega ficka, dočim so napredni Ljubljančani zbrali že čez 6000 K. Korak deželnega odbora, ki ie dovolil 3000 K za ranjence na Balkanu, ie nadvse hvalevreden. Klerikalci! sledite vzgledu deželnega odbora, nas pa pustite pri miru. Če niste vi za delo, pustite delati vsaj nas.
Kranjski deželni odbor in učiteljstvo. Letos se vrši na ljubljanskem učiteljišču meščansko-šolski tečaj za učitelje, ki bi se radi podvrgli izpitu za meščanske šole. Za ta tečaj se je oglasilo nenavadno veliko učiteljev in učiteljic in to posebno še zaradi tega, ker je deželni odbor sklenil, da bo takim učiteljem Izposloval celoleten dopust in jim plačal suplente. Pa glej ga spaka! Vsled »zaslug« Janka Nepomuka Jegliča in dr. Ivan Zajca so dobili dopust in plačanega su-plenta edinole člani »Slomškove zveze«, od katerih ni pričakovati, da bi prebili zpit za meščanske šole; prezrti pa so bili prav izvrstno kvalifikovani učitelji in učiteljice naprednega mišljenja. Samo en zgled. Za ta tečaj se je oglasil tudi nadučitelj z dežele, ki je najbolje kvalificiran, ki je izprašan iz francoskega jezika za srednje šole in ki je dovršil lansko leto na svoje stroške enoletni trgovski tečaj na trgovski akademiji na Dunaju. Torej predpogojev dovolj, da bi prebil tudi izpit za meščanske šole. Pa temu nadarjenemu in marljivemu naprednemu učitelju deželni odbor vsled »zaslug« Janka Nepomuka Jegliča in dr. Ivana Zajca ni hotel plačati suplenta in mož ie moral ostati doma. Vzprejet pa je bil v tečaj med drugimi nespo-
vili gostoljubno Logarjevo hišo. »Ali bomo dobiti malo mleka?« se je glasilo nadaljne vprašanje. »O ja. le kar v hišo pojte!« — In šli smo, ter se posedli okrog bele javorjeve mize.
Logarjeva družinska soba se mi zdi tako zanimiva, da ji moram posvetiti malo večjo pozornost. Tam za vrati stoji ogromna zete: na peč ki brez skrbi lahko prenaša pozimi pezo vseh onih številnih razgrajačev, ki sedaj skačejo po prostornih tleh. Zraven peči je v zidu lina v kuhinjo, da pridejo jedila hitreje na mizo. Tam poleg line visi v lepem okvirju slika lttrških romarjev, dalje vidimo trebušasto me-tergo, šivalni stroj, vzdolž vseh stenah klopi, v kotu nasproti vrat je velika miza, okrog katere sede še zraven nas dve snahi s šivaniem v roki, ki nas zvesto izprašujeta od kodi gremo in kam. In še nekaj je tam v kotu za vrati. Prostor si je izbral tam čevljarski trinožec. _ na katerem tare rdečeličen fant s korešico lešnike. Ta dva zadnja predmeta sem si izbral za pomočnika pri težki operaciji, ki sem jo nameraval in tudi izvršil na Bibijaninih čevljih. Pred-no pa se ie to zgodilo, veljalo se je podpreti duševno in telesno.
»Ta mlada« Logarjeva nam je prinesla v veliki latvici mleka in še kadečih se maslenih tropini ter velik hleb črnega ajdovega kruha. Kakor bi bil mignil izginilo je mleko, tropine in kruh — kam, to ve vsak sam.
In sedaj na delo, da se izvrši operacija. »Bibijana, sezuj desni in levi čevelj,« sem ukazal.
Zgodilo se je.	u-i
Pobral sem čevlja — poredneža, ki sta bila
suha kot cerkvena miš in iu nesel preko
sobe do trinožca. »Fant, daj mi sekiro«, sem poprosil in dobil sem jo.
Sedaj pa sem nastavil čevelj na stolček, privzdignil bojno sekiro, zamahnil — lop in odletela je peta, kakor odleti glava francoskega iuidodelnika izpod giljotine.
Še enkrat sem to ponovil in oba čevlja sta bila za dva prsta nižja in pete so dobile naravno visočino.
Z razjasnjenim obrazom sem nesel čevlja Bibijani, ki jih ie z največjim veseljem zopet nataknila, zatrjujoč, da šele sedaj vidi, kako težko je hodila. Ni se mi mogla dovolj zahvaliti.
Toda jaz, svest si svoje velike važnosti, sem samo hladno vse spomnil na pot, ki nas še čaka in vprašal za račun. Ker ni hotela Lo-garica nič sprejeti, vrgel sem otrokom par soldov in čez pet minut smo že koračili po hribovskem kolovozu in silili bolj in bolj v rebra Pastirkcvega vrha. Našega spremljevalca, dežja. se seveda nismo rešili, nasprotno. Še z večjim veseljem je šel z nami.
VI.
Šele sedaj, kos mo šteli rebresa Pastirkov-ga vrha, ki se prav polahko, pa časih tudi prav strmo dviguje in ko nas je že zapustil kmet Klemenšek, ki smo ga dohiteli malo nad Logarjem, in ki nam je pravil o svojih P°s®’ stvih, o razmerah v Solčavski fari, dalje, "a£° je šel na slovenski shod v Železno kapljo. kako ima napravljen mlin na veter, ki mu opravJ dvanajst del, spraševal nas je, kako nam ug j Logarjeva dolina, vendar na to m dobi11 JV' mernegat odgovora, aaksi doline nismo p ay-
zaprav vsled vednega dežja in velike megle niti videli, torei šele sedaj, ko nas je zapustil ta možak, krenivši proti domu, smo dali du-ška svojemu veselju nad obglavljenjem Bibi-
janinih šolnov.	.	.	...
Šele sedaj »mo si šepetali, kaj si mislijo Logarjevi o nas. zakaj videli smo, kako so se muzali, kako radi bi ponudili ene izmed svojin lesenih cokelj, a kam hoče nežna Bibijanina nožiča v one čolne, saj se zgubi v njih. No ti se sedai smejijo in pripovedujejo boljšemu spolu kako in kaj. Toda kmalu smo bili prisiljeni prenehati s tem prerešetavanjem, zakaj sami s seboj smo imeli zopet toliko opravka, da je morala biti naša pozornost osredotočena samo na nas.
Da o sebi ne govorim, povem le, da sem se skozi in skozi držal prav srčno.	f
Fric pa je prinesel zopet na tasi svoii krčne žile, svojo utrujenost itd., kar je vse podkrepil s trdostjo svojih neizprosnih besedi, »ne če ne morem, ne morem, ne, bosta. ne. «
Dovolili smo mu seveda zhvlse!jXbtnikov za s svojim vplivom težo obeh nahrbtnikov, za,
kar sl seveda ni dolgo dal prositi, temveč k„r vstavil pod smreko in krepko m navdušeno' delal, prekinjajoč se: «0, jej, jej, to pokrepča. hvala bogu. da imamo še kaj!«
A kje pa sta Bibijana in Simona? Zaostali sta. moramo ju počakati, kraj je pripraven.
Ni bilo treba dolgo čakati in že sta bili pri nas, ter nam povedale vzrok svoji zakasnelosti.
Bibijani so se namreč čevlji vsled hoje v hrib vedno izzuvali in prosila je Simono, naj je kako popravi.
[sobneži tudi znani bivši jeseniški klerikalni pretepač. Gospoda deželnega predsednika prosimo, da si da predložiti kvalifikacije Slomškar-jev, ki jim deželni odbor plačuje suplente in onih učiteljev in učiteljic naprednega mišljenja, ki jim deželni odbor vsled »zaslug« Janka Ne-pomuka Jegliča in dr. Zajca ni hotel plačati suplenta. Gospod deželni predsednik se bo lahko zopet prepričal, kako strankarsko in krivično postopa deželni odbor z denarjem davko-klačevalcev napram naprednemu učiteljstvu. ,
*z. •iudsko-šolske službe. Za suplentinjo na ljudski šoli v Žalni je imenovana absolvirana kandidatinja Marija Koritzkyjeva namesto učiteljice Frančiške Bezeljakove, ki je šla na dopust. Za provizorično učiteljico na sedaj v dvo-razrednico razširjeno ljudsko šolo v Kovorju je imenovana Ema Mesesnelova. Za suplentinjo v Premu je imenovana namesto obolele uciteljice A. Bašove dosedanja suplentinja v Budanjih Amalija širokova.
Zgodba o lepem petju. Janez Petrič je zidarski mojster na Igu. Star je oseminštirideset let in je tudi oženjen, kar je vse prav lepo. Lepo pa gotovo ni, da se mu še sedaj, ko je dal že davno fantovskim k nn slovo, ni umirila prevroča kri. Tudi Jože Virant, zidarski pomočnik Sevnika ima nemirno kri. No, pa njemu se ne sme toliko zameriti, saj je v letih, ko se kri burno pretaka po žilah. Oni dan sta Petrič in Virant pila v neki gostilni v Dolenjem Golem. Kmalu sta se ga nalezla in ko sta šla iz gostilne domov, sta bila oba prav korajžna. Ko sta šla skozi vas, se je obema zazdelo, da ne bi bilo prav nič napačno, ako bi eno »vzdignila«. Pa sta začela prepevati. Da je bilo petje obeh bratcev lepo ubrano, se ne more z gotovostjo trditi. Nekateri zlobneži celo pravijo, da se jim je zdelo petje Petričevo in Virantovo ravno tako, kakor bi prišla dva leva iz Afrike in bi s svojim rjovenjem dajala ljudem na znanje, kako sta močna in ponosna. Ta silna pesem pa je vznemirila fante iz Gorenjega Golega, ki so se tudi Poslovili od gostilne, kjer so pili. Ko so bili na prostem so naenkrat začuli iz daljave, iz Dolenjega Golega prelepo pesem že omenjenih zidarjev. Po kratkem posvetovanju so sklenili, da pojdejo pogledat in občudovat posestnika onih divjih glasov. In odšli so kakor en mož iz Gorenjega Golega v Dolenje Golo. K« so moška korakali po cesti, ki drži od ene vasi do 'druge je ono prečudno petje naenkrat utihnilo. Pa to fante ni prav nič motilo in marširali so naprej. Ko so bili že precej blizo, sta se dvignili nenadoma iz žita ob poti dve temni postavi in sta se jim čudovito hitro bližali. Obe postavi sta bili oboroženi s kolom in polenom. Ker pa so bili fantje še precej mladi in še vsi pod dvajsetim letom, so se vstrašili onih temnih in Širokih Postav in srce jim je padlo v hlače. Drug je Pogledal drugega s strahom v očeh ln fantov koraki so postajali čimdalje hitrejši. Skratka: šačeli so bežati. Toda oni dve črni postavi sta lim bili za petami kakor na konjih. Dvigali sta kol in poleno, s katerima sta bili oboroženi in naenkrat je padlo nekaj trdega po glavi Janeza Podlipca, enega izmed fantov. Takoj nato pa je 'dobil po levi roki silen udarec drugi fant Edvard Steblaj. Ostali fantje so ubežali. Prišlo pa je na dan, da sta bili oni dve temni postavi Janez Petrič in Jože Virant, ona dva imenitna pevca, ki sta izlivala svoje čute v Dolenjem Golem v prečudovite glasove. Zato sta dobila včeraj pri okrajni sodniji v Ljubljani nagrado. Pa ne za svoje petje, vpitje ali rjovenje, ampak «ato, ker sta poškodovala Edvarda Šteblaja na toki in Janeza Podlipca na glavi. Jože Virant po sedel tri dni v zaporu, Franc Petrič pa pet. In s tem se je končala zgodba o petju, ki je imel Precej občutne posledice na obeh plateh.
Ivanjkovci. Občinske volitve z dne 25. septembra 1911, zoper katere so se naprednjaki ysled številnih nepostavnosti, katere je zagrešil klerikalni župan, pritožili, je namestnija raz-yeljavila in odredila v vseh treh razredih nove volitve. — Dne 23. t. m. sta peljala brata Anton in Vinko Novak po klancu iz Jeruzalema
3	polovnjake vinskega mošta. Kojne je vodil Anton in je sedel na vozu. Zaokrenil Je nekoliko nepravilno in voz se Je prevrnil, voznik je padel v voza. za njim pa tudi 2 soda, katerih eden Je šel čez voznika. Nesrečneža so prepeljali takoj v ormoško bolnišnico, ker je vsled "dobljenih hudih poškodb dne 25. t. m. umrl. Brat Vinko je dobil tudi precejšnje notranje poškodbe, vendar je upanje, da popolnoma pkreva. Konjem se ni nič zgodilo, pač pa sta soda popolnoma razbita in je vino izteklo. Škode je vsled tega okrog 400 K.
K občinskim volitvam v Mariboru. Nemški uacionalci so za občinske volitve pridno na delu. Kajti tudi v njihovih vrstah ni vse tako, kakor bi si oni želeli. Dokaz temu bodi samo dejstvo, da sta dva najzmožnejša do-zdajrta občinska odbornika, župan dr. Schml-derer in finančni referent Jtil. Pfrimer, odklonila vsako nadaljno izvolitev. To je za nemške nacionalce udarec, kajti oba moža sta že s svojo popularnostjo bila vedno privlačni sili v nemški kandidatni listi. Ali pa sta se moža ustrašila nadaljne odgovornosti za občinsko gospodarstvo, ki leze vedno globlje?l Nemški nacionalci so iz strahu pred lastnimi ljudmi Šli celo tako daleč, da so obrtnikom, hišnim posestnikom in rokodelcem dali v novi kandidatki listi dve tretjini mandatov. Pa še teh kandidatov ni »veliki volilni odbor«, ki je imel v petek zborovanje v kazini, soglasno odobril.
Drobiž Iz Štajerske. V M a r i b o r u je 24. ?. m. umrl Ernst Rathansky. bivši veleindu-strijalec in deželni poslanec skupine Lonč-Oitsberg, star 63 let. Bil je svoj čas lastnik papirnice v Lonču in Frauentalu, rudnika v Kalchgrubu itd. Pred nekaj časom je prišel v konkurz in je živel od takrat pri svoji omoženi hčeri v Mariboru. Kot deželni poslanec je bil hudi nasprotnik železniškega načrta Maribor-Zdeni travnik, vsled česar je z zastopniki Maribora večkrat trčil skupaj. — Domači ples je priredila 25. t. m. zvečer rodbina usnjarskega tovarnarja Gruberja v Mariboru. Med plesom Je Gruberjevega sina, uradnika Hansa Gruber-
ja, zadela srčna kap in je fant faicof unlrf. — Nesreča. V rudniku v Skalah je,rudarju Fr. Miklavžu padla na desno nogo večja množina premoga in mu jo je zm čkala. Rudar Vinko Kratoner v Trbovljah pa je prišel z levo roko med dva premogova vozička, ki sta mu roko zdrobila. — Za deželnega živino-zdravnika v Sevnici je imenoval štajerski deželni odbor diplomiranega živinozdravni-ka g. Maksa Leskovarja.
Pijan medved. V četrtek zvečer je prišla v Gablonec na kolodvor kletka, v kateri se je nahajal živ medved. Kletko so spravili v skladišče za vozno blago. Ponoči pa se je medvedu naenkrat zazdelo, kako bi bilo lepo, ko bi bil prost. Sklenil je, da bo z vsemi svojimi močmi deloval na to, da se osvobodi, kar se mu je tudi posrečilo. V skladišču je ležalo več zabojev z mesom in več sodov z vinom. Kosmatinec je najprej razdrl nekaj zabojev z mesom in ko se je dodobrega natisnil, se je spravil še nad vino. Na čudovit način je odprl zamašek in začel golčati sladbo vince. Pil ga je toliko časa, da se ga je prav pošteno navlekel. Skladiščni delavci so zaslišali v skladišču sumljiv ropot in ko so stopili previdno v skladišče, so našli vsi prestrašeni kletko z medvedom prazno in zlomljeno, medveda samega pa popolnoma pijanega ležati na tleli. Tudi več zabojev z mesom je bilo razdrtih. Kosmatinca so aretirali in ga dali nazaj v kletko, kjer je prespal svojo pijanost. Svobode željni kosmatinec je napravil čez 200 K škode.
Dekla šestkratna morilka. Iz Vratislave se poroča: Pri Vadovicah je zbolel posestnik Jab-lonskega, s celo svojo družino, ki ji štela pet glav. Sedaj je vseh šest mrtvih. Dognali so, da je dekla Jabionskih primešala jedi strup, vsled katerega so vsi umrli. Dekla je napravila ta grozen zločin iz maščevanja, ker je bila odpuščena Iz službe.
Skrajno surov sin. Orožništvo je aretiralo in izročilo okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah bivšega poštnega oficijanta Friderika Podpečana iz Sv. Metne. Okrajno sodišče pa ga je izročilo okrožnemu sodišču v Celje. Podne-čana so pred dvema leti odpustili s poštne službe v Knittelfeldu. kjer je takrat služboval. Bil je skrajno nereden človek. Od onega časa se je neprestano potepal brez dela okrog in se je slednjič pritepel k svojim starišem v Sv. Hemo nazaj. Namesto da bi jim bil še hvaležen za uslugo, da sta ga sprejela pod domači krov, je pa ravnal z njima skrajno surovo. Ako nista imela stariša denarja, jima je grozil, da ju bo umoril. 22. t. m. je razbijal surovi sin vso kuhinjsko opravo, pridrl je s kuhinjskim nožem nad mater in ji je grozil, da jo bo zabodel. Na materin klic jeprih itel na pomoč oče, oborožen s palico. Sin pa je izruval očetu palico z rok, začel ga je z njo pretepati in je pahnil slednjič očeta še čez prag, dase je revež opotekel in padel na tla. Nato je začel nečloveški sin pretepati s palico svojo mater na vso moč. Oče in mati sta dobila več poškodb na telesu in sta iz srahu naznanila sina orožnikom. Surovi sin se bo za svoje grdo ravnanje zagovarjal pred sodnijo v Celju.
Sleparski trgovec. V Krakovu so zaprli predvčerajšnjem trgovca Olkusznika zaradi raznovrstnih sleparij. Izdajal je ponarejene me-njice glaseče se na 400.000 K. Svojim upnikom se je tudi nalagal, da je kupil celo vrsto posestev v Breitenavi pri Ljubljani(l) Dolgovi sleparskega trgovca znašajo poldrug miljon kron.
Dramatična predstava. Truma potujočih igralcev se je ustavila te dni v Parizu na trgu des Ecoles. Predstavljati bi se morala drama »La Porteuse de Pain«. Začela se je ob pol osmih zvečer, dvorana je bila polna, toda zastor se še vedno ni hotel dvigniti. Igralca M. Chisseray in Desbert, ki sta morala igrati v drami dvoje manjših vlog, nista prišla k predstavi. V obupnem položaju je ravnatelj sklenil nadomestiti oba ondotna igralca z drugima dvema. Slednjič se je zastor na veliko veselje občinstva vendarle dvignil. Prvo dejanje je šlo gladko. Toda, ko so gledalci v drugem dejanju z veliko napetostjo sledili dramatičnemu prizoru na odru, sta nenadoma skočila oba odsotna igralca z nožem oborožena na oder, planila sta na osuplega ravnatelja in ga čisto razmesarila po obrazu. To je bilo njuno maščevanje, ker jima ni ravnatelj poveril večjih vlog. Ravno tako sta se maščevala nad ravnateljevim svakom, ki je temu prihitel na pomoč. Sprva je bilo občinstvo mirno, ker je mislilo, da spada ta prizor v dramo, toda kmalu je spoznalo resnico in je hitelo na oder. Oba igralca so prijeli, pretepli in ju izročili stražnikom, ki so prihiteli na mesto resnične, krvave drame.
Zakonski raj. Predvčerajšnjem zvečer se je začel prepirati rudar Aleksander Svrčina. ki je delal v jami Eleonori v Dombrovi na Češkem, s svojo ženo Nežo. Vsled neznatnega vzroka se je tako razburil, da se je vrgel na ženo s_sekiro in ji je hotel razklati glavo. Svojega štiri mesece starega otroka je hote! obesiti na kljuko pri vratih. Temu pa so sosedje ubranili in sirovi mož je pobegnil. Dombrovskemu orožništvu je bilo to takoj naznanjeno ln aretiralo je še ponoči suroveža.
Majhna perica utonila. Velika nesreča se je zgodila predvčerajšnjem v Pragi pri srednjem prevozu čez Vltavo v Holešovicah. — Ko je prišla Emilija Kamberska, llletna hčerka delavca, stanujočega v Holešovicah dopoldne iz šole, jo je poslala mati, ki je bila doma preobložena z delom, da opere nekaj perila pri prevozu čez Vltavo. Emilija je torej odšla s škafom na glavi na vodo. Nesreča pa je hotela, da Je uboga deklica pri vodi izgubila ravnotežje in padla v reko. Medtem je mati doma zastonj pričakovala svojo Emilko. Mislila je najprej, da je pozabila na perilo in da se i« šla kam igrat z drugimi otroki. Šla je tudi k reki. Nikogar ni bilo tam. Samo kosi perila so plavali ob bregu. Na njen obupen krik iti jok so prihiteli od vseh strani ljudje in dva plavca, brata Anton in Friderik Pavlik iz Holešovic, ki sta začela malo perico iskati po vodi. Šele ob 1. uti
popoldne sta našla ubogega otroka. Gorje in plakanje materino nad truplom mrtve hčerke se ni dalo popisati. Lrtvo deklico so prepeljali nato v patologični zavod.
Samomor blaznika. 501etni trgovec Izak Lustig je včeraj ušel iz psihiatričnega zavoda in se je umoril. Krivda leži na slugi, ki je usluž-ben pri zavodu in ki je pustil blaznega trgovca ubežati. Proti slugi se je uvedla preiskava.
Ljubljana.
— Dr. Tavčar pri cesarju. Včerajšnji »Sl. Narod« poroča: Cesar je danes sprejel v avdi-jenci župana mesta Ljubljane dr. Ivana Tavčarja, ki se mu je zahvalil za potrditev na županskem stolu ter tolmačil cesarju lojaliteto ljubljanskega prebivalstva in njega zahvalo za naklonjenost vladarja. Cesar je sprejel župana izredno ljubeznivo ter je poudarjal, da je rad potrdil njegovo izvolitev za župana, ker je prepričan, da bo l iubljana pod njegovim vodstvom napredovala na poti splošnega razvoja. Nato se je cesar informiral o podrobnosti važnih ljubljanskih zadev. Zlasti se je informiral o delih na Barju in o‘kanalizaciji v Ljubljani. Župan je podal cesarju podrobna poročila. Proti našemu poročevalcu se je župan izrazil, tla je cesar videti izredno krepak in zdrav te.r da ga je zelo ljubeznivo sprejel. Milostno je odpustil nato župana naglašujoč: Ostajam vašemu lepemu mestu, kakor do sedaj, tako tudi naprej naklonjen.
— Odbor za nabiranje darov za »Rdeči križ balkanskih držav« Ima danes ob šesti url zvečer v dvorani mestnega magistrata Ijub-Iajnskega svojo sejo. Ker je seja jako važna, se prosi vse odbornike, da se Je zanesljivo udeleže.
— Velik znak rodOljubja kaže se v teh dneh v vseh naprednih vrstah — ne izvzemši priprostih slojev. Tako nam je izročil priprost barjanski posestnik Franc Janc iz Črne vasi
4	K kot prispevek na naš poziv za »Rdeči križ« balkanskih Slovanov. In to je storil ta mož brez vsakega osebnega vpliva! Poživljamo vse one, ki so z imetjem bolj obdarjeni kot je ta priprosti Barjan, da slede v dejanju temu vrlemu možu!
— Slovenski zdravniki v Srbiji. V ponde-ljek ponoči so, prispeli v Belgrad slovenski zdravniki dr. Šlajmer, dr. Oražem. dr. Krajec, in dr. Premrov. Na kolodvoru v Belgradu jih je čakal dr. Subotič z večjo družbo svojih prijateljev. ki je slovenske zdravnike prav prisrčno pozdiavil. V imenu slovenskih zdravnikov se je zahvalil dr. Oražem. Povdarjal je, da jih je privedla na jug ljubezen do južnih bratov in da so veseli, da morejo v dejanju pokazati svojo ljubezen do bratskega naroda, ki se bori za svobodo. Mali slovenski narod se je odzval takoj na prvi poziv in zbira po svojih skromnih močeh sredstva, da pomaga svojim bratom v boju proti stoletnemu sovražniku slovanstva. Zdravniki so na to skupno odšli v mesto, kjer so se okrepčali v hotelu »Moskva«. Slovenskim zdravnikom se je izročilo delo v Nišu, kjer ie sedaj največ ranjencev. V Srbiji čutijo pomanjkanje zdravnikov. Nujno potrebna Je nadaljna pomoč, ker se število ranjencev čim dalje bolj množi. Oni zdravniki, ki hočejo iti v Srbijo, nal se zsrlase pri ljubljanskem odboru. Želeti bi bilo. da se jih zglasi čim največ.
Aktualno predavanje. V sredo ob 8. zvečer predava v Mestnem domu gospod profesor dr. Fran Ilešič o ženstvu v kosovski tragediji. Vstop je vsakomur prost. Prostovoljni Prispevki se pošljejo Rdečemu križu balkanskih držav. Srbska narodna pesem pripoveduje ne [e o junaštvu Srbov, nego predvsem o junaštvu ženstva. Kosovska devojka, mati Jugovičev, car Lazar, Miloš Obilic, Murad I. in krvava bitka na Kosovem polju so dali snovi jugoslovanskim pesnikom, dramatikom, slikarjem in kiparjem. Danes stoje srbske in bolgarske armade zopet na Kosovem polju. L. 1389. ie on(l’. mrknila zvezda Srbov, danes blesti v Se večjem žaru. Dr. Ilešičevo predavanje bo torej zelo aktualno. Pridite vsi!
— Vojna na Balkanu in njen pomen za vse Jugoslovanstvo nam bode pojasnjeval obč. svetnik g. Rasto Pustoslemšek na javnem shodu, ki ga priredi »PoHtično in izobraževalno društvo za dvorski okraj« danes zvečer ob pol "• uri v restavraciji pri Zlatorogu poleg Narodne kavarne. Vabimo vse svoje somišljenike, da polnoštevilno posetijo predavanje, ki bode tolikanj bolj zanimivo, ker je prepotoval, gospod Poročevalec osebno že vse kraje, kjer se sedaj borijo naši bratje na smrt s svojimi več-
— Za »Rdeč! križ balkanskih držav« nabrali sta v Postojni gdčni. Mici Lavrenčič in Justi Kavšek čez 500 K. Naj bi jim sledila po ostalih krajih zavedne slovenske gospodične!
— Jutri in pojutrišnjem razpošlje odbor »Rdečega križa balkanskih držav« nabiralne Pole nekaterim gospodom in damam po Kranjski. Štajerski in Koroški. Vljudno prosimo do-tičnike, da nemudoma prirede zbirko v svojem okrožju. Zanimanje in navdušenje za dobro stvar je veliko.
stoletnimi tlačitelji.
— Češke dame zbirajo za Rdeči križ balkanskih držav hrano, konzerve, suhor, kakao, Čai. obleko in druge potrebščine. Dan za dnem Pošiljajo cele zaboje nabranih darov na jug. posebno v Črno Goro.
— Iz gledališke pisarne. Danes v torek bo premijera Volnarjevega »Vraga«, ki je dosegel doslej po vseh tujih odrih najlepše uspehe. Na lepak se je vrinila neljuba pomota, ki si jo blagovoli slavno občinstva popraviti:	Alfreda igr?i g. Bukšek, ne g. Buhoslav. — Ker se bodo radi praznikov ta teden vršile vprizoritve v petek, soboto in nedeljo, torej tri dni zapored, odpade v četrtek predstava. Opozarjamo zlasti Pa soboto, ko se vprizori poleg Hauptmanove »Hanica« slovenska noviteta, Milčinskega enodejanka »Kjer ljubezen, tam Bog«, dramatizirana po Tolskega pripovedki. Cenjeni avtor, ki se je tako globoko potopil V naše narodne pravljice, nam je poda! dramatično delo, ki sl Ka upamo postaviti poleg Hanice, brez strahu,
da bi trpelo v tako odlični soseščini, zaKaf mistika velikega Rusa diha iz vsake besede. !
— Slovenski umetnik v Zagrebu. Za g. Borštnikom in go. Polakovo je odšel na veliko zagrebško deželno gledališče tudi g. H. Nučič, naš bivši prvi igralec in režiser. Na temelju svojih uspehov v Ljubljani je bil takoj angažiran kot režiser in za prve vloge ter Je že doslej v začetku sezone igral trikrat »Tokerama«
V »Tajfunu«, dvakrat »dr. Ostermarka« v »Očetu«, dvakrat »generala Saharja« y »Kapetanu Poletajevu« in enkrat »Danijela Servana« v 'Protivnih dušah«. Režiral je doslej igre »Tajfun*, »Oče«-, in »Frankfurtovci«. Tudi v Zagrebu je 'dosegel Nučič velike uspehe, in kritiki so ga uvrstili med glavne stebre zagrebške drame. Obenem napreduje od predstave do predstave, ker ima okoli sebe velike dovršene umetnike. G. Nučič je že danes zelo priljubljen pri zagrebški publiki in pri intendanci. Tako se uveljavlja slovenska marljivost in umetniška resnoba tudi med brati Hrvati, kar nas iskreno veseli.
—	Petje na Vseh svetih dan na pokopališču.
V petek, na praznik popoldan ob polu 4. poje 'društvo »Slavec« na pokopališču pri Sv. Križu (ob Adamič-Lundrovem grobu) v spomin svojim umrlim članom naslednje žalostinke: >Mi-tvaško bledi angel«, »Blagor mu« in »Nagrob-nico«.
—	Uprava južne železnice je dala napraviti zadnji čas na železnih prehodih v mestnem pomeryu nove prečnice z žičastimi mrežami, stare zapornice pa so se odstranile. S tem je ustregla uprava praktični in nujni potrebi in oprostila službujoče osobje nekaj bremena; v ostalem pa je tudi v varnost občinstva, zlasti mladine, dokaj pripomogla.
— Kinematograf »Iedal«. Spored za torek 29., sredo 30. in četrtek 31. oktobra 1912: l. V dveh urah okrog sveta. (Potovalna slika). 2. Osveta postopača. (Velekomično). 3. Osvobo-jenje Fahrlanda. (Amerikanska drama). 4. Žur-nal Pathe. (Kinematografska poročila. Najnovejši dogodljaji. šport, moda itd.). 5. Dražestne namestnice. (Amerikanska veseloigra). 6. Dr. Gar el Hama, II. del. (Detektivska učinkovitost v dveh delih. Slike o vodnih vožnjah, železnic in avtomobilov. — Prekaša daleko I. del). — Samo zvečer. 7. Ceneno kosilo. (Velekomično z Moricem-Princem. — V soboto »Ženitev po pomoti«. Krasna veseloigra v dveh delih. Maks in njegov tekmec. Komična učinkovistost. — Dodatek »Mobilizacija na Grškem«. V soboto filmi o vojni in sicer; Bojujoči se Črnogorci in Turki. Velezsnimivo. Drugi teden Asta Nielsen
Slavni časi starih Bolgarov.
Trije najslavnejši bolgarski vladarji Boris-Si-meon-Samuel. — Propad prvega bolgarskega carstva.
Na Balkanu je bila cvetoča slovanska kultura predno so tja prišli Turki, Ko pade Turčija, se bo ta kultura dvignila iz svojih razvalin Pisali smo že, da so bili Bolgari prvi slovanski narod, ki so si na Balkanu osnovali svojo državo. Ta prva bolgarska država se je razvi-Jala v stalnem boju z vzhodnimi In zapadni* ml sosedi — v boju z Bizantinci in v boju 9 Srbi. Zgodovina nam pravi o neprestanih bojih, ki so jih imeli med seboj ti narodi. Bizanc je skušal, vedno Srbe in Bolgare Izrabljati —• druge proti drugim. Srbi in Bolgari so se tudi res dali izrabljati ln so vedno iskali zunaj sebe zaveznikov. V medsebojnem boju so zmagovali enkrat ti, enkrat oni. Ko je propadala ena, ja rastla druga. Ta igra se je ponavljala, dokler nii so Turki premagali oba naroda in ju uklenili v svojo sužnost, iz katere vstajajo šele dandanes.
Bolgari so takoj po svojem prihodu na Balkan prišli v obližje Carigrada in so plenil! globoko doti po Grškem. Prebivalstvo grški!: obrežnih mest se Ije pred njimi umikalo na otoke. Posebno so začeli rasti Bolgari okoli leta 750., 1. 763. jih Je peljal Ivan Telec na bo! proti Bizancu — spotoma so Bolgari oplenil] deželo. Toda cesar Archialos jih je potolkel in razgnal. Tudi v naslednih letih so moral! Bolgari čurifi bizantinsko jezo. Leta 765. so Bizantinci požigali in plenili po bolgarski zemlji Bolgarska je postala odvisna od Bizanca.
Toda kmalu se je obrnila bojna sreča. Proti koncil sedmega stoletja je vladal v Bolgariji boljan Kardarn, ki je v štirih bitkah potolkel Bizantince in Bizanc je moral plačevati bojni davek — Bolgarom (780—797.) Njemu je sledil hrabri Krum, eden najsilnejših in najmogočnejših zmagovalcev. (802—814). Z njim se začne stara bolgarska slava. Pridobil je v bojih vso pokrajino do Carigrada — na severi; je razširil svojo oblast do Karpatov, pridobil ja del Ogrske in je s tem postal sosed — Frankov-Triadiča (Sofija) je padla v njegove roke. Za-j stonj se je bizantinski cesar Nikeforos priprav-j ljal na vojno. V boju na Hemu je bil premagaij in ubit. Krum je bil nasilen in oblasten vlada? in je podjarmil vso Trakijo. Carigrad se je tresel pred njim. Bizantinci so se hoteli nevarnega sovražnika z zvijačo iznebiti. Zvabili so Kru, ma na pogajanja v Bizanc in so ga hoteli za, vratno umoriti. Krum pa je srečno ušel smrti
—	in zdaj so morali Bizantinci čutiti njegove jezo. Divjal je v Adrianopolju in ie odpelja! mnogo Bizantincev v sužnost s seboj. Njegovg smrt je Bizantince rešila iz velikega strahu
Za njim so nastale prekucije. Takrat jii namreč Ljudevit Posavski (819) ustanovil svoj« državo ob Savi in Kolpi, združil je Hrvate iq Slovence — ter Je postal sosed Bolgarov. Bol; gari so prišli v boj s svojimi zapadnimi sosedi in so z Bizancem sklenili mir.
Leta 852. je zavladal Bolgarom knez Bo. ris. Boris ni bii bojevit knez. V začetku je pod' piral vejikomoravskega kneza Rastislava N boju proti Nemcem — pozneje pa je sklenil i Nemci zvezo. Pod Borisom se začenja prvi bolgarska kultura. Ta kultura ie prihajala i;
Bizanca — bila je torej grška. Bila pa je tudi pravoslavna. Kakor je znano, je poslal moravski knez Svatopluk vprašanje v Bizanc, ali nimajo morebiti tam duhovnikov, ki bi znali njegov rod v domačem jeziku v krščanski veri poučiti. Cesar Mihael mu je poslal Cirila in Metoda, ki sta bila doma iz Soluna. (Iz tega se vidi, da sc je govoril v grških primorskih mestih že takrat slovanski jezik. V zapadnih krajih so izpreobračali Slovane k pravi veri nemški in latinski menihi, ki so bili v službi škofov — škofje pa so bili v službi česana — zato je imelo to delo tudi politično ozadie. Takrat sta bil5 dve verski središči: Rim in Bizanc, iz prvega ie izhajala: latinsko-gcrinanska — iz drugega — grško-slnvanska kultura, ki jo delimo tudi na vzhodno in znpadno kulturo. Slovani smo se razvijali deloma pod prvo. deloma pod dingo — pretežno nod drugo. Da b! še rešiii nemške sile od zapada — so hoteli Slovani vero od vzhoda.
Ko sta Ciril in Metod šla na svoie delo na Moravi -- je Boris postal kristjan. Pogled na sliko poslednje sodbe ga je ganil tako. Boris je navdušeno stavil cerkve in je dal pomoriti Bo-Ijare. ki so hoteli ostati pagani. Vera ie tore) bila zanj — politika. Boris je bil že pred krstom v dogovoru s papežem, da ga bo krrdil — pozneje pa se je premislil in je prejel krst od sv. Metoda Cesar Mihael 111. mu je bil boter. Ker pa so hoteli Bizantinci vero izrabljati — sc je Boris zopet obrnil na papeža in leta 866. sta prišla dva rimska škofa na Bolgarsko. Ker pa je papež Hadrijan 11. zase preveč zahteval sc ie Boris zopet vrnil k grški cerkvi. Boris je vlada! 36 let. l.eta 888. se ie zaprl v samostan, kjer ie umrl 2. maia 907. kot narodni svetnik. Pod njim se je razširilo krščanstvo po vsej Bolgariji in povsod se je razcvcla prva cerkveno bolgarska kultura, ki sta ji položila temelj Ciril in Metod s slovanskim prevodom sv. pisma. Ta jezik sc danes imenuje starobul-garščina in so dali torej Bolgari Slovanom prvi književni jezik, ki ga poznamo pod imenom staroslovenščina.
Za Borisom je zavladal najprej slabotni njegov sin Vladimir, teinu na je sledil najslavnejši starobolgarski car Simeon. (893—927.) Simeon je bil vzgojen v Bizancu, v grški kulturi. Zanimal se je za vede in njegova vlada pomeni zlato dobo starobolgarskega carstva. Posebno vneto je podpiral staroslovensko literaturo. Takrat so bili izgnani slovanski duhovniki iz Velike Moravske in iz Panomije in zatekli so se m Bolgarsko. Tu so dobili zavetišče. Pridno so se prepisovale svete knjige in nadaljevalo se je prevajanje iz sv pisma.
Pa tudi drugo umetnost je podpiral Simeon ter je skušal Bolgare pozdigniti na enako stopinjo z Bizantinci. Mir z Bizancem ni dolgo trajal. Kmalu je nastal boi in Simeon ie zmagal cesarja Leona IV. filozofa v več bitkah: Leon pa je poiskal zaveznikov v Maža-rih, ki so takrat zasedli Ogrsko. Mažarji so na bizantinskih ladjah prepluli Donavo in so padli v Bolgarijo Simeon je sklenil z Bizancem mir in se je obrnil proti Mažarom — in jih popolnoma potolkel. Potem sc ie obrnil proti Pečtnegom, ki so prišli za Mažari in jih uničil. Po teh zmagah se je vrgel na Bizantince in jih potolkel pri Bularofikos blizu Drino-polja. Na to sc le Jiklcr.il mir. ki ga je porabil Simeon, dr bi kulturno povzdignil svojo državo. Leta 912. so Bizantinci razžalili bolgarske poslance in nastala je nova vojna. Simeon ie vzel Diinopolje in štirikrat se je tresel Bizanc, ko so stal! Bolgari pred zidovjem. Bizantinci so povsod iskali pomoči pri Pečenegih, Mažarih, Srbih, celo pri Arabcih — toda 9i7. je Simeon Bizantince popolnoma premagal. Po tej zmagi je razširil Simeon meje daleč na jug. Od morja do morja, od Olimpa do Save je segala njegova država. Nazval se je sam: car Bolgarov in sa-modržeč Grkov. Krono je dobil iz Rima. Bolgarski nadškof je postal patriarh in bolgarska cerkev se je osvobodila. Simeon je razširil svojo oblast tudi čez Srbijo do Zaklumja. Simeon je že mislil na to. da vzame tudi Carigrad in združi pod seboj cel Baglkan — toda Srbi so se začeli gibati in Simeon ni imel dovolj sil za utrjeno mesto, posebno ker ni imel brodovja. Simeon je šel na vojno proti Srbom in je zašel v boj s hrvaškim kraljem Tomislavom (927), ki pa se je zanj nesrečno končal. Kmalu na to je Simeon umrl. Bolgarska kultura se je pod njim dvignila iz svojih začetkov in se kot slovanska kultura širila po vsem balkanskem polotoku.
Car Simeon je dal prevajati cerkvene gr->ke pisatelje in je sam prevajal Ivana Zlato-iistega. Tudi je dal sesiaviti knjigo izrekov, moralnih pravil Itd. Te knjige so prišle nekaj let pozneje s kristjanstvom na Rusko in so tvorile prvo podlago ruske kulture. Tako je iz Bolgarije prišla slovauska-grška kultura na Rusko.
Po Simeonovi smrti so nastale doma v Bolgariji spletke in Srbi so se hoteli osvoboditi bolgarskega jarma. Res je zapadna stran bolgarske države (srbska stran) kmalu odpadla in tudi v sredi ni bilo trdne vladarske roke. To priliko je porabil boljar Sišman, ki je ustanovil v Tirnovu (963) takozvano vzhodno bolgarsko državo. Z njim se začne vladarska hiša Simeonov. Bizantincem se ic posrečilo, da so spravili celo bolgarsko državo pod svojo oblast. Bolgarija je postala provincija Bizanca. Le še Šišmani v Tirnovu so se držali še pol stoletja. Car Samuel (976—1014) Je razširil oblast svoie hiše zopet daleč na zapnd. V tem času so imeli Bizantinci doma upore in vstaje. Iz teh bojev je izšel Bazilej II.. ki si je stavil za življensko nalogo, da uniči Bolgare. Res so se začeli boji. Toda Samuel je zmagal Bizantince in je razširil svoj) oblast na jug do Jadranskega morja. Tudi Hrvatje so takrat prodirali tja. Na bregu Adrije so bili še potomci rimskih časov — tu je hotel Samuel odpreti vrata trgovini. Samuel je podvrgel tudi Srbe. Leta 996. so nastali novi boji z Bizantinci. Samuel si je upal predaleč na Peloponez, in Bizantinci so ga pobili. Tej zmagi so sledile druge. Prišel je konec stare bolgarske slave. Leta 1014 dne 29. junija se je vnel
odločilni boj med Bolgari in Bizantinci pri gori Belasici. Tu je bil Samuel popolnoma premagan. Pobegnil je v Prilep, kjer jc umrl od žalosti nad svojim porazom. Bizantinci so zopet zavladali tiad Bolgari. Pozneje so si Bolgari sicer zopet opomogli do samostojnosti — toda slavnih časov Simeona niso več doživeli. Slovanska kultura se ic po letu 1000 preselila na ruska tla.
Kako krvavi so biii boji med Bolgari in Bizantinci, kaže nam boj med Samuelom in Bazileiem, ki ga opeva slovenski pesnik Kri-lan. Cesar Razllei ic da! namreč bolgarske jetnike po bitki pri Belasici oslepiti in jih je poslal Samuelu. Vsakih sto mož je vodil enooki vodja.
S tem je bil konec prvega bolgarskega carstva.
Tako vidimo, da so si Bolgari ustvarili prvo državo, da je na Bolgarskem zibelka prve slovanske kulture in da se je iz Bolgarije širila vzhodno slovanska kultura na vse strani.
	
201o do 301,
znižane cene radi preogromne zaloge oblek, nglanov in zimskih sukenj za gospode in dečke, najmodernejših damskih kostumov, plaščev,
paletotev, bluz in kril.
V damski konfekciji vedno velika izbera. Posti ežba točna. Cene nizke.
„Angleško skladišče oblek“
o Bernatovič, Ljubljana, Mestni trg štev. 5
Vofna.
Ker nimamo vsfed pretrgane zveze direktnih poročil, podajamo za svoje zunanje naročnike najvažnejša poročila večernih listov.
Dunaj, 28. oktobra. Ravnokar je dospela sem vest iz Stare Zagore, da je Jedrenie v rokah Bolgarov. To vest tudi drugi dobro poučeni krogi potrjujejo. Podrobnosti o odločilni bitki r»rl fedrenju še manjkalo, vendar pa je znano, da je bilo že včeraj .Tedrenje od bolgarskih čet popolnomaobkoljeno.Bolgari so odrezali trdnia-vo od ostale Turčije tako popolnoma, da Turkom ni bilo mogoče sporazumeti se z ostalimi voji vzhodne armade. Tudi vojni minister Nn-zim beg. ki je dospel v soboto v Jedrenje. je bil vjet. Bolgari so zajeli vso turško armado.
Stara Zagora. 28. oktobra. Povratek turške armade proti Carigradu ie popolnoma odrezan. Železniška proga med Carigradom in Llle-Burgasom je pretrgana od bolgarskih čet. ki prodlraio proti jugu. V turški glavni armad? ie izbruhnila prava panika. Bolgari so razdeiall železniški most pri Čorlu. kak!h 100 km od Carigrada. Turška armada nima nobenega drugega sredstva, da se Izogne pooolnoma nora^u. kakor da se snusti v boi oh reki Frgeni (10 km od nam Čorliiem) Bolgari so nrema<mM pnnol-noma prvo turško armado ter se bližajo drugi obrambni črti pred Carigradom.
Stara Zagora, 28. oktobra. Vsled zavzetja Baba Fski, je situaeiia v Odrinu nevzdržUiva. Vsak hip je pričakovati padca trdidnve. 7cvzef-ie mesta Raba Eskl le važno tudi vsled tena, ker je Odrinu (Jedremu) odrezana vsaka zveza s CaH^radom.
Soflia. 28. oktobra. Vesti z boiišča pri Odrinu poročajo, da se ?e začel danes ponoči krvav boj v pokra?M Tam. ter d-> so zavzeli Bolgari trdnlavo Kirki!? B km od Odrina.
Dunaj. 28. oktobra Vesti o padcu Odrina. sc uradno še ne potriijelo Res pa )e. da so prodrli Bolgari do Babe-Bski, ter na ta način zajeli vso trdnjavo.
PROTI CARIGRAD!,\ - POF GARI ZAV7FLI BARA ESKL
Soflia. 28. oktobra. Bolgari so zavzeli mesto Baba Fski (Kadrfo) oh progi I i(e Rureas-Dimotlka. Baba Fski ie bila *e nred kratkem glavno taborišče turško armade. TurSko glavno taborišče se ie moglo rešiti le s hitrim He-gom. Obstojala je že velika nevarnoct, da Bolgari zaoro glavnemu taborišču povratek nroti Carigradu.
Soflia. 28. oktobra. Pri Babi Fski so Bolgari vzeli Turkom cel vlak z municiin. Govori se, da je bilo najmanj 80 vagonov streliva.
Drinopolie še ni padlo.
Ker nismo mogli ponoči dobiti telefonske zveze z Dunajem smo se z ozirom na to. da se ie v Ljubljani razširil glas. da je DrlnoPol?e že padlo, obrnili oh poldvanaistlh na uredništvo »Obzora« v Zagreb, kjer smo dobili poročilo, da Drinopolje še ni padlo.
Odgovorni urednik Radlvol Korene I pst in tisk »HČItrUsVr UcV-arr« <
Mali ocrlasi.
Vila
proda.
v Marmontov! ulici št. 18 se ceno
Kupi se dobro ohranjen otročji voziček. Naslov pove > Prva anončna pisarna«.'
Mesečna soba
z eno ali tudi dvema posteljama (tudi s hrano) se odda. Vpraša se v trafiki. Sv. Jakoba
Ljubljana, Pred škofijo 21, II. nadstropje, zraven rotovža
Velecenjenim damam se vljudno priporoča
modni salon za damske klobuke
Alojzija Vivod - Mozetič.
Sprejemajo se vsa popravila.
Ljubljana, Pred škofijo 21, II. nadstropje, zraven rotovža.
V zalogi je vedno do 500 kosov od 2 do 60 K komad, tako da si vsakdo lahko izbere.
Ob nedeljah se dobivajo venci v isti hiši v 1. nadstr.
Ustanovljeno leta 1900. Odlikovana i
Pariz 1905 1
II
1905.
Slavnemu občinstvu v mestu in na deželi vljudno priporoča« naoTrečJo zalog-o krasnih
nagrobnih vencev in trakov
x lnipidi.
Zunanja naročila se izvršujejo hitro in točno. «
Cene brez konkurence.
Ljubljana,
Mestni trg št. 11.-12.1
■....III lir-—r-tr	   —j
FE. IGLIC
Moderne	ko
za dame - kakoi otročje
mufi in ovratnice, ___:—_--------------
kožuhovinaste čepice, ovratnice in rokavice za gospode v obilni in poljubni ceni
v modni	in	špor
P. Magdič,
nasproti glavne pošte.
GOBE.
Kupimo čiste, bele, dobre, suhe gobe. Ponudbe z vzorcem in navedbo cene za 100 kg franko Praga na naslov
Ivdreva tovarna hranil
Praga VIII.
V*
J
Seznam ljubljanskih javnih knjižnic in čitalnic.
Knjižnica, zavod, čitalnica.
IJcejska knjižnica (v prostorih II. državne gimnazije).
Knjižnica ljubljanskega mestnega arhiva
(na magistratu).
Simon Gregorčičeva javna ljudska knjižnica In čitalnica (v Wolfovi ulici).
Odprto.
Javna ljudska knjižnica gosp. naprednega društva za Šentjakobski okraj (v Draga-
tinovi hiši).
Vsak dan izven nedelj in praznikov od 10—12 dop. in od 2—4 popoldne (izAen ponedeljka).
Vsak dan od 9—12 dopoldne.
Knjižnica v nedeljo in praznik od 9—11, vsak dan od 5—7'h.
Čitalnica v nedeljo in praznik od 9—12, vsak dan od pol 4—8 zvečer.
V nedeljo od 10—12 dop. Vsako sredo od 7—9 zvečer.
Javna ljudska knjižnica polit. In Izobraževalnega društva za dvorski okraj
(Pred igriščem št. 3).
Javna ljudska knjižnica za napredno politično društvo za kollzejskl okraj. (Pri Rusu na Marije Terezije cesti).
Ljudska knjižnica Sokola I. (v društvenih prostorih na Taboru).
Slovenska Matica (Kongresni trg).
Deželni muzej (Rudolfinum).
V nedeljo od 10—12 dopoldne, v sredo od pol 7—8 zvečer.
Odprta vedno.
Odprta v torek, četrtek in soboto od 8—9 zvečer.
Uradne ure od 9—12 dopoldne in od 3—6 popoldne.
V nedeljo od 10—12 in v četrtek od 2—4 za vse brezplačno. Sicer vstopnina 60 vin. Muzejska knjižnica ob uradnih urah od 8—1 dopoldne.