O gozdu
(Narodna pripovedka. Zapisal X. B. Pelikan.)
V  davnih časih se je raztezal med dvema mestoma razsežen gozd. Pravili so, da v njem straši in zato je vsakdo gledal, da je šel skozenj še za dne. Nekoč je prišel v gostilno enega teh mest star kmet. Naroeil si je jeoi in pijače. Ko je plačal, ga je go-stilničar  vprašal,  kam  je  namenjen.    »V  mesto  onkraj   gozda,«   je odgovoril kmet. Gostilničar ga začne pregovarjati, naj bi ostal čez noč pri njem; lahko bi se mu v gozdu kaj pripetilo, kajti v njem straši. A kmet se ni dal pregovoriti. Rekel je, da se ničesar in ni-kogar ne boji. In je odšel.
Prišel je tako do srede gozda brez vsakršne neprilike. Že je mislil, da ga je hotel gostilničar le prestrašiti, ko se je zaslišal iz gošče žalosten glas: »Kam naj denem? Kam naj denem?!« Kmet se je ustavil in dobrovoljno odgovoril: »Kjer si vzel, tja deni!« Komaj
182
je to izrekel, je zaslišal silen pok in takoj za njim glas, ki pa ni zvenel več žalostno, ampak veselo: »Hvala ti! Na tak odgovor sem čakal celih tri sto let. Zdaj sem rešen, hvala Bogu! Veš, bil sem nekdaj bogat, a lakomen kmet. Ponoči sem vstajal in sosedom pre-stavljal mejnike. Po smrti mi je bila naložena kazen, da moram prenašati na glavi mejnik in čakati na odrešilen odgovor. Hvala ti!« In kmet je videl, kako je obletel njegovo glavo majhen, bel go-lobček, ki je nato zletel v nebo.
Opomba: Primerjaj Aškerčeoo balado »Mejnikd