© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Nekateri sociološkopravni vidiki človekovih pravic Albin Igličar Article information: To cite this document: Igličar, A. (2015). Nekateri sociološkopravni vidiki človekovih pravic, Dignitas, št. 67/68, str. 41-50. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/67/68-5 Created on: 16. 06. 2019 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 41 DIGNITAS n Nekateri sociološkopravni vidiki človekovih pravic Nekateri sociološkopravni vidiki človekovih pravic Ob knjigi Petra Jambreka Theory of Rights Albin Igličar 1 I. Pravne norme, ki določajo človekove pravice in temeljne svobo- ščine izhajajo iz duhovnih in materialnih razmer v globalni družbi. Te razmere so torej – po eni strani – socialni izvor navedenih norm in – po drugi strani – splet pogojev za učinkovito udejanjanje teh norm. V to družbeno stvarnost je vpeta tudi Jambrekova knjiga o socialnih in normativnih razsežnostih temeljnih pravic. Družbene vrednote, ki predhodijo pravnim normam o pra- vicah, so del človekovega miselnega sveta, sveta idej. Človekovo družbeno ravnanje za udejanjanje teh idej pa se kaže v realnem fi- zičnem svetu kot družbeni odnos. Če opredelimo družbeni odnos kot način ravnanja enega posameznika nasproti drugemu in je to ravnanje tudi uokvirjeno s pravno normo, imamo opraviti s prav- nim odnosom. Pravne norme posegajo v tiste družbene odnose, ki so eksistenčnega pomena za obstoj posameznika in družbe, ter odnose, ki so konfliktne narave. Zato tudi normativno urejanje človekovih pravic seže tako v integracijske (povezovalne, konjuk- tivne) kot v konfliktne (dezintegracijske, disjunktivne) družbene odnose. V obeh primerih pravo zadovoljuje človekovo potrebo po varnosti in predvidljivosti v vzpostavljanju družbenih razmerij. S tega vidika je tudi družboslovna misel že v obdobju pred konstitu- cionalizmom pojasnjevala pravo oziroma pravice s povezovalne- ga in konfliktnega zornega kota. 1 Upokojeni redni profesor za pravno sociologijo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. 42 DIGNITAS n Peteroknjižje II. Integracijsko funkcijo prava v družbi je izpostavljal Dur- kheim. Pri prikazovanju oblik združevanja in kulture oziroma zavesti je štel solidarnost za poglavitno vez družbene integracije (1893) 2 . Le-ta se kaže sprva v podobi mehanske solidarnosti, ki temelji na fizični bližini ter podobnosti mišljenja in čustvovanja in nato v podobi organske solidarnosti, ki izhaja iz ekonomske soodvisnosti ljudi, saj vsakdo neposredno s svojim delom za- dovoljuje le nekatere svoje potrebe, glede zadovoljevanja vseh drugih pa je odvisen od drugih ljudi. Ob religiji in morali zago- tavlja omenjeno solidarnost še pravo. V pogojih mehanske soli- darnosti prevladuje kazensko pravo z retributivnimi sankcijami, v pogojih organske solidarnosti pa civilno pravo z restitutivnimi sankcijami.V obeh primerih so sankcije organizirane, saj je po- glavitna razlika med religijo in moralo na eni strani ter pravom na drugi prav v organizirani sankciji, ki je značilna za pravne norme. Organiziranost sankcije pomeni, da je vnaprej določena njena vsebina in da je določen organ, ki jih izreka po vnaprej določenem postopku. Nakazan Durkheimov pogled na družbeno funkcijo prava in specifičnost pravnih norm izhaja iz njegove splošne teorije o družbi. Družbo je štel Durkheim za novo kvaliteto v objektivni stvarnosti in ne le za aritmetično vsoto posameznikov. Najbolj zna- čilne manifestacije te nove realnosti – družbe pa so v kolektivni zavesti skozi obliko religiozne, moralne in pravne zavesti. V Dur- kheimovi analizi družbe je dobilo pravo funkcijo nepogrešljivega dejavnika integracije različnih oblik združevanja. Kadar ta dejav- nik odpove, se pojavi anomija kot stanje razvrednotenja vrednot in norm. Anomijo pogosto povzroči družbena dinamika, saj na primer spremembe iz mehanske v organsko solidarnost zamaje- jo družbene izvore normativnosti. Če so bili izvori normativnosti tradicionalne družbe v podobnosti zavesti, je izvor normativnosti moderne družbe v delitvi dela. Orisani harmonični pogled na razmerje med pravom in druž- bo Durkheima pa ni značilen za Jheringa, ki poudarja konflik- tne družbene odnose. Ta pogled glede splošne podobe druž- be je blizu izhodiščem, ki jih je najbolj eksplicitno razvil Karl Marx. 2 E. Durkheim, De la division du travail social, 1960. 43 DIGNITAS n Nekateri sociološkopravni vidiki človekovih pravic Rudolf Jhering izhaja pri pojasnjevanju prava iz nasprotij v in- teresih različnih slojev. V svoji študiji Borba za pravo (1872) 3 sicer posebej omenja le interese oficirjev, kmetov in trgovcev, vendar so implicitno zajeti v njegovi razlagi prava tudi interesi kapitalistov, delavcev in državnih uradnikov. Interesi vseh teh slojev determi- nirajo pravni sistem in v medsebojni borbi za prevlado dosežejo nekateri interesi svojo institucionalizacijo v pravnem institutu pra- vice. Zato definira Jhering pravico kot pravno zavarovani interes. Naloga usklajevanja različnih interesov pripade državi, saj morajo nazadnje pravne norme sloneti na interesih, ki jih je zakonodaja- lec spoznal za vredne, da jih institucionalizira ter zavaruje s fizič- no prisilo. Družbena funkcija prava je po Jheringovi razlagi predvsem v uresničevanju pravnih norm, saj norme, ki se ne udejanijo v re- sničnih odnosih med ljudmi, niso pravne norme. Državno posta- vljene pravne norme pa nastanejo iz nasilja in prevlade zmago- vitih socialnih sil ter so tako tudi v službi uresničevanja interesov zmagovalcev. Ko je tako boj za obstanek iz narave Jhering apliciral na družbo in svojo social-darvinistično usmeritev pokazal s trdi- tvijo, da je pravzaprav vse pravo v fazi nastajanja nekakšno vojno pravo (Kriegsrecht), je potem namenil pravu vlogo pravil, ki do- ločajo modus vivendi, kateri zavlada po končanem spopadu za obe strani. Iz teh pravil nato nastane ljudski pravni občutek, ki pa je razviden šele na državnem nivoju kot splošni družbeni interes. Slednji je osnova nacionalnemu konsenzu, ki naj ga država spre- mlja in normira. Marksovo razumevanju družbene strukture v smislu dialektič- nega razmerja baza – nadstavba (infrastruktura – superstruktura) in ekonomskega determinizma ter družbene dinamike v smislu dialektične napetosti med razvojem proizvajalnih sil in naravo proizvodnih odnosov, je tudi pravo postavljalo v izrazito instru- mentalno vlogo. Ta se pri Marxu najprej izraža v pojmovanju prav- nega sistema kot sredstva za zavarovanje interesov ekonomsko in politično vladajočega razreda in potem kot odvisnost prava od ekonomske baze družbe. Toda na številnih mestih v Marxovih de- lih je mogoče najti prav tako izrazite misli o relativni samostoj- nosti prava, njegovem splošnem kulturnem poslanstvu in njegovi emancipaciji od interesov vladajočega razreda (1848, 1875) 4 . Marx 3 R. Jhering, Der Kampf um's Recht, 1872. 4 K. Marx, F. Engels, Manifest komunistične partije, 1968; K. Marx, Kritika gothskega 44 DIGNITAS n Peteroknjižje je v družbi 19. stoletja vendarle izpostavljal predvsem antagonizem interesov različnih družbenih slojev. To interesno nasprotje izhaja – po tej razlagi – predvsem iz različnega položaja ljudi v zgodovin- sko določenem načinu proizvodnje, zato je najbolj izrazito med kapitalisti in proletarci. Če se je v zgodovinskem razvoju potrdila Marksova misel o ekonomski pogojenosti prava, pa ni doživela potrditve Marksova ideja o pravu kot zgolj v zakon povzdignjeni volji vladajočega razreda, saj so v pravu zelo pogosto videli oporo »ponižani in razžaljeni«, torej podrejeni in nikakor ne le vladajoči. III. Sociološko pojasnjevanje človekovih pravic in prava je v za- četku dvajsetega stoletja pojasnjeval Maks Weber (1922) 5 . Weber ugotavlja: »Splošni razvoj prava in pravnega postopka, teoretično razdeljen na razvojne stopnje, vodi od karizmatičnih odkritij pra- va, ki jih izvajajo pravni preroki, do empiričnega ustvarjanja prava in sodstva, ki ga opravljajo honorati prava (kautelarno in prejudi- cialno ustvarjanje prava), potem do postavljanja prava, ki ga izvaja svetovni imperij in teokratske oblasti in nazadnje do sistematične- ga ozakonjenja prava in do strokovnega pravosodja, katerega no- silci so osebe, ki so dobile pravno izobrazbo na temelju literature in formalne logike.« Ob tem je treba – tudi po njegovem mnenju – upoštevati, da v posameznih predelih sveta zasledimo zgolj približke opisanemu splošnemu razvoju prava. Razlike v pravnem razvoju različnih glo- balnih družb so pogojene z razlikami v razmerjih politične moči in razmerju med teokratsko in profano oblastjo. Na posebnosti v pravnem razvoju pa vplivajo tudi razlike v strukturi sloja pravnih strokovnjakov in različne ekonomske okoliščine. Tako je na primer razvoj trgovine zahteval visoko stopnjo pravne varnosti. Blagovni promet potrebuje zaupanje v pred- vidljivo ravnanje subjektov na trgu, možnost proste presoje do- kazov namesto t. i. formalne resnice ter – v kazenskem pravu – vnaprej predvidene sankcije namesto krvne osvete. Vendar kljub temu Weber trdi, da ekonomske okoliščine nimajo domi- nantnega vpliva na pravni razvoj. To utemeljuje s primerom an- glosaksonskega in evropskega kontinentalnega prava, ko imajo programa,1975. 5 M. Weber, Witschaft und Gesellschaft, 1956. 45 DIGNITAS n Nekateri sociološkopravni vidiki človekovih pravic države ob enakem (kapitalističnem) gospodarstvu različne prav- ne norme in institute. V bistvu enak razvoj kapitalizma v Angliji in na evropskem kontinentu ni povzročil izenačenja obeh prav- nih sistemov. Nadaljnjo perspektivo prava vidi Weber v vedno večji pravni razčlenjenosti in vedno večji vlogi pravnih strokovnjakov. Laiki bodo vedno manj poznali pravne norme, saj bo obseg teh norm zelo hitro naraščal, kar bo zahtevalo povečano dejavnost pravnih strokovnjakov. Veljavno pravo se vse bolj pojavlja kot racionalni tehnični aparat, ki ga je mogoče tudi ciljno-racionalno spreminjati. Zato je v pravu vse manj skrivnostne, magijske in »svete« vsebine. Na takšen trend v razvoju prava pa vplivajo z enako močjo interesi ekonomske oziroma poslovne lojalnosti kot interesi birokratske- ga upravljalskega aparata ter celotne politične oblasti. Kakorkoli že ponderiramo pomen teh dejavnikov za pravno strukturo glo- balne družbe, vedno srečamo gospodarstvo in politiko ter iz teh dveh sfer izhajajoče interese v funkciji ključnih socialnih izvorov pravnega sistema. Po Webrovo poti je stopal tudi Parsons s pojasnjevanjem social- nega sistema ter vloge prava v njem (1951) 6 . Parsons, kot osrednja osebnost funkcionalizma in utemeljitelj sistemske teorije, uvršča pravo v vmesni prostor med religijo in politiko. Uradni zakonodaj- ni sistem deluje integrativno, saj vzdržuje norme na visoki stopnji splošnosti, določa okvire za spreminjanje vsebine normativnih obrazcev in omogoča izvajanje socialne kontrole. Po tej poti se oblikuje normativna kultura, ki jo na najvišjem nivoju tvorijo vre- dnote določenega družbenega sistema. Normativno kulturo šteje- jo ljudje za dano in stabilno. Zato sprememba v strukturi družbe- nega sistema pomeni predvsem spremembo v njegovi normativni kulturi. Sistemska teorija, ki jo je nadaljeval in razširil Niklas Luhmann, pojasnjuje, da je okvir za oblikovanje pravnih norm politični sis- tem. Politični sistem je funkcionalno specializiran za ustvarjanje obveznih odločitev. Zato je funkcija političnega sistema pozitivi- zacija prava. Pravne norme stabilizirajo družbeni sistem in gene- ralizirajo pričakovana ravnanja udeležencev v družbenih proce- sih. Na ta način zmanjšujejo raznolikost dejanskega in zagotavljajo varnost pri vstopanju v družbene odnose. 6 T. Parsons, The Social System, 1951. 46 DIGNITAS n Peteroknjižje Najvidnejši predstavnik sodobne sistemske teorije Luhmann vidi bistvo pravno reguliranih postopkov v njihovi legitimizacijski funkciji. V svojem delu o sociologiji prava (1972) 7 obravnava prav- ne postopke kot socialne sisteme, katerih funkcija je sprejemanje obveznih odločitev. Postopki zmanjšujejo zapletenost in pestrost v vsakdanjih družbenih odnosih na tri načine: s časovno omejenim trajanjem, z vsebinsko diferenciacijo in s specificiranjem vlog ude- ležencev v teh postopkih. Procesi odločanja postanejo avtonomni in absorbirajo negotovost. Sodelovanje v postopku je pogojeno zopet s tremi okoliščinami: z obstojem lastnega interesa, z goto- vostjo, da bo neka odločitev sprejeta in z negotovostjo, kakšna bo vsebina te odločitve. Družbena funkcija prava v socialnem sistemu je v fiksiranju pričakovanj, ki so časovno, stvarno in socialno generalizirana. Če- prav pravne norme legitimizirajo že sami postopki, v katerih so sprejete, morajo imeti še določene vrednotne osnove. Luhmann samo opozarja, da morajo tudi družbene vrednote skozi proce- se odločanja, preden postanejo sestavina pravnih norm. To velja tako za sodne postopke kot za pravno regulacijo političnih volitev in zakonodajni postopek. Sodni postopek pa mora poleg tega v večji meri kot zakonodajni delovati v smeri reduciranja stvarnosti in obvladovanja visoke kompleksnosti okolja. Na funkcijo ohranjanja vzorcev družbenega obnašanja opo- zarja tudi Luhmann, ko prikazuje pozitivno pravo kot specifično strukturo. Struktura pravnih norm določi ožje področje možnosti, znotraj katerih potekajo selektivno orientirani procesi odločanja. To velja tako za zakonodajni proces kot za sodne procese v katerih se odloča o človekovih pravicah. Strukturalno – pozitivistična orientacija je očitna še pri Luhman- novemu pojmovanju legitimnosti. Ta je po njegovem zagotovljena že z golim sodelovanjem ali celo z možnostjo sodelovanja v prav- no reguliranih postopkih in niti ne s samo vsebino pravnih norm. Pri političnih volitvah je podana visoka stopnja kompleksnosti in nizka stopnja racionalnosti; v sodnih in upravnih postopkih pa je stopnja kompleksnosti nižja, vendar je višja stopnja racionalnosti. Časovno gledano politične volitve predhodijo zakonodajnemu postopku, zakonodajni postopki in upravne odločitve pa predho- dijo sodnim postopkom. Družbeni, politični in pravni sistem se 7 N. Luhmann, Rechtssoziologie, 1972. 47 DIGNITAS n Nekateri sociološkopravni vidiki človekovih pravic vedno legitimizirajo skozi ustrezne postopke. V luči sistemske te- orije je osnovna funkcija pravnih struktur v stabilizaciji, integraciji in ohranitvi danega družbenega sistema. To je še posebej pooudarjeno pri Parsonsu, ki obravnava funk- cijo kot odvisno spremenljivko normativnih struktur, medtem ko Luhmann daje prednost funkciji. Če je Parsons štel normativni sis- tem za osnovo družbene integracije, Luhmann priznava normativ- nemu sistemu enako težo kot drugim družbenim sistemom. Toda že pri obravnavanju dezintegracije pripisuje Luhmann pravnemu sistemu odločilno vlogo pri uresničevanju stalne socialne kontro- le, ki deluje integrativno. Nadaljevanje in nadgrajevanje sistemskoteoretičnih pogledov na pravo je prispeval sociologiji prava pomemben predstavnik družboslovne misli dvajsetega stoletja Jürgen Habermas, posebej z razpravljanjem o razmerjih med normami in stvarnostjo oziro- ma dejstvi in veljavnostjo (1992) 8 . Proučevanje človeških interakcij je naslonil na koncept javnosti, v kateri se odvija svobodna javna diskusija. Ta je pogosto omejevana s posegi države v sfero civilne družbe. To – po Habermasu – negativno funkcijo izvaja zlasti bi- rokracija s pomočjo znanosti. Ob tem so premalo upoštevani in- teresi, ki izvirajo iz potreb po preživetju v naravnem in socialnem okolju ter iz emancipacijskih potreb. Navedeni izvori interesov se izražajo skozi delo, jezik in avtoriteto. Človekovo družbeno delovanje poteka v treh sferah. Prvo tvo- ri objektivni zunanji svet, kjer prevladuje ciljno delovanje. Drugo sfero predstavlja družbeni svet norm in vrednot; v njej poteka nor- mativno regulirano delovanje na osnovi legitimnih norm, ki jih posameznik internalizira v socializacijskih procesih. Tretja sfera je svet subjektivnih izkustev, kjer prevladuje dramaturško delova- nje, ko poteka predstavljanje posameznika drugim. Vse omenje- ne tri sfere povezuje komunikativno delovanje, ki je racionalno in usmerjeno k sporazumevanju. Najpomembnejši medij za sporazumevanje je – po Habermasu – jezik, ki nastopa tudi kot instrument integracije. Z oblikovanjem in posredovanjem jezikovnih interpretativnih vzorcev na podro- čju kulture v širšem pomenu besede se povečuje družbena inte- gracija. V integracijske procese so vključene tudi pravne vrednote in legitimne pravne norme. Jezikovne izjave lahko namreč izpol- 8 J. Habermas, Faktizität und Geltung, 1992. 48 DIGNITAS n Peteroknjižje njujejo integracijsko funkcijo le, če so resnične, iskrene in norma- tivno sprejemljive. Norme so posredovane v jezikovni obliki; kot pomembni usmerjevalci komunikativnega delovanja pomagajo oblikovati skupni simbolni svet. Norme in vrednote tvorijo bistveni del inter- pretativnih vzorcev življenjskega sveta in s tem pripadajo kulturi kot ozadju za vsakodnevno sporazumevanje. V tej vpetosti opra- vlja pravo dve družbeni funkciji: pravo je sistem znanja in sistem akcije. IV. V takšen miselni tok je vpeta tudi sodobna teorija človekovih pravic. Pravni svet je treba gledati kot celoto vrednot, norm in od- nosov. Če so vrednote predmet preučevanja filozofije oziroma filozofije prava, pravne norme pa predmet teorije prava, potem dejanske odnose, ki so institucionalizirani s pravnimi normami, preučuje sociologija prava. Navedeni integralni pogled na pravo in temeljne pravice zagotavlja tudi sociološki misli pomembno vlogo pri razlaganju pravnih pojavov in sicer pri pojasnjevanju pravnih pojavov zlasti v tistem delu, ko se le-ti manifestirajo kot »law in action«. To velja tudi za človekovo pravico do participacije oziroma – kot določa slovenska Ustava – »Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.« (44. člen) Pri tem moder- na demokracija posebej izpostavlja kontinuirano navzočnost ci- vilne družbe oziroma javnosti v procesih družbenega odločanja. Participacija na političnem, ekonomskem in kulturne področju – obravnavana v Jambrekovi knjigi – stopa v ospredje prizadevanj za »demokratizacijo demokracije« . T. i. aktivni državljani legitimirajo svojo navzočnost v odločevalskih procesih o skupnih zadevah (res publica) prav s človekovo pravico do participacije. Na zakonodaj- nem področju participativna demokracija zagotavlja sodelovanje javnosti že v procesu pripravljanja zakona v ministrstvih in vladi, z načelom javnosti je civilna družba navzoča v samem parlamentar- nem zakonodajnem postopku, neposredno ali preko medijev pa lahko sodeluje tudi pri nadzorovanju udejanjanja pravnih norm v vsakdanjem življenju. To sta seveda cilj in ideal navedene človeko- ve pravice, ki se mu družbena realnost le postopno približuje. 49 DIGNITAS n Nekateri sociološkopravni vidiki človekovih pravic Litera tura E. Durkheim, De la division du travail social, Presses Universitaries de France, Paris, 1960. J. Habermas, Faktizität und Geltung, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1992. R. Jhering, Der Kampf ums Recht, Manz, Wien, 1872. N. Luhmann: Rechtssoziologie, Rowohlt, Reinbech bei Hamburg, 1972. K. Marx, Kritika gothskega programa, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1975. K. Marx, F. Engels, Manifest komunistične partije, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1968. T. Parsons, The Social System, The Free Press, New York, 1951. M. Weber, Witschaft und Gesellschaft, J. C. B. Mohr, Tübingen, 1956. 50 DIGNITAS n Peteroknjižje