Utiteljski zbor v Belaku. Kakor vsako leto, tako smo inieli tudi letos v naši dekaniji učiteljski zbor, in sicer 27. oktobra t. I. Nekoliko pozno že pride ,,Tovaršu" nioje poročilo; pa vendar še ni ostarelo. — Imenovani ilan je bila v mestni cerkvi velika sv. maša. Po sv. niasi smo šli v neko šolsko izbo. Bilo nas je 21 učiteljev, 4 učenice in s preraslitim gospodoni dekanoni in gospodom vodjera c. k. glavne šole in spodnje realke 13 duhovnikov. — Naj pred so prečastiti gospod dekan in častni korar, Janez Raupl, pozdravili zbor z lepini in krepkim nagovorom, ki ga tukaj podaiuo nTovaršu". iVekako tako le se glasi: nTako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vase dobre dela in časte Očeta, ktPi-i je v nebesih. Mat. 5, 16. Zuabiti sc vam, častiti gospodje, čudno zdi, da vas pri učiteljski skupsčini vsakikrat pozdravim in nagovorim s kakim pregovorom v/. sv. pisma, prav po cerkveno, zakaj učiteljski zbor, bi mi mogli vgovarjali, iiaj se ne peča z veroznanskimi snovami, ktere so sosebno Ie za leco; temuč obdelovati mora le šolsko predmete, učila i. t. d. Pa prezirajoč, kar je sveti apostel Pavl pisal škofu Timoteju in mu naročil: ,,Oznanuj besedo, ne jenj a j, bodi si priložno ali nepriložno" bodem sedaj z vanii le prijazno in v prijatelskem namenu govoril o takih rečeli, ki se tičejo poklica in dolžnosti katoliškega učitelja. — JVIed dolžnosti katoliškega Ijudskega učitelja spada sosebno prevažni in koristni vpljiv na versko izrejo mladosti. Dolžnost veroznanskega učitelja je, da krepko pospešuje versko izrejo pri mladosti; pa tudi je ta, česar nii ne bode lahko kdo tajil, naloga in dolžnost vsakega katoliškega učitelja; tedaj je tudi moja dolžnost, da vsako leto zbrane učitelje med drugim tudi spoininjani na to imenitno, pa, žali Bug, večkrat zanemarjeno dolžnost. Posebno pa se meni zdi ravno sedaj ugodni čas in potrebno, da spregovorim nekaj o tej reči, ker mnogi starši keršansko izrejo svojih otrok zanemarjajo, in ker se sedaj nekteri — skrito in očitno — prizadevajo, da bi cerkvi odvzeli pravico do šole. Večkrat se sedanji čas sliši, da je v mnogih družinah slaba domača izreja, na drugi strani pa klic: wLočite šolo od cerkve!" — Oe se tedaj po taki poti nedolžnim otrokom prideržuje naj večja dobrota, namreč sveta vera, kdo se bode poteni usmilil takih revnih in nesrečnih otročičev, ako se jih ne usmilijo veroznanski in katoliški Ijudski učitelji, da ne rastejo novi neznabožniki, in da ne bodo pri vsi drugi omiki in privadbi — ker brez vere — vendar le časno in večno nesrečni. Tega mi ne bode lahko kdo odrekel, ce pravim, da je dandanes mnogo staršev, kteri, če ne vsakoršne, pa vendar pogosto zanemarjajo keršansko izrejo svojih otrok. >Še bolj, kakor taka zanikernost, se pa more tožiti, da se vpričo otrok tolikrat zasmehuje in zaničuje sveta vera in verski običaji, in torej se ne smemo čuditi, da marsikteri učitelj žalostno zdihujc: ,,Kaj pomaga vse nioje prizadevanje v šoli, če mi doma zopet vse razderd, kar jaz v šoli dobrega sozidam!" — Toda ta žalostna skušnja ne sme stra.šiti učitelja, temuč naj ga le toliko bolj spodbuja, da svoje dolžnosti le še bolj marljivo spolnuje. Ravno zato, ker je hisa popaljena ali razderta, naj se vnovič zida; ali če kako polje kako pot ni obrodilo sadii, naj se le toliko skerbneje obdeluje. Kolikrat se še le v poznejih letih zapazi, da je tisto zernice božje besede, ki ga je keršanski učitelj položil v mlado serce, vendar le doneslo dober sad. Bolj ko z nauki in besedo omeliči učitelj serca svojih učencev pa s svojim zgledom, če je resnično pobožen, ako namreč, kakor Kristus pravi, s svojo lucjo, t. j. z lučjo svoje vere sveti pred otroci in že bolj oterpnjene serca s svojo gorečnostjo ogreva in napolnuje. Oudno je, kako veliko moc ima zgled prave pobožnosti do mladine. Pa, dobro si je zapomniti, luc svete vere, s ktero naj sveti učitelj, mora biti resnična , laslna in ne izposojena. Mesec ima tudi luč, pa ne lastne, nego izposojeno, luč, ki ne ogreva in ne vnema, luč, ki služi sosebno le hudodelcem. Mescu enaka je lažnjiva pobožnost , liinavsčina v verodjanji; ona kaže nelastno, izposojeno luč, ki ne ogreva in ne viienia, ki je neprijazna. Kakor se mesec vedno spreminja, svoje lica obrača kmali sitn, kniali tje, je sedaj svetel, pa zopel tamen, sedaj se vidi, potem se skriva, — tako se tudi nrprava pobožnost vedno spreminja. — Prava pobožnost pa je enaka solncu, ktero inia svoj lastni ogenj, svojo lastno svetlobo, ktero tudi krepčevavno gorkoto razlija čez vse, kar diha in se giblje, ter vse razvedruje in razveseljuje. Zatorej pravi sv. pisnio, da modri ustane stanoviten, kakorsolnce; neumnež pa se spreminja, kakor mesec. Tudi naš Z veličar pravi od Janeza Kerstnika, dajebil goreča in svitla luč, ker se nahaja tudi goljufljiva, izposojena luč, ki le blisči, in ne ogreva. Luč prave svete vere pa je čeznaravna, od Roga podeijena luč. za ktero moramo vsaki dan Boga prositi, toliko bolj pa učitelj, koji naj s to lučjo tudi sveti pred svojimi učenci. ,,Tudi ne prižigajo luči," pravi Zveličar, ^da bijo stavili pod mernik, temuč na svečni k, dasvctivsem, kterisov liiši". Tedaj naj tudi učitelj v svoji šoli z lučjo prave modrosti sveti, da navodi tudi svoje učence na to pot. Začetek modrosli pa je strah božji, ia ta strah, ta otročji slrah božji naj učitelj, ako ga sam naj pred ima, vsadi v serca svojih učencev; se ve, česar kdo sam ninia, tega tudi drugim ne more podeliti. Učitelj naj skaže naj pred sain svoje spoštovanje do vsega, kar je svelo. On naj pripogne vedno, tedaj tudi vpričo olrok, svoje kolena do tal pred svetim rešnjim telesom v cerkvi in zunaj cerkve; naj pri molitvi — tudi pri otrocih —¦ kaže pravo, nehinavsko pobožnost, in potem naj tudi zaobrača učence na take pota. Učitelj naj pozveduje tudi večkrat pri učencih samih , ali opravljajo doma juterno in večerno molitev, ali molijo angelsko česčenje, ali pred jedjo in po jedi, ali (edaj tudi dopolnujejo vnanje keršanske dolžnosti. Posebno naj pa učitelj pazi na učence v cerkvi, in naj tirja, da so ob nedpljah in praznikih tudi pri popoldanski božji službi. Vse to je toliko potrebneje, kolikor manj se dan danes to ceni, in ker sedaj mnogim že zadostuje, če otrok le za potrebo z drugimi vred opravlja navadne, vnanje keršanske 24* navade. Veliko jih je, ki so že prav zadnvoljni, če se otrok le zna prav priljudno vesti, če kaže, da bo v/. njega dober in priden človek. Na kaj se pa opira taka poštenost? Spoznati se mora, da je pri vseli keršanskili krcposlih, pri vsch dobrih in hvalevrednih nravnih lastnoslih le sveta vera prava podlaga. Brez te podlage so vse druge tako imenovane lepe in žlalitne lastnosti na videz še tako verlega, pridnega, Ijubeznjivcga človeka enake lepemu cvetju, ki razveseljuje le okd, pa žlalino ne diši, še manj pa rodi' koristen sad. Le tisti kristijani, ki so navdušeni z verskimi vodili in napolnjeni z resnimi keršanskimi čutili, s keršanskim upanjem in s keršansko Ijubeznijo, postanejo dobri Ijudje. Vsaka druga nravnost, ki izvira le iz dobrega iu umnega obnašanja ali tako imenovane vnanje dvornosti, je enaka privadbi (dresuri), kakoršne se časoma privadi tudi žival skorej vsake verste. Clovek pa, in toliko bolj kristijan, se ravna po znotranjem prepričanji in zavedno po zapovedih, ktere je prcjci od svojega Boga in Stvarnika. Ta resnična in edina omika, ki se raore imenovati keršanska omika, se mora podeliti žc otroku; in to je perva in naj važneja naloga vsake šole. Ali dan danes hočejo marsikteri prestrojiti šolo le v privadnico (DressurAnstalt}; torej se sliši res že gabljivi klic: ,,Ločite šolo od cerkve!" Kaj pa naj bi se zgodilo, dabi se doveršila ta od marsikje tako zaželjena ločitev od cerkve? Naj prej hočejo le eno, da naj se namreč šola osvobodi, da naj se odtegne duliovniškemu vodstvu in vsakteremu duhovniškemu vpljivu. Le ena sama reč, ako že biti mora, se more cerkvi pripustiti, namreč veroznanstvo, pa tudi le v taki razmeri, da se s tem naukom učiteljevim naukom čas ne jemlje, še manj pa se sme temu, ki ima že z drugimi nauki dosti opraviti., kaj od veroznanslva naložiti na rame. Iz tega se vidi samo po sebi, da naj se učitelj kot učitelj odtegiije vsakoršnemu cerkvenemu vodstvu in osvobodi od vsakoršnega cerkvenega vpljiva; na drugi strani pa naj se od njega tudi odvzame dolžnost, da bi, kakor koli, pospeševal veroznanstvo in versko omiko in izrejo svojih učencev. Tako bi bili učenci in učitelj, tedaj šola, sicer cerkvi poptujčeni, pa še ne od nje odločeni ali odtergani: zakaj prava ločitev od cerkve je odpad od nje. Dokler so pa učenci in učitelj še katoličani, so in ostanejo še združeni s katoliško eerkvijo, in katoliški ucitelj ima le toliko večjo vestno dolžnost, da svoje učence izreja po verskih vodilih. V dopolnovanji te vestne dolžnosti ga nihče ne more in ne sme zaderževati, in če v njem tli Ie iskrica Ijubezni do učencev, jim tudi te velike dobrote, verske odgoje, že iz usmiljenja ne bode odtegoval, posebno, če otroci doma od staršev te dobrote ne vživajo. Tako je in ostane v vsaki okolisčini katoliški učitelj srednik med šolo in ccrkvijo, in dokler je on svoji sveti materi cerkvi iz serca zvest, tako dolgo nobena posvetna nioč ne more ločiti njpgovih učencev od cerkve. Glejte, gospodje, tudi slabemu, maločislanemu da Bog večkratnioč, ktera je silneja in važneja, kakor si jo more doniišljevati posvetna modrost. Če ravno se more reči, da zanaprej bodo občine postavljale učitelje, ima vendar vedno še vsaki učitelj veči, inienilnejši in svetejši poklic, zakaj kot katoličan je kot katoliški učitelj postavljen in tedaj tudi djan na svcčnik, da naj sveti s Iučjo svoje vere, posebno pred malimi, od kterih Jezus govori: ,,Kdor sprejme kterega takega otroka v mojeni imenu, mene sprejnie. Kdor pa pohujša kterega teh inalili, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se niu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v globočino morja. Glejte, da ne zaničujetc kterega teh malih! ker poveni vam, danjihangelivednogledajoobličje mojega Očeta, ki je v nebesilr'. Mat. 18. In ti mali,za ktere Jezus sam tako skerbi, in se za njetako iskreno poteguje, so posebno in skoraj edino prepusčeni vašemu varstvu, — sosebno v današnjih dnevih, ko je nmogim tako malo mar za versko oniiko. Čeravno takega truda in takošnega prizadevanja svet ne porajta, marveč le slabo ceni: Bog vam bode enkrat stotero vse povernil. Poteni so preč. g. dekau iz pisnili izdelkov navodili naj važneje stavke in misli, in pričeli so se ustmeni razgovori. Sledeče vprašanja so bile pismeno izdelane: 1} Kako naj se naše nedeljske šole uredijo, da bodo bolj obiskovane, in da bodo učenci bolj napredovali? 2} Kako naj se ravna pri uauku v branji, in kaj naj se s tem naukom še združuje? Nekteri učitelji so, kakor je bilo naročeno, praktično izdelali kako berilo. Zarad nedeljskih sol se je reklo, da so sirovi in zanikerni slar.ši (rokodel.ski mojstri i. I. «!.") naj več krivi, da se nedeljske šole tako slabo obiskujejo. Zatorej nič ne koristi, če uči- telj ali duhovnik take starše svari; temuč potreba je, da se taki zanikerni gospodarji, varhi, rokodelski mojstri i. t. d. po poslavah prisilijo, da svoje otroke ali učence pošiljajo v šolo. — Da pa se ne misli, kakor da bi učitelj ali duhovnik ljudi pri uradnijah černil, naj okrajna in srenjska gosposka skerbi, da otroci redno hodijo v šolo, in naj večkrat koga pošlje na ogled v nedeljsko šolo. — \auk v nedeljski šoli naj je tak, da ima vrednost za pozneje praktično življenje; učne ure naj se pomnožijo, zato pa naj se učitelju priverže kak dohodek. Tudi naj se, kjer je mogoče, in kjer sta dva učitelja, nedeljska šola razdeli po spolu i. t. d. — 0 drugem vprašanji, namreč o nauku v branji, je bil razgovor prav živ, posebno pri vprašanjih, ali naj se v ljudski šoli tudi gramatika uči, in ali naj se tudi besedova fdeklamira). Pisatelj tega je bil zoper gramatiko, med drugim navodivši, da, čeravno se v ljudski šoli tudi govori o samostavnikih, priiogih, glagolih, in zaimkih, to še ni nauk v gramatiki, t. j. nauk suhih filologičnih vodil (besedoslovja), tako malo, kakor če se govon od krave, konja ali vrabca; nikdo potem še ne more reči, da se Ijudski učenci uče prirodopisja. Neogibljivo potrebne gramatične pravila naj se učencem razjasnujejo v živem govoru pri berilih. To misel sem pozneje tudi bral v prilogi k 22. listu wTov.", t. j. v razpisu preč. Ijublj. konzistorija. — Večina naše skupsčine se je naposled tudi v tej misli zedinila. — 0 deklaraovanji se je reklo, da to, če se godi v pravem pojemu, t. j. da se tudi kaže z rokami, da se spreminja lice i. t. d., ne gre v Ijudsko šolo. Da naj se pa ljudski učenci tudi pristojnih beril in pesem na pamet uče in jih potem iz glave pravijo, se razume samo po sebi. Na koncu posvetovanja so govorili gosp. dekan zopet nektere prav ginljive besede. Izrekli so svojo zadovoljnost v vsakem obziru s učiteljstvom v njih dekaniji in prošnjo, naj se tudi za naprej učitelji voljno trudijo v svojemu težavnem stanu. Slava gospodu dekanu! Ceravno je ,,Tovarš" že v letu 1862. od 2. lista naprej v 16. listih o ^nauku v branji v srednjem in višjem razredu Ijudskih .šol" dokaj obiirno govoril, mu vendar tudi jaz raislim v tem poslati svoje ne ravno mnogo tehtno izdelovanje. Tudi naj spregovorim tukaj še eno željo! Da bode naš nTovarš" v vsakem obziru slovenskim učiteljem pravi vodoik, je moja in še več drugih učiteljev gorka želja, da bi zraven teoretičnih pedagogičnih obravnav tudi donašal praktične izdelke iz različnih naukov. Vem, da mnogim Tovarševim bravcem ni treba na kako reč naravnost z perstom kazati; ali — viši oči, više vidi, in v vsakem vertu navadflo cvete še kaka druga in znabiti prav lepa cvetica, in ,,Tovarš" naj bo tudi mlajšim učiteljem zveden vodnik. Jaz mislim, da s temi versticami nikogar ne žalim , timveč se nadjam, da sem izgovoril občno željo, in da se bode marsikteri sobrat oglasil in povedal, kako naj se obravnava ta ali uni nauk, da se po naj krajši poti hodi do pravega namena. Moje slabe moči v tem obziru prav rad podelil ,,Tovaršu", in ako mu bode všeč, bodem prihodnje leto praktično obdeloval nektere berila. *) Ferd. vigele.