ČAKANJE
čakam te, čakam, napeta tetiva sem. lovim glasove,
ki vzhajajo iz ogledala, skozme teče govorica
vode. slišim, kako se v gozdu las poženejo
v tek košute, kako v daljavi tvoje roke zdrobijo
svetlobo, prihajaš kot oblaki, nad mojim čelom
dihanje zastre nebo. grmičevje požene iz noči
in me zbode v gladko lazuro nog. pokleknem
k molitvi, z ustnicami ti umijem vhod v spovednico.
Uroš Zupan BESEDE
17
BESEDE
Uroš Zupan
BITKA
zopet, zopet prihajam, potiho drsim, se
prebijam, nihče ne ve za mojo stisko.
luči so mrtve, oblačila, ki sva jih v naglici
odvrgla, visijo
čez stole, približujem
se, skoraj sem
tam, skoraj
v tebi, ko naletim
na prostor,
ki so ga napolnili neznanci, tuji. tihi. tvoji.
umaknem se. bitka je izgubljena, vojna ni.
KDAJ
korak, koraki, vedno v gibanju vedno na sledi
vrnitve, pod isto nepregledno tkanino neba, z istim
okusom hladne vode v ustih, ne zaznavam več
18 
ki mi je
neslišno odtekel med prsti
PRED SPANJEM
preden zaspiva, si izbriševa mejo raznašanja semena
in moja mehka brada
ti utone
v prikazni čela
privid tal si razdeliva na dve polji
in skušava z risom ustnic
ugrizniti
v gladko kovino
nočnega' molka, ali me čutiš, ko te vodim
do roba in te puščam v visečih vrtovih,
menjavanja letn časov, zemljinej potovanja.
samo včasih, ko se ozrem in pogledam, kaj
sem postrgal iz svoje domišlji samo takrat,
se lahko soočim s časom,
BESEDE
19
20
Uroš Zupan
da spolziš
med zaobljeno pisavo sanj
katere pomen
je vedno drugačen.
BESEDE
ko potok besed presahne, ko se nevidna nit pretrga, mi
brezup, neslišno, po prstih zleze pod kožo. zatisnem
si oči in si ne priznam, nekaj dni poplesujem po
robu prepada, občutek nemoči zbira slamice in si počasi
plete gnezdo, in ravno, ko se začnem spraševati, kaj bom sam s
sabo, osupel zagledam, kako me besede, spočite in okopane, čakajo
popolnoma blizu, na kraju, ki se ga ne bi nikoli nadejal.