-----78      —
Zgodovinska črtica.
Mož z dvema ženama in pa sto in sedemdeset let
stari parament.
Dogodba v 8. listu „Novic" v sv. Križu poleg Po d peča, naj je že resnična ali ne, me spominja dragocenega cerkvenega plajšča ali paramenta, kteri je bil okoli leta 1690 od zgubljene žene v Gabrčah sv. Antonu posvečeni poddružnici, četrt ure od Senožeč, darovan. To se je zgodilo tako-le:
Okoli leta 1683, ko so siloviti Turki zadnjikrat s svojimi krvožejnimi četami na Avstrijsko privreli, se je, kakor so nam naši stariši pripovedovali in še pripovedujejo, med Senožečami (to je gori imenovano in pa Dolenjovasjo) sila krvav boj med avstrijskimi in turškimi četami unel; po dolgem klanji so zmogli naši. *) Pasji Turk si po imenovani bitki nazaj proti Istri pomaga, pa vse, kar živega najde, pred seboj žene. Preplašeni ljudje so, to se ve, sebe, živino in kar je še druzega bilo, že popred v tadašnje goste meje in boršte poskrili. Ena sama čvrsta ženica iz Gabrč, Lena Antončičeva po imenu, je na svojo urnost se zanašaje, potem, ko njen mladi mož dvoje otrok (dve hčerki 2 in 3 leta stari) in kar je še druzega bilo mogoče, odpelje , v svoji na koncu vasi na južni strani stoječi hiši hotla štrene, ktere so se ravno v kotlu nad ognjem okuhovale, popolnoma okuhati — al vjela se je! Roparska in ravno otepena drhal turška čez vso gabrško vas mahoma plane ! Čvrsta ženica hitro na vrtu za hišico luknjo izkoplje, ter štrene z vrelim lugom va-njo strese, luknjo pa z zemljo založi. Potem se hoče v mejo za svojo družinico pobasati, al prekasno je že bilo. Turčini jo zasačijo, in potem, ko je bila primorana, vse skrivaje po selu jim pokazati, jo seboj vlečejo.
Ko se strasaa turška krdela p*oti Jugu popolnoma in menda za vselej odmaknejo, začno pregnani seljani nazaj v svoje hiše tavati; najbolj je pa skrbnega Franceta Antončiča sila nazaj gnala, ker je v strahu bil, kaj da se je neki njegovi mladi in Čvrsti ženki pripetilo , ker je za njim ni bilo. Mladi mož poprašuje po svoji Lenčici, al vse zastonj; predrage mu ženke ni bilo ne sledu ne tiru.
Zapuščeni mož in vsi soseščani so si, potem ko ste dve leti od odhoda Turkov minuli, mlado vašeanko za gotovo mrtvo mislili. — Mladi vdovec si drugo devo za nevesto zbere in tudi dobi privoljenje za poroko. —-Ko mu je nova ženka v petih letih potem troje otrok povila, priroma nekega spomladanskega dne ,,rajnka" Lenčica ravno o mraku s košaro na oprsuicah in v dragoceni turški obleki, na svoje dornovje ter prosi prenočevanja. Ker pa gospodarja doma ni, ji nje namestnica prenočevanje dovoli in jo k ognjišču med družino pokliče, da se ogreje. Gospodar ponoči domu prišedši se drugo jutro ves zamakne , ko svojo nekdanjo , že med mrtve šteto ženko zagleda; Lenčica tudi svojega moža precej spoznavši hoče ga objeti, al ta se ji resno otresa in se roti,   da je   ne poznd.   Lenčica   mu z žalostnim
*) Z zidom , čez seženj debelim in s trdnim kamnatim obokom na vrhu zidani, s strelnimi predori v »tirih nadstropjih obdani, zel6 prostorni in še danes dobro ohranjeni okrogli stolp, kteri pri dolenjski, sv. Marii počeščeni poddružnici, na skalnatem hribcn med razvalinami nekdanjih parkanov stoji, spri-čuje, da je ta trdnjava, ko je še velika cesta iz Razdrtega skozi senozeaki borst „Brdau in skozi Dolenjo vas proti Trsta peljala, zavoljo silovitih Turkov zidana bila.                     Pis.
glasom dopoveduje, „da je ona njegova nesrečna, pred 7 leti od Turkov odpeljana žena, da je bila prisiljena staremu Turčinu Paša tu kot deveta žena služiti, in ko je ta v neki bitvi bil potolčen, je nje vroča želja, še enkrat do svojih priti, se izpolnila; prinesla je zdaj bogatijo veliko seboj." Al njen mož ostane le pri trdi besedi, da je ne pozna, in da ni imel druge žene kakor jedno! — Žalostna mati hoče potem svoji zapuščeni dve hčerki poljubiti, pa tudi te se je vstrašite in pred njo bežite. — Ko nesrečna žena vidi, daje nobeden noče spoznati, si izprosi sipon (kopačo). Mož njen in radovedni sosedje, kaj neki bo s tem orodjem, gredo zanjo za hišo na vrt; — žena odkoplje tisto luknjo, v ktero je pred 7 leti vrele štrene stresla, in izvleče jih nepoškodovane. S tem je hotla možu pravično dokazati, da je ona res njegova od Turkov odpeljana žena; — al mož še zmirom trdno pri besedi ostane, da je ne pozna.
Sklenila je tedaj Lenčica svojo domovino za vselej zapustiti, pred pa še možd in svoji hčerki z nezmernim srebrom in zlatom obdaruje, zraven si pa izprosi, da sme svoja otročička počesati, potem ju poljubi in se — poslovi.
Lenčici, čeravno je nevernemu Tarčinu 7 let služiti morala, pa je še zmirom srce kristjausko ostalo.
Predno svoje rojstno selo zapusti, oglasi se pri cerkovniku (mežnarji) ter ga prosi, da ji gre cerkev od-pret. Cerkovnik to storivši strmi za ženo, ktera s košaro na oprsnicah po cerkvi do včlicega oltarja stopa, košaro odloži, in po dolgi in solzni molitvi iz košare dragocen na rudečem rožnatem atlasu s čistim srebrom umetno olišpan parament sv. Antonu daruje. Ko še cerkovnika obdaruje, zapusti svojo domovino za vselej, — in res živa duša ni več o nji slišala. Imenovani parament pa je še dandanes dobro shranjen; umetno delo velike vrednosti je. Mož pa, ko je zgubljena Lenčica odšla, je zarad nemirnega srca svojo kmetijo tako zanemaril, da je v malo letih na beraško palico prišel. Se zdaj se vidijo razvaline njegovega stanovališča.
oenozeski.