PlaûDinskD v®sMk Plamm a a □ H990 fetoja ©d teta Hi Vî Marjan Raztresen Mejnik v svetovnem planinstvu 241 Peter Čolnar Metla v kočah 242 Marija Frantar Srečni utrinek nad veliko goro 245 Miha žužek Stometrski velikan v Krnici slapov 248 Dušan Novak Izviri pri virih onesnaževanja 249 Igor Maher Kako so «gradili« žičnice na Vršič 251 Čista sončna energija 254 Vračanje velikanov njihovi naravi 255 Andrej Dernikovič Najpogostejše zdravilo je aspirin 257 Drugačne zahteve malih planincev 258 Helena Giacomelli Žulji na duši 259 Dario Cortese Popotovanje iz minulih časov 260 Tomislav Jagačić Življenje za Durmitor in Taro 264 Tomaž Juvan Nekega dne smo hoteli reševati 267 France Maiešič Sem mar jaz varuh svojega brata? 268 Peter Vovk Orgelska glasba neba in gozda 269 Mojca Ipavec ëopek zvončkov 272 Stane štucin Žig sploh ni pomemben 273 France Maiešič Klini — zagozde — zatiči 274 Marjan Manfreda Ledeno sonce 276 Odmevi 280 Društvene novice 283 Slika na naslovni sirani: Kongur (771S m) In klrgiške jurte v kitajskem Pamlrju Foto: Dario Cortese Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 LJubljana, Dvofakova ulica S, p. p. 215. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen {glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dollnšek. Milja Košir, Edo Kozorog, Silvo Kristan, France Maiešič, Dragica Manfreds. Marlen Pramšak. Tone Strojin, Tone Škarja in Franček Vogelnik. Predsednik zaloi-niško-izdajateijskega sveta Tomaž Banovec. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101 -678-47046. Naročnina za leto 1990 znaša 136 konvertibilnih dinarjev oziroma dinarsko protivrednost 16 DEM, polletna 63 din (9 DEM) in jo je Ireba plaćati do 30. junija 1990, celoletno naročnino pa v največ Štirih obrokih na začetku vsakega trimesečja. Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov. In sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna Jože MoSkrič v Ljubljani. SOLO VZPON TOMA ČESNA PREK JUŽNE STENE NA LOTSE MEJNIK V SVETOVNEM PLANINSTVU MARJAN RAZTRESEN Letošnje zadnje aprilske dni se je v svetovnem alpinizmu začelo novo obdobje: Tomo Česen, 30-letni alpinist iz Kranja, je kot prvi človek na svetu čisto sam priplezal po južni steni na vrh himalajske gore Lotse (8516 m) in se po dobrih 62 urah po isti smeri vrnil v bazni tabor pod goro. Slovensko smer v tej steni je posvetil pokojnemu slovenskemu alpinistu Alešu Kunaverju, ki jo je študiral od leta 1960 dalje in vanjo leta 1981 peljal močno jugoslovansko moštvo, da bi jo preplezalo na klasičen ekspedicijski način, kar pa mu ni uspelo. Južna stena Lotseja je bila največji alpinistični izziv našega časa. V njej so poskušale številne odprave, pozneje tudi samo naveze in posamezniki; zadnji poskus, poskus Poljaka Jerzyja Kukuczke, moža, ki je poleg Južnotirolca Reinholda Messnerja doslej edini stal na vrhovih vseh štirinajstih osemtisočakov na svetu, se je lani tragično končal 8400 metrov visoko, ko je ta odlični alpinist tam izgubil življenje. SLOVENEC JE POSTAVIL MEJNIK »Zgodovina svetovnega alpinizma pozna nekaj simboličnih letnic, ki označujejo prelomne trenutke značilnih obdobij oziroma vrhunske dosežke, ki so zaznamovali določeno razvojno stopnjo,« je na sprejemu in tiskovni konferenci 10. maja letos ob Česnovi vrnitvi z Lotseja dejal načelnik komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije Tone Êkarja. »Za športni alpinizem je ena od takih letnic 1865, ko je bil osvojen Matterhorn, Zermattski lev, na videz nepri-stopna, za človeški pogled pa na daleč vidna gora. Vzpon na Matterhorn v Alpah pomeni konec osvajanja vrhov in začetek plezanja alpskih sten. To obdobje doseže vrhunec in obenem že simbolični konec leta 1938, ko so alpinisti končno preplezali razvpite .zadnje tri probleme Alp' — mogočne stene Matterhorna, Eigerja In Grandes Jorasses. Logično je,« je nadaljeval Škarja, »da je osvojitev Mount Everesta, ki je z 8848 metri največja gora sveta, spet pomenila nov mejnik ,za vse čase'. To je bilo teta 1953, ko je bila dosežena absolutna višina, saj nI bilo nobene višje gore več. Sicer so bili takrat skoraj vsi drugi osem-tisočaki še nepreplezani, vendar se je vedno iščoča ost svetovnega alpinizma že morala ozreti za novimi izzivi. Na vrsto so prišle himalajske stene. Zgodovina je ponovila krog iz Alp, le na mnogo višji ravni. Čas himalajskih sten je tudi naš čas: od leta 1975 naprej smo neprestano v svetovnem alpinističnem vrhu, med tistimi redkimi, ki so v zadnjih dveh desetletjih potegnili nove smeri v stenah himalajskih osemtisočakov. Po naključju ali ne — preblizu smo, da bi lahko točno ocenili — se je ideal — plezati čim težje in čim višje gore na čimbolj preprost način — tudi v Himalaji vse hitreje uveljavljal. Skoraj po verjetnostnem računu pa se le morata nekje srečati ti liniji — visoka gora s težko steno na eni in človek sam na drugi strani. Če pa je gora že célo poldrugo desetletje razglašena za problem leta 2000 in jo človek prepleza na idealen način, torej sam in v enem zamahu, potem je tukaj in zdaj nov zgodovinski mejnik.« Dejal je, da so dogodki leta 1865, 1938 In 1953 pretresli ves alpinistični svet. »Ker pa je goro Lotse injužno steno preplezal naš alpinist, Tomo Česen, je za nas mejnik leta 1990 iz zlata in ne te iz kamna. Le redko se v svetu vrhunskega športa zgodi tako velik korak — in to je potem mejnik zgodovine. Zato ima Česnovo dejanje globok simbolični pomen za vse nas, pa naj smo alpinisti ali ne, športniki ali ne.« Predsednik PZS Andrej Brvar, ki je prvi pozdravil uspeh Toma česna, ni mogel mimo podatka o 114000 Članih slovenske Te Je Juins stena Lotseja, ki sa se Je lotile Številne močne odprave, zmogel pa Jo fe en sam (vrisana Je Slovenska smer, ki Jo je splezal Tomo česen). planinske organizacije, s čimer smo Slovenci na tem področju svetovna velesila in trdna podlaga tudi za svetovni alpinistični vrh. Dejal je, da bodo česnovi vrhunski uspehi spodbuda za mlade planince in alpiniste, ki bodo želeli iti po njegovih stopinjah. Ob tem se je zahvalil generalnemu sponzorju sedanje Česnove odprave, slovenskemu letalskemu prevozniku Adrii, brez katere niti te odprave niti tega uspeha ne bi bilo. Tomu Česnu je že na letališču čestital tudi direktor Adrie Janez Kocijančič, ki je dejal, da so pri njih verjeli v njegov uspeh in zato podprli akcijo. »To je narekoval tudi naš tržni interes, saj se naše delovno območje začne tam, kjer se Čes-novo neha,« je dejal in obljubil, da bo njegovo podjetje ustrezno poskušalo spremljati prihodnje takšne podvige. 62 UR SOLO VZPONA__ Tomo Česen, ki je bil na poti samo z zdravnikom dr, Janijem Kokaljem Iz Kranjske gore In snemalcem Tomažem Ravni-harjem iz Tržiča, je novinarjem na Brniku v grobih črtah orisal svojo odpravo, ki je prišla v Katmandu 30, marca in zaradi političnih nemirov v Nepalu prispela v bazni tabor (4900 m) pod Lotsejem šele 15. aprila. Ze dan pozneje je Tomo odšel na prvo aklimatizacijsko turo, nato pa do 20. aprila Še na tri, pri čemer je v jugovzhodnem grebenu Lotse Sara, ki ga pozna že iz prejšnjih let, pripleza! do višine 7150 metrov. 2e dva dni po četrtem aklimatizacijskem vzponu, 22. aprila, je ob petih popoldne s skromno opremo v nahrbtniku odšel v južno steno Lotseja. da bi jo preplezal čisto sam in v enem zamahu. Odločil se je plezati največji del ponoči, ko je gora vkovana v mraz iin led, ko po steni ne pada morilsko kamenje in ko ne drvijo po njej snežni plazovi. Spodnji, objektivno zelo nevaren del stene je preplezal v petnajstih urah. Približno ob osmih zjutraj si je 23. aprila na višini približno 7500 metrov uredil bivak in v njem dopoldne prespal, kolikor je bilo pač mogoče. Isto popoldne ob enih se je odpravil dalje in v desetih urah priplezal do strmega skalnega stebra na višini 8200 metrov, kjer si je uredil drugi bivak in v njem predre-mal izredno mrzlo himalajsko noč. Dne 24. aprila se Je iz bivaka odpravil že ob petih zjutraj in na poti proti vrhu naletel na skalni steber, ki je bi! ključni del vzpona, v njem pa je za najtežjih 50 do 70 metrov potreboval debele tri ure. Tako je preplezal steno, toda do vrha ga je čakal še precejšen del — resda precej namesto komentarja METLA V KOČAH Planinske postojanke obiskuje izredno veliko Hudi. Tam, kjer je množica, pa je razumljivo vedno tudi veliko dela za sanitarno inšpekcijo. Zato je sanitarna inšpekcija Uprave inšpekcijskih služb za Gorenjsko opravila v lanski sezoni preglede večine planinskih domov na območju Triglavskega narodnega parka, Karavank in Kamniških Alp, ki so v njeni pristojnosti. Vodja san/farnega inšpektorata Justin Zorko pravi, da so pregledovali predvsem to, kako so v planinskih domovih upošteva// dogovor sestanka, ki so ga imeli pred sezono na upravi Triglavskega narodnega parka. Tako se na primer nihče ni držal dogovora, da bodo postavili opozorilne table za planince, naj odnašajo svoje smeti nazaj v dolino. Pri odstranjevanju odpadkov sicer uporabljajo različne načine. Nekateri jih odnašajo v dolino (Planika, Dolič), največ je takšnih, ki jih zasipavajo, žal pa so še vedno tudi takšni, ki odpadke enostavno mečejo po bregu, kot se je to dogajalo na (tistem čudovitem od Avsenikov opevanem) Robteku. lažje — poti. Zmagati je moral greben, kl mu je sledilo dolgo prečenje proti glavnemu vrhu, malo pod vrhom se je moral spustiti še na sedlo, šele od tod pa se je povzpel na glavni vrh. Vrh Lotseja je dosegel 24. aprila ob 14.20. Tam zgoraj je ostal prav kratek čas, »kajti ko priplezaš na tak vrh, je opravljena manj kot polovica dela, saj je sestop še napornejši in nevarnejši od vzpona«. Preden se je odpravil z vrha, je premišljeval, all na] bi se v dolino vrnil po smeri, po kateri je bil prišel, ali pa na drugo stran, proti Everestu in prek Ledenega slapa v bazni tabor. Pred vzponom se je bil namreč dogovoril s člani novozelandske odprave, da bi lahko počival v njihovih šotorih in uporabljal njihove fiksne vrvi, kjer so jih pač imeli. Vendar se je raje odločil za smer, ki jo je poznat, kajti ogromno nesreč se pripeti na lažjem terenu, kot je dejal Tomo Česen, smer v južni steni pa je poznal. Kakšne občutke je imel, ko je kot prvi človek na svetu priplezal po nedolžni smeri na vrh mogočne gore? »Nikakršnih,« je dejal, »samo prijetno počutje, da odslej ne bo treba več iti navzgor.« Kmalu potem, ko je začel sestopati, je v steni naletel na velikanske težave, kajti snežni plazovi so neprestano drveli okoli njega. Vendar je kmalu našel sledove jugoslovanske odprave iz leta 1981, kline čez skalno steno v višini približno 7600 metrov. Spustil se ie prek tega dela stene po lastni vrvi in pozno ponoči dosegel približno 7300 metrov visoko dokaj neugodno mesto, kjer se je vendarle odločil za svoj tretji bivak. Spa! ni skoraj nič, ampak le čakal, da se je nevihta, ki je divjala čez steno, umirila. 2e okoli polnoči, ko se je to le zgodilo, se je odločil za takojšen sestop do baznega tabora in okrog sedmih zjutraj prišel do vznožja stene. Njegova celotna pot je trajala nekaj več kot 62 ur, samo vzpon na vrh pa 45 ur. ZAKAJ DRUGIM NI USPELO? Ali je kdaj podvomil, da mu podvig ne bi uspel? »Če bi dvomil,« nam je dejal, »se ga ne bi lotil. Prepričan sem bil, da bom uspešen.« Na tiskovni konferenci po vrnitvi domov Tomo Česen ni pozabil poudariti, da so mu posredno ogromno pomagali naši fantje, njegovi kolegi alpinisti, ki so bili leta 1981 na odpravi na to goro in v to steno. Na voljo so mu dali vse podatke, ki so jih imeli, pokazali vse fotografije in diapozitive ter ga opozorili na ključna Higiena prostorov je odvisna predvsem od zaposlenega. Inšpekcija je ugotavljala tudi vrsto hujših kršitev higiene, tako da je kar v treh primerih začasno prepovedala obratovanje doma (Vodnikov dom, Koča na Gozdu in Dom v Krnici). V dveh primerih je prišlo do zastrupitev s hrano (Vodnikov dom in Dom na Doli ču); skupno je obolelo 40 do 50 oseb. Vodja sanitarnega inšpektorata zato razmišlja o tem, koliko so planinska društva kos nalogam naraščajočega planinarjenja, ki postaja že pravi planinski turizem. Društva se srečujejo z velikimi težavami, saj je vedno manj članov, ki so se pripravljeni spoprijeti s takšnim delom in zato iščejo oskrbnike s ponudbami in razpisi. Večkrat prihaja tudi do neustrezne izbire oskrbnikov, sa i se zaposlujejo ljudje, ki iščejo predvsem zaslužek in jim ni veliko do lepot gorà. Inšpektorat krivi za nepravilnosti v enaki meri planinska društva in oskrbnike. Pravijo, da je neodgovorno zaposliti oskrbnika in ostalo osebje brez nadzora. V zadnji sezon/ so morali Izločiti tudi kar precejšnjo količino živil zaradi zapadlega roka trajanja. Zaradi ne pro-svetljenosti osebja je prišlo do večjega števila obolenj In zato bo treba tudi temu v bodoče posvetiti več pozornosti. Planinski domovi se oskrbujejo z vodo pretežno iz kapnic. Izjema so Vodnikov dom, Koča pri Sedmerih jezerih in Dom na llogarju. Inšpekcija ocenjuje, da voda nikjer ne predstavlja takega problema kot živila, vendar bi ji le kazalo posvečati več pozornosti. Tako je na primer najmanj urejena /o-vilna ploščad nad Domom na Kredarici, ki je nedograjena, brez opozorilnih nap/sov in zato služi velikokrat planincem kot pros for za sončenje. Sanitarna inšpekcija je zato izdala ureditveno odločbo za postavitev zaščitne ograje. Poseben problem je uporaba čistilnih oziroma pralnih sredstev. Samo v domovih v območju Triglavskega narodnega parka porabijo v letu dni čez tisoč kilogramov čistilnih praškov. Čistilna sredstva s težko razgradljivimi fosfati so eden od najhujših onesnaževalcev gorà. Inšpekcija je zato z zadovoljstvom ugotavljala, da je precej planinskih društev upoštevalo dogovor in je pri pranju uporabljalo brezfosfat-ne praške (Planika, Dom na Kredarici, Dollč, \logar), precej pa je tudi takšnih planinskih domov, ki odnašajo posteljnino na pranje v dolino. Peler Čolnar in nevarna mesta. Prav tako mu je dala vse razpoložljive podatke Dušica Kunaver, vdova Aleša Kunaverja, ki je — enako kot nekateri člani naše odprave iz leta 1981 — na ljubljanskem letališču pričakala zmagovalca južne stene Lotseja. Ob tej priložnosti je Dušica Kunaver dejala, da je skupaj z Alešem od leta 1960 in še posebno od ieta 1981 »skupaj z našimi alpinisti trepetala, da Slovencem ne bi kdo vzel primata v tej steni«, udeleženec odprave v južno steno Filip Bence pa se je v imenu članov odprave zahvalil kolegu Tomu, da je dokončal zahtevno delo. Ko je nekoliko podrobneje razčlenil nekatere dosedanje vzpone v južno steno Lotseja, je Česen poskušal odgovoriti, zakaj dosedanje odprave in posamezniki niso mogli biti uspešni. Po njegovem mnenju je imela jugoslovanska odprava precej smole in nemara tudi premalo zares močnih plezalcev, kajti nekateri najboljši so se morali prepogosto vračati v steno, kar jim je proti koncu vzelo moči, Kukuczka se je po Česnovem mnenju preveč posveti! samo Himalaji, drugačno plezanje pa je zadnja leta zanemaril. »Zdaj mora biti vsestransko uspešen tisti plezalec, ki se loti najvišjih in najtežjih sten,« je dejal, »Kukuczka pa zadnja leta ni opravil niti enega zares pomembnega vzpona zunaj Himalaje, na primer v Alpah. — Messnerjeva mednarodna odprava ple-zalskih zvezd je bila od vsega začetka obsojena na neuspeh, ker se je vedelo, da nihče ne bo hotel za drugega nič napraviti, Francoski plezalec Christoph Profit, ki je v Alpah odličen, se je odpravil na prvo plezanje v Himalajo in je hote! kar takoj tam splezali nekaj izjemnega, kar pa je nemogoče; fant se je narobe lotil stvari, ker ni vedel, kakšne bodo njegove reakcije v izrednih višinah.« Kaj bo zdaj delal poklicni alpinist Tomo Česen? »Privoščil si bom počitnice,« je dejal, »ki jih zaslužim, saj sem v manj kot letu dni sam splezal steni Kumbakarne in Lotseja, Pri solo plezanju moram Himalaja, vijlna nad 7000 melrov, solo plezanje: Tomo Česen namreč biti d ve stood s toten za vsak korak. To pa ne pomeni, da bom zares počival, saj bom že jutri spet začel normalno trenirati,« Mejnik, kakršnega je postavil Tomo Česen, je kar prava priložnost, da pogledamo, kje smo zdaj na tem področju. Pred dvema stoletjema in še precej pozneje smo šli vštric z razvojem in uspehi evropskega planinstva. Med obema vojnama smo precej zaostali v Himalaji (medtem ko smo v Alpah in doma zabeležili na svoj konto precej lepih uspehov). Leta 1975 smo se Slovenci z uspehom na Makaluju priključili svetovnemu himala-izmu, ta trenutek pa smo korak pred njim. Snežni lev in 10 000 dolarjev Slovili Južnotlrolskl alpinist RelnhoJd Messner Je v pogovoru za časopis II Piccolo dejal, da bo Tomo Česen prvi dobitnik nagrade Snežni lev, vredne loco« ameriški h dolarjev. Nagrado je ustanovil Messner za na|večje alpinistične dosežke na svetu, med katere vsekakor sodi ćesnov vzpon prek Južne stene na B516 metrov visoki Lotse. Zahvala PD Kranj Planinsko društvo Kranj se zahvaljuje vsem za Izrečene In poslane česi il ke ob uspehu na Sega člana Toma Česna, ki fe preplezal Južno steno Lotseja In se vzpel na vrh 8516 metrov visokega Lotseja, Upravni odbor PD Kranj Predsednik: Franc Ekar Osebna izkaznica Lotseja_ Lotse je po višini četrta gora na svetu, nanjo pa Je pred Cesnovlm vzponom peljala ena sama smer. In sicer po zahodni strani. Doslej Je bilo na vrhu Lotseja, kamor sla leta 1956 prva priplezala Švicarska alpinista, 51 alpinistov: 10 Pollakov, 9 Japoncev, 7 Nemcev, 5 Avstrijcev, 5 Južnih Korejcev, 4 Ne-palcl, 3 Švicarji, po dva Italijana, Cehoslo-vaka in Jugoslovana ter po en Cehoslovak, živeč v Švici, in Bolgar, Lotse je zahteval Seal smrtnih žrtev. Na gori so umrli Štirje Poljaki ter po en Nemec In Nepalec. V Južni steni Lotseja so zaman poskušale odprave In plezalci Iz Avstrije, Jugosiavi|e, F rano i je, Poljske, Češkoslovaška in člani Messnerjeve mednarodne odprave. Vsi desetletni poskusi so bili neuspešni. SLOVENKA PREPLEZALA ĆRNO SEVERNO EIGERJEVO STENO SREČNI UTRINEK NAD VELIKO GORO MARIJA FRANTAR O severni steni Eigerja je bilo že toliko izrečenega in napisanega, da sem si jo predstavljala kot kakšno pošast. Ko pa sem jo prvič videla, se mi ni zdela prav nič drugačna od tiste na slikah. Niti ni bila tako temna, kot so pravili; zdelo se mi je celo, da se kdajpakdaj prav lepo spogledujeva, da me vabi k sebi in mi šepeta, da mi ne bo storila hudega. Stene in smeri dostikrat jemljem kot žive in po videzu in prijaznosti ugibam, ali sva prijateljici ali ne. Toda če na koncu koncev prav premislim, so mi vse prijateljice. Tako se mi je zdelo tudi 12. januarja letos, ko sem iz vlaka Grindelwald—Kleine Scheidegg opazovala steno. Vse tiste strašne zgodbe so zbledele, ostalo je lepo, stabilno, mrzlo vreme in to, da morava naslednji dan z Daretom vstopiti. Mračilo se je že, ko nas je zobata železnica pripeljala na Kleine Scheidegg. Navite cene prenočišč so nas prisilile, da smo zabivakirali kar na postajnih klopeh, Breda in Spela bosta jutri krenili proti Monchu, midva proti Eigerju. MAGNET ALI PAST? Ura je bila že skoraj pet, ko sem zbudila Dareta. Malo kasneje sva se že nerodno spotikala po poleti tako močno zelenih pašnikih. Sedaj so iz snežnih zastrugov gledate le porjavele bilke in mraz je grize! v telo. Luna je svetila tako močno, da baterije nisva potrebovala. Na prijetnem pomolu sva si navezala dereze. Dare me je nekaj spraševal, če mislim, da je pametno, če vstopiva (ali nekaj podobnega). Tako oddaljene so se mi zdele njegove besede! Zdelo se mi je, da ga skrbi in da je teža vseh eigerskih tragedij legla nanj. Pa kaj, bo že miniio! Saj ga poznam. Stena je name delovala kot močan magnet. Za hip sem pomislila, če ni le past. Ne, ne more biti! Preden sem si obula čevlje, sem videla lep utrinek, za katerega se mi je zdelo, da je poslan prav meni. Sploh ne vem, če sem Daretu kaj odgovorila; polna optimizma sem odšla po starih stopinjah do pravega vstopa v smer in potem dalje. Sele tam nekje sem se ozrla, če mi Dare sledi, pa je bil že za menoj. Levo in desno sva se umikala sitnim skokom, kakšnega pa sva morala preplezati. Pod težko počjo sva se navezala. Kopna je bila, čeznjo je bingljala stara vrv. Uporabila sva jo in kar z derezami odpraskala po gladkih ploščah navzgor. Se malo (v Eigerju je to več raztežajev) nezahtevnega sveta — in bila sva pred slavno Hinterstroisserjevo prečnico, »Takšna je torej v resnici! Prav takšna je kot na slikah!« sem spet filozofirala. Pričakovana vrv je bila napeta čez skoraj navpične gladke plošče. Se preden sva se jih lotila, sva se odločila, da nekoliko pogasiva hudo žejo. Rezultat pa je bil tak, da je vsebina skromne čutare kar naenkrat usahnila. »Bo vsaj lažje!« sva zaključila in na hitro pojedla še nekaj koščkov čokolade. To mora biti za ta dan dovolj. Nekaj težjih stvari pa je kljub temu še romalo iz Dare-tovega v moj nehrbtnik, da bo težavna mesta lažje plezal. Zaupala sva se načeti vrvi v prečnici in se malo zatem že prerivala na majhnem in neudobnem stojišču na koncu prečnice. Komaj sem dočakala, da je Dare končal naslednji raztežaj, da sem se lahko znebila neugodnega stojišča. Kratko, prav prijetno prvo ledišče je bilo mimo kot bi mignii. Nato pa ledna cev — prehod na drugo ledišče. Pa o kakšni cevi iz ledu nI bilo ne duha ne sluha; le kopen. ostuden in črn skok se je dvigal nad nama, čezenj pa je visela gnila vrv. »Skoda, res me zanima, kakšna je v resnici ta cev!« je godrnjal Dare, ko je pihal v premrle prste in lezel čez oduren previs, — Naslednji raztežaj se mi je zdelo, da Dare pleza že celo večnost. Ko sem sama prišla okoli roba, sem videla, zakaj. Vrv je prečila od mene daleč v desno čez obupno gladke plošče. Lahko bi snela dereze, pa ni bilo časa — pa še ledni odstavek je bil tam na koncu. Pošteno me je postalo strah. Pa sem le našla rešitev; malo desno je bilo več klinov, ki jih je Dare spregledal. Še preden sem jih dosegla, pa mi je dereza spodrsnila na gladki plošči; ujela sem se in se pri tem tako nesrečno udarila v nos, da sem se potem počutila kot klovn. STRAS LJ IVI BIVAK SMRTI Sledilo ie neskončno drugo ledišče. Vlekla sva raztežaje, hitela, pa je minilo kar nekaj časa, da sva dosegla njegov zgornji del. Nekajkrat je priletel helikopter In kroži! nad nama. Sprva mi je bil zoprn, predvsem zaradi hrupa. Ko pa sem opazila, da naju pozdravljajo, mi je postalo prijetno; začutila sem bližino ljudi in jim pomahala nazaj v pozdrav. Skušala sem si predstavljati, kako naju je tu na drugem ledišču videti iz helikop- 245 terja. Morda tukaj sploh ni tako strašno, saj na tem ledišču res ni kakšnih posebnih težav. Le črn led je tukaj — in v zgornjem delu ledišča ga je bilo vedno več, to pa je bilo neprijetno. Verjetno pa se opazi majhnost človeka v primerjavi s to steno. V skoku pod likalnikom naju je že spet mučila pekoča žeja. Tam na vrhu likalnika je bivak smrti — ime, ki buri domišljijo in spet oživi tiste eigerske tragedije. Ne vem, zakaj sem tod pričakovala stvari, ki temu mestu upravičeno dajejo to ime. Pa razen nekaj cap, hi so gledale izpod snega, ne bilo nič. Toda kljub temu za nič na svetu tukaj ne bi bivakirala; še malo snega z rokavice, ki bi mi vsaj malo ovlažil pekoča usta, si tukaj nisem upala obiizniti. Vse tja1 do konca tretjega ledišča mi je delala domišljija. Potem jo je bilo treba preusmeriti. V rampi sva spet z derezami praskala čez gladke in zoprne skoke. Sprva ni bilo posebnih težav. Toda mračilo se je že in skušala sva doseči udoben bivak na koncu rampe. Mraz je bilo že ves dan, sedaj, ko se je mračilo, pa je že huje pritiskal. Treba je bilo precej plezati brez rokavic — pa še ta presneti nahrbtnik, ki se tako rad kam zatikal Hitela sva, kar sva mogla. Svet na koncu rampe je zares težaven. Na majhnem stojišču se mi je zanohtalo, prijetna toplota pa se mi je po rokah razlila ravno takrat, ko sem spet morala sneti rokavice in plezati, tako da so bili po nekaj metrih prsti spet čisto trdi. Zadnjih nekaj raztežajev pa sva že plezala po temi. DOLGA, MRZLA NOČ Nenadoma sva od zgoraj zaslišala glasove. Vedela sva, da je nekdo nekje nad nama, toda upala sva, da bova našla majhno terasico za bivak prazno. Vendar sva se razočarala: dva Švicarja sta se že udobno namestila na njej, za štiri pa ni bilo dovolj prostora. Omamni vonj po topli pijači, ki sta jo ravno pripravljala, nama je silil v nos in grlo, ko sva se po neudobni polici razgledovala po kolikor toliko solidnem prostorčku. Skoraj celo uro je trajalo, da sva si uredila tisto majhno orlovsko gnezdeče. Potem sva nestrpno dočakala, da se je na kuhalniku pričarala prva posodica pijače — in potem še druga in še tretja, pri četrti pa sva oba zakinkala, tako da se je pijača vsa polila, midva pa sva se osmodila. Bivak je bil res skrajno neudoben in mrzel. V spalni vreči sva iahko vtaknila le noge, bivak vreča pa nama je zaradi neprevidnosti odplavala kot padalo. Kmalu sva trepetala bolj kot šibi na vodi — In pričelo se je tisto brezkončno pričakovanje naslednjega dne — vsaj zame. Tisti trenutni spanec, med katerim sva polila pijačo, se ni hotel povrniti. Seveda, takrat še ni bilo tako mraz,.. Dare je nekako zaspal, čeprav sem vedela. da bo potem govoril, da ni prav nič spal. Tudi izza vogala je bilo slišati krepko smrčanje Švicarjev. Ko sem jima naslednji dan omenila, da sta verjetno dobro spala, sta to popolnoma zanikala. Ampak to ni bila laž; moški so pač taki in v dolgih letih plezanja sem te razlike spoznala. Jaz pa sem gledala kot tresoča se miš Iz moke. Se oči nisem mogla imeti zaprtih, tako je čas prepočasi mineval. »Samo da mine še ta noč in jutrišnji dan!« sem si mislila. Z najinega zračnega bivaka sem opazovala steno. Od nekje zgoraj je v presledkih letelo kamenje. Sedaj v temi in mrazu se mi je zdela stena res taka, o kakršni piše Harrer, res odurna in nevarna stvar. V mislih sem se skušala ogreti v sončnih, rumenih Dolomitih in ob vseh tistih pasje vročih dneh. ko sem komaj dihala od silne vročine. Pa ni nič zaleglo. Mraz je silil prav do mozga, nog sploh nisem več čutila, okrog glave je pihljal zoprn mrzel veter. Le kateri vrag me je nesel v tole ledenico! Ali se splača? SPOMIN NA MARJETKO Spomnila sem se svoje Marjete, Ko sem odhajala od doma, se je stisnila k meni in v očkih sta se pojavili solzici. »Saj vem, v katero smer greš! V tisto strašno, saj sem brala knjigo!« mi je rekla. Postalo mi je hudo, najraje bi razpakirala nahrbtnik in prodala vso opremo. Pa je pritekel psiček in v trenutku je Marjeta pozabila name, tekla za psom in se na ves glas smejala. — »Gremo!« In omotična sem sedla v avto in smo šli. Dobro sem vedela, kako nesebično bo rekla, ko bom prišla domov: »Ali si splezala? Bravo, mami! Ti si super!« Tako je tudi bilo. Hvala ti, Marjetka! Zjutraj naju je namesto zajtrka pričakala sitna zajeda, ki pripelje na začetek Preč-nice bogov, »Zelo prijeten začetek dneva, ali ne?« sem zaslišala Švicarja, ko sem s premrlimi prsti in še vsa trda iskala skrite oprimke v nesimpatičnem apnencu in z derezami na nogah praskala navzgor. »Da, res krivičen začetek!« sta izdavila. Ne vem, aii sta hrabrila mene ali sebe. Sedaj sva imela za petami Švicarja, zato sva na vso moč hiteia. Prečnica bogov in Črni pajek sta letela mimo naju. Izstopne poči pa so naju spet prisilile k počasnejšemu tempu. Zmedle so naju preperele vrvi, ki so visele iz previsnih poči in zajed. Tam že ne, tukaj... Tukaj ne, tamle ... Nekoliko sva ugibala, preplezala po nepotrebnem Se en zelo težak raztežaj in končno našla značilno belo poč, čez katero pelje čisto prava smer. Od tod naprej bi bilo plezanje celo užitek, če ne bi bilo tako zelo mraz. Crn žleb, popolnoma ko-pen, je bil sicer prijeten za plezanje, pa se mi je vseeno zdelo, da je neskončen. Na desni sva že videla vrli, vseeno pa je trajalo še nekaj časa, preden sva se na začetku vršnega ledišča razvezala. DROBNI, SVETLI UTRINKI _ Temačna stena je ostala pod nama, obsijalo naju je medlo sonce in odpira! se je pogled na drugo stran. Mrzel veter nama je na kot nož ostrem grebenu jemal ravnotežje. Šele prav na vrbu sva se rešila tega vrvohodstva. Ostat je le še strah pred sestopom. Pa nI bilo nič tako hudega, šele zvečer na postaji Kleine Scheidegg, ko sva se spet sešla s Špelo in Bredo, sem se zavedla, da je pustolovščine konec. Dare je bil spet blažen med trojico žensk, ki smo nalagale, da jg bilo veselje. Vse tri smo srečen zaključek prisodile nekim nenavadnim silam. Jaz, na primer, čudovitemu utrinku, ki sem ga videla zjutraj, preden sva vstopila. Dareta smo z vsem tem spravile ob živce in je določil, da je dovolj babjlh čenč. Pa kaj moremo, če nam taki drobni, svetli utrinki lahko tako dopolnijo in polepšajo življenje! Klasično smer v severni steni El g e rja sva 13. in 14. januarja 1990 plezala Marija Frantar In Dare Juhant. Ocena: IV—V, vl- T a ko le Ja v Hlnteretrolsaerjevl prečni ci v Bevern! steni Elgerja: strmo In gladko Foto: Marija Frantar šina 1800 m, čas plezanja 20 ur. To je bila druga jugoslovanska zimska ponovitev te smeri Jn prva jugoslovanska ženska. Odgovornost načelnikov AO Na 17. aejl komisije za alpinizem pri PZS so se prisotni seznanili s pismom PD Kozjek, v katerem vodstvo tega društva opozarja na pomanjkljivo usposabljanje In neodgovornost članov njihovega alpinističnega odseka, »kar ima za posledico pogoste poškodbe In celo smrtne nesreče«, v pismu pozivajo komisijo za alpinizem, naj poskuSa posredovati. Tako Je komisija za alpinizem pri PZS naslovila lako AO Kozjak kot tudi vsem drugim alpinističnim odsekom in sekcijam naslednji poziv: »Načelnik, namestnik načelnika In aktivni alpinisti z daljšim stažem v alpinističnih odsekih so dolžni In odgovorni zagotoviti, da se izvajajo pravila o sestavi plezalnih navez, na primer alpini&Mečajnlk, alplnlst-prlpravnik, pri čemer morajo Imeti tečajniki In pripravniki opravljene Izpite za ustrezno stopnjo. Načelnik je dolžan zagotoviti ustrezno pismeno evidenco o opravljenih Izpitih In Je lahko tudi kazensko odgovoren, fe pride do nesreče, pa se ugotovi, da nI podatkov o opravljenih izpitih sil da naveza ni bila sestav- ljena po pravilih. Seveda pa ne more biti odgovoren, če nI bil obveščen o formiranju naveze oziroma če ni dal dovoljenja za plezanje določeni navezi.« Drugačen znak PZS? Na sejah vrhovnih teles Planinske zveze Slovenije in nekaterih planinskih društev se zadnji čas kar pogosto pogovarjajo o zunanjih oznakah Planinske zveze Slovenije tn planinskih društev. Tako Je bilo na eni od zadnjih sej izvršnega odbora PZS predlagano, naf bi bil namesto Jalovca simbol PZS profiliran [Ik Triglava z juga, »vendar ne kot stiliziran znak O F«. Is znaka PZS bi odpadla tudi zvezda. K temu predlogu so bila Izražena mnenja, da bi šlo v tem primeru za velike stroške, kar bi bilo v sedanjem času težko Izvedljivo. PLANINSKI VESTNIK^^^^Mü^MH^n^Hi TO JE IZZIV ZA ALP1NISTE-RAZISKOVALCE1 STOMETRSKI VELIKAN V KRNICI SLAPOV MIHA ŽUŽEK 0 slapovih v dolini Loške Koritnice sem že pisal