291
Dopisi.
Petrograd 16. (4.) avgusta. — rj — Saljivec „Bu-dilnik" je narisal pred kratkim branjevca z velikim, zagrnjenim kurnikom stoječega pred oknom vredništva znanega političnega lista. Vrednik odpre okno ter vpraša: „Imate li obilo blaga?" — „Gospod" — odgovori branjevec — „narod, čem reči, vaši bratje — to so lačneži, planili so mi na kurnik ter me tako rekoč oropali; komaj sem otel za vas to-le". — Na te besede privleče branjevec iz kurnika za rep veliko mršasto raco. „Ohte, prelepa raca!" — zavpije vrednik ter stegne obe roki po njej. — Prav iz srca sem se smejal tej šaljivi podobi, tem bolj, ker je merila, da po slovensko-ruski povem, na moj lajbžurnal. Vendar priznavati moram, da je saljivec za to poletje ni verno uganil. S političnimi kombinacijami se te mesece prav malo pečajo tukajšnji listi; oni k večemu na kratko ponatisnejo, kaj ta ali drugi inostrani list strašnega ali veselega piše. Sicer imajo od glave do pet z domačimi rečmi opraviti* Tako, na primer, so nastenografovali in napisali cele skladanice o podušnih davkih (kopfsteuer). V ne-kterih zemskih zborih so tudi kmetje-poslanci vrlo govorili o prenaredbi takih davkov, posebno po guber-nijah okrog Moskve; sploh debate v imenovanih zborih kažejo, da je Moskva res živo srce ruskega naroda, a ne samo geografično središče.
Pri tej priliki moram spet omeniti — dasiravno se liberalnim dušam smešno zdi,  kako je kdo mogel absolutistično Rusijo primerjati s konštitucijonalno državo — da zdanji ruski absolutizem  ni taka  pošast,   kakor si ta ali uni domišljuje.    Zemski zbori  (ujezdni in gu-bernski) nimajo inicijativnih pravic, to je res,  in njegovi sklepi v stvareh,   ki  se  tičejo  cele države,   niso postave;  obravnujejo oni pa vendar jako važne stvari, kakoršne so  ravno   davkovske in  šolske  zadeve, in take stvari hodijo pred te zbore zato, da vlada izve želje in potrebe naroda.   Ustava v navadnem smislu to ni, je pa jako koristna in praktična šola;   ruski narod se tukaj Šola za ustavnost,  kakor gimnazijalec za više šole.   Rusi se mi zde nekako prepričani, da kmalu po oživljenji zemskih zborov je  bila tudi ustava državna vže načrtana;   da pa se ni vpeljala v življenje,  tega narod ni kriv,   tudi  dobra  volja  tistega ne,   ki jo je ukazal načrtati.   Pa pravlica  o tem gre  le  od ust do ust, napisane je nisem videl, in liberalci kakor Moskvi-čani menijo, da takrat še ni bil pravi čas za to, se ve da, vsak iz druzih pričin.   Da ruski narod vže ni več daleč od te stopinje državnega življenja, najlepše priča njegova zgodovina poslednjih let.    Kake premembe ležijo pred našimi očmi! Kako pospešno, pa pri tem previdno se tukaj razvijajo ustanovljen)a, za ktera je teklo v nekterih deželah mnogo krvi!
Tudi v ženskem spolu  se je izbudilo neko hre-
penenje , neka žeja po višem izobraženji, ki se mi dozdeva ravno samo ruskemu ženstvu svojstvena. Ženske gimnazije se odpirajo v velikem številu, pa nježni spol tirja sedežev tudi na univerzitetnih klopeh. Senat Moskovske univerze je odobril nasvet medicinske fakultete, da, ker zdaj še ni mogoče samostalnih ženskih univerz odpirati, naj se jim na zdanjih privoli ravnopravnost z mladenči, pri tem pa se od slušateljic tirja ravno tako znanje v vseh predmetih, kakoršno od študentov. Za začetek, ko ta postava obvelja, jih menda še ne bodo delali za jezične doktarice, ampak samo za zdravniške. Zakaj tako? mi ni prav jasno; menim, da bi človek tako lahkega srca svojo pravdo, kakor svoje zdravje doktarici zaupal; tukajšnje železnice vročujejo ženskim celo svoj „nervus rerum geren-darum".                                                        (Dal. prih.)
Iz Brna 5. sept. (Telegram „Slavijiil.) Včeraj so kmečke občine na Moravskem izvolile 23 narodnih deželnih poslancev.   Slava!
Iz Zagreba. (Skupščina hrvaških učiteljev) se je pričela z občno sejo 23. dne u. m. Pred začetkom je pevsko društvo „Kolo" zapelo Preradovičevo pesem „Bože živi", kterej je glasbo zložil učitelj Fabkovic. Po odpeti pesmi je prvomestnik centralnega odbora Fabkovic učitelje, ki so došli v zborovanje, pozdravil s prijaznim ogovorom ter ga sklenil tako-le: „Sretno mi došli, vi mila braco iz moje domovine; sretno vi iz Bačke i Banata i stare Srbije; sretno, bračo, iz one Crnogore, koju j oš nije nitko svladao. Pozdrajljam Dalmatince naročito, i Slovince iz Kranjske i Stajarske; Cehom iz Ceske i Morave slava; polj-skoj braci dovikujem živio; bog poživi Niemca, koji je u najnovije doba i na slovinstvo svrnuo okom". Potem predstavi zastopnika vlade Janka Jurkoviča, ki svoj ogovor konča s temi-le besedami: „Da ste visoki zemaljski vladi dobro došli, najprije vi iz civilne Hrvatske i Slavonije i vojničke krajine; i vi, vriedni gostovi iz drugih zemaljah, koji ste došli na poziv svoje hrvatske brace, da ih poduprete svojim znanjem i izkustvom. Dao bog, da hrvatski narod uzmogne ovu skupštinu   pozdraviti  kao   pokretnicu  nove  dobe!"  —
Naposled skupščino pozdravlja tudi zastopnik mesta Zagreba Dragotin Cekuš.
Pozdrave te odzdravljali so potem kakor zastopniki svojih narodov načelnik Smihovski (iz Češke) in zastopnik učiteljskega društva češkega Fischer, — dr. Gerstman, Poljak iz Galicije, — deželni šolski svetnik And. Praprotnik iz Ljubljane in glasoviti nemški pedagog Dittes iz Dunaja (ta v nemškem jeziku). „Stopivši v to skupščino — je med drugim rekel — zapazil sem poprsje slavnih učiteljev Komen-skega in Pestallozzia, i to mi je bilo simbol, da naj veča plemena narodov: nemški i slovanski, hočeta na polji kulture vzajemno delati. Bog stvareč svet? reče 6. dan: „daj, da vstvarimo človeka", a ni rekel, „da stvarimo Romana, Germana, Slovana itd." Tako morajo govoriti i učitelji, kterim je naloga izobraževati človek a". (Kolovodje nemški, kakor Anton Auersperg, Kechbauer itd. itd. pa vendar, kedar razmatravajo slovenske šole, zmirom kričijo, da, ko je Bog stvaril svet, je rekel, daj, da stvarimo Nemca!)
Po končanih teh govorih si je skupščina izbrala za predsednika Filipovič-a, za podpredsednika pa Bu-zolic-a in Mijat-a.
Potem se je pričela obravnava 1. točke dnevnega reda: „Koja je svrha pučkoj školi v sadašnjem vieku, ter kako da se prema tomu urede njezini vanjski odno-šaji?" Govorilo je o tem predmetu več skupščinarjev in razprava je bila včasih silno viharna. Več iz učiteljske skupščine drugi pot.
Iz Trsta 2. sept. (Grozoviti ogenj), ki je bil 31. dne u. m. tu v Trstu v predmestji St. Ivana, je napravil velik strah za ^celo predmestje, pa tudi veliko škodo za posestnika. Se čez 1500 sodcev in 6 skrinjic petroleja (kamenega olja) je zgorelo v nekem maga-zinu; gorelo je 3 cele dni, sodje so pokali, kakor da bi bili topovi grmeli, in krog magazina bilo je pravo gorečo jezero; da ni celo predmestje pogorelo, zahvaliti se je neutrudljivi pomoči vojakov, kmetov in mnozih druzih ljudi, ki so skopali globok graben, da se je olje vlovilo in še veča nesreča ubranila. Zemlja, ko se je napila olja, je isto tako gorela kakor šota na močvirji, olja pa, ki se je potem že sjkozi prekope iz-cedilo, so ljudje nabrali več sodov. Skoda se ceni še nad 100.000 gold.; na gašenje ni bilo misliti, ker voda temu ni koristila, marveč še ogenj bolj vnemala.
Frickov Janez.
Trst 3. sept. — V „Slov. Nar." sem čital o nad-častniku 17. polka Ott-u, da je terorizator slovenskih mladenčev pri vojaških vajah. Kdor, kakor jaz, pozna tega „Recrutenbandigerja", mora prtrditi, daje čista resnica, kar se o njem pripoveduje: Žalostno je res, da nas vrli domači polk, pri kterem sem tudi jaz kot podoficir imel čast služiti, ima še vedno častnikov tacih, ki besedice poštenega slovenskega jezika ne umejo, in le samo tu pa tam toliko „kranjsko špraho" lomijo, da po tej „šprahi" znajo prav „šimfat" in Kranjce s „tumer pauer" pitati. Kako naj bi potem vojak do svojih častnikov kaj srca imel in jih branil ob času sile? Al tudi tacih a la Dežman imamo dokaj, ki so se narodu v beli suknji izneverili. Marsiktero histo-rijico bi jaz vedel povedati o tem g. Ott-u, ker sem bil sam priča, ko je svoje podložne vpijanil, ko pa so ga potem v pijanosti grajali, ni se jim upal nič reči, in tako se je očitno blamiral. To je faktum avgusta meseca 1864. 1. na črnogorski meji. Vem pa še druge čine dokazati o tem možu.
Nekdanji podoficir 17. polka.
Iz Celovca. (Poziv o doneskih za Umekov spominek.) Po želji od več strani razodeti so sklenili Celovški rodoljubi, skrbeti zato, da se postavi ranjemu Antonu Umeku na njegovem grobu dostojen spominek. Nočemo tajiti, da čas nabiri doneskov ni ugoden; svesti smo si tudi, da bolj kakor spominek iz železa in mar-meljna, bodo slavili Umeka njegova slovstvena dela; vendar ne moremo si kaj, da ne bi spet trkali na rodoljubna srca in vabili Slovence k slavnemu činu sijajnega domoljubja. Zakaj mož, čigar ljubezen do domovine je vedno bila čista ko zlato, čigar odlične zasluge za povzdigo domačega  slovstva   in   narodne  omike  so
Eripoznane od vseh, zares zasluži, da ga očitnoposlav-jamo kot dobrotnika svojega naroda in je vreden, da mu javno pokažemo svojo hvaležnost. Bi le mogli kedaj pozabiti Antona Umeka, pesnika tako prijetnega, pisatelja tako uzornega, domoljuba tako značajnega? Od svojega truda počiva sedaj na Celovškem pokopališču na strani Antona Janežiča, kteremu je bil po značaju in delovanju zel6 podoben; Janežičeve zasluge slavi krasen naroden spominek nad njegovo gomilo in priča poznim rodovom hvaležnost slovenskega naroda do svojega dobrotnika. In sosedni grob — grob, kjer počiva Anton Umek, imel bi biti pozabljen, zapuščen? To bi bila grda nehvaležnost! —- Sveta dolžnost hvaležnosti tirja, da postavimo vrlemu pesniku, neutrudljivemu delalcu na slovstvenem polji in zasluženemu domoljubu spominek na njegovem grobu. Dasi-ravno nima biti velikanskega načina, bode vendar oči-taval potomcem mesto, kjer leži eden najvredniših sinov slovenskega naroda. V ta namen vabimo vse, ki jim je Umekov spomin mil in drag, prosimo zlasti znance
in prijatelje rajnega, da poklada vsak, kolikor zamore in nabira doneske za spominek, ki bo rajnemu in narodu v čast in slavo. Doneski, ki se bodo pobotali v „Besedniku", naj se pošiljajo vredništvu ^Besednika" v Celovec.
Od spodnje Vipave. — Napravili so goriški dijaki „besedo" v Dornberški čitalnici dne 27. avgusta, ki se je odlikovala po govorih, petji, deklamovanji in igri „Novci za diplomo". Prevesela nada nas tedaj navdaja, da bode vrli mladi zarod svoji „majki Slavi" zvesto služil ter jo krepko podpiral. — Bog daj! Al žalibog! da poleg tega moram opominjati dornberške občinarje, naj se drugokrat pri tacih prilikah lepše obnašajo ali pa najraje doma ostanejo, kajti silni ropot od zadej moti govornika govoriti in ga razumeti, kaj govori. Naj bi tedaj si. predsedništvo dornberške čitalnice drugokrat ostreje pazilo na občinstvo, ker drugače bo pri okoličnih domoljubih zaupanje zgubilo, se vde-ležiti besede.         Eden iz dornberške okolice.
Vižmarje 3. sept. (Očitna zahvala.) Nadloge silovitega požara olajšati našim pogorelcem, je si. deželni odbor kranjski milostljivo podaril nam 500 gold., od kterih se je 200 gld. po naukazu njegovem obrnilo za nakup zemlje, na ktero so se prestavile dozdaj preveč na kupu stoječe hiše, ostalih 300 gold. pa se je s posredovanjem preč. gosp. fajmoštra in občinskih odbornikov razdelilo med pogorelce, ki jih je ogenj najhuje zadel. V nedeljo pa nam so prinesli gosp. dr. Janez Bleiweis sami tistih 412 gold., ki so jih naša narodna društva z zdatno pripomočj6 še druzih rodoljubnih gospodov nabrala z besedo v čitalnici ljubljanski. Tudi ta res velika podpora se je primerno razdelila med uboge pogorelce. Vse to pa sili srca Vižmarcev, da svojo iskrena zahvalo ponižno izrekujejo si. deželnemu odboru in si. narodnim društvom in vsem imenovanim in neimenovanim gospodom, ki so se nas pogorelcev usmilili! Bogu bodi čast in hvala, da so še med narodom usmiljeni Samaritani. Zdaj smo spet prav očitno videli, kdo da ima srce za kmeta. Ti dobri gospodje si vse prizadevajo, polajšati mu nadloge; nemški mestni očetje pa še za pomoč niso hoteli gasilnih priprav poslati, ktere bi bile še lahko ob pravem času na pomoč prišle in veliko škode nam pa tudi asekurancam prihranile. Kam neki so poprejšnje ljublj. gasilnice prišle, ki so bile tudi iz našega denarja napravljene ? — Od milostljivega g. barona Antona Zoisa Poljancem darovanih 50 gold* so izročili gosp. dr. Bleiweis preč. St. Vidški duhovščini , da jih ona primerno med najubožnejše pogorelce razdeli.                                       V imenu pogorelcev:
Jože Planinšek, župan.
Iz Ljubljane. (Odbor družbe kmetijske pomnožen po vladnem zastopniku) je v svoji seji 4. dne t. m. na znanje vzel dopis si. c. kr. ministerstva kmetijstva, po kterem je jej za letošnje leto dovolilo 7500 gld. — prav za prav — 8700 gld. podpore iz državnega zaklada. Dr. Jan. Bleiweis je bral odboru dopis si. ministerstva od 22. julija t. 1., v kterem ono obžaluje, da mu je zadnji državni zbor izbrisal 160.000 gold., in da po takem ne more, kakor bi rado, dati letos naši družbi vsega, česar je prosila, in isto tako tudi drugim družbam ne. Posebno ne more dati za take naprave letos podpore, ki se imajo še le iznova začeti; treba tedaj, da se odložijo še za eno leto. Sicer pa je privolilo, da se dovoljena podpora iz kake vrste prenese v drugo. Vsled teh vodil obžaluje tedaj ministerstvo, da za napravo kmetijske šole ne more letos dati naprošenih 5000 gld., al za popotovanski kmetijski nauk naprošenih 1200 gld. se utegne porabiti za poduče vanje v kmetijstvu, ako družba kmetijska že letos to želi. Za nadaljevanje spiska  o kmetijski statistiki je
292
dovolilo 1000 gold. in pri tej priliki pohvalilo izvrstne dosedanje spiske gosp. Solmajer-a. Za drenažo ne more letos nič dati, tudi v podporo družbenega vrta letos ne, čeravno previdi, da zasluži podpore, a to pa prepušča odboru, da sme 200 gold., ki so za po-speh sadje reje namenjeni, porabiti v ta namen. Za razdelitev kmetijskih m as in je dovolilo 300 gold., za gnojnišča in semena nič; g. Rihard Dolenec, ki je že skoro leto in dan v vinski šoli v Kloster-neuburgu, dobi 300 gold. podpore. Za ruski lan je dovoljenih 200 gold. Podpora za pogozdovanje Krasa je odložena do onega časa, da pride c. kr. gozdni nadzornik. Za pospeh reje goveje živine je dovoljeno 5000 gld.; odbor je sklenil, da se ta in prihodnji mesec nakupujejo plemenni junci in po takem prihodnji mesec razdelijo. Za nakupovanje ov&c in prešičev ni moglo letos nič dovoliti; ker pa je iz podpore za prešiče ostalo še od lani nekaj denarja, se bode nekoliko Sufolkov kupilo iz tega. Za čbelo rej o je dalo 300 gold., za svilorejo 200 gold.— Odbor se je v vsem posvetoval, kako naj se izvrši nalog, da se ta denarna podpora obrne prav in dobro. Ko je ministerstvo rešilo račun lanske podpore, je pohvalo izreklo družbi kmetijski, da vestno in dobro obrača denar, ki ga dobiva. — Vitez Gutmansthal je prinesel v razpravo načrt postave za osnovo nadaljevalnih kmetijskih šol po deželi. Njemu se ta načrt nikakor ne dopada, ker vpeljuje nadaljevanje, kodar še začetka ni. Temu pritrjujeta dr. Orel in dr. Costa, in obveljal je sklep, naj se poročilo napravi si. deželnemu odboru, ktero naj svetuje, da pred vpeljavo tacih nadaljevalnih šol naj se za zdaten nauk v kmetijstvu skrbi v preparandijah ljudskih šol, da dobimo za tak nauk sposobnih učiteljev; potem naj se vsako leto v velikih šolskih počitnicah v Ljubljani za kranjske učitelje vpelje razlaganje kmetijskih znanosti, in naj se skrbi tudi za to, da duhovni gospodje, v kmetijstvu podučeni, nase vzamejo nekoliko kmetijskega nauka v nadaljevalnih kmetijskih šolah. — Potem je g. P. Kozler poročal, da je na svojem potovanji na Dunaji, Pragi, v Draždanah, Berolinu itd. za kmetijsko družbo nakupil nekoliko praktičnih kmetijskih mašin in dobrega kmetijskega orodja, ki se shranjuje na vrtu kmetijske družbe v Ljubljani, da ga kmetovalci vsak čas lahko vidijo in potem si napravijo svoje. Kedar bode vse to orodje skupaj, bode se naznanilo očitno. — Ker c. kr. ministerstvo kmetijstva želi na tanko zvedeti in potem po svetu razglasiti, kdo da tudi na Kranjskem izdeluje kmetijsko orodje (pluge, brane itd.), je bilo sklenjeno, naj se pozove g. Skale, učitelj kovaške^ šole v Ljubljani, da naznani, kaj on izdeluje, in g. Solmajer naj naznani še druge, pa tudi obrtnijska zbornica ljubljanska naj se prosi za taka naznanila, ako ve tacih mojstrov. Sploh pa naj se vredništvo „Novic" in „Laib. Žeitg." naprosite, da razglasita ta časnika povabilo: naj se vsak mojster na Kranjskem, ki izdeluje kako kmetij sko orodje za prodaj, oglasi pri družbi kmetijski, da mu ona povč, kako naj napravi spisek, ki se potem mini-sterstvu pošlje. —- Dopis pl. Langerja iz Poganč, v kterem družbi naznanja, po kterih pogojih prepusti Bršlin v namen kmetijske šole, se izroči deželnemu odboru z dostavkom, da kmetijska družba izroči onih 120 gold., kedar jih od ministerstva prejme, v to, da se v Bršlinu začne snovati kmetijska šola. — Na prošnjo društva „Šola" v Idriji je odbor dovolil, da se 20 iztisov dr. Bleiweisove knjige „Nauk o umni živinoreji" daruje kranjskim ljudskim šolam in se te bukve izročijo deželnemu šolskemu svetu v razdelitev; vodstvu tega društva v Idriji pa se tudi d& en iztis. —
Radostno je bil sprejet dopis novega gosp. fajmoštra Mlakarja v Suhorji, da ga je trdna volja, ondi osnovati občinsko trtnico in sploh v vsem nadaljevati blage namene svojega prednika, ranjcega g. Skofica. — Županija v gornjem Tuhinu je prosila, naj se jej za nekoliko časa posodi plug, ki se rabi za oranje po strminah in hribih. Odbor je sklenil vslišati prošnjo. — Za ude so bili v družbo sprejeti: g. Jeran Janez, posestnik v Beričovem, g. Konšek Gregor iz Trojan, g. Sorc Janez, fajmošter v Mengšu, g. Zupan Jožef, posestnik v Zaspem in g. Žumar Jakob, posestnik v Podhomu.
x — (Preskusnja učencev na deželni gozdarski soli v Sneperku) je po končanem dveletnem tečaji bila 30. in 31. dne avgusta. Gosp. ^dr. Razlag kot zastopnik deželnega odbora in gosp. Solmajer kot zastopnik družbe kmetijske sta bila naprošena, da sta potovala v Sne-perk in vpričo bila preskušnji ter ogledala vso osnovo te šole, ktero je velikodušno napraviti dal na svoji grajščini knez Schonburg. Poročilo, ki sta ga deželnemu odboru in odboru družbe kmetijske prinesla omenjena gospoda, je za vodstvo in učiteljstvo, pa tudi za učence tako častno, da more s srčnim veseljem navdati vsacega, komur je mar za to, da se je naši deželi odprl tudi napredek v gozdarskih znanostih. Po njihovem sporočilu je preskusnja bila pismena in ustmena ter je obsegala mnogo in težkih vprašanj o umni reji gozdov, o zemlj emerstvu, o matematiki, o lovstvu, o cenitvi gozdov in gozdnem gospodarstvu, o gozdarskem risanji, o spis o vanj i gozdarskih pisem, o rabi gozdov itd. Tudi telovadili so se učenci in učili petja. Dokazali so v vsem, da se gozdarskih vednosti niso naučili le na pamet, temuč da so tudi djansko (praktično) izurjeni. Naj bi dežela vsaka dva leta 8 tako dobro podučenih mladih gozdarjev dobila, velik dobiček bi bil to deželi in na korist gozdoreje naše! Kakor je vodstvo poročalo, bila je tudi obnaša mladih gozdarjev vse hvale vredna. In ti mladenči so res razun tistih, ki še niso prestali vojaške službe, skor vsi že tako srečni, da so že službe dobili; najizvrstnejša Padar in Kosmač pa hočeta še eno leto obiskavati višo gozdarsko šolo v Križevcih na Hrvaškem. S pohvalo se tedaj morejo imenovati učenci, ki so prvi dovršili deželno gozdarsko šolo v Sneperku; imena njihova so: Padar, Kosmač, Stare, Goderer, Kristan, Marinko in Kušlan. —Poročnika pa v svojem poročilu priznavata s posebno pohvalo skrbno vodstvo gosp. Lasky-a in izvrstnega učenika gosp. Furlani-a, ki je dobil službo višega gozdarskega nadzornika v županiji Križevski na Hrvaškem in tedaj zapusti Snepersko šolo. Res škoda za tacega, na vsako stran jako sposobnega učitelja.
—   Stajarski deželni odbor je naznanil kranjskemu deželnemu odboru, da je pripravil za prihodnji deželni zbor predlog za odpravo graške najdenšnice. To je dokaz, da tudi na Stajarskem najdenišnica deželi več stroškov naklada kakor pa koristi. Pričakovati je, da tudi po druzih deželah, kjer zdaj še imajo naj-denišnice, pridejo k temu prepričanju, da so le potiiha razuzdanemu življenju.
— (Gosp. profesor Fr. Erjavec) je imenovan za profesorja na c. kr. visi realki v Gorici. Radujemo se iz srca, da sopet en izvrsten roj&k se vrne v Slovenijo nazaj, in če tudi našim bratom v Gorici privoščimo tacega učenjaka, ne bodo nam menda za zelo vzeli, ako rečemo, da ga želimo v Ljubljano. Zagrebške šole zadeva zdaj pogostoma nesreča, da zgubivajo odlične može kakor so Erjavec, Tušek in Jagič, ki gre za profesorja v Odeso.
—  Naš častiti rojak gosp. M. Bole nam ob enem,
293
294
ko nam pošilja zanimiv dopis iz Petrograda, naznanja, da pride za profesorja v Tulo na Rusovskem. Kakor nas to veseli, da izvrstni rojaci naši dobre službe dobivajo, tako nas to žali, da si morajo zunaj nase domovine kruh služiti mimo tega, da domače profesiire posedajo taki tujci, ki našega jezika ne znajo!
— (O naših volitvah.) Z veseljem slišimo, da vendar mnoge naše velike  posestnike   navdaja   živa  želja, da ne   bi   se   12. dne   t. m.   volila  narodu našemu   in spravnim  namenom, ministerstva   Hohenwartovega  n a-sprotna deželna poslanca, to je taka, ki se sučeta pod zastavo „konstitucijskega društva" in „Tagblatta".  Radovedni smo zarad tega tudi posebno,  kako bode glasoval naš c. k. deželni predsednik pl. dr. Wurzbach, ki  tudi  voli  v   vrsti  velikih   posestnikov.    Da   bi   se vstopil nad stranki, to je, da ne bi volil, ne moremo verjeti,   ker  to   bilo  bi — „Fahnenflucht"  ob važnem času.   —  Ker se je poslanstvu odpovedal tudi  baron Conrad, zdaj ces. namestnik v Lincu, bode volitev v Idriji 13. dne t. m.    Kakor se nam poroča,   bi gosp. Janez Irkeč, notar v Krškem in rojen Idrijčan, prevzel rad poslanstvo,  ako   bi mu rojaki njegovi  to zaupanje dali, kterega je, kakor mi gosp. Irkeča poznamo,   tudi  popolnoma  vreden.    Radovedni  pričakujemo tedaj glasu, kaj bodo sklenili domoljubni mestjani Idrijski.   Da ne bodo napak volili, tega smo si gotovi. — /.   (Skupščina učiteljska v Zagrebu),  ktera je štela čez 70 deležnikov iz Kranjskega, je bila res velikanska.   Sprejem slovenskih učiteljev na kolodvoru v Zagrebu  je   bil   zel6  prijazen.    S Slovenci  vred se^je pripeljala tudi velika množica čeških školnikov in 4 Črnogorci v narodni obleki. Obravnave v reduti so vsaki dan trajale čez 12. uro,  kterih se je vdeleževalo okoli 900 učiteljev iz  vseh slovanskih okrajin.    Posebno mikavna  je bila razstava šolskih  ali učnih pripomočkov v šolskih prostorih više realke zagrebške.    Tu se je videlo veliko koristnega,  kar ne bi smelo v nobeni ljudski šoli manjkati;  vse to pa popisati bi vendar v „Novicah" predaleč peljalo.   Kar nas je žalilo, bilo je to, da zagrebški krčmarji so nas imeli za majhne Kro-suse, ker je bilo za nas tuje učitelje vse draže, kakor navadno.    Tudi od učiteljskega odbora v Zagrebu smo se   nadjali,   da nas  zvečer   k veselemu   pogovoru   tu ali tam združi.    Neradi smo to pogrešali.
—  (Peto apoteko v Ljubljani) je mestni magistrat podelil onemu g. Schenk-u, ki je prejšnji čas imel apoteko „pri Materi Božji" v najemu. S tem je magistrat prav očitno dokazal, da 5. lekarnice v Ljubljani ni treba, kajti on je razpisal konkurs za to apoteko še le potem, ko je Schenk pritiskal na vse strani, da se njemu nova apoteka da. Kaj pa bode novi le-karničar počel z apoteko — zunaj mesta v dunajskih ulicah, tega menda še sam ni prevdaril. Zanimivo pri oddajanji te apoteke je pa še posebno to, da so magi-stratni očetje v prvi obravnavi hudo se skregali in skregani se razšli; na to so deželnemu zdravstvenemu svetu o tej zadevi stavili tako čudno vprašanje, da bi bil zdravstveni svet moral le denuncijant apotekarjev biti, in naposled je brez ozira na njegovo poročilo magistrat podelil g. Schenk-u apoteko in s tem, kakor smo gori rekli, dokazal, da le Schenk potrebuje apoteke, ne pa Ljubljana.
—  (Hranilnično vodstvo) bo dalo mizarska in klju-čarska dela na Dunaj i (!) delati za novo realko. Ljubljanski mojstri so zel6 nevoljni zarad tega.
—   (Razstava slik slavnega profesorja Enderja) se je začela v pondeljek v spodnjih prostorih realke. Krasne slike gotovo  zanimajo vsakega,   kdor le neko-
liko pozna naš krasni gorenski kraj in gore naše. Namen razstave je pa ta, da se pridobi toliko novcev, da se slaba, strma in nevarna pota po naših gorenskih hribih popravijo tako, da more vsak brez nevarnosti obiskati naše velikane. Naj tedaj noben domoljub ne prezre jako zanimive razstave, ki traja le do 12. dne t. m. in ob enem ima še hvale vreden namen. Prof. dr. V al en ti smo hvaležni, da si je lepo prizadeval za to razstavo.
— (Dr. Vrečko j c. k. deželni šolski nadzornik) 7v ki se je cel6 v slovenskem jeziku ponujal slovenskim Sta-jarcem za poslanca, je sopet videl, da tudi rojaki njegovi ne marajo za-nj. Kakor je po bridkih skušnjah v ljublj. deželnem šolskem svetu od nas Kranjcev rekel: „Krain ist fur die gute Sache verloren" (Kranjska je zgubljena za dobro reč), tako bode tudi zdaj od Sta-jarcev rekel: „Ingrata patria"! (nehvaležna domovina!) Taki c. kr. gospodje, kakor Vrečko, če razpošiljajo slovenska pisma, se nam zdijo prav podobni nekte-rim našim c. k. okrajnim gosposkam, ktere slovenske razglase razpošiljajo le takrat,  kedar davek pobirajo*