a
Gospodarstvo.
Ali je priporočati prodajo vina po alkoholnih stopinjah?
Pravi poznavalec vin se pri določevanju kupčijeke vrednosti tega ali onega vina zanese le na poskušnjo. Je to tudi edino zanesljivo postopanje v tem oziru, kajti razne vinske tehtnice in vinometri, da celo kemične analize so sicer tu in tam dobrodošli pripomočki, ali najboljši in najzanesljivejši vinometer so in ostanejo naša čutila vid, vonj in okus, kajti nobena vaga, ne vinometer, ne kemična- analiza ne spoznajo n. pr. razlike med drobnim in laškim rilčekom, naša čutila jo pa spoznajo. Čimbolj razvita ima posameznik ta čutila, tem sigurnejša bo njegova sodba o kakovosti in vrednosti pokušanih vin. Vsakemu pa seveda tudi ni dano z jezikom in nosom določiti pravo vrednost pokušanega vina. Pravim poznavalcem vin je ta lastnost deloma prirojena, deloma so si jo pridobili z mnogoletno vežbo. Nekateri dosežejo v pokušanju vin tako popolnost, da čutijo ne le najmanjše napake v vinu, ampak da točno določijo vrsto, leto in vrh, torej kdaj in kje je rastlo pokušano vino. S takimi čutili obdarjene osebe, ki se nahajajo v vinskih krajih, so v pokušnjah manj veščim kupcem vsekakor boljši pomočniki, kakor pa razne vinske vage in vinometri, ki so mnogokrat prav dvomljive vrednosti. Tudi takoimenovani Bernadotovi vinometri ne kažejo vsi enako in če bi tudi kazali pravilno, bi kazali le vsebino alkohola. Ta pa vendar nikakor ni edino merodajna za vrednost vina, kajti eno vino, ki ima 10% alkohola, je lahko radi svojega finega okusa mnogo več vredno, kakor drugo, ki ima sicer 12 ali še več % alkohola, ki mu pa manjkajo druge dobrine, katere povzročajo izboren okus vina.
Zato je želja, izražena v 3. št. letošnjega „Kmetovalca" pod naslovom : „Bernadotov alkoholometer ali vinometer in njega važnost pri nakupovanju vina", da bi se pričela prodajati, odnosno kupovati vina po alkoholnih stopinjah tudi pri nas, za naše kraje neumestna in mislim, od strani naših vinogradnikov nespremenljiva. Tak način trgovanja je le tam mogoč, kjer se prideluje v velikem okrožju vino enega tipa, ki se razlikuje v kakovosti med seboj le po večji ali manjši vsebini alkohola in kjer njih aroma igra bolj podrejeno vlogo. Kako bi pa prišel pri nas vinogradnik do tega, da bi moral oddati svojo okusno kapljico plemenitih vrst, ki vsebuj o 10% alkohola po isti ceni, kakor je njegov sosed oddal n. pr. šmarnico, ki ima na stenice spominja-joči, ogabni okus, ki je pa dosegla istotako 10% alkohola in toliko ona doseže. Še bolj bi se branil vešč kupec plačati šmarnico po isti ceni, po kateri je kupil drugo dobro, vendarle enako močno vino.
In če tudi izvzamemo ta kričeč primer s šmarnico v dobri veri, da bo ona itak zgubila v doglednem času vsako vinsko tržno vrednost, so pa tudi med drugimi našimi boljšimi vini pri enakih alkoholnih stopinjah velike razlike v naravnem okusu teh vin posebno z ozirom na aroma. Zato bi ena in ista cena, določena po alkoholnih stopinjah, ne odgovarjala vedno pravi vrednosti teh vin in bi bila taka določitev, ako je sploh izvedljiva, krivična tako za producenta, kakor za direktnega konzumenta ; tu in tam, pa ne vedno,   bi    morda    ugajala    samo    vinskim
trgovcem.                                   (Nadaljevanje sledi.)
* *                       *
Novo prometno sredstvo. Kljub znatnemu izboljšanju naše železnice še vedno ne zmorejo vsega prometa. Vrhu tega so neznosno drage. Zato so začela razna naša podjetja, ki v pvvi vrsti trpe na prometni mizeriji, misliti na druga prometna sredstva, ki bi prinesla vsaj delno odpomoč. Ravno te dni se vrše prav zanimivi poskusi. Pred desetletji so vozile po Dravi od Maribora proti Donavi za silo zbite ladje, katere so lastniki, ko so prispele na cilj in je bilo blago raztovorjeno, razdrli in les prodali. To staro primitivno sredstvo se ima sedaj obnoviti. Iz neobdelanih desk se zgradi preprosta barka. Deske večinoma niso zbite, ampak samo povezane, tako da ohranijo celotno prodajno vrednost. Dve taki barki se zvežeta druga k drugi, natovorita z blagom, ki se ima prepeljati, in nato spustita po reki kakor znani lesni splavi. Barke gredo samo po reki nizdol, zato na njih ni treba veslačev, ampak zadostujejo samo krmarji, in sicer za vsak par zvezanih bark trije. Po mnenju veščakov bodo rabile te ladjice od Dravograda do Beograda približno en mesec dni. To pa zato, ker plovejo samo podnevu. Ponoči morajo zaradi varnosti pristati. Na ladjah, ki so sedaj na potu, je naložen samo les. Ako se poskušnja obnese, bodo v bodoče prevažali tudi drugo blago. Vsaka ladjici nosi za pet vagonov blaga, obe ladjice skupaj torej tisoč stotov; železnica bi računala za prevoz tega blaga od Dravograda do Beograda približno 80.000 kron, prevoz z ladjicami pa bo stal mnogo manj. Trije krmarji bodo veljali, vštevši vožnjo nazaj kvečjemu 15.000 kron. Stroški za konstrukcijo dveh ladij in izguba pri lesu, ki se porabi za ladje, znašajo največ 10.000 kron. Skupni stroški za prevoz desetih vagonov blaga od Dravograda do Beograda bi nanesli torej okroglo 25.000 kron, napram transportu po železnici bi bili za najmanj 50.000 kron nižji. Razen lesa bodo na teh primitivnih ladjicah lahko prevažali tudi razno drugo blago, ki ni preveč občutljivo za mokroto. Predvsem pridejo v poštev železo in železni izdelki. Umevno je, da se naše železniške uprave zelo zanimajo za ta način transporta, ki se lahko razvije, ako se obnese, v nevarno konkurenco. Železnice bodo sicer res razbremenjene a tudi zelo občutno udarjene pri dohodkih. Konkurenci se bodo mogle izogniti le, ako bodo v doglednem času pocenile prevozne tarife, obenem pa nudile prevažalcem večje ugodnosti, zlasti glede varnosti in hitrosti transportov.