I. K.
Naš Ivanček in konjiček
INaš Ivanček ima rad živali. Posebno pa ima rad konja. Odkar mu je oče kupil velikega lesenega konja, se mu jc konj še posebno močno priljubil.
Ž njim se igra ves dan. Ziutraj, ko vstane, ko-maj da ga mati obleče, že je prvi pri konju. Ko ga stroga mamica opozori, da še ni molil jutranje mo-litvice, hitro privleče konja in voz k posteljici, po-klekne v vozek in opravi jutranjo molitev. Mamica mu je namreč rekla, če bo jel opuščati jutranjo mo-litev, se mu bo gotovo enkrat kaj hudcga pripetilo. To si je Ivanček dobro zapomnil. Nikdar zdaj ne pozabi zjutraj moliti. Po molitvi pa reče: »Mamica, danes pa ne bom pal.«
76    —
Konja brž vpreže v voziček, sestrica Pavlica mora pa sesti v voz, on pa vzame v levo roko vajeti, v desnico pa bič in — hi!
Bič je izprva pogosto padal po konjičku. Ko je pa sestrica Ivančku povedala, da za pridnega konja ni treba biča, ga pa Ivanček ne rabi več. Ko je pa vožnje dovolj, pa naloži na voz razne izgrače in jih prevaža iz kraja v kraj. Govori pa s konjem kakor z umnim bitjem. In ko ga konj tako vdano gleda z rjavimi očmi, je Ivanček preverjen, da ga konjiček ume. Da, prav ponosen je Ivanček, da ima takega konja.
V mraku mu mora pa atek pripovedovati po-vesti; a najljubše so mu takšne — o konju.
Smili se pa našemu Ivančku vsaka žival. Ker je usmiljen do živali, bo gotovo usmiljen tudi do ljudi. In Ijudje bodo usmiljeni z njim. »Blagor usmiljenim, ker bodo dosegli usmiljenje«, je zatrdil sam Bog.