D. PETROV O POLITIKI VATIKANA 1944 IZDALO UREDNIŠTVO »KMEČKEGA GLASA D. PETROV O POLITIKI VATIKANA * Prevod iz sovjetske revije »Vojna i rabočij klas" 1944 IZDALO UREDNIŠTVO »KMEČKEGA GLASA* Tiskala »Partizaaska tiskaraa* , 9 DEC O POLITIKI VATIKANA Vprašanje V našem tisku pogosto najdemo poročila inozem¬ skih listov o politiki Vatikana. Vendar ta poročila ne nudijo dovolj jasne slike o tem, kakšno je v današnji zamotani situaciji stališče Vatikana — in predvsem ne, kakšno je njegovo stališče do borbe svobodoljub¬ nih narodov proti hitlerjevski Nemčiji. Zato prosimo uredništvo, da v eni prihodnji šte¬ vilki priobči članek o tem vprašanju. Major A. Boborikov Odgovor Zadnje mesece se opaža v vatikanskem mestu velika zunanje-politična aktivnost, ki nikakor ne more uiti pozornosti svetovne javnosti. Od dneva osvobo¬ ditve Rima sprejema papež vsak dan veliko število obiskovalcev. Sem prihajajo amerikanski, francoski, kanadski, poljski in angleški vojaki, oficirji in generali (kakor Sosnkovski, Andrers in drugi), dalje škofje iz Zedinjenih Držav Amerike, bivši diplomati (Bullit), ministri itd. Dobiva se vtis, da je osnovna aktivnost glavarja katoliške cerkve osredotočena na področju zunanje politike. Vojna je stopila v odločilno fazo in Vatikan ni mogel spregledati dejstva, da je ogromna večina ver¬ nikov polna žgočega sovraštva do hitlerjevskih krvni- 3 kov. Katoliško prebivalstvo Italije, Francije, Belgije, Poljske ter mnogo drugih dežel se je na lastni bridki izkušnji prepričalo, da je fašizem najhujši sovražnik človeštva, da ga je treba do kraja in za vsako ceno uničiti. Kljub temu pa Vatikan ni niti enkrat odkrito in poimenoma obsodil Hitlerja, Goringa, Himmlerja in drugih organizatorjev množičnih umorov, ropov in uničevanja človeške kulture; nasprotno, Vatikan celo poziva k usmiljenju in predlaga, naj bi se Hitlerjev- cem „odpustilo" I Živahen odpor je vzbudila nedavna papeževa poslanica Londončanom, naj velikodušno odpuste Nemcem razbojniške napade letečih bomb na angleška mesta. Kot je znano, so ti napadi s svojo slepo in brezmiselno silovitostjo vzbudili veliko ogor¬ čenje po vsej Angliji. Zato je razumljiv odmev, ki ga je doživela ta papeževa poslanica. Londonski tisk je priobčil mnogo pisem svojih čitateljev, ki rezko kriti¬ zirajo papežev poziv, naj bi se odpustilo hitlerjevcem. Avtorji teh pisem — in med njimi tudi katoliki — izražajo svoje nezadovoljstvo ne le s tem papeževim nastopom, marveč z vso dosedanjo politiko Vatikana, pripominjajoč, da takšna politika daje podporo fašistič¬ nim okupatorjem. V mnogih pismih se čisto pravilno ugotavlja, da papežev nastop nikakor ni slučajen, marveč da pred¬ stavlja izraz določene politične linije. Že januarja 1943 je Vatikanski radio oddajal poslanico o miru, ki „naj bo osnovan na principu pravičnosti, resnice in usmi¬ ljenja". Ta poslanica pravi: „Treba je zagotoviti takšen mir, ki bo ščitil premagance pred zmagovalci.“ Smisel takega poziva ob času, ko je postal zlom hitlerjevskih imperialističnih načrtov nesporno dejstvo, je bil popol¬ noma jasen. 4 Pri Vatikanu so predstavniki naslednjih štirinajst držav: Argentina, Belgija, Brazilija, Španija, Peru, Bo¬ livija, Čile, Nemčija, Kolumbija, Francija, Italija, Ja¬ ponska, Poljska, Portugalska — ter poslaniki sledečih 25 držav: Anglija, Kitajska, Madžarska, Liberija, Mo¬ nako, Irska, Kuba, Gvatemala, San Salvador, San Ma¬ rino, Ekvador, Urugvaj, Slovaška, Litva (!), Maltski red, Romunija, Venezuela, Finska, Haiti, Nikaragua, Panama, Dominikanska republika, Kostarika, Hondu¬ ras, Jugoslavija; poleg tega biva tam osebni predstav¬ nik Roosevelta. Težko je reči s čim se bavijo pred¬ stavniki takšnih držav kot so San Marino, Monako, Maltski red ter pobegli fašisti iz Litve — a treba je priznati, da ima Vatikan mnogo številnejši diplomat¬ ski zbor kot marsikatera velika država ter da je, v kolikor se tam nahajajo predstavniki bojujočih se držav — prizorišče vseh mogočih mirovnih poizkusov. Čim težji postaja položaj hitlerjevske Nemčije, čim bolj se bliža njena končna katastrofa, tem aktiv¬ nejša postaja Judi mirovna politika Vatikana. V juliju letošnjega leta je španski list „Informaciones“ prinesel članek, v katerem dopisnik po vesteh iz Washingtona poroča, „da papež resno opozarja na nevarnost, ki bi jo prinesla zahteva po brezpogojni kapitulaciji*. 25. julija je agencija Reuter poročala, da se Vatikan pri¬ pravlja na prevzem iniciative za začetek mirovnih pogajanj z Nemčijo. Prav tako je angleški tednik .Neus Week“, opirajoč se na dobro obveščene lon¬ donske diplomate, avgusta meseea poročal, da je pa¬ pež obnovil svoje poskuse za kompromisen mir z Nemčijo. Hkrati s to zakulisno mirovno politiko pa daje Vatikan oficialne izjave naslednje vsebine: i Stališče nekaterih katoliških listov, kot na primer, »Catholic Herald" (organ papeškega prelata Godfreja v Angliji) ali „Tablid“ v Zedinjenih državah (list, ki podpira fašističnega katoliškega duhovnika Hoflina), je odkrito sovražno do splošne stvari Zedinjenih na¬ rodov. Sovražna kritika teheranskih sklepov in klevet- niška kampanja teh listov proti sodelovanju Zedinje¬ nih narodov sta jasno preračunani na razkroj edinstva protihitlerjevske koalicije. Taka politika Vatikana ima svoje korenine v vsej njegovi preteklosti. Kot je znano je Vatikan že od prvih dni, ko je fašizem prišel v Italiji na oblast, vzdrževal z njim prijateljske odnose. Papež Pij XI. predhodnik današnjega papeža Pija XII. je celo dejal, da „je Mussolini človek, ki nam ga je poslala božja previdnost", ter je ves čas njegove vlade strmel za tem, da mobilizira katolike vseh dežel za njegovo podporo. Lateranski dogovor, sklenjen 11. februarja 1929. leta, ki je imel nalogo uravnavati odnose med faši¬ stično državo in Vatikanom, se je pokazal za obe strani nad vse ugoden. Mussolini je priznal nezavis- nost in suvereniteto »države — mosta Vatikan", dal katoliški cerkvi v Italiji priviligiran položaj ter plačal Vatikanu enkratno odškodnino v razmerju 750 milijo¬ nov lir v denarju tor eno milijardo lir v državnih vrednostnih papirjih. Vatikan pa je s svoje strani zagotovil Dučeju podporo katoliške cerkve v vsej nje¬ govi zunanji in notranji politiki. Ves svetovni napredni tisk je ocenil ta dogovor kot blok Vatikana s fašizmom. Vatikan je kot znano izkazal veliko uslugo tudi generalu Francu, ki je s pomočjo Hitlerja in Mussoli¬ nija organiziral upor proti demokratični republikanski 8 •panski vladi. Ves čas državljanske vojne v Španiji je Vatikan pošiljal svoje blagoslove generalu Francu, ter večno prokletstvo ne samo republikancem, marveč tudi tistim katoliškim duhovnikom, ki so podpirali narodno oblast v Španiji. Po uničenju zakonite repu¬ blikanske vlade je general Franco pomoril na deset- tisoče delavcev, kmetov in inteligence. Zaradi svoje privrženosti republiki je mnogo tisoč vernih katolikov in mnogo sto katoliških duhovnikov padlo pod kro¬ glami španskih fašistov. Vse do danes se še vedno nahaja v koncentracijskih taboriščih generala Franca mnogo tisoč katoliških vernikov ter katoliških duhov¬ nikov — a Vatikan ves čas ni niti s prstom mignil za zaščito teh najboljših sinov španskega naroda. Ta politika najde pojasnilo v tem, da vidi Vatikan v fašistični Španiji generala Franca vzgled »krščanske države" za vso povojno Evropo. Vatikan je izkazal velike usluge tudi Htlerju. Pa¬ peški nuncij v Berlinu, kardinal Paeelli (današnji papež Pij XII.), je leta 1930 predlagal katoliški cerkvi naj se zbliža s Hitlerjem ter pripravi osnovo za koalicijsko vlado katolikov in nacional-socialistov. Ko je Hitler prišel na oblast je Paeelli kot državni sekretar Vatikana dal voditelju nemške katoliške stran¬ ke, prelatu Kaasu direktivo „naj ne nastopa proti hitlerjevi vladi celo tedaj, če bi bilo treba zaradi tega razpustiti stranko*. Polno in neomejno podporo Vatikana uživa tudi Hortyjev fašistični režira na Madžarskem, vsi fašistični in profašistični poli tud Poljske, kakor Sosnkovski, Matuševski in dr., a prav tako tudi lutke nemških fašistov tipa Petain, Pavelič, Tiso itd. 9 gotovo: politika, ki jo vodi Vatikan ne bo pripomogla k porastu njegovega vpliva in avtoritete med široki¬ mi katoliškimi krogi Evrope in Amerike. D. PETROV (Vojna 1 rabočij klas 1. oktobra 1944.) NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 4128?9