PLANINSKI VESTNIK 5ÄÄSB
MANJ ZNAN IZSEK IZ ZGODOVINE SLOVENSKEGA GORNIŠTVA______
0 KONJU IZ ZAGAČNIKA IN »KONTRABANTU«
ŽARKO ROVŠČEK
Spomladansko jutro, ozračje nabito z vtago. na nebu pa težki oblaki. Prost dan. Bil sem pred Izbiro: prepustiti se običajnim opravilom okrog hiše ali morda, vsaj dokler se vreme dokončno ne skisa, skočiti - prosto po duši - za nekaj ur ven, Za kakšno daljšo turo dan ni bil preveč obetaven, zato sem brez veliko razmišljanja sedel na gorsko kolo in se kmalu začel spopadati s klancem proti Ljubinju in naprej proti Selom nad Podmel-cem. Brez postanka v vasi sem nadaljeval pot preko Brda, kjer se ti ob jasnih dnevih odpre tako veličasten pogied na greben Peči s Kneško grapo, da mu ni para. »Danes je bolj dan za razmišljanje kot za razgledovanje,« sem si mislil in se jel spuščati navzdol proti dolini Knežce. Tam na severovzhodni strani Kobilje glave oziroma njene predstraže Jalovnika po nekaj ovinkih gozdarske ceste' prispem v nekdanji zaselek Zagač-nik, na katerega spominja s koprivami in bezgom preraščena hiša s tablico2 Loje 11. Ob njej je prav tako zaraščeno in napol podrto gospodarsko poslopje. Lovci so od tu naprej utrli pot skozi visoko travo, pomešano s koprivami, in ob malo nižje stoječem stogu postavili krmišče za divjad.
PORTRET IVANA ŠORLIJA-KONJA
Že med približevanjem opuščenemu Zagačniku se v domišljiji pred menoj pojavi od gora izklesana podoba -kontrabantarja" Ivana šorlija-Konja bradatega gorjanca srednjih let z zašiljenim nosom, ki ga suknjič s spetim zgornjim gumbom kar nekako utesnjuje. To je podoba s fotografije, ki mi jo je nekoč izročil krpljevec Ev gen Božič. Na hrbtni strani je zapisal nekaj njemu znanih podatkov3 in mi položil na srce, da bi bilo lepo, če bi se vsaj pri planinskem društvu zavzeli za to, da bi mu odkrili spominsko ploščo. Prikličem si besede Zorka Jelinčiča": »Kdo ga ni poznal, čeprav je bil tako malopomemben, majhen, da je segal odraslemu komaj do pazduhe! Velika grba ga je pačila, dolga razmršena
*	Leta 1978 sojo prav do hiša potegnili gozdarji Sodega gozdnega gospodarska Iz Tolmina (ustni vir Marko Paviič. Zavod za gozdove RS -Enota Tolmin). Žal tudi ta pomembna preskrbovalna zija rti mogla preprečiti dokončnega propada Zagačnika.
1 Po vojni je zaselek, ki so ga imenovaii tudi Zajalovnik, spadal pod banje
Lote.
3 Sorfi Ivan-Kojn (za besedo »konj« se uporabila narečna izgovorjava »kojni. - op. Ž. H.), ustreljen od it. vojske v Knežkih Ravnah v pi. Prodi ped Ovčjo Suho dne 14. 8. 1919 ob 9. url zvečer. Ukvarjal se je s tihotapstvom, nosil pa je iz Bohinja slovensko literaturo za Zorka Jelinčiča in Alberta Rejca, Bil je zelo zaslužen mož, kerjestem, da je tihotapit časopise, pomagal obdržati slovensko govorico na tej strani Peči (na južni strani bohinjsko-toiminskih gora - op. Z. R). Zorko Jelinčič se je po tej vojni zavzemal za to, da bi mu v zahvalo postavili spominsko obeležje na mestu, kjer je bil ubil (Glej tudi Z. J.: Konj iz Zagačnika in drugi genjani -P\! 1959, opomba na strani 402 spodaj - op. Ž.R.). Ker po prvi svelovni vojni med Italijo in leda njo kraljevino Jugoslavijo ni bilo diplomatskih zvez, je prenašal tudi po&to... ET Božič.?.
*	Zorko Jelinčič Konj iz Zagačnika in drugi gorja™, pv 1959, str, 40060 403
Ivan Šorll-Konj (1864-1919)
brada pa ga je kazala divjega na pogled... Kdor pa je tega grbastega možička od bliže pogledal, ga je presenetil dobrodušni pogled in topli, skoro otroški glas... Veliki, neločljivi koš si skoro prej opazil kot njega samega. Z dolgimi koraki gorjana se je pozibaval vnaprej, kot da mu zmanjkuje tal pod nogami, ko je prihajal na cesto v dolini pri Črnivcu na Kneži.« Kratko poročilo Evgena Božiča mi je že pred časom dalo misliti in sklenil sem, da skušam o Kojnu in njegovi usodni poti čez Peči odkriti kaj novega. Recimo, da je tudi to delček naše zgodovine.
SVINČENA LETA ITALIJANSKE ZASEDBE_
Po prvi svetovni vojni je po razočaranju zaradi italijanske zasedbe Primorska preživljala težke dneve. Greben Peči, kakor na Tolminskem imenujejo bohinjsko-tolminski del Julijcev, so presekali mejni kamni in bodeče žice. Kraje na južni strani Peči so naselili italijanski obmejni stražniki, karabinjerji in financarji. Postali so sedež podaljšane roke nove oblasti. Naselja so dobila status območja z omejenim gibanjem. Enaka usoda je doletela tudi vasi in zaselke v cerkljanskih in idrijskih hribih. S tem so se že dotedaj pičle naravne
PLANINSKI VESTNIK 5ÄÄSB
dobrine na skromnih in strmih zaplatah zemlje Se bolj skrčile. Na obmejnem območju s številnimi potmi preko grebena Julijcev na drugo stran, torej v Jugoslavijo, se je v boju za preživetje med tamkajšnjimi ljudmi začelo razvijati tudi tihotapstvo. Ta alternativni vir preživljanja je oživel vselej v težkih, izrednih razmerah. Na Primorskem jih po prvi svetovni vojni ni manjkalo. Tudi nežnejšemu spolu ni bilo prizanešeno. Socialno tenkočutni dr. Turna je v svoji knjigi Izza velike vojne5 kar nekaj strani posvetil tihctapkam. Lepo je opisal zavestno tveganje, v katerega so se podajale ženske s Krasa, da bi svojim številnim družinam doma omogočile bolj dostojno življenje. Država je za to »obrt« poznala stroge, tudi najhujše kazni Prav tako je pretresljiv tudi Zorko Jelinčič, ko opisuje6 svoje srečanje s »kontrabantarcami« s cerkljanskega in idrijskega hribovja v idrijskih zaporih.
»Največ je bila gmotna potreba, ki je gnala brezposelne bajtarske hčere aH žene na to pot. Drzne, močne in utrjene za vsak napor in hojo, brihtneso poznale poti in navade obmejnih stražarjev. Stokrat so srečno tvegale, natovorjene z jugoslovanskim tobakom, časopisi, ali z italijanskim tekstilnim blagom ali kavo, naporno pot v snežnih metežih, v megli in ledenih jesenskih nalivih. Toda vrč, ki gre mnogokrat na vodo, se končno le ubije. A tega so se dobro zavedale. Redka se je za svobodo raje sama žrtvovala vročim italijanskim financarjem, kot pa bi šla vzapor. Večina pa ne. Skoro vse dni so prepeie. Največ otožne ljubavne pesmi. A skoro vsak čas je znova odmevalo po temnem hodniku: 'Adijo pa zdrava ostani, čeravno drug fantič tvoj bo...' Ubrano, otožno... To je bil jok, tih vdan jok, ki polzi nezadržno izpod tesnob mračnih obokov... Vse prestane tegobe, življenjska razočaranja in brezupi, nesreče in lebdenja rahlih upov, kdove kaj vse je valovilo po razvihranih dušah pod visokim pritiskom čustvene stiske, sproščene v skupni, brezimni pesmi.« Za zidovi ječe sta se torej večkrat srečali dve vrsti »sovražnikov« njim sovražne italijanske države: tihotapci In politični osumljenci. Nič čudnega, da so tako lažje razumeli stiske drug drugega. Gotovo pa je k takim »prot ¡državnim« dejanjem največ prispevala naduta oblast sama, saj je s svojimi ukrepi ljudi dobesedno potiskala v brezup. Primorci so vsaj v začetku, takoj po italijanski zasedbi, še vedno upali, da novo stanje ni dokončno V tem upanju so hlastali za vsakršno dostopno novico. Na izbiro so imeli primorski slovenski tisk, ki je bil pod cenzuro, ali italijanski tisk, tuj po kulturnem ozadju in besedotvorju, vsiljen in prežet z lažno propagando zavojevalcev. Slovenski tisk iz Jugoslavije, še najbolj zanesljiv in zaželjen poročevalec tedanjih razmer, pa ni smel preko zaprte meje. Bil je redek gost narodnostno zavednih domačij. Do njega je vodila nevarna pot preko obmejnih hribov, nanjo pa so se podali le redki posamezniki.
s Dr. Henrik Turna: Izza velike vojne. Založba Branko. Nova Gorica 1954.
6 l-s.1 i vir Ho* op, 4.
ZADNJA TIHOTAPSKA POT
S spremembami po prvi svetovni vojni je tudi Zagačnik postal obmejni zaselek. Poti iz Loj skozi Kneške Ravne čez Suho, vojaška prečnica s Sel nad Podmelcem po pobočju Jalovnika (tik nad Zagačnikom) na planino Lom z nadaljevanjem preko planine Razor in čez Peči ter druge poti preko grebena Julijcev so postale važni prehodi za obmejne tihotapce. Kasneje so jih za zvezo z matično domovino s pridom izkoriščali tudi politični aktivisti, ob večjem valu aretacij pa so jim pomenile smer umika pred zasledovalci. Spričo tako ugodne lege rodnega zaselka se je - po siceršnji zaostritvi socialnih razmer - tihotapskega posla lotil tudi Ivan Šorli-Konj iz Zagačnika. Od te odločitve ga ni odvrnila niti smrtna nevarnost: na človeka so na meji streljali brez poziva, naj se ustavi.
Ni znano, kdaj je svoje običajno tihotapsko blago - tobak, kavo in tekstil - dopolnil še s časopisi in drugo literaturo iz Jugoslavije, tudi ne na čigavo pobudo. Znano je sicer, da sta tisk od njega prevzemala predvsem Albert Rejec in Zorko Jelinčič, znana narodnjaka in kasnejša tigrovca. Delila sta ga naprej različnim zaupnikom. Nekatere knjige, predvsem vadnice slovenskega jezika, je dobival tudi znani župnik Jože Abram-Trentar, ki je v letih od 1916 do 1929 služboval pri Sv. Luciji (danes Most na Soči). Z njihovo pomočjo je vaške otročaje v župnišču naskrivaj poučeval slovenščino/
Kakorkoli že, Ivan Šorli-Konj je mahoma postal pomemben člen v preskrbovalni verigi z obeh strani meje. Jelinčič domneva, da ni znal ne brati ne pisati. »Toda gotovo je italijansko zasedbo čutil tako kot mi vsi in je razumel, s kakšnim olajšanjem je vsakdo zagrabil za časopis kot zadnjo rešilno bilko. Videl sem, s kakšnim globokim zadoščenjem nam je izročal časopis, z onim tihim, dobrohotnim nasmeškomZavest, da opravlja neko pomembno in hvalevredno delo, mu je pomenila veliko več kot nekaj drobiža, ki ga ja dobil zanj. Če mu ga kdo ni mogel dati, ga niti ni zahteval. Pri tem je za svoje zadoščenje tvegal tako rekoč vse, tudi glavo.
Na povratku z one strani meje ga je nekega večera, otovorjenega s slovenskim tiskom, pod Ovčjo Suho9 prestregla svinčanka italijanske obmejne patrulje. Že naslednji dan se je pretresljiva novica o smrti Ivana Šorlija-Konja'0 razširila med prebivalce Baske grape,
»Močno nas je prizadelo,« pravi Jelinčič. »Čutili smo, da seje nekaj utrgalo, da bo nekaj manjkalo Baškigra-
1 S tem ja nadaljeval svoje narodnostno poslanstvo, ki ga je kol zaupnik Slovenskega planinskega društva začel že kot vikar v Trenti. ■ Isti vir kot op. 4.
* Na kartah se danes uporablja ime Ravenska Ovčja Suha, domačini pa uporabljajo naziv Konjski hrbet.
,D Med brskanjem za skrivnostmi tragično preminulega Konja sem v knjigi smrti na matičnem uradu na Mostu na Soči odkril tudi naslednji zapis* Šorfi Štefana Ivan, roj. 4. 1. 1964, mati Marija roj, Kos. Kraj rojstva: Zagačnik, Kraj smrti: Peči - Ravne. Vzrok smrti: Pfumbata ictus. Dan pokopa: 20,8. 1919. Matičar: Kovačič Ivan, Opomba: Dobesedno prepisano iz matične knjige župnega urada v Podmefco, letnik 1919, Zap. št. 20, str. 246/1953 - & marec, Plumbata ictus pomeni preprosto «udar svinčenke« oziroma smrt zaradi strelne rane, povzročene s svinčenko (op. Z. R.). 61
PLANINSKI VESTNIK 5ÄÄSB
pi... Globoko nam je bilo žal za njim. Pravzaprav je peklo v zavesti: saj je padel deloma tudi zaradi nas... In marsikdo je zaklel ob misli na Italijana, ki ga je ustrelil. « Na stari poti, ki vodi s planine Prodi na vezni greben med Suho in Gradico, prav na gornji drevesni meji, je Zorko Jelinčič" še v zgodnji pomladi leta 1921 opazil mesto žalostnega dogodka. Med vejevjem ob komaj vidni poti, napol pokriti s suhim listjem, je odkril razmetane kupe razmočenega in preperelega papirja. Spre-letela gaje mračna misel, da so prav na tem mestu ubili Konja iz Zagačnika.
S smrtjo enega izmed členov se preskrbovalna veriga ni prekinila. Prenašanje slovenske literature so v kasnejših letih nadaljevali drugi, predvsem tigrovci, preko gora pa krpljevci. Vendar je to že druga zgodba.
EPILOG
V kateri predal stlačiti dogodke, kakršen se je pred osemdesetimi leti pripetil Konju iz Zagačnika pod Ovčjo Suho: med nesrečne dogodke v gorah, med politične
" Jelinttt je taki a t skiipaj z dr. Klementom Jugom ilegalno prelel mejo na poli na prve volitva v rimski parlament.
incidente ali med žalostne zaključke življenja tihotapcev, kaznovanih za svoja »stranpota«? Šorlijeva zadnja podoba je svojevrsten splet dveh tedaj državi »sovražnih« dejanj: klasičnega tihotapstva - pa čeprav iz življenjske nuje - in hvalevrednega dejanja v dobrobit svojega naroda. Je tudi podoba, ki jo največkrat porodijo življenjske stiske ljudi v izrednih okoliščinah. Bil je ena od prvih žrtev italijanske oblasti na Primorskem. Bodimo danes, ko gledamo na take in podobne dogodke z določene časovne razdalje, prizanesljivi, predvem pa brez sramu. Če bomo Slovenci kdaj pisali podrobno zgodovino našega gorništva, bomo morali obdelati tudi to plat. Navsezadnje so bili skrivni prehodi naših gora v »svinčenih« letih kar številni. Najbolj »varni« so bili le v najtežjih razmerah (nočni čas, zima, slabo vreme itd.), zato predstavljajo ne glede na svoje politično ali drugo ozadje tudi pomembna gomiška dejanja. Preteklost naše narodne zavesti sega daleč nazaj. Ni samo povest o velikih herojih in veličastnih dogodkih, ampak tudi - in predvsem - splet številnih in različnih usod "malih«, preprostih soustvarjalcev zgodovine. Ivan Šorli-Konj je le eden izmed njih.
SLOVENIJA JE GORATA DEŽELA, O TEM PRIČAJO TUDI NAŠE ZNAMKE ________
PLANINSKE POŠTNE ZNAMKE SLOVENIJE
ANTON KRAUTHAKER
Pošta Slovenije je začela samostojno izdajati svoje poštne znamke, še preden je bila uradno priznana s strani drugih držav in preden je postala članica Svetovne poštne zveze. Čas je pač narekoval svoje. Leto 1991 je eno od najpomembnejših za slovensko zgodovino, za njeno samostojno delovanje pa prav gotovo, Tudi slovenski poštarji nismo staii križem rok. Bili smo pripravljeni za samostojno delovanje vsaj tam, kjer je bilo to možno, in pri poštnih znamkah smo bili, saj smo izdali prvo slovensko znamko na sam dan razglasitve samostojnosti - 25. junija 1991. Zbiralcem znamk (filatelistom) so znani različni dogodki o njenem nastanku in uporabi.
Kaj je pravzaprav poštna znamka? Suhoparna poštna definicija pravi, da je to poštna vrednotnica za dokazovanje plačane poštnine. Za zbiratelje znamk, teh je na svetu in tudi pri nas zelo veliko, pa pomeni znamka veliko več. Je umetniška miniatura, ki na tako majhnem koščku papirja prikazuje dostikrat veliko umetnost. Samo pogledati jo je potrebno s potrpljenjem, po možnosti tudi s povečalom, in videli boste neverjetne poteze umetnika.
Redne in priložnostne poštne znamke so tudi izredno promocijsko sredstvo za državo, iz katere izhajajo. Redne znamke so tiste, ki jih ponavadi lepimo na pisma in razglednice, priložnostne pa izdajamo ob različ-62 nih priložnostih, obletnicah in za promocijo različnih do-
godkov. Pri izdaji slovenskih poštnih znamk je bita v prvih letih prav promocija Slovenije glavno vodilo. Rednim in naključnim zbiralcem v svetu in tudi doma, pa tudi tistim, ki znamke uporabljajo samo za pisma, smo želeli prikazati in povedati čim več o novo nastali državi na južni strani Alp, o njeni zgodovini, umetnosti, kulturi, športu in tudi o njenih naravnih lepotah. Med zadnje prav gotovo spadajo tudi znamke o slovenskih gorah. In teh smo v tem kratkem času samostojnega izdajanja izdali kar nekaj.
•	Leta 1992 smo izdali znamko ob 80-letnici Gorske reševalne službe z motivom gorskega reševalca v akciji. Znamko je oblikoval Vlasto Kopač.
•	Leta 1993 smo izdali dve znamki: ena je bila posvečena 100-letnici Slovenskega planinskega društva s »piparji« in Julijci v ozadju. Znamko je oblikoval Bro-nislav Fajon. Druga pa je posvečena 100-letnici rojstva Jože Čopa, enega od najbolj znanih slovenskih alpinistov. Na »njegovi« znamki je prikazana severna stena Triglava z znamenitim Čopovim stebrom. Znamko je oblikoval Edi Berk.
V tem letu je bila v sklopu rednih znamk z etnografsko tematiko slovenske dežele izdana tudi zanimiva znamka Bajta na Veliki planini. Znamka prikazuje predvsem tlorisni načrt izredno zanimive gradnje planinske bajte.
•	Za Julijci je bila leta 1994 na znamki prikazana lepotica Kamnlško-Savinjskih Alp - Ojstrica. V poletnem soncu jo je na znamki lepo prikazal Edi Berk.