Voina. EGON JEZERŠEK. I Tudi on je padel! Eden naših najboljših in najlepših je šel od nas, zadet od laške krogle v glavo — Egona Jezerška ni več! Bil je učitelj na Šentjakobski šoJi v Trstu Družbe sv. Cirila in Metoda — mlad, zdrav, poln življenja in idealov, a tudi njega nam je požrla ta strašna vojma! — »Edinost« mu posveča ta nekroloig: »Pred par dnevi smo prinesli prežalostno vest, da je naš Egon padel na italijaniskem bojišču, da je žrtvoval domovini svoje vse — svoje bujmo, cvetoče ži.vljenje. Sporcčilo nam je prišlo od povsem verodostojne strani. (Danes moremo pavedati, da nam je to žalostno vest spoiročil brat Jaka Jereb, član našega tržaškeiga Soikola, ki so ga pripeljali z taljanskega bojišča, tudi težko ranjenega, in ki je bil nameščen v vojaški bolniščnici v posloipju ženskega liceja v ulici Ruggera Mano, adkoder so ga odipeljali z drugimi ranjemci ali v Ljublja.no ali v Gradec). Dasi nam je to rej vest o Jezerškovi smrti priŠla od pr>vsem zanesljive strani,, takorekoč od očividca, vendar smo izrazMi le šibko nado, da se ta vest ne uresniči. Opirali smo to svojo nado na mnoga izkustva, ko celo soibojevniki na bojiščih smatrajo zadotega tovariša za mrtvega, a se pozneje izkazuje, da je ofoležal le v nezavesti. Ta nada nas j.e to pot prevarila. Sedaj ni nobenega dvoma več: Egon Jezeršek je mrtev! Poiložil ga je v grob sovražni projektil. Že. v ani vesti smo povedali, kaliko izgubo poimenja Jezerškova smrt za tržaško Slovenstvo, posebno pa za naši kulturni ustanovi, za naše narodnošolstvo in naše Sakolstvo, paralelmo delujoči z:a isti smoter; za isti viiisoki smoiter. Saj delujete abe za vzgojo naše miladine — v pošteaie, značajne sinove in hčere naroda! Videti je trebalo Egana Jezerška na delu; s kakjm žaram, kako vnemo, kako neUifnornostio je deloval za ideale in smo;tre, ki jiim je posvetil svoje mlado življenje. Zlasti za Sakolstvo v okražju svetojakoibškem pomenja njegova smrt udarec, ki ga Jie bo lahko preboleti; odprla se je vrzel, ki jo bo težko izpoJniti. Uverjeni smo, da ta vest izzove pravo konsternacijo, najglobljo žalost, med našimi pcištenirri Svetojakoibčani. Ni ga več! ... To je težka, pretresljiva resnica. S kruto roko posega vojna furija ravno v naše vodilne sokolske kroge. Ali so padli ali so po veliki večtai ali ranjeni, ali odlikovani — nekateri panovno. Prav tako, kakor da hoče smrtna kosa na bajišču z našo sokodsko krvjo pisati uničevalno ofosodbo nad infernalnimi obrekovalci in denuncianti! Tudi mrtvi Jezeršek je tem bolj — živa priea o krivici, ki se je delala, priča za otpravičenoist vprašanja, ki so je stavili v zbo.rnici poslanci Korošec, Ravnihar in Rybaf zaradi te krivice, ki so jo delali naš&mu Sokolstvu brezvestni sovražniki in ... vlada. Bo li hotela ta poislednja slednjič revidirati svoje naziranje o Sokolstvu in svoije pastopanje nasproti tej naši oirganizaciai ? In popraviti tudi storjeno krivico? Kakor hoče! Mi bo.mo tudi odslej vikljub nj-ej čuvali, branili in negovali svoje Sokolstvo kakoT zenico v svojam očesu. To obljubo in prisego smo dolžni poikojnemu Jezeršku, vedoč, da se s tem naipriimerneje oddolžiimo pokojniku in najlepše proslavimo njegov spomin. Rodoivini njegovi, našim šolskim zavodom, njihovemu učiteljskemu zboru in našemu Sokolstvu izrekamo iz globine duše svoje sožalje. Blagi Egon! Kratko je bilo tvoje življenje in vendar bogato na poštenem delu, kakor si bil blag in pošten tudi Ti na tenn delu! V prezgodnjj grob Ti kličemo naš sokolski: Na zdar!«