S. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem. 37 Vodne razmere na Notranjskem. Spisal S. Rutar. otranjsko je že od nekdaj kot čudovita dežela znano vsemu učenemu svetu. Odkar je Valvasor v svoji »Slavi Vojvodine Kranjske« opozoril širše občinstvo na čudne pojave Cerkniškega jezera (v uvodu tega slavnega dela in potem v knjigi »Von den Naturraritaten des Landes«), izšlo je do denašnjega dne že premnogo spisov, ki se bavijo s tem predmetom. Najobširnejši med njimi je gotovo spis Steinbergov (»Griindliche Nachricht von dem in Innerkrain gelegenen Zirknitzer See,« Laibach, anno 1758). Znanstveno vrednejši so Tobije Gruberja listi (»Briefe hvdrogra-phischen und physikalischen Inhalts aus Krain«, Wien, 1781.) in vzorno delo Schmidlovo (»Die Grotten uud Hohlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas,« Wien, 1854.). Ali navzlic tej bogati literaturi o notranjskih pečinah in jamah je ostalo še mnogo nerazjasnjenih ugank in nedoločenih hipotez, katere so se rešile šele v zadnjih letih in strmečemu raziskovalcu odkrile skrivnosti podzemeljskih prostorov. Trgovinski minister grof Julij Falkenhavn je ukazal namreč preiskati vodne razmere podzemeljskih rek na Notranjskem, da bi se dal narediti načrt, kako bi bilo preprečiti vsakoletne povodnji po notranjskih kotlinah, osušiti on-dotna močvirja in povzdigniti poljedelstvo v toli hudo zadetih krajih-Po ministrovem ukazu je začel gozdarski adjunkt Viljem Putick že leta 1886. preiskovati notranjske jame in pečine ter je v naslednjih letih skoro popolnoma zvršil nalogo svojo. Po teh preiskavah se je pokazalo marsikaj v novem svitu, kar se je poprej samo slutilo, ali pa tudi krivo tolmačilo. Zlasti se je konstatiralo, daje pravih izvirov Pivki (odnosno Ljubljanici) iskati na severnih in zapadnih obronkih notranjskega Snežnika, ki pokriva kakor velikanska piramida nad sto kvadratnih kilometrov južnega dela dežele kranjske. S svojima dvema vrhuncema Veliki in Mali Snežnik se vzdiguje do 1796 m, odnosno 1689 m nad morsko gladino. Profesor Hann (»Ueber die grossten Regenmengen in Oester-reich«) je dokazal, da pripada Snežnikova okolica tistim krajem v naši državi, kjer na leto pade največ dežja. Pri graščini Sneperk (590 m nad morsko gladino) pade ga namreč 1590 mm, pri logarski hiši Masun 38 S. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem. (1028 m), vzhodno od Koritnice \Jjomm, pri logarski hiši Leskova dolina (801 m), južno od Sneperka, 2280 mm in pri nadlogarski hiši Hermsburg (937 m), ob hrvaški meji, ce!6 3640 mm, torej skoro toliko, kakor v Boki Kotorski. Vsa ta izpodnebna ali meteorna voda se izgublja skozi predorna tla pod zemljo. Kakor je znano, spada vse kraško gorovje v kredno in trijasno tvorbo; le tu in tam se nahajajo kotline premogove formacije. Velika večina kraškega kamenja sestoji od rudistnega apnenca (kredne tvorbe), in prav od tega je zložen ves Snežnik. Bolj proti severu se nahaja v Javornikovem pogorji [\2yom) kaprotinski in spatanški apnenec. Na te dve pogorji se naslanjajo nižji, večinoma ploskasti hrbti iz hallstadtskih plastij (trijasne tvorbe), ali pa se nahajajo take plasti po nekod zagvozdene tudi med kredno tvorbo. Po nekaterih krajih na Krasu nahajamo tudi dolomit (magnezijokisli apnenec), ki mokrote ne prepušča posebno rad. Takšno kamenje je zelo predorno, in zato si lahko tolmačimo, zakaj na Krasu ni studencev, in zakaj nahajamo le redkokjč krajše struge. Samo ondu, kjer so skladje guttensteinskega apnenca (n. pr. okolo Prezida) in premogove tvorbe, ali pa kjer so eocanske naplavine (skriljevec, Thonschiefer), samo tam nahajamo bistre studence in nadzemeljske toke posamičnih rek. S takih tvorb teko čvrsti gorski potoki po globoko zarezanih jarugah k niže ležečim kotlinam; ali kakor hitro pridejo do izpodjčdenih krednatih tvorb, začno se izgubljati — navadno na podnožji tistih strmih hrbtov, ki zapirajo kotline — skozi kolikor toliko zijoča žrela, ki se imenujejo ponori (Schlund-trichter). Tako se odteka vsa izpodnebna voda najprej skozi navpične jame, potem pa skozi vodoravne, kolikor toliko nagnjene rove, dokler se znova ne prikaže kje v nižji kotlini. Torej se ni čuditi, ako na kraškem svetu živo čutijo, da ni dovolj studencev in tekoče vode. Plasti omenjenih tvorb drže na Krasu od jugovzhoda proti se-verozapadu in so nagnjene proti jugozapadu za 10 — 30 stopinj. Prav tako se vlečejo tudi doline, ki so se udrle šele pozneje, in kotline od jugo zapada proti severovzhodu. To mer vidiš povsod na vzhodni strani Jadranskega morja od Juliških alp na severozapadu, pa do Se- v veroalbanskih alp ob jugovzhodni meji Črne Gore. Če opazujemo podolgaste kotline na Notranjskem, vidimo takoj, da so le posamezni deli dolinske tvorbe, ki še ni dovršena in se bode še nadaljevala. Voda namreč še vedno izpodjeda temelje onih hrbtov, ki ločijo kotline od kotlin; v tisočletjih se bodo ti udrli prav tako, kakor so se že prej znižale sedanje kotline. S. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem 39 Voda ima namreč v sebi ogleni kisik, in ta razjeda polagoma, toda stalno, oglenokisli apnenec, izlužuje in izotljuje ga ter napravlja v njem čimdalje večje jame in rove. Ta neprestana vodna sila se imenuje erozija in ko r roži j a (izpiranje in razjedanje); deluje pa ob tokih navzgori, še bolj pa nizdolu in napravlja čimdalje širše in globlje robove. Ta sila se opaža sicer povsod, kjer so apnenaste gore (n. pr. v moravski Švici, v Karpatih), vender tako očito nikjer nego na Krasu. Ko bode voda dokončala delo svoje, tedaj se bodo povsod udrli sedaj še obstoječi povprečni hrbtje, in napravila se bode jedna sama skupna dolina od Snežnika do izliva Ljubljanice. Sedaj so ti povprečni hrbtje, ki ločijo kotlino od kotline, sicer še precej močni in nekateri tudi dosti široki, vender jih je voda že izpodjedla na tisoč in, tisoč mestih. Dokazano je, da so vsi doli, dolci in vse rupe na Krasu nastali le tako, da se je strop udri nad izlizano otlino. Kako silna je in dinamiška delavnost izpodnebne in tekoče vode v notranjosti Krasa, dokazuje nam najlepše velikanski prirodni most pri Skocij anu blizu Rakeka, ali pa orjaška skalna vrata Vranje jame pri Planini. Novejše preiskave so dokazale, da se vleče skozi vse Notranjsko jeden in isti tok, ki se pa v vsaki kotlini imenuje drugače. Prej so mislili, da se voda Cerkniškega jezera odteka po podzemeljskem koritu pod Menešijo in Ljubljanskim vrhom ter da prihaja šele pri Verdu zopet na dan. Tako podobo je vzprejel celo S u p a n v sicer jako temeljiti opis naše države v krasnem zborniku »Unser Wissen von der Erde« (Tempsky, Praga 1887., str. 286). Sedaj pa vemo, da prihaja ta voda na dan že v Malograjski jami pri Planini. Zveze med pojedinimi deli omenjenega toka so vse podzemeljske in se nahajajo le v rovih popolnoma izpodjedenega Krasa. Navadno se izgubljajo vode koncem kotline v skrite, globoko ležeče ponore, ki so na vseh straneh obkroženi s skalami; tudi na površje prihajajo vode navadno izpod skal, časih celo navpično kipeč. Le malokdaj so odtoki tako prosti in očitno vidni, kakor n. pr. Kari o vi ca ob Cerkniškem jezeru ali ponor Pivke pri Postojinski jami. Kakor doline, tako se drže tudi podzemeljski toki v obče men kamenitih plastij; vlečejo se torej od jugovzhoda proti severozapadu. Kakor hitro pa pridejo toki do povprečno držečih pokotin (Spalten) dolomitnih plastij, obrne se voda po teh prirodnih kanalih, dokler se ne prerije skozi hrbte in ne dospe do niže ležeče kotline. Tudi odtok iz kotlin sledi plastem, ogiblje se pa povsod dolomitnih tvorb. Zato so dolomitske zagvozde na Krasu le malo izpodjedene in izotljene 40 S. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem. v njih ni okapnic. Dolomitski apnenec se ne da tako lahko raztopiti v atmosferiški vodi in se ustavlja trdovratneje erozijski sili vode. Toda tudi v krednatih plasteh si ne smemo misliti jednakomerno izdolbenega rova. Vsako podzemeljsko korito je namreč jako zavito in zavozlano kakor petlje. Nekateri podzemeljski prostori so zelo obširni, podobni cerkvam in časih visoki kakor stolp. Med njimi pa se nahajajo ozki in nizki predori, ki le polagoma prepuščajo vodo. Ločilne stene teh različno velikih in različno visokih otlin so popolnoma razpokane in izpodjedene od vode. Visoko gori ob stenah se poznajo učinki di-namiške vodne sile, ker so namreč reke skozi te otline tekle mnogo više, nego dandenašnji. Počasi so pa si podzemeljski toki izdolbli nižja korita, in pojedine ločilne stene so se potem zgrudile zaradi svoje teže, ali pa so jih podrle povodnji. Tako pogreznjene ruševine leže na tleh kot nevarne kleči, ki zavirajo vodo, da se ne more odtekati hitro. Le manjše skalnate dele je nesla voda dalje ter jih nagomilila kot prodovine (Geroll-Banke). Jako zanimivo je opažati, kako voda v večjih in manjših tolmunih poganja in vrti prod, ali posamezne kamenite gomolje in kroglje, toda se ne more iznebiti teh drgačev (Reibsteine). Nekaj podobnega se godi tudi na ledenikih, kjer je tako kamenje izdolblo vrtinčaste jame. Vodeni tok po podzemeljskih otlinah nikakor ni jednakomeren. Nahaja se kaj obilo brzic, nižjih in višjih slapov, kakor tudi zelo počasi tekočih voda. Mnogokrat je voda jako stisnjena v ozkih soteskah, drugod se pa razširja kakor majhno jezero. Poleg neizmernih globočin, katere je napolnila voda, opažajo se lahko tudi plitka mesta, ali pa štrli pod vodno gladino obilo klečij. Nekateri deli podzemeljskega toka leže niže, drugi zopet više, dokler si voda ne izdolbe povsod jednako nizkega korita. Ta pojav se posebno lahko opaža v Postojinski jami, ker je po rovu, kjer se sedaj izprehajajo obiskovalci in se čudijo fan-tastiškim podobam in čudnim tvoritvam kapljajoče vode, nekdaj tekla Pivka, dokler si ni izdolbla sedanjega korita in ni popolnoma zapustila više ležečega hodnika. Iz tukaj opisanih svojstev podzemeljskih rovov in podzemeljskega toka vode si lahko raztolmačimo pojav, da časih od zgoraj ne teče nič vode v ponore, od spodaj pa še vedno prihaja na dan. Nedavno smo še brali po časnikih, kako so Tržačanje letos oporekali, da bi bila Tirna v a odtok in izliv notranjske Reke, češ da se je bila ta popolnoma posušila ob letošnji suši, skozi Timavo pa je voda venderle prihajala redno kakor ob deževji. Načelnik vojaško zemljepisnega zavoda na Dunaji, Groller von Mildensee, pojasnil je potem, S. Rutar : Vodne razmere na Notranjskem. 4* da je to prav lahko mogoče, ker je v podzemeljskih nabiralnikih skrite toliko vode, da se lahko mesece in mesece odteka spodaj, čeravno zgoraj ne prihaja nič mokrote skozi ponore. Med posameznimi nabiralniki je pa občujoča cev tako ozka, da se ne more voda odtekati nič hitreje, tudi če prihaja od zgoraj še več vode v nabiralnike. Po teh splošnih opazkah si oglejmo natančneje tok notranjskih voda. Pravega izvira Ljubljanici moramo iskati na hrvaški meji* jugovzhodno od vasi Prež i d. Ondu se nahaja 928 m visoko sedlo Kozji vrh, ki deli porečje Kolpe od porečja Ljubljanice. Proti jugovzhodu te razvodnice (Wasserscheide) teče namreč potok S u š i c a v Cabranko, in ta se pri Osivnici izliva v Kolpo. Na nasprotno stran proti severozapadu pa teče Prezidski potok, ki se že po 2 km dolgem toku izgublja v ponor (760 m) pod Vražjim Vrtcem in teče 8 km daleč pod zemljo pod Babnopoliško dolino. Pod vasjo Vrh v Loški dolini, vzhodno od gradu Sneperka prihaja v višini 580 m zopet na dan in teče po imeni Obrh 7"8 km daleč skozi Loško kotlino do Dan, kjer se izgublja 565 m nad morsko gladino v jamo Golo-bina. Odtod teče voda 2 km daleč pod hribom Gola gorica (710 m) in pod sedlom Vrh (570 m) blizu do vasi Laze. Na jugovzhodni strani tega kraja se prikaže reka na dan v višini 555 m, teče po imeni Jezerski potok skozi Cerkniško dolino in Cerkniško jezero z vsemi svojimi kačastimi krivinami 18 km daleč do ponora Karlovica (549 m). Tu ji zapre dalnji nadzemeljski pot povprečni hrbet Skalni grič (725 m), pod katerim teče reka 2-8 km daleč do občinske meje med Selicami in Rakekom. V kraji Brlog je dokaj globokih rup, in na njih dnu vidiš tekočo vodo. Kmalu potem se prikaže reka izpod velikanskih skal in teče po imeni Rak 2 km daleč po Raški dolini (500 m) do prirodnega mostu pri kapelici sv. Kocijana v gozdu kneza Windischgratza. Na drugi strani mostu je prav takšen dol, kakor pri Skocijanu blizu Divače, samo nekoliko manjši; kakor na tu imenovanem mestu, izgine tudi Rak kmalu potem pod gorski hrbet, ki je med Selicami in Rakekom 570 m visok, med Skocijanom in Planino pa do 596 m. Tukaj teče voda 3*2 km daleč pod zemljo, in lahko jo zaslediš na dnu velikanske rupe Velika Kol i čivka, jugovzhodno od Planine. V planinsko kotlino priteče voda Cerkniškega jezera nekoliko skozi Mlinsko dolino (448 m) pod Haasbergom, nekoliko pa iz Malograjske jame (453 m). Ta poslednja jama je velikansko skalnato žrelo, iz katerega prihaja ob povodnjih valovje kakor visoka plima. Če greš po Malograjski jami 250 m navzgori, opaziš, da se ta 42 Janko Kersnik: Iz sodnih aktov. podzemeljski rov kakor vile deli na dva rokava. Po vzhodnem rokavu je predrl Putick 3800 m daleč in dokazal, da se po njem odteka Rak. Zapadnega je preiskal 2900 m daleč in pri neki povodnji v postojinski kotlini konstatiral, da se po tem zapadnem rokavu pretaka Pivka. Dr. Schmidt je mislil, da prihaja voda iz postojinske kotline po vzhodnem rokavu, po zapadnem pa podnanoško vodovje iz Studenega (Kal-tenfeld). Pravega izvira Pivki je treba iskati pod De vinom (1145 m) na zapadni strani Snežnika. Med vrhi Milonja in Mali De vin se nahaja takoimenovana Pivška dolina, ki je navadno suha. Voda te doline se izgublja pod zemljo in se ob povodnjih prikaže šele v Koritniški dolini pri Kneza k u; izgublja se pa precej zopet pri cerkvici Sv. Barbare. Potem prihaja znova na dan pri Z a g o r j i (na vzhodni strani vasi) tako močna, da že goni malin. Navadno se blizu Drškovc zopet izgublja v močvirji (551 m); če pa le jeden dan vre pri malinu pod Kalcem, močna je tako, da teče potem nad zemljo do vasi Par je (5487/2), kamor se navadno postavlja izvir Pivke. Prvega glavnega pritoka Pivki je treba iskati v kotlini pri vasi J ure š če vzhodno od St. Petra (706 ni). Odtok te vode prihaja med vasmi P ar je in Kleni k na dan ter napravlja tam močvirnato jezero (543 m). Odtod teče Pivka zdržema nad zemljo 19-5 km in se kačasto zvija po postojinski kotlini do svojega izliva v Postojinsko jamo pri Otoku, 501 w nad morsko gladino. Odtod teče Pivka 7 km daleč pod hribom Koli čivka (7'56 ni) in se izliva skozi malograjska skalnata vrata v planinsko kotlino. (Konec prihodnjič.) Iz sodnih aktov. Spisal Janko Kersnik. I. Mamon. koro vselej, kadar sem napisal oskromno povest, pripetilo se mi je, da je bil po nji razžaljen ta ali oni. Ko sem nekoč risal veselega, dobrovoljnega duhovnika, dejali so, da ščujem proti veri, da sem sam brezverec, in da ne mislim o duhovskem stanu tak6, kakor mi je misliti; drugič sem opisal osamelega učitelja, kako životari in strada v pogorski vasi, in reklo io8 S. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem. Vodne razmere na Notranjskem. Spisal S. Rutar. (Dalje.) kozi malograjski prirodni most in Mlinsko dolino pri Planini (453 m, odnosno 450 nt nad morjem) prihajajo torej zopet na dan vse vode, ki so se izgubile v Karlo-vico in Postojinsko jamo. Po Planinski kotlini teče skupna reka neizrecno zavita 18*5 km daleč; imenuje se Unica. Nemci navadno pišejo to ime »Unz«, Slovenci pa izgovarjajo »Un'ca«. Znano je, da imamo tudi na hrvaškem jugu reki Uno in Unico, zat6 menda ni pomota, ako pišemo »Unica« za Planinsko reko ali srednji tok Ljubljanice. Na severni strani Planinske kotline se izgublja Unica v nadmorski višini 440 m (njen padec iznaša torej le 70 cm na vsak kilometer) v ponore pod precej široki hrbet Gradišji vrh (635 ni) in Razkovec (647 m). Najnižje mesto tega hrbta je pri cestnarnici v Raz-kovci okolo 460 m nad morsko gladino. Pod njim teče Ljubljanica skoro 10 km (97 km) daleč pod zemljo do Vrhniške kotline in sicer pod gozdnimi oddelki Kališ če, Lom, Kolišivce, Drv išče in Dolinjak. Na severozapadni strani vasi J ako vi ce zapirajo planinsko kotlino strmi obronki, in Unica se izgublja v več ponorov, katere ljudstvo zaradi njih oblike navadno imenuje »bednje«. Vsemu temu kraju pravijo domačini »Pod stenami«. Pod njim je erozijska sila vode s pomočjo oglenega kisika razjedla in raztopila skalovje in naredila od prvotnih neznatnih razpok med plastmi oglenokislega apnenca pro-stome jame in podzemeljske otline. Cesar ni mogla storiti kemiška kor-rozija, to je potem dopolnila mehaniška erozija padajoče vode, tako da si je reka sama napravila svoje »katabothre«, t. j. podzemeljske odtoke, kakor pri Kopaiskem jezeru v stari Beociji. Pozneje pa se je zgodilo, da so velikanske skale padle izpod visečega oboka in zajezile že izdolbeno strugo, tako da si je morala reka iskati drugega toka. Toda ne le pod zemljo nahajamo sledove takih zajezenih strug, ampak celo na površji, koncem kotline »Pod stenami«. Tu prav lahko opaziš zapuščeno Unično strugo, katero je zadelalo vdrto kamenje. Pred nekdanjim odtokom Unice v »Mrzlo jamo« in »Vranjo jamo« S. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem. 109 leži sedaj velikanski skalnat jez, ki je reko prisilil, da si je poiskala drugih odtokov. Le za velikih povodnij, ko valovje prekipi čez tukaj omenjeni jez, poišče si voda svojega odtoka skozi sto in sto razpok in špranj med mogočnimi skalami in se izgublja pod gorski hrbet. Ljudem pa je nemogoče predirati skozi take požiralnike v notranjost zemeljskega krila. Ker je povodenj v Planinski kotlini že v prejšnjih časih nadlegovala ljudi in kvarila pridelke, zato so izkušali tudi v prejšnjih letih uravnati odtok Unice in zabraniti povodnji. Tako je bil že leta 1824. haasberški uradnik Fortunat zapovedal očistiti Unične požiralnike in izkopati jarke do njih. Poskušali so že celo pod zemljo streljati skale in širiti rove, ali to delo je ostalo brezuspešno, ker se je nekoliko dalje velik dol »vsedel« (ist eingestiirzt) in je napolnil rov z razvalinami svojimi. V spomin te koristne poskušnje je imenoval Putick ta rov »Fortunatovo jamo«. Med Jakovico in Vrhniko se zdržema razprostira jelov gozd. v Čeravno pripada vse ogrodje kraški formaciji, vender so tla povsod tako" gosto pokrita z bujnim rastjem, grmičjem in zelišči, da razoranih in izpranih kraških skal niti zapaziti ni. Mimogredoči opazovalec se niti ne spomni, da hodi po kraških tleh. To rastlinstvo kar najjasneje podpira trditev, kateri se sedaj posmehuje marsikateri Kraševec, da je bil nekdaj ves Kras pokrit z gostim gozdom. Ako se ti zdi ta trditev čudna, pridi v logaške in vrhniške gozde. Skoro se bodeš prepričal, da tukaj raso najlepši jelovi gozdi na prav takšnih tleh, ka-keršna so okolo Sežane in Nabrežine. Tukaj je zemlja povsod pokrita z gostim grmovjem in sočno travo, na primorskem Krasu pa se oko že razveseli, ako sredi obširne goličave zapazi skupino trnja ali brinja. Toda če kdaj pridemo do tega, da se bodo notranjski gozdi izsekali in da drobnica pogrize vse mlade rastline, potem dobimo od Ljubljane do Trsta popolnoma jednakolično planoto. Prav to, da je notranjski svet še vedno pokrit z gostimi gozdi in bohotnim pritličnim rastlinstvom, bilo je vzrok, da smo doslej tako malo vedeli o kraških svojstvih tega zemljišča in da je le malokdo pomislil na močne podzemeljske toke onih voda, ki se nam sicer le malo časa prikazujejo na površji. Košato vejevje mogočnih dreves ne dopušča nikake preglednosti na tem kraškem svetu; skozi goščavo le stežka prideš do dolov in jam, ki vodijo v podzemeljske otline notranjskega Krasa. Celo starim pastirjem so le malo znani težavni vhodi k skrivnostnim rovom in temnim strugam kraških rek. IIO S. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem. Poleg že večkrat pohvalno omenjenega dra. Adolfa Schmidla pridobil si je tudi naš domačin g. Anton Urbas, nekdaj kooperator v Planini, sedaj prečastiti kanonik ljubljanski, prav mnogo zaslug za preiskovanje kraških otlin med Planino in Vrhniko. Ta vrli gospod je našel leta 1848. takoimenovano »Mrzlo jamo*, ki vodi med drugim tudi v »Skednjeno jamo« in potem v mnogo niže ležečo »Vranjo jamo«, ki je zaradi zložnega svojega vhoda dobro znana vsem prebivalcem v Jakovici in Lazah, dočim za prvo jamo skoro nihče ne ve. In res je Vranja jama jedna najveličastnejših na vsem Krasu. Nje vhod je visok nad 50 m in širok nad 60 m. Ob levi strani se vzdiguje skoro navpična, podporna skala, ki nosi mogočno zaokroženo plast kot smel obok nad vhodom. Skozi to podzemeljsko žrelo prideš zlahka polagoma nizdolu v temno brezdno, kjer ti veje naproti ledena sapa. Kdor pogleda ta vhodni obok in se spomni nekdanjih kiklop-skih zidin, spozna takoj, da človek le slabo posnema prirodo in da se zastonj trudi, kako bi vsaj nekoliko dosegel vzorno učiteljico svojo. Čezmerna obsežnost teh najdrzovitejših obokov mora omamiti vsakogar. Veličastni prizori in slikovite podobe teh podzemeljskih tvorb nam predočujejo najpoučnejši vzgled podzemeljskih otlin in vdrtin. Kakor zvonik visoko se vzdiguje skalnati obok zobčasto razjedene plasti nad ilovnatim dnom. Stene so na obeh straneh razpokane in razklane; misel te obhaja, da se bodo zdajci razrušile zaradi presilne teže. Posebno južna stena visi tako strašno, da preti vsak čas zgrmeti na tla. Ali vse je toli trdno sklenjeno, da se povsod ohranja ravnotežje. Se veličastnejši pa je pogled iz globočine Vranj e jame navzgori proti svetlobi. Spodaj se prikazuje obok nad vhodom malone popolnoma v polukrogu in skoro tako zložen, kakor kulise na odru. Zunaj zapaziš najprej posamična drevesa tu pa tam v oblini dola, više gori pa nepredorno zelenje jelovega gozda, nad katerim se blišči le ozki polumesec jasnega neba. Položeni pot proti dnu jame je ves posut z debelim kamenjem, ki se je počasi odtrgalo zgoraj in se navalilo in naplazilo do 80 m daleč v jami blizu do dna. Med tem kamenjem pa leže tudi velike skale kakor hiše, druga poleg druge, ali pa tudi druga vrhu druge, in predirajoča solnčna luč jih razsvetljuje kot divjeroman-tiške tvorbe podzemeljskega sveta. Ako greš kakih 200 m bolj proti severu od Vranje jame, prideš precej na levi strani do nove, z vodo napolnjene jame, katero je g. Putick krstil za »Lippertovo jamo«. Nihče ne bi pričakoval, da je tu kaka jama; ali lovci in logarji so opazili že zdavna, da tam S. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem. III okolo ne obleži sneg nobeno zimo; zato je lahko sklepati, da prihaja iz podzemeljske otline topla para, ki raztaplja sneg. Vhod k tej jami je komaj zadosti visok, da gre človek stoje skozenj. Nad njim se vzdiguje 4 m debela povprečna plast, pod katero prideš v precej prostorno, s skalnatim stropom pokrito jamo. Ta leži vsaj za 25 m više, nego gladina spodaj tekoče Ljubljanice, in zato bi lahko vase vzprejela dokaj vode, ko bi se pritoki in odtoki uravnali tako, da bi se voda n. pr. takisto zajezila v podzemeljskih prostorih, kakor se to godi pri drugih občujočih ceveh med ogromnimi nabiralniki pod Krasom, o katerih smo govorili že prej. Blizu pristave K al is če sta zopet dva velikanska dola, Velika in Mala Smrečnica, katerih vsak je gotovo globok nad 60 m. Njih ime že kaže, da ju na vseh straneh obkoljajo velikanske smreke. Čudno je, da smreke, ki se upirajo najhujši burji, raso na toli strmih, da, prepadnih obronkih! Ljudstvo pripoveduje, da se na dnu Smrečnic čuje šumeča voda, kakor hitro narase povodenj v Planinski kotlini. Skoro potem prideš do omenjene pristave, ki stoji sredi prijazne kotline v senci košatih lip in različnega sadnega drevja. Na pristave severni strani vidiš velikansko brezdno K a 1 i š n i c o. Zrelo ima kakih 20 m v premeru, potem se jama precej zoži, ni zdolu pa zopet razširi in drži okolo 70 m nizdolu. Na njenem dnu je velikanski kamenit vršaj (Schuttkegel), po katerem pa se grezilo (Senkblei) zatrklja še daleč doli, tako da je težko izmeriti pravo glo-bočino. Mnogokrat grezila ni moči potegniti nazaj, ker se zadene ob skale, da obtiči med njimi. Zato pravijo, da drže »škratje« grezilno vrvico tam doli in je ne puste potegniti iz globine. Pod skalnatim stropom Kališnice se odpira 25—30 m visok, cerkvi podoben prostor, v katerem je mrzlo kakor v ledenici. Tla so jako strma in opolzka, stranske razpokline pa tako ozke in nepredorne, da tukaj ni moči priti do podzemeljskega toka Ljubljanice. Pol ure dalje proti severu zija pod Gradišjim vrhom najveličastnejše žrelo na vsem hrbtu med Planino in Vrhniko, Gradišnica po imeni. Ker so že v prejšnjih časih poskušali preiskati to žrelo, toda se jim ni posrečilo, zato so ga začeli imenovati (n. pr. Schmidl) »Vražja jama«. Šele Puticku se je posrečilo dne 16. velikega srpana leta 1886., da je predrl na dno tega 225 m globokega brezdna. Seveda je bilo treba obilo priprav, ki so trajale dokaj dnij. Zlasti je bilo treba napraviti ondu, kjer je žrelo najožje, trden most, in položiti gori nad njim, kjer se žrelo začenja, debele grede, na katere so privezali močne vrvi, da so se po njih delavci spuščali v brezdno. Tam, kjer je bilo 112 V. Bežek: Slovniški razgovori. sicer vedno samotno, kamor se je le redkokdaj upal pridni drvar, tam je bilo pred rečenim dnevom vse živo in obljudeno. Od vseh stranij so prihajali prebivalci; ogledavali so priprave in ugibali, kaj bodo neki našli na dnu Gradišnice. In ko je prišel določeni dan, zbralo se je okolo Gradišnice toliko ljudstva, kakor bi bil cerkven shod ali ljudska veselica. Ko so bili Putick in njegovi trije spremljevalci zadostno preskr-beni z vrvmi, orodjem, svetilkami, hrano in pijačo, spustili so se opo-ludne rečenega dne v Gradišnico vpričo 300 ljudij, ki so radovedno čakali ranega jutra. Okolo in okolo žrela so nabili na drevesa tablice, na katerih je bilo zapisano: »Pazite, ljudje so v jami!« Za kakih dvanajst minut je dospel Putick do gorenjega dna navpične jame in dal znamenje, da je srečno prišel v globino. Iz vseh grl zbranega ljudstva je zagrmel stoteri »živio!«, in vsakdo je hvalil srčnega preiskovalca. Putick se je postavil potem pod kipečo steno in počakal, da so spremljevalci prišli za njim. Prvi vtiski velikanskih podzemeljskih prostorov človeka kar omamijo, da ne ve, čemu bi se bolj čudil, ali orjaškim dimenzijam, ali drzovitosti skladov in obokov 1 (Konec prihodnjič.) Slovniški razgovori. i. (Dalje.) Kak6 postopajmo tedaj gled6 na romanske tujke, končujoče se v nemščini na -ieren ? Jedino pravi pot kaže nam g. P. sam! Prvo pravilo bodi — tudi g. P. mu pritrjuje —: »Poslužujmo se kolikor mogoče domačih izrazov; domačinka imej prednost pred tujko/ V tem oziru pač vsi mnogo, mnogo grešimo, vzrok je tista »vis inertiae«, ki tiči v vsakem človeku; preleni smo ali »prekomodni« (že zopet tujka!), da bi iskali domačih izrazov, držeč se gesla J. Zupana: »Vse imamo, Pa ne znamo, Le iščimo, Pa dobimo.« Gospod P. piše na mestu rečenem na str. 114.: »Le tedaj imamo v slovenščini glagol VI. vrste, če si je izposodila samo podstavo za tvo-ritev glagola, a si je glagol napravila na tej podstavi potem sama.« To i6o S. Rutar: Vodue razmere na Notranjskem. Vodne razmere na Notranjskem. Spisal S. Rutar. (Konec.) d tam, kjer so preiskovalci prvič dospeli do ravnih tal, drži jama poševno še daleč nizdolu. Velikanska vrata, podobna gotskemu portalu z obokom na pol vdrtim, drže v podzemeljske globočine. Tla so posuta z debelimi skalami, ki se dajo zlahka trkljati proti globočini; vse to provzročuje nepopisno zamolklo podzemeljsko bobnenje. Zaradi teh skala, je le ob levi stranski steni, visoki nad 25 m, moči nizdolu. Ta prehod je krstil Putick za »Krausov hodnik« (Kraus je tudi imeniten preiskovalec notranjskih pečin). Razteza se prav tako, kakor apneniške plasti, od se-verozapada proti jugovzhodu. Voda je namreč izprala in izlužila kar celo plast krednatega apnenca in napravila med bližnjima plastema ta visoki hodnik. Od stropa visi le jako malo kapnikov, in še tem je oblika jako preprosta, nerazvita. Da ni toli kapnikov, to razlaga Putick iz prenizke topline (+ 6-5° C), ki neprestano vlada v Gradišnici, dočim se v Postojinski jami opaža mnogo višja stanovitna letna toplina ( + n° C). Ob spodnjem konci Krausovega hodnika se razširi jama na levi strani v prostorno, 4 m visoko in nad 30 m široko otlino, katero je imenoval Putick po slavnem dunajskem geologu »Hauerjev dom«. Pred vhodom v ta hram leže vrhu zemlje toli velikanske skale, kakeršne so kmetske hiše. Na dnu doma padajo vodene kaplje tako gosto, da se družijo v popoln curek (skoro 30 m visok), ki pada v majhen tolmun na dnu jame. Nasproti vhodu visi na strmi steni velikanski stalaktit, podoben koruznemu storžu, katerega so tudi imenovali po tej njegovi podobi. Pod tem stalaktitom zije 10 m široka jama, skozi katero prideš v spodnje nadstropje Krausovega hodnika. Grezilo je pokazalo, da leži ta spodnji del za 40 m niže od hodnika. Tja doli ni bilo moči dospeti drugače, nego po spleteni lestvici, katero so privezali za najčvrstejši krcelj (rekelj), ki je bil v Krausovem hodniku. Tak6 so prišli v najnižji del Gradišnice in našli velikansko otlino, katere dno pokriva okolo 15.000 m2, in nad katero se razpenja mogočen strop, visok nad 50 «. Tla so pokrita z ilovico, blatom in kalužami, tako da je neizmerno težko hoditi po njih. Iz luknje, kjer je bila privezana lestvica, pada 40 m globoko precej mogočen curek, ki Š. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem. IG I je preiskovalce pošteno premočil. Nasproti temu slapu se kakih 180 m daleč jama klinasto zoži in naposled popolnoma strne. Na najskrajnejšem mestu te spodnje otline je 15 m globoko brezdno, čegar dve tretjini sta napolnjeni z Ljubljaničino vodo. O povodnjih se voda zajezi in seza mnogo više. Ob stenah te otline namreč zapaziš kakih 35 m nad dnom vodoravno črto, katero je zarisalo umazano blato na sicer belih apnenih stenah. To je neovržen dokaz, da o povodnjih voda seza tako visoko. Šele dne 17. velikega srpana o mraku so se vrnili drzni pre-iskovalci iz skrivnostnih podzemeljskih prostorov. Čakajoče ljudstvo jih je zopet pozdravilo s presrčnim »živeli« in jih malone kakor zmagovalce spremilo do njih nočišča v Logatci. Poleg doslej navedenih jam in prepadov zaznamenujejo še druge vdrtine mer podzemeljskega toka Ljubljaničinega. Tako se izgublja blizu železniške postaje v Logatci mali potok Logatica v več ponorov, katere ljudstvo imenuje »jačke«. Gotovo je, da se tudi ta voda odteka v Ljubljanico, katera pa teče nekoliko vzhodneje, ondu, kjer na postaje drugi strani leže štirje velikanski lijci, ali kakor jih imenuje ljudstvo, »kolešivke«. Največji lijec je zgoraj 125 m širok in 80 m globok, vender se voda nikoli ne prikaže na njegovem dnu; dokaz, da teče Ljubljanica mnogo niže. Tudi drugi dolci, n. pr. »Ribja jama« v kneza Windischgratza gozdu, ne sezajo nikoli do tekoče vode, čeravno so časih (na višjih hrbtih) globoki do 100 m. Takih dolov in vdrtin je ob stari cesti med Logatcem in Vrhniko malone nepretrgana niz (D r v i š n i c a , Jame, Koprivnica, Lenarčiča i. t. d.), po kateri lahko natanko določimo, kje teče Ljubljanica pod zemljo. Zajedno je gotovo, da te vdrtine zavirajo neki podzemeljski tok, da se ne more tako hitro odtekati v kotlino Ljubljansko. Pod vsako vdrtino je priroden jez, ki ne zadržuje le vode, ampak tudi grušč, katerega bi sicer voda prinašala s seboj. Tako ni nikjer nevarnosti, da bi se struga Ljublja-ničina kdaj napolnila s prodom. Čimbolj se dolci približujejo jugozapadnemu robu ravnine ljubljanske, tem niže leži njih dno. Najnižje dno imajo trije doli (Gregorjev, Pa v kar je v in M a le t o v) neposredno nad izviri Ljubljanice. Na njih dnu je nabrana rodovita zemlja, kar dokazuje, da so mnogo razvitejši in torej tudi mnogo starejši, nego omenjeni lijci. Ker je dno globoko, poplavi voda ob povodnjih imenovane tri dole do 2 m visoko, in ž njo se prikaže tudi znana * človeška ribica«, ki je za kraške jame toli značilna. Kakor prejšnji lijci, tako zajezujejo še bolj n 162 S. Rutar: Vodne razmere na Notranjskem. ti doli odtok podzemeljske vode in branijo, da ne more prinašati s seboj peska in proda. Ljubljanica izvira 296 — 300 m nad morsko gladino iz devet večjih izvirov, katerim se pozneje pridružita še dva vrelca, izvirajoča na Bistri. Glavni izvir je izvestno Verd na južni strani vasi jed-nakega imena. Na levi strani izvirata Veliki in Mali Močilnik pri Hribu, na desni strani pa Lebija (Lubija), vzhodno od vasi Verd. V vseh teh izvirih vre voda od spodaj gori, kakor iz 6—7 m globokih sifonov. Okolo izvirov so napravljeni nasipi in jezovi, ki za-jezujejo vodo ne le v izvornih tolmunih, nego tudi še daleč nazaj notri pod zemljo, tako da bi voda nikoli ne mogla proda prinašati s seboj. V tolmunih je voda popolnoma mirna, toda čez jezove pada potem precej globoko doli do prave struge in goni premnogo malinov in žag. Po ravnini ljubljanski teče reka neizrecno počasi. Na dolenji strani mesta stoji gladina reke Ljubljanice 285*6 m nad morjem, torej je voda od izvira do tam doli padla ravno za 10 m. Putick misli («Die hvdrographischen Geheimnisse des Karstes und seine unterir-dischen Wasserlaufe, Separatabdruck aus »Himmel und Erde«, pg. 4.), da Ljubljanica po barji nima prirodne struge, nego da teče po umetno izkopanem vodo toči, katerega so najbrž napravili Rimljanje. Ako pomislimo, da je struga Ljubljaničina čez barje precej ravna, utegnilo bi res biti, da so Rimljanje tu pa tam reki »popravili« in uredili tok. Ljubljanska ravnina ni prava kotlina, ker je na severovzhodni strani proti Savi odprta. Za »Panonskega morja« je bila tudi ljubljanska ravnina pod morsko vodo. Pozneje so ledeniki v glacijalni dobi prinesli od Grintovcev in kamniških Alp veliko naplaznino (Mure), na kateri stoji ves del mesta na Ljubljanice levem obrežji. Ta naplaznina je zajezila vodo na barji, da se je naredilo ondu jezero. Šele počasi si je prejedla voda strugo skozi to naplaznino okolo Gradu ljubljanskega. Proti koncu minulega stoletja so napravili še drug umeten odtok, ki ie znan po imeni »Gruberjev prekop«. Tak6 nima Ljubljanica v spodnjem svojem toku kar nič več prvotnega značaja kraške reke. Od Verda do izliva v Savo je Ljubljanica dolga 45 km. Torej znaša ves nje tok od Prezida dalje 119 ali 120 km (po Supanu o. c. samo 85 km), in od te dolgosti teče 25*8 km pod zemljo (po Supanu le 20 km).