Kramljanje ob desetletnici našega zbora Poleti 1. 1925. je bilo, ko mi je povedal profesor Bajuk, da bp sklican v življenje učitelj&ki pevski zbor ter me vabil k sodelovanju. Rada sem se odzvala, ker se mi je zdela zamisel stanovskega zbora idealna. Odziv med tovariši (-cami) je bil velik, priglasilo se je okoli 120 pevcev in pevk. Še se spominjam prvih sestankpv. Preizkušnja prcd forumom glasbenih učiteljev, ppredelitev glaspv, prve vaje. Nato pričako- vanje, kakšna bp sodba strogih glasbenih ušes o zmožnostih in ubranosti novega zbpra. Slednjič soglasna ugotovitev? »Zbpr je dpber ter obeta postati izboren. Posebno dpber je ženski zbor. Sopran je lep in svež, a nad vse so alti. Takih altov nima noben drug zbor; ta enakpst v barvi, ta polna globina, ta žametna mehkoba!« Tako smo se z vso vnemo lotili prvega prpgrama. Profesor Kumar nas je znal s su- gestivno močjo uvesti v vse tajne muzikalnega vživetja, kaj čuda. če mu je posebno ženski zbor sledil v vseh potankostih. Poleg njcga nas je profasor Bajuk vedno in vedno iznova navduševal. Vsak pevski tcčaj nam je bil praznik, to smo si zatrjevale vedno iznpva. Študirale smo težke moderne skladbe in — uživale. Tovarišice! Ali se še spominjate Adamičeve Vijole, Škrjančeve: Smrt najlepša v žitnem polju ter Kogojevih Vrabcev? Pa ženskih zborov: Cicibana, ki mu je kapljica visela pod noskom in srajčka molela iz hlač; pa Žab, ki smo se jim tako rade vdinjale v kvakanje in reganje? Ali sc vam ne zde one ure trdega dela ožarjene z neminljivo poezijo? Pozabljene sp bile vse težkoče na šolah, ki so nastale zaradi posečanja vaj, pozabljene vse vremenske neprilike, ppzabljene denarne žrtve. (Tedaj ni bilo potnin!) Kolikokrat je prehodila tovairišica Mica pot iz Št. Gotarda po hribu navzdol tri ure daleč v mrazu in snegu, v soncu in dežju do Zagorja, kjer je šele sedla na vlak. Tako smo prihajale od vseh koncev slovenske zemlje v belo Ljubljano — in ni nam bilo žal. Naša pot pa ie šla navzgor! Kritike so bile polne hvale in navdušenja: »Edini slovenski zbor, ki je*homogen! Prvi in edini proučevatelj sodobne vokalne glasbe!« Ppsebno laskavo so se vedno izražale o ženskem zboru. Ni se vsled tcga prevzel, le ppglobil je svoje delo. Tako je moral sčasoma prevzeti velik del koncertnih programov, kar ni bila lahka stvar. Telesno in duševnp izmučene smo po dolgPtrajnih vajah izlile svoje duše v pesem. Pa je bilo vkljub vsemu lepo! Vsak nastop na koncertnem odru nas je tesneje družil. Ali se še spominjate onega koncerta v Zagrebu, ko smo si postale kot sestre? In pestrega kalejdoskopa lcpih dni med brati Čehi? Olomouca in telovadnice s posteljami polnim naftalina tcr našega »baleta«, ko je smeh nadomeščal spanje? A drugi dan je naš železniški voz »dehtel« po naftalinu, da so nas tovariši začudeno izpraševali, če smo se za vse dni življenja zavarovale proti moiom. Pa turneja ženskega zbora v Kairlovac! Edinstvena je bila v harmoniji in zadovoljstvu ter razigranosti, ko sta »Muha i komarac« brenčala okolu glav. Le povejte, tovariši Drago, Milan in Silvester, če se motim! In naša pot po Bolgariji, polna sonca in rpž in slovanske vzajemnosti.! Naš zbor je rastel in padal, se preurejal in prenavljal. Tp je usoda vsakega zbora. Pevci in pevke so prihajali in odhajali. Dve tovarišici sta nas zapustili za vedno. Obe mladi, obe polni nad v življenje, obe navdušcni članici našega zbora: Anica Medvedova pred leti in lani Vilma Nepužlanpva. Zdaj poslušata nebeške melodije. Malo nas je članic ženskega zbora, ki smo vztrajale ter prchodile vso 10 - letno pot ter z zborom delile jasne in temne dni. Se mani nas ie takih, ki nismo zamudile niti enega nastopa. Če bi vsaka od te peščice napisala spomine, ki jo vežejo na zbor, bi nastala prav zanimiva knjiga s precejšnjim kosom zgodpvine UPZ. Prepričana sem, da bi bil vsak teh spominov prepleten z gorko ljubeznijo in vdanostjp do stanovskega zbora in da bi dihal iz njih velik idealizem. To troje naj tudi v naprej preveva naše delp. —t.