196 Modelle für eine semiotische Rekonstruktion der Geschichte der Ästhetik Rader, Aachen 1987, 314 str. Kot četrti zvezek »Aachenskih študij o semiotiki in komunikacijskem raziskovanju« je pod uredništvom Heinza Paetzolda izšel zbornik »Modeli za semi- otično rekonstrukcijo zgodovine esteti- ke«. Zbornik se ukvarja z novim mejnim in interdisciplinarnim področjem, ki ga ni lahko opisati brez temeljitega poznavanja obeh temeljnih ravnin, ki se srečujeta v preseku »semiotičnega modela estetike«, estetike in semiotike. Ker pa je sama narava estetike kot zgodovinsko deter- minirane in notranje strukturirane filo- zofske discipline podobna naravi semio- tike, ki je tudi notranje strukturirana, hkrati še rezultanta medsebojnega učin- kovanja več disciplin (formalne logike, spoznavne teorije, teorije iger, verjet- nostne teorije, statistike ipd.), je njuno srečevanje več kot zapleteno, nemalokrat tudi mnogoumno. Prispevki v pričujočem zborniku vsi po vrsti, ne glede na »specialne« izpeljave parcialnih problemov in zastavljenih nalog, predpostavljajo nekaj značilnih lastnosti semiotike. Semiotika, kot sta jo utemeljila Ch.S. Pierce in Ch.W. Morris, namreč sleherni sistem, sleherni »organi- zem« in sleherno strukturo »prevede« v sistem hierarhično organiziranih znakov (sistem, »organizem« oz. struktura tako postanejo znakovni sistem; če so relativno neodvisni od okolja oz. od drugih siste- mov, govorimo o »superznakih«), V tem sistemu ima vsak znak »triadno funkci- jo« , kaže sam nase, na znake, s katerimi se povezuje in na znake drugih sistemov - govorimo tudi o semantiki, sintaktiki in pragmatiki znaka. Tudi sisteme, ki nimajo izrazitih znakov oz. so znaki skriti (s temi problemi se ukvarja t.im. »sintaktično-lo- gična semiotika«, ki odkriva aksiomatske zakonitosti posameznih znakov in zna- kovnih verig, ne glede na to, kateremu sistemu ali strukturi pripadajo) - (prim. Hans Hermes, Semiotik. Eine Theorie der Zeichengestalten als Grundlage für Un- tersuchungen von formalisierten Spra- chen, Betzmann, Leipzig 1938) - lahko razumemo in formaliziramo na podlagi tistih pravil, ki veljajo za »prave« zna- kovne sisteme (naravni in umetni jezik ipd.). Med take sisteme sodi tudi estetika, pravzaprav tista perspektiva estetike, ki se dogaja kot ustvarjanje teorije o zgodo- vini same estetike, v kateri je implicirana tudi zgodovina umetnosti. Zato urednik zbornika v obširno zastavljenem uvodu tematizira prav ta, po našem mnenju ključna vprašanja v razmerju med esteti- ko in semiotiko, kjer je estetika »preve- dena« s pomočjo semiotičnih pravil v sis- tem in kjer ostajajo samo osnovna, vendar bistvena razmerja med elementi bodisi estetike kot diahronega ali sinhronega pojava. Ta razmerja se da strniti v tri medsebojno povezane sklope. Najprej je mogoče s semiotično rekonstrukcijo poka- 197 za ti na tista mesta v estetiki, ki jih je moč izenačiti kot »historiografsko rdečo nit«: to so točke, ki pomenijo, skozi retorično, »pragmatsko« dimenzijo estetike, tudi direktno povezavo s semiotiko: to so »skupni znaki« retoričnega estetskega diskurza (Paetzold govori o »estetskih stanjih«, ki uporabljajo enake znake kot semiotični modeli formaliziranih jezikov) in semiotičnega modela, ki ga je moč izve- sti iz vsakokratnega estetskega diskurza. Gre torej za »podvojitev« in hkratno formalizacijo estetskih izjav: iz naravnega jezika logično prehajajo v semiotični formalizirani jezik, ki ni reduktibilen. Hkrati - to je drugi »postulat« - se mora semiotična rekonstrukcija zavedati, da je sistem estetskih izjav in trditev (npr. Heglova Estetika) relativno neodvisen od kasnejših poskusov rekonstrukcij ^logič- nih interpretacij, glede na sodobne estet- ske teorije in na splošni razvoj teorije umetnosti in posameznih umetnostnih znanosti); pri tem se moramo tudi zave- dati, da imamo opravka z dvema neodvi- snima sistemoma, vsaj v časovni perspek- tivi: semiotični re-konstruktivni model namreč v vsakem primeru pripada dru- gemu času kot »obravnavani« predmet, ki ga modelira; transformacija znakov in znakovnih razmerij v času pa je za semi- otiko kardinalnega pomena, vendar pa, kot tudi poudarja v svojem uvodnem zapisu Paetzold, »nejasni status semiotike za filozofijo zrcali v različnih metodičnih pristopih v zbornik vključenih prispev- kov. Morda pa je prav to prednost. Do- kler status semiotike ne bo razjasnjen, so različne rekonstrukcijske metode legi- timne, estetika pa samo poseben primer položaja filozofije.« Z drugimi besedami: poskusi, da bi s semiotičnimi modeli, posebej s tistimi, ki se ukvarjajo s t.im. »estetskimi znaki«, rekonstruirali posa- mezne estetike ali segmente teh estetik, so tako rekoč v začetni fazi, ki se ne pozna »generalne« metodologije, marveč jo, skladno s postopki, šele išče. Prispevki so zato smiselno razdeljeni v pet razdelkov: Semiotična rekonstrukcija retorične estetike; Možnosti in meje semi- otične rekonstrukcije klasične estetike; Semiotična rekonstrukcija estetskega diskurza; Problemi semiotične rekon- strukcije umetnosti; Estetika umetniške avantgarde - semiotično rekonstruirana. Že iz samih naslovov lahko razberemo, da zbornik s svojimi prispevki poskuša iz splošnega sestopiti v posebno: od estetike kot »generalnega« ontološko-gnoseolo- škega problema novoveškega sveta k vprašanjem posebnih »udejanjitev« este- tike v moderni in avantgardni umetnosti. Pojavijo pa se novi, dodatni problemi: semiotika, za katero smo že zapisali, da ni enovita teorija, je teoretično porazdeljena med skrajnosti, ki jih predstavljajo imena kot Bahtin ali Eco, Mukarovsky ali Pierre Bourdieu, ki znotraj »splošne« semiotike uveljavljajo parcialne poglede, ki pa vendarle predstavljajo, kot teoretični diskurz »celovita« semiotična dognanja. Tudi estetika - od začetnikov pri Baum- gartnu in Edmundu Burku (pa tudi pred- hodnikih, Platonu, Aristotelu in neopla- tonistih) - se nenehno dogaja kot »celovi- ta« in »parcialna« intervencija v umet- nost in v lastno intervencijo; o tem zelo podrobno poroča prispevek samega ured- nika zbornika, Heinza Paetzolda »Schel- lingova umetnostna filozofija v semiotični perspektivi«. V Schellingovi umetnostni filozofiji - upošteva predvsem Sistem transcendentalnega idealizma (1800) - išče tiste značilne znake, ki ne opredeljujejo samo Schellingove estetike, marveč vpli- vajo na razvoj estetske misli, posebej nemške, v 19. stoletju; na podlagi rekon- strukcije pomenov teh znakov znova 198 premisli tudi Schellingovo osnovno izhodi- šče. Podoben je postopek v razpravi Clausa Dreyerja »Semiotična koncepcija arhitektonskih znakov v Heglovi Esteti- ki«. Rekonstrukcija vodilnih estetskih znakov sledi transformacijam teh znakov do naših dni. Znana Heglova razdelite umetnosti na simbolično, klasično in romantično se zrcali tudi v podobni kon- cepciji treh »stopenj« arhitekture. Dre- yer raziskuje transformacijo vodilnih znakov - npr. »konstrukcija kot samona- men« v simbolični arhitekturi - skozi kasnejša obdobja (»funkcionalnost« kot »merilo« namena« v klasični in »obli- ka« kot »samostojni namen«, neodvisen od kulturnega namena v romantični arhi- tekturi). Razvidnejši kot v prvih dveh razdelkih je namen semiotične rekonstrukcije in mode- liranja v tretjem in četrtem razdelku, ki se ukvarja s posebnimi segmenti estetike (tretji) in umetnosti (četrti razdelek). Vodilni prispevek tretjega razdelka je vsekakor razprava Uršule Franke »Poeti- čni in filozofski govor. Kontroverza med Schillerjem in Fichtejem za semiotiko«. Avtorica ne le da analizira transformacije »filozofskih« znakov v Schillerjevo poe- tiko, marveč tudi vdor in vpliv »poetolo- ških« znakov na Fichtejevo filozofsko oz. estetsko misel. Pokaže tudi na hierarhijo znakov, ki v filozofskem (Fichtejevem) besedilu izpolnjuje teoretično, praktično in estetsko funkcijo, v pesniškem (Schil- lerjevem) besedilu pa je vrstni red druga- čen: estetski sledita teoretična in praktična funkcija vodilnih znakov. Praktično to pokaže na primeru »narave«; na Fichte- jevo razumevanje vpliva še razsvetljenska filozofija, medtem ko Schiller »naravi« že podeljuje pomene, ki jih bo ta poetični znak razvil v romantiki. Iz četrtega raz- delka pa velja omeniti razpravi Ernesta W.B. Hess-Liitticha in Christiana Struba »Medij - proces - iluzija. K racionalni rekonstrukciji Lessingove teorije znakov v 'Laokonu'« in Johanna N. Schmidta »Teze za semiotiko melodrame«. V prvem prispevku je izvedena primerjava poetoloških in likovnih znakov, kot jih je izpostavil Lessing svoji znani razpravi: avtorja kažeta na nujne divergence v sin- taktiki in pragmatiki teh znakov, kar se kaže tudi v njihovem nadaljnjem razvoju. Drugi prispevek pa taksativno našteva tiste znake, ki jih semiotična rekon- strukcija »nečiste« zvrsti (melodrama je spoj mnogih neodvisnih poetoloških zna- kov) odkriva kot izrazite znake melo- drame (gre torej za semantično transfor- macijo, ki pragmatično učinkuje na nov način). Zanimiv je tudi prispevek Klausa Herrdinga »Predmet in znak v grafiki francoske revolucije«, ki ponuja možnost, da se tudi likovni znaki oz. znaki, ki jih semiotična rekonstrukcija izpostavi kot eminentno likovne, analizirajo v drugih kontekstih: v kontekstu rekonstrukcije političnega razmerja, v razmerju objek- ti-simbolna predstavitev ipd. V zadnjem oddelku pa Erika Frischer-Li- chte s prispevkom »'Alegorija' kot para- digma avantgarde. Semiotično ponovno branje 'Izvirov nemške žaloigre' Walterja Benjamina« poskuša semiotično analizo in rekonstrukcijo vodilnih znakov upora- biti na izrazito modernem, aktualnem estetskem besedilu. Benjaminova predsta- va o recepciji umetniških del temelji na predpostavki, da so moderna umetniška dela za recipiente vedno alegorična, v »konkretnem delu je vedno prisotno živ- ljenjsko delo, v življenjskem delu epoha in v epohi vsa zgodovina umetnostne panoge«. Alegoričnost umetniških zna- kov je torej hierarhična, znaki na višji (splošnejši) ravnini glede na konkretno umetniško delo korespondirajo z znaki teh umetniških del; avtorska konstrukcija in 199 recipientova dekonstrukcija sledita tej poti od splošnejšega k posebnemu čeprav ni nujno, da recipient dekonstruira v tiste podrobnosti, ki jih je v umetniško delo položil sam umetnik. Logična izpeljava je stvar semiotične rekonstrukcije in postop- ne gradnje ustreznega modela, kjer ni, kot poudarja avtorica, »praznih mest«, znakov, ki niso dekodirani, ker se dogaja v procesu recepcije. Zbornik Modeli za semiotično rekon- strukcijo zgodovine estetike je izvrsten dokument tiste smeri v semiotični oz. semiotično-matematični estetiki, ki je sestopila s področja načelnega razpravlja- nja o zgodovini in sodobnosti umetnosti (kar se je dogajalo v petdesetih in šest- desetih letih) v konkretne raziskave, ki seveda izrabljajo »načelna« spoznanja, vendar jih v preverjanju na konkretnem gradivu - bodisi na estetskih besedilih ali pri analizi umetniških del - tudi korigirajo in dopolnjujejo, estetika kot ena od filo- zofskih disciplin, morda danes najbolj reprezentativna ali vsaj najbolj na očeh javnosti, si tako prizadeva za izrazit in frontalen prestop v polje matematične, formalizirane logike, s tem pa tudi v področje scientifikacije humanističnih znanosti. Denis Poniž